Piščal

Osebni podatki

Ime in priimek: Elutil Anjasin
Vzdevek: Piščal
Rasa: Čarodej
Stran: Nevtralna - druid
Kraj bivanja:
Že obiskani kraji:


Sorodstva

Oče: Entil iz klana Zelenih, čarodej, druid
Mati: Anja Ozkolista, vilinka, svetla/nevtralna
Bratje in sestre:
Drugi sorodniki: Klan Zelenih – majhna druidska skupnost, ki deluje kot razširjena družina


Poznanstva
/


Lastnina
Anjina piščal: stara piščal vilinske izdelave, iz čvrstega lesa.
Lesene piščali, ki si jih deček izdeluje po potrebi. Nobena nima posebne vrednosti, vseeno pa so mu zelo blizu. Prepričan je namreč, da je glasba najmočnejša čarovnija.


Živali
/

Odločitev


Kakor že celo pomlad, je tudi tokrat že od zgodnjega jutra nag ležal na z mahom pokriti Veliki skali ter se grel kot martinček. Kako ga je pogrešal, sonce. Celo zimo je bilo prva stvar na katero je pomislil, ko se je zbudil, in zadnja misel preden so ga sanje odpeljale v pravljično deželo. Medtem ko se je telo vsrkavalo čarobnost sončnih žarkov, so mu misli odtavale domov.

Koliko let je že minilo, sedem? Osem?

V ležečem položaju je segel med lase in v košati grivi zatipal kitko, isto kito, ki mu jo je spletla mati na njen zadnji rojstni dan, preden sta se njuni poti ločili. Od takrat naprej je vsako leto na njen dan v kito vpletel kak predmet, lep kristal, ki ga je našel pod koreninami mogočnega drevesa, školjko, na katero je presenečen naletel sredi gozda, kraguljevo pero, ki mu ga je mogočna ptica dovolila vzeti iz gnezda, ko ji je rešil mladiča pred volkom. Prsti so se sprehajali po kiti in šteli namesto njega.

Devet let. Devet let?!

Kakor da bi ga številka zdramila iz pozabe, je sunkovito sedel in se zastrmel predse. Devet let je
minilo odkar je sam svoj mojster, odkar je zapustil svoje ljube starše in se odpravil v gozdno nedrje, v zelene globine. Pogosto je mislil na svoj bivši dom, vendar redko z željo da bi se tja kdaj vrnil. Predvsem se je spraševal kako gre njegovi družini. So zdravi? In srečni? Vendar ga ni preveč skrbelo, kajti oče je bil sposoben oglednik in Piščal si je težko predstavljal zver, ki bi mu bila kos. Če bi si zgodilo kaj hudega, je ni rane, ki je mati ne bi znala zaceliti.
Vprašal se je, če sta starša res bila tako popolna kot ju ima v spominu, ali mu otroški spomin kroji pravo sliko v idealno podobo družine. Pa saj ni pomembno, ni ju več. Zakaj si ju ne bi torej predstavljal popolna.

Zopet je legel v mah in zaprl oči. Še vedno ni povsem vedel kako to da jih je zapustil. Doma je užival. Nič ga ni pregnalo, starša sta bila do svojih otrok dobra, zelo dobra. Oče ga je učil o gozdu. Že kot malček je znal na pamet našteti vsako cvetico naokrog njihove domačije. Znal je delati z živalmi, jih spoštovati tako, da so tudi one spoštovale njega. Oče ga je naučil kako poskrbeti da se v gozdni noči ne izgubiš, pa tudi kako poskrbeti zase, če slučajno vseeno ne uspeš priti domov, pa moraš prespati med drevesi. Kolikokrat se mu je Piščal zahvalil v mislih, ko so ga njegovi nauki rešili pred nevarnostjo. Sploh pozimi, ko je bilo hrane malo, mraz pa je pritiskal na utrujeno telo. Že večkrat se je moral zateči med ljudi, ter si s kakšnim opravkom prislužiti za obrok. Da je preživel. Da se je lahko vrnil domov, v gozd.
Je bil oče tisti, ki ga je navdušil za gozdno življenje? Izgledalo je že tako, vendar Piščal ni bil prepričan. Bolj se mu je zdelo verjetno da je bila to mamina zasluga. Njenih naukov ni znal opisati z besedami. Kar je prejel od nje, je znal opisati le s piščaljo. Še pesem ni znala v celoti objeti ljubezni, ki mu jo je mati izkazovala skozi življenje. Ljubeče ter potrpežljivo ga je vodila po prvih korakih, ter mu skozi svoja dejanja predala modrost 'Pravih Čarodejev' kakor sta z očetom rekla druidskim skupnostim, ki so brez vodij in pravil, razen pravil narave, bivala, skrita pred nepovabljenimi očmi, po gozdovih širom sveta.

