Pristan

Prebijanje nazaj na svetlo jim ni vzelo preveč časa, seveda pa je spotoma uspela svoji polsestri pokazati svoj plen. "Tale kristal sem uspela zagrabiti. Izgleda lepo, vendar ima najbrž še kako drugo vrednost?" je vprašljivo rekla in se zazrla proti Lyan. Ob pritrditvi, da ima magično moč se je nasmehnila. "Torej, mnogo raje prodam tale kristalček tebi, pa čeprav za bolj malo denarja, kot pa tistemu mozoljastemu grdavšu. 10000 cekinov, pa sva zmenjeni." Ponudba je bila takoj sklenjena in obe sta bili boljše volje, to pa tudi zato, ker se je prikazala svetloba. Izhod je bil sredi goščave, toda zdajšnja pot skoznjo je bila vsaj za temnolasko podobnejša sprehodu. Ne dosti kasneje so bile že vse vkrcane na ladjo, tudi vsi novi in stari živalski prijatelji, zato se je lahko prijetna, a hitra plovba pričela. Za razliko od prihoda jih ni oblegala nevihta, ki je bila podobna besu bogov, temveč jih je ugoden veter nosil proti Beleriandu.

Z žepom, bogatejšim za precejšnjo količino cekinov in nenavaden kipec, je veselo stekla z ladje, pa tudi Finnie je bil presrečen, ko je ponovno čutil trdna tla pod nogami. Clar je bilo kar nekoliko žal, da ga je vlekla s sabo. Ni bil ravno najbolj koristen, biti na ladji pa je bila zanj huda muka. Pustila ga je, da oddirja po svoje, po vsej verjetnosti domov, kjer bodo že služabniki poskrbeli zanj. "Ly, greva v Skrivenčeni hrast? Dolgo časa že nisem imela pivske partnerice," je vprašala, njene ustnice pa so se raztegnile v širok nasmešek.


((amm, lea, arm, kdorkoli, meni dodate 10000 cekinov, lyan pa dobi kristal. blo zmenjeno že na fbju. editiran kipc u kristal, kr sm js iz nevem kerga razloga napisala kipc. sej eventuelno bi sama opazla. biu je res mišlen kristal, ker ga pač nemorem porabit.))

Iz temnih rovov so se prebili občutno hitreje kot takrat, ko so po njih iskali plen, ki je sedaj varno počival v njihovih žepih. Lyan nad svojim izkupičkom nikakor ni bila razočarana, vendar pa se njena spominka s Sumatola nikakor nista mogla primerjati s kristalom, ki ga je iz skrinje pobrala Clarissa. V svetlobi majhnega ognja, ki ji je gorel v dlani si je dodobra ogledala motni, bledorumeni kamen, ki ji je med plenom prvi padel v oči. Ne bi bi ga bilo težko zamenjati za preprost okras, če ne bi zrak okoli njega skoraj vibriral od magične energije. »Smem?« je sestri artefakt previdno vzela iz rok ter ga nekajkrat obrnila, medtem ko se kar ni mogla načuditi dejstvu, da se je s svojimi lastnimi prsti dejansko dotikala legendarnega predmeta. »O, ja, ima tudi drugo vrednost. 10.000 cekinov?« Ob izrečeni številki je sicer malce zaječala, vendar pa je ponudbo raje sprejela, preden bi temnolaska lahko zaslutila, kako nizko ceno je kristalu pravzaprav postavila. Čeprav sta bili druga drugi zelo tesna družina pri denarju ni bilo prostora za pogajanje. »Imaš dogovor,« je pokimala Clar in obraz obdržala v popolni maski komajšnjega zanimanja, medtem ko je kamen pospravila v globine svoje torbe. Z odkrivanjem obsežnosti njegovih sposobnosti se bo ukvarjala kasneje, ko bo imela več kot dovolj časa in prostora.
Pogled na gosto džungeljsko rastje je čarovnici na obraz nemudoma narisal nasmeh. V jami so prebile toliko časa, da se je na horizontu že dvigovalo sonce in skupini deklet je sledila proti obali. Z Aestivo sta preostale sopotnice na plaži sicer za kratek čas zapustili, tako da sta poiskali svoj čoln in ga popeljali do njihove večje enojambornice, s katero so brez nadaljnjih nevšečnosti odplule do Belerianda.

