Pekarna

"No ja, saj je dokaj vseeno," je dejala se nasmehnila in vstopila v pekarno. Prest je ravno pobiral denar iz blagajne in ga previdno štel. Ni opazil dveh tihih strank, ki sta se domala vtihotapile v pekarno, saj sta znali s počasnim odpiranjem vrat zaustaviti zvončkljanje zvoncev nad vrati. Opal se je nasmehnila, se prihulila k tlom in izmaknila dva hlebčka, rogljiček in veliko črno štruco iz polic. Spravila jih je v velik notranji žep svojega plašča in počakala, da je tudi njena kolegica opravila krajo. Stopili sta do vrat in Opal ji je na široko odprla tako, da je Leassi smuknila skoznja sama pa se je odpravila do pulta ter Presta pozdravila kot starega prijatelja: "Zdravo Prest, kako se imaš? So pokupli vse tiste odlične hlebčke?" Pekarnar jo je sumničavo opazoval in se ozrl na police. "Dobrodošla. Tebe pa že veliko časa nisem videl, vsekakor mi gre dobro. Da, očitno so pokupli vse hlebčke, čeprav se mi zdi, da jih je bilo še en par tam. Ti lahko kako pomagam?" Je dejal mož in jo vprašujoče pogledal. "Oh, ne hvala. V bistvu sem te prišla le pozdravit. Nasvidenje," je pozdravila pekarnarja ta pa ji je odzdravil. Ko je stopila skozi vrata in se je nekoliko oddaljila od pekarne jo je dosegla pajdašica.

((Vedno se moraš paziti nadrejenih. Previdnost je mati modrost! Ne sej se zezam sam, ki mi ni pršlo nič na misel. Sam nihče ne sme vedet kakšna orožja uporablja zvita in kruta Leassi!))

Prišli sta do pekarne in sploh se jima ni bilo treba pogovarjati, saj sta imeli svojo strategijo kraje že zdavnaj dodelano. Opal je poskrbela za vrata, nato pa sta se obe tiho splazili noter.
Lea je previdno in tiho prišla do polic in vzela tri prestice ter marmeladni rogljiček, pa tudi dve žemlji. Vse to je spravila v svojo torbo in spretno in gibčno prišla do vrat. Takrat je Opal vstala in vrata odprla in Leassi je hitro smuknila ven, nato pa se skrila za pekarno, kjer je vedno počakala Opal.
Bila je lačna, zato je iz torbe že vzela eno izmed žemljic in jo začela jesti. K njenim nogam se je prismukala shujšana potepuška mačka in presunljivo mijavkala. Lea je z gnusom pogledala to gnezdo bolh in jo odrinila z nogo, sama pa jedla naprej.
Ni pa jo hotela ubiti, saj jo je spominjala na neko drugo mačko, ki jo je imela kot otrok...
Nejevoljno je odtrgala kos kruha od žemlje in ga vrgla mački. Ta ga je hlastno pojedla, a Leassi ni hotela biti več usmiljena, ne glede na vse spomine iz otroštva in besno jo je premerila. Ni dobro vedela, od kje je prišel ta del usmiljenja iz nje in bila je nekoliko zmedena. Morda je mačka začutila spremembo, saj se je odvlekla stran, Leo pa je razveselilo, ko je videla prihajati Opal, saj je upala, da jo bo spravila k sebi.

((ja no... imaš prav. Bomo zdaj še malo pisale v ulicah, pa gremo pol domov?? Pol pa napišemo da gremo v podzemlje, no ja js grem še prej k zripotu,... saj namen tega sprehoda je bil iskanje hrane, ane?))

"Si bila pa lačna, a?" je namesto pozdrava ali čestitk o uspešno opravljenem podvigu dejala Opal. Tudi sama je vzela iz žepa hlebček in hruško ter se usedla zraven svoje kolegice. Tudi sama je bila precej lačna kljub sadju, ki ga je prej zaužila. Pojedla je še rogljiček ter se kakor mačka zadovoljno pretegnila. Ozrla se je proti shujšanemu bitju, ki se je prej smukal okoli Leassi. Mačka se ji je resnično gabila. Bila je umazana, polna gnojnih ran, bolh, klopov, uši in drugih zajedalcev. Nekoliko se ji je tudi smilila, če bi njenemu občutku ob pogledu na mačko lahko rekli usmiljenje. Mačke je imela sicer rada, bile so najlepše živali kar jih je kdaj videla, bile so tudi veliko bolj samostojne in elegantne kot psi, pa tudi zelo skrivnostne.
"Lea mislim, da je najboljše, da se zdaj ločiva. Grem se malo spočiti. Kasneje nas čaka velik posel. Ti pa moreš še k Zripotu. Tako, da pozdravljena," je morilko pozdravila svetlolaska in se odpravila do ceste kjer je večinokrat spala. Tista cesta je bila dom mnogim beračem in ona je bila ena izmed njih.