Oče je vedno ponavljal, da je njihova skupnost divja, da ne pripada. Morda se je zato zaljubil v svetlo vilinko, ter ji dovolil da se priseli v skupnost Zelenih druidov, precej temno okolje za vilinko. Mati je v svoji mladosti živela v vilinskem mestu, medtem ko je oče poznal le gozdovniško življenje. ''Daj mir, in mir boš imel v življenju.'', je pogosto dejal. Ona pa je svoje otroke vseeno vzgajala bolj elegantno. Piščal se je še vedno spominjal njenih mnogih zgodb o pogumnih vilincih kraljeve dežele.

Pa vendar ga je prav ona naučila naj sledi svojem srcu. In zato je odšel. Zato je moral oditi. Zadnje večere, ga je vsakič zapovrstjo na veji nad ležiščem pričakal rjavi sokol, ter s prodornimi očmi opazoval vsak dečkov gib. Na začetku je dolgo trajalo, da se je otrok lahko umiril in zaspal medtem ko ga je ptica opazovala. In vsako jutro je bil sokol še vedno tam, kot da se celo noč ni niti premaknil.
Tako se je dogajalo več dni, morda pol luninega obrata. Ko pa se je neko jutro Piščal prebudil in sokola ni bilo na svojem mestu, je nagonsko začutil kaj želi narediti.

Takoj je stopil k staršem in jima odločno dejal: ''Danes odhajam v gozd. Ne bo me nazaj.'' Majhen deček, storžek, je v sokolu prepoznal svojo pot.
''Veš kjer smo,'' mu je odvrnil oče, ''in vedno te bomo sprejeli nazaj. Kot da ne bi šel.''. Mati pa ga je le objela, ter mu s solzami v očeh dejala: ''Kaj potrebuješ za na pot?''
Tako je dobil svojo, prej materino piščal. To je bila edina reč za katero je prosil. In še isti večer je odšel, s prazno malho, čutaro za vodo, toplim plaščem, oblekami ki jih je imel na sebi,..ter piščaljo. In prav zaradi te zadnje, nikoli ni bil zares sam.

Piščal je vstal iz mahovnate skale in se pretegnil. lačen je postajal. Odskakljal je do bližnjega robidja, ter začel trgati zgodnje plodove. Ker pa jih je bilo bolj malo, kajti prejšnji večer so bili njegov glavni obrok, je splezal na bližnjo brezo ter začel muljiti brezove liste.

Razgledal se je po svojem bornem imetju, ki je raztreseno ležalo okrog drevesa na katerem je prespal prejšnjo noč. Od plašča je ostalo še komaj kaj, ne bi zdržal še eno zimo. Obleke so bile močno zakrpane, vendar še vedno dobre. Bose noge so postale alergične na čevlje, pa saj jih ni več potreboval. Podplate je imel debele kakor medvedja koža. V malhi je imel nekaj iz leske narejenih piščali, mamino pa je imel vedno shranjeno v telovniku pri sebi.

Devet let..