Veter jim je bil naklonjen in v pristan so prispele, ko je sonce počivalo le malo nižje od zenita, se izkrcale in najeta plovila vrnile na njihova spodobna mesta. To, da je spet stala na stari dobri celini, je bil vsekakor dober občutek in srečno pot je bilo potrebno proslaviti. Clarissa, vedno podobnih misli ji je besede vzela naravnost z jezika. »Zakaj sploh sprašuješ? Dobro se zavedaš, da take ponudbe pač ne bom zavrnila,« ji je odvrnila z nasmeškom in zažvižgala Lyssi, ki se je še vedno motala okoli bengalskega tigra, s katerim sta med potjo zgladila vso napetost in sta trenutno skakljala po obrežju. »Nisem kar nekakšen navaden pes, ki bi se odzival na žvižg, veš!« jo je volkulja užaljeno opomnila, ko se ji je pridružila ob boku, vendar pa so bili kaj kmalu vsi srečno na poti proti najboljšemu pivu v mestu.

((yup, men se vzame 10.000, ampak dobim Clarin kristal, ne kipec, lubica. pa use bonuse ki pridejo zraven ^^ in lepo da si editala pol sej ni blema ))

[Sem uredila to z denarjem. Lyan, dodaj si pridobljene stvari v življenjepis. ]

Pohod iz predorov je bil lažji. Vse kar je morala narediti je slediti že poznanemu terenu, ki ga je prehodila že prej. Po kar nekaj časa hoje po temačnih predorih se je nakoncu začela svetlikati sončna svetloba. Kjub naporu je Aestiva pospešila korak, saj si ni želela nič bolj kot zapustiti ta otok. Kmalu je bilo, ko se je prebila nazaj do čolna, ki sta ga na obali pustili z Lyan. Aestiva je iz lastne žlehtobe temno stranske krvi vedela, da je svetlolaska nikakor ne bi čakala, zato je sklepala, da je odšla z ostalimi dekleti, ki jih je opazila hiteti iz sobane. Če pa ne pa pač ni bil njen problem.

Po napornem popotovanju na Sumatolu ni Asy preostalo nič drugega kot, da se vrne na celino in si vzame dolg zaslužen počitek. Njen čoln se je s pomočjo magije lenobno premikal v nasprotno smer otoka, ki je počasi že izginjal v daljavi. Krokar na njenem ramenu je obupano prosil za hrano. Kljub temu, da sta bila oba vajena lakote jima je že hudo zmanjkovalo moči. Iz torbe je potegnila nekaj suhega kruha in ga nekaj podala zvestemu kompanjonu. Ta ga je žlahtno pograbil in skupaj sta ga žulila kakor lahko počasi, da bi trajal dlje.

Minila je ena noč, ko so sončni žarki pobožali rjavolasko po obrazu, da so se njene sive oči lenobno odprle. Ko je planila pokonci in se je čoln nevarno zamajal in spravil pokonci tudi starega krokarja se je začela zavedati kje je. Ko je pomirila čoln so se ji je na obrazu zarisal privoščljiv nasmešek. Na obzorju se je videl pristanek. Za malce je pospešila čoln in starega krokarja posadila na svojo ramo. Da se ne bi izdala je še pred obalo začela veslati na roke in čez ducat napornih zamahov je čoln udaril ob pristanišče kjer ga je vrnila lastnikom. S spočitim korakom se je namenila iz pristanka, da bi naredila plane za naslednje korake.