''Zelo lačna, glede na to da danes nisem skoraj nič jedla'', se je zasmejala rjavolaska in premerila Opal. ''Sicer mi je za zjutraj ostalo nekaj sira od včeraj, ampak, kakorkoli, mislim da s tabo ni veliko bolje.''
Pojedla je žemljo, nato pa še eno prestico. Lotila se je še rogljička, ostalo pa je nameravala prihraniti za jutri. Dobro je vedela, da bo sicer lačna in da bo mogla spet krasti, kar pa ji ni bilo pogodu, saj jo je ob jutranji svetlobi brez težav kdo opazil.
''Prav imaš, grem kar domov. Za jutri morava biti zbrane. Se vidimo ob devetih torej.''
Opazovala je pajdašinjo, kako je odkorakala proti cesti, kjer je večinoma spala, Leassi pa je vzdihnila in se odpravila proti svoji hiši. Bila je zaspana, saj je imela za sabo naporen dan, a je vedela, da mora biti še vseeno zbrana in previdna, saj je bil mrak najnevarnejši del dneva v Min-Rimmonu. Zato je pozorno odšla po ulicah do svoje hiše.

Clar se je sprehodila do pekarne."Saj veš kakšen je načrt, kajne?" je zaskrbljeno vprašala Uheljca. "Jp, ti greš not pa zamotš peka, nato se jst odtihotapim not. Nakradem kolkor loh spravm s samo in futr skrijm. Potem poškrabam po vratih, da pridš ti." Podganek je zavil z očmi ter se odtihotapil stran. Clarissa je vstopila. "Dober dan," je vljudno pozdravila. "Saj ste vi Prest, kajne," ga je vprašala, čeprav je zelo dobro vedela, da je to on. Pek jo je sumničavo pogledal. "Ja, zakaj?" "Ali nimate tukaj tistih čudovitih, maslenih žemljic?" Pek jo je gledal še malce bolj sumničavo. "Zakaj? Da jih boš pokradla?" Presenetil jo je z vprašanjem. "Ali mislite, da smo vsi temnostranci nepošteni?" je z besedami napadla nazaj. "Večinoma!" je pribil. "In tistih žemljic je še čisto malo. Vse so pokradli," je z obžalovanjem dodal. V tistem trenutku je poškrabalo po vratih. Clarissa se je ozrla in pogledala nekam na min-rimmonske ulice. "Z veseljem bi jih kupila, ampak me nekdo kliče," je povedala in odšla iz pekarne. Za vogalom jo je čakal Uheljc.

"Pokaži," je z navdušenjem rekla Clarissa. "Za mano," je bil ravno tako kratkobeseden Uheljc. Kmalu jo je pripeljal do podrte hiše. Nekam je tako hitro švignil, da mu Clar ni mogla slediti. Čez nekaj trenutkov se je že prikazal. V platneni vreči je bila štruca kruha, nekaj žemljic in rogljičkov ter še nekaj podobnih stvari. "Torej, kruh imava, potrebujeva le še nekaj stvari. Torej, sedaj pa v gostilno," je rekla Clarissa in z Uheljcem sta se odpravila v Razposajenega davitelja.

Elinor je prispela do pekarne. To je bila po njeno najbolj urejena hiša v mestu.
Seveda bi najraje odšla stran od pekarne a morala je kaj ukrasti, saj je bila sestradana.Bila je že kar alergična na red in čistočo.Pogledala je Vohača, ki
se je naslanjal na steklena vrata in cedil sline na tla. Ogledoval si je dolge
štruce iz sočnega testa. Domislila se je načrta. Vohaču je rekla:"Poglej, takole bova naredila: oba greva noter, ampak ti se skrij za mano, da te Prest ne bo videl, vzemi eno dolgo štruco. Vrata bom pustila odprta da boš lahko odnesel štruco ven. Vredu?" Ga je še vprašala. In kraja se je začela.
Elinor je vstopila, Prest jo je z zanimanjem pogledal, saj v pekarno še ni stopila.
Začela je pogovor:"Dober dan, ali imate kakšno veliko štruco kruha?" "Da" ji je odgovoril prest "Imam jih kar nekaj" jo je postrani gledal. "Mogoče bi kupila eno"je predlagala Elinor.Prestu se je zdela še malo bolj sumljiva, saj se ji je jezik kar zapletal med zobmi. Sedaj jo je nekaj ošvrknilo po nogi in zato se je postavila k vratom, da Prest ne bi videl kaj se dogaja, ko je bil Vohač zunaj se je postavila nazaj k pultu. Delala se je, kot da prešteva denar čeprav je imela le kovanec ali dva. Ozrla se je nazaj k Prestu in spregovorila:"Nimam dovolj denarja za to, no pa nič. Nasvidenje.""Nasvidenje," ji je začudeno odvrnil Prest in odšla je ven.
Zunaj se je skrila za vogal kjer jo je čakal Vohač"si ?" ga je vprašala.
"Sem poglej"ji je odgovoril Vohač. Pogledala je na tla kjer je ležala velika podolgovata štruca in dve mali. "Super," je spregovorila Elinor in podgrabila manjšo štručko ter jo začela jesti, Vohač pa tudi.
Odpravila sta se po Minn-Rimonskih ulicah naprej.