Veliko se je naučil v teh letih. Znal je biti gibek kakor panter, hiter kakor kača, pozoren kot sokol. Znal se je sporazumeti z vsako živaljo ki jo je srečal, tudi če mu je ta sprva želela kaj hudega.
Edina bitja s katerimi se ni znal najbolje sporazumevati so bila ljudje. Ter vilinci.

Devet.

Morda pa bi bil čas da se odpravi malo ven? Če razume živali, zakaj pa ne bi spoznal še mislečih bitij? Konec koncev so tudi ta otroci Matere Narave. Naj gre domov? ideja mu ni dišala, to ni bilo to kar iskal. Naj gre k vilincem? Ta misel ga je naravnost strašila. Kaj naj on, raztrgani divjak, počne med plemenitimi? Pa vendar, mu je prav ta strah narekoval naslednjo pustolovščino. ''Le nekaj močno čutiš, potem je vredno raziskati.'' je bil eden od rekov njegove mame. O čem mu je že pripovedovala? Elwe, zakladnica znanja. Slišalo se je naravnost čudovito!

''Prav! Pa devet!'', je vzkliknil, skočil z breze ter zbral svoje reči. Oblekel se je, si umil obraz v bližnjem tolmunu, ter se odpravil novim dogodivščinam naproti.

Pot​


​ Sledil je gozdu in si, prvič po dolgem času, želel, da naleti na kakšno stezo. Vajen je bil skrivanja v gozdu, izmikanja krajem kjer je zapazil sledi mislečih bitij, iskanja narave v svoji največji čistoči - podivjanem kaosu. Vajen je bil gledanja na gozd kot to počne žival, tokrat pa je iskal pot iz gozda, kakor bi jo iskal človek. Človek, ki ne mara spotikanja po koreninah, človek, ki si ne vzame časa za pot, marveč se zanima le za cilj.
Tako je taval med drevesi, plesoč v svojem postopaškem koraku, prepričan, da ga bo gozd slej kot prej pripeljal tja kamor želi priti. Po dveh dneh ga je življenje vendarle pripeljalo pred stezo.

In zdaj? Levo ali desno?

Sedel je v travo ob zbito zemljo, ter prekrižal roke predse. Z namrščenim izrazom je strmel v pot. Ni se počutil izgubljenega, čeprav ni imel pojma kam steza pelje. Njegova težava je bila v tem, da mu je bilo povsem vseeno kam pelje. Ni vedel kam si želi iti? Ni vedel česa si želi početi. Zato je, po dolgem premisleku, ki sicer samo po sebi ni vseboval veliko razmišljanja, sunkovito vstal in odločno zakorakal na sredino steze. Obstal je in se, z nasmehom na obrazu, začel vrteti na mestu. Vrtel se je in vrtel, dokler ni izgubil občutka za prostor. Tedaj je vkopal noge v zemljo in iztegnil roke predse.

''Uiiii-'' Telo se je ustavilo, v glavi pa se je vrtenje nadaljevalo in rahlo se je opotekel,
''Zahodno torej.'' Nemudoma je začel hoditi po stezi. Čez kakšnih sto korakov, je zavil v travo in hodil vštric s stezo. Nato jo je prečkal. Pa spet, in potem še trikrat.

Če bi ga kdo gledal, bi si gotovo mislil da je fant prismuknjen, da se ne vede svojim leto primerno. Vendar ni šlo za to, da bi bil Elutil prismuknjen. Bil je preprost, res je, vendar kar bister za svoja leta. Prav tako ni bil navajen na najosnovnejše človeške običaje, celo njegov občutek za čas je bil drugačen. Fant ni nikoli razmišljal kdaj bo jedel, kdaj pil, kdaj spal, ali kaj bo počel naslednji dan. Če je bil lačen, je iskal hrano. Ko je bil utrujen, je legel in spal. Nikdar ni načrtoval, pa naj so bile posledice dobre ali slabe, ideja razmišljanja vnaprej pri njem preprosto ni obrodila sadov. Vendar Elutil v tem ni bil edinstven. Bil je le druid.