S čolničkom so hitro prispele do jadrnice in Amethyst tokrat za spremembo ni veslala, temveč je uživala v vetriču. Hitro so se naložile na ladjico in odpotovale kopnemu nasproti. Tokrat je bila Thysa vesela, da je na ladji, saj je običajno zelo nesigurna glede plovbe in prejšnji vihar vsekakor ni pripomogel k njenemu dobremu mnenju glede potovanja po morju ali nasploh kakršnji koli vodi. Če ne bi morala poseči z magijo bi se ji verjetno zmešalo. Tudi zadušljive kabine ji niso po godu, saj je imela občutek, da je tam preveč podvržena naključju in nima popolnoma nobenega nadzora nad situacijo, pa tudi občutek premikanja ladje ji je bil tuj in neprijeten. Veliko raje je imela trdna tla pod nogami. "Popazi na dekleta," da ne bodo počele neumnosti ali pa se celo spravile name, je navrgla Belree, ko si je poiskala prostor na sredini palube, kjer se je nameravala utaboriti za pot do Belerianda. Slekla si je plašč, ga zvila pod glavo ter se ulegla na topel les in uživaško zapredla. Žarki so prodirali skozi njeno tuniko, greli njeno sonca željno kožo, Amethyst pa se je popolnoma predala temu občutku in blaženo zaspala. Spala je trdno brez sanj in ko se je zbudila je bila nadvse lene in zadovoljne volje, tudi zato ker se je pred njimi že risal beleriandski pristan. Lenobno se je pretegnila, naredila nekaj vaj za raztegovanje in moč, da si je pognala kri po žilah in se s tem pripravila na dan, kakor vedno po spancu. Videla je, da so se tudi dekleta že veselila kopnega in tokrat res ni trajalo veliko, da so se izkrcale, saj so imele le malo stvari s seboj, največ časa jim je porabil Clarissin konj. Jadrnico so predale nazaj njihovemu izposojevalcu in Thysa je videla, da si je kar malo oddahnil, ker je dobil svoje ljubo plovilo nazaj. "Kako lepo spet stati na trdnih tleh," je pokomentirala v Belreejino smer, ko je opazila razburjenje s strani Clarisse in Lyan. Odšla je pogledati čemu navdušenje, ko je tudi sama zapazila zaglas o pivskem tekmovanju v Lossanarchu in ga z zanimanjem prebrala. No, zakaj pa ne? Morda srečam koga uporabnega in ujamem kakšne zanimive novice. Vsaj vedela bom, kaj se je dogajalo med mojo odsotnostjo, saj jeziki radi tečejo ob nekaj vrčkih piva. Pa tudi lossanarchsko pivo naj bi bilo zares izvrstno. Tako se je odločila, oblekla ponovno svoj pas, preverila vse svoje imetje in se obrnila k Bel, da bi izvedela kam je namenjena. "Jaz se bom odpravla, kar proti Lossanarchu, nekaj sprostitve ob pivu mi ne bo škodovalo," je dejala temnolaski in jo še vprašala kam njo vodi pot.

Če je že pot s čolničkom potekala brez težav, potem je bil vsaj začetek plovbe z najeto jadrnico popoln. Ko se je skupinica vkrcala, jih je nekaj izginilo v podpalubje, medetm ko sta z Amethyst ostali zgoraj, nastavljajoč se sicer šibkemu - a vseeno dovolj dejavnim, da ju je ogrel – soncu, ki je vsaj malo pregnal mraz, ter še hujši veter, ki je rezal do kosti. Medtem, ko se je njena nova prijateljica odločila, da bo kljub neprijetnim vremenskim razmeram zaspala, se je Belree usedla poleg nje, sledil pa ji je še Shen. Dobro je vedela, da ji niti po čudežu ne bi uspelo zaspati na mrazu ter ob dopoldanski svetlobi, se je rajši posvetila preučevanju kristala, ki ga je našla na okultnem otoku. Prozoren in precej majhen, a Bel je dobro vedela, da je predmet izrednih sposobnosti, o katerih je že mnogokrat brala, seveda ga pa še nikdar (kot večina ostalih bitij, ki so bolj dovzetni na magijo) videla v živo. Ni pa vedela, kakšne sposobnosti ima ta dotični primerek in zato je s tihim mrmranjem pričela preizkušati različne uroke nad predmetom, ki pa se na njene poskuse ni odzval. To, da je bilo nad njim treba izvesti zapleten postopek, je že vedela, a kakšnega oziroma kakšno moč je imel njen artefakt, je morala ugotoviti sama. Po nekaj neuspelih poskusih, ki so vključevali zaščito, napad ter uničevanje, je Belree utrujeno zaprla oči ter glavo rahlo nagnila nazaj, medetm ko je razmišljala še o nadalnjih možnostih. Na misel ji je prišla le najbolj mikavna izmed vseh, kar jih je preizkusila do sedaj. Hipoma se je vzravnala in s priprtimi očmi zašepetala besedo: »Diabolic,« držeč kristal le kak centimeter stran od svojih ustnic. Začutila je moč, ki je plala skozi njo, tisto čisto, sladko moč magije, moč, ki ji je bila ljubša od katerekoli druge, kar jih je dosedaj okusila. Že res, da jo je hkrati tudi izčrpavala, a tokrat tega ni bilo čutiti, niti najmanj, ali pa tega le ni zaznala, saj je v tistem trenutku kristal zažarel ognjeno oranžno, mravljinci pa so skupaj z valovi hladu in vročine potovali čez čarovnico. Občutek je bil nevrjeten, a hkrati je počasi začela čutiti posledice uroka, ki ga je pravkar nepremišljeno izvedla. Črne pike so plesale pred temnolaskinim vidnim poljem, čez trenutek ali dva pa tudi udov ni čutila več. Zadnja misel, preden je padla v nezavest, je bila : Tokrat si šla predaleč, Bel.