Aestiva se je končno primajala stran od svje umazane klopice saj jo je stran privedel vonj sveže pečenega kruha. Hiems je bil dobosedno prilepljen na založbo in z nenavadno velikimi očmi opazoval puhasne žemljice poldolgovate štruce kruha iz katerih se je še kadilo. Aestiva si ni morala pomagati v želodcu ji je tako močno zakrulilo, da se je zraven nje vstavila mačka, ki je slučajno tekla mimo. "Takole bova naredila. Ti greš noter pred mano ampak jaz bom odprla vrata kot, da sem vstopila. Ti poskrbi, da me za nekaj trenutkov nebo moral videti. Obletavaj ga, kluvaj in krakaj na ves glas ali pač karkoli boš sklenil. Pomni, če nama vspe se bova najedla kot še nikoli dobro!". Aestiva je iz velikega žepa v njeni črni obleki povlekla veliko vsnjeno torbo, ki je bila na pogled stara več stoletij. "Okej, ko bom zakričala nate nekaj željivega nebodi užaljen to bo le znak, da sem že in lahko odnehaš ter odletiš iz trgovine." Hiems je glasno zakrakal, kar je pomenilo, da se z vsem strinja. Zvonec je zavončklal in vse se je zgodilo zelo hitro, Hiems je peka tako vstrašil, da je ta histerično zavreščal in začel z rokami bedasto opletati okrog sebe. Če ne bi bila situacija tako resna bi se od smeha valjala po tleh. Tako je stekla do police, ki se ji je na pogled zdela najbolj polna in vse kar je lahko na hitro pomedla v torbo dokler ni bila polna. Potem je torbo zabrisala za vrata in na ves glas zakričala "Ven! VEN TI PRESNETI PTIČ!" Hiems je visoko zaokrožil potem pa še preden bi pek lahko kaj storil švignil skozi vrata. "Se opravičujem Prest. Tega res ne bi bilo treba." Prest je stresel prah iz sebe in vprašal "Je bil ta ptič tvoj?" Aestiva je pokimala "Oprostite za to, nekoliko nevzgojen je še saj je nov in mlad. Pri meni ostaja saj dobiva hrano in ga za vstale ne briga." Prest jo je sumačavo premeril, potem pa prikimal "Kakorkoli, vam lahko kako pomagam?" Aestiva si je morala na hitro zmisliti kašno laž zato je hitro rekla "Žal ne saj vidim, da vam je zmankalo tistih slastnih štučk." Prest je pokledal po nekoliko razdejani polici "Potem pa nasvidenje!" Aestiva je narejeno razočarano skomignila z rameni potem pa se obrnila in rekla "Nasvidenje Prest in še enkrat sprejmite opravičilo za škodo, ki jo je povzročil moj ptič." Prest je pokimal, Aestiva pa je smuknila skoži vrata in s sabo uspešni potegnila torbo, ki je stala za njimi. Pret trgovino jo je že čakal Hiems, ki je bil vseeno nekoliko užaljen. Opravičujoče se mu je nasmehnila in se razbledala po plenu. Imela je kar tri puhaste žemljice, eno veliko dolgo dišečo in kadečo se toplo dolgo štruco, ter kar deset za palec velikih maslenih rogličkov, ki jih je imela najraje. Za dobro opravljeno delo je Hiemsu vrgla kar selo puhasto žemljico za katerimi so se mu tako cedile sline. Ta se je razveselil pobral dišečo žemljico in poletel na njeno ramo kler se ji je hvaležno podrgnil ob lice. Oba sta se vsedla na tla in se do sitega najedla. Vseeno pajima je ostala še velika šruca in pet maslenih rogljičkov. Hiems se je spet vsedel na ramo Aestive, ta si je torbo zavihtela okrog ramen in oba sta izginila v temni uličici.

((Nikjer nism našla nč da bi pisala tko, da lačni pa enkrat za spremembo nemormo bit ane!??))