Druidi, vsaj tisti za katere je vedel Elutil, so bili precej preproste skupnosti najraznovrstnejših ljudi vseh ras. Zbrani so bili v kroge, ali, kakor so jim rekli kadar so želeli izpasti bolj ponosno, klane. Krogi so velikokrat bile razširjene družine po več parov in pogosto so šteli manj kot ducat članov, čeprav je Elutil slišal tudi za klane, velike deset ducatov in več.
Najpogostejše so bili krogi nehierarhični, kjer je vsak član, od obreda modrosti dalje, imel svoj glas in bil vladar svojih dejanj. Druidi so pogosto zapuščali klane in ustvarjali nove, ali se priključevali drugim. Pogosto so klan zapustili, da bi bili sami z gozdom, kakor Elutil, a redki tako zgodaj. Navada druidov je bila tudi, da, ko jih leta življenja in teža starosti utrudita, zadnja leta preživijo sami, globoko v gozdu, kjer se pogovarjajo le še z glasom Narave.
Elutilovo dejanje je zato pripadnikom druidske kulture izgledalo nespametno, ali vsaj nesmiselno. Samotarstvo je za stare modrece, ki zmorejo slišati še kaj več od renčanja črnih mačk in hropenja divjega prašiča. In Elutil se je bil pripravljen strinjati s tem. Ni bilo preveč pametno njegove početje. Pa vendarle, tega ni storil za pamet. Svoj krog je zapustil ker je mu bilo tako pač bolj prijetno.

Življenje z druidi je bilo sicer lepo. Druidi so nasploh bili zelo prijetni ljudje. Vseh ras, jih je bolj družilo osebno prepričanje, kot pa kulturno ozadje. Vsak krog je imel svoje značilnosti, za vse pa je bila značilna ljubezen do okolja, miroljubna in neškodoželjna narava, ter izogibajoča se politika do ostale civilizacije. Edina izjema za katero je slišal Elutil, so bili nekateri krogi, ki so živeli v harmoniji z vilinskimi gozdovi, tamkajšnjimi prebivalci, vero in izročilom. Elutil je slišal za Klan Svetih, ki naj bi bil sestavljen izključno iz vilincev. Ta krog vilincev naj bi imel najvišje razvito druidsko moč od vseh. Pravijo celo, da se vse starešine iz drugih klanov lahko prek dreves pogovarjajo s klanom Svetih, jih prosijo za pomoč ter sprašujejo za nasvete. Če je bilo to res, Elutil ni vedel, vendar je v zgodbo verjel. Tudi njegova mama mu je govorila o prav posebni vezi med vilinci in naravo in, če je sodil po sebi, polvilincu, mu je bilo očitno, da je nekaj na tem. Vsaj potencial.

Videl je druidsko magijo v vsej svoji lepoti, kadar so na štiri praznike letni časov starešine mladim v veselje popestrili dan s svojimi iluzijami in transformacijami, v vsej svoji moči, ko je pred dvajsetimi leti starešina Gjurin obvaroval cel klan pred deročo vodo s tem da ji je premaknil bregove. V vsej svoji svetosti, ko je opazoval zdravilce, okrog katerih je narava kar brstela in se je življenje rojevalo že samo od njihove prisotnosti. V vsej svoji globini, ko so z obredi poslednjega trenutka v drug svet vodili in se poslavljali od umrlih.
Vendar so druidi, če so imeli na izbiro, bori se ali beži, izbrali beži v devetindevetdesetih od stotih primerov. Težko je bilo najti manj škodljivo bitje, celo v gozdu. Trpljenja niso mogli gledati in v stiski so pomagali vsakomur, če so le mogli. Kdor pa se je želel bojevati, pa je bil prepuščen sam sebi, kajti od bitke so se druidi odmikali.