Počasi jo je nekaj vleklo nazaj, nekaj je motilo temo, ki je vladala po njej. Trznila je, kar je bil za njeno boleče telo in raztreščen spomin sicer možen dokaz, da morda ni bila mrtva, a vseeno to ni izključilo vseh možnosti, kajti bolelo jo je natanko tako, kot bi jo bolela kazen za njene pregrehe in življenje pokvarjene temnostranke. Šumenje morja, ki bi moglo biti tiho, se ji je zdelo kot glasno bobnenje in poskus, da bi odprla oči, se je končal z nenadno, močno okrepitvijo barv, kar je povzročilo solze na čarovničenem obrazu. Počasi se je začela premikati, in sleherna mišica v telesu jo je obvestila, da jo mora boleti, udi pa je niso niti najbolj ubogali.

Minute so tekle in naposled je Belree sept dobila oblast nad svojim telesom, čutila pa so se omilili na običanjo raven. Najprej se je dvignila v sedeč položaj, nato pa se je postavila na noge ter naredila nekaj oklevajočih korakov do ograje, kjer se je nastavila pišu hladnega vetra, ki ji je zbistril misli. Očitno je bilo, da je bil urok zanjo premočen, a je tudi deloval, saj je kristal reagiral. Verižico, na kateri je bil, si je obesila okoli vratu in začutila je, kako se ji vrača moč. Glede na položaj sonca na nebu, ki je bilo že precej prek zenita je ocenila, da se bliža večer, v daljavi pa je že videla sivo gmoto, ki je predstavljala Beleriand. Že precej bolj živahna je stopila do Amethyst, ki je še vedno spala in Shena, ki je z nepremičnimi rumenimi očmi budno spremljal vsak njen gib. »Thysa,« je nežno poklicala spečo čarovnico ter jo s tem prebudila, v razmaku naslednjih nekaj minut pa so na krov prikapljale tudi ostale sopotnice.

Kmalu so prispele do mesta ter ladjedelnice, kjer jih je pričakal olajšanji prodajalec, ki spričo nevihte, v kateri so plule ni pričakoval vrnitve ne plovila, ne potnic. A ni bil samo občutek, da spet stoji na trdnih tleh izvrsten; čudovita novica je bil tudi pergament, pred katerim sta se najprej zbrali navdušeni Clarissa ter Lyan, sledili pa sta jim še oni s Thyso ter Shenom. Bila je precej presenečena, a vseeno srečna, ko jo je čarovnica povprašala, kakšne načrte ima za prihodnost, kar je pomenilo, vsaj po Belino, da tudi ona ni želela, da bi se njuni poti tako hitro ločili. »Tudi jaz sem namenjena tja, očitno,« se je nasmehnila, nato pa sta se skupaj podali ven iz mesta.