Prav zato ker je bil druid, je Elutil poplesaval po stezi in ko je srečal skupino ljudi, ki so stali ob poti, kot da bi ga čakali, jih je veselo pozdravil. S presenečenimi izrazi na obrazi so ga zgrabili in dva orjaka sta ga dvignila vsak za eno nogo, da je z glavno navzdol bingljal, prepuščen jim na milost in nemilost, še bolj osupel kot so bili oni prej. Od daleč je bilo namreč jasno, da so to razbojniki. Pričakovali so, da se jih bo deček ustrašil in začel bežati v drugo smer, kjer je čakal večji del razbojniške skupine. Elutil pa ni poznal ideje razbojništva in možje so mu izgledali enako čudno, kot bi mu izgledali meščani, ali celo sam knez. Rešilo ga je le to, da so razbojniki v resnici čakali nekoga drugega in je bil Elutil le nepričakovan ulov, od katerega pa si niso obetali ničesar vrednega. Na hitro so ga preiskali, nato pa sta ga mišičnjaka zabrisala nazaj na pot, ter mu nekaj zamomljala v svarilo.
Elutil se je pobral, si iztepel prašne hlače, nato pa se zvedavo zagledal v skupino, ki mu je do tedaj že obrnila hrbte. Kar potruditi se je moral, da je spet dobil njihovo pozornost.

''Mmmdaa?'' je postala njegova prva beseda sočloveku po letih pogovorov izključno z živalmi in s samim seboj.
Eden od razbojnikov se je obrnil in dol, v svoji senci, zagledal dečka, ki si je drznil obotavljanja s svojim pobegom.
''Kaaa-bejži!'' Njegovo vprašanje je bilo v lastni glavi preglasovano z rutinsko grožnjo, ki sicer ni vsebovala veliko zagona, bolj je zvenela presenečeno. Še drugi razbojniki so se pričeli obračati, nekateri razdraženi, drugi z zanimanjem, večini pa je bilo vseeno glede dečka in njegove prisotnosti.

Prav slab občutek za človeške izraze je tokrat Elutilu pomagal pridobiti sicer krvoločne roparje na svojo stran. Bil je več od naiven, spraševal je bolj neumna od vsakdanjih neumnih vprašanj in vedel se je tudi precej hecno. Razbojniki, ki so se sicer nadejali enega od bolj dolgočasnih dni svoje kariere – čakanja na morebiten plen – so se počasi ogrevali za neukega polvilinčka in postal jim je všeč.
Prvo kar je Elutila zanimalo, je bilo, zakaj so ga razbojniki napadli. In ni mogel verjeti, da v setu mislečih ljudi obstajajo stvari kot so rop, napad in uboj. Vedel je za nasilnost človeka, ali Miselno Steklino, kakor so ji rekli druidi, vendar je bil vedno prepričan, da so druidske zgodbe napihnjene, ali celo izmišljene.
Razbojniki pa, ker se jim je fant prikupil, so mu nemudoma svetovali, naj se nauči ubraniti pred nevarnostjo. Alamin, visokorasel vilinec, najprijetnejši in najočarljivejši iz cele druščine, mu je povedal za akademijo vilincev, kjer mu lahko pomagajo odkriti kako se lahko človek še obrani pred zlonamernimi.

''Tri dni hoda stran je, če hodiš kakor sonce zahaja. Vse do tja boš hodil po gozdu, kar ti, kakor vidim, kar ustreza. Prosi tam, naj ti pomagajo razviti svojo veščino, divji deček. In tule ..'' Alamin mu je vrgel v roke mošnjo z denarjem. ''.. naj ti služi. Ni veliko, vendar zna biti dovolj za prvo obdobje.

Do večera so se pogovarjali, deček in razbojniki, ter spali ob skupnem ognju. Ob jutranjem svitu pa se je Elutil poslovil od novih prijateljev in jo mahnil proti zahodu.