Vzpetina Min-Rimmona

Loryna je prijezdila sem. Skočila je s konja in se ozrla po ostalih-le kje so bili? Ozirala se je okrog, nato pa sedla nazaj na konja in počakala ostale.

potem ko sta se vrnila na trg, sta se nekaj casa postopala po kamnitih tlakovcih, nato pa se jim je koncno pridruzil clovek, ki je deloval kot da bi lahko kaj naredil. Res jih je poklical k sebi in jim na hitro ponovil njihov namen, nato pa jih je odvedel iz mesta, na manjso vzpetino, kjer so sedaj stali. Armu se je mesto kar priljubilo v tisto malo casa, ki ga je prezivel tam in je upal, da se bo lahko kmalu zopet vrnil. Seveda bo zato mogel najprej ugrabiti noldoriansko princeso ter nato naklestiti svetlostrance. Nad tem sicer ni bil tako strasansko navdusen, kot so bili nekateri ostali, saj so bili bolj uporabni zivi kot pa kot trohneca trupla. Po drugi strani pa so se razpredali kot kuga po forestu in je bilo pravzaprav nujno, da jih malce izbrisejo in odstranijo.

Razgled je bil precej lep, a malce pust. Pred njim je lezalo polje suhe trave, iz katerega je obcasno strlel posusen in crnkast grmicek. Bilo je toplo in sonce je neusmiljeno odkrivalo vse, kar bi se skusalo priplaziti preko polja. Bili so v strasanski prednosti, saj so bili na visokem in poleg tega so bili mojstri skrivanja. Ozrl se je k lei in se nasmehnil. "kako mislis da bo? Mislim, cela bitka in to."jo je vprasal. "in po moje bo tista ugrabitev prav zanimiva."je dodal bolj sam zase.

(ok kul, to je pac odpiisek nuting special.)

Zgroženo se je ozirala naokrog-po pokrajini. Takšne pokajne ni marala. "O beda" je zamrmrala sama pri sebi, Mo pa je prikimal. "Kakšna grda pokrajina!" se je oglasila še lisička, Loryna pa jo je utišala, preden bi nadeljevala. "Nekateri tukaj živijo" ji je šepnila in opazila, da nihče ni slišal. "Bog ne daj, da te kdo sliši" jo je opozorila. "Čeprav je Belerdiand lepši" je dodala in pomislila na temnostranske ulice, kjer je skoraj vedno oblačno. "Jah, Belerdiand je pač mesto dežja" je rekla. 2In je precej lepše kot tu, ko je sonce. Pa še tako vroče je tukaj..." je zasopihala. "V mojem ljubem mestu pa vedno mrzlo..." je dodala, ko je lisička pogledala v nebo. "Tam je na vsakem vogalu luža, ali pa led, tukaj pa..." Ni imela besed, kako bi opisala to grdo vreme.

Clarissa je prijezdila na prosto. Vreme je bilo tako kot večinoma pozno jeseni. Mračno, vlažno, mrzlo in oblačno. "Poleti sončno in res neznosno vroče. In ne, Beleriand ni mrzel. Je deževen, mrzel pa ne. Tole pa res ni za nikamor. Poleti za umret vroče, pozimi pa tako ledeno..." je rekla Clar in pogledala prijateljico, ki je sedela na svojem konju. "Morda bom nekega dne prišla nazaj. Ampak najbrž ne. To je mesto moje polsestre in tvoje učiteljice," je zamrmrala in se rahlo nasmehnila. Bila je precej napeta zaradi priprav na ugrabitev.

Povzpeli so se po majhnem hrigčku, s katerega je lahko videla svojo lepo palačo. Toda oni so bili namenjeni v drugo smer, proti svetlostrancem. Slekla je jopo, saj je bilo zelo toplo. To podnebje je imela najrajši, ne pa tistega Beleriandskega dežja. Pred njimi je bila velika naloga, ki so jo morali opraviti. Če jim bo uspelo, bo Forest končno spet Očiščen.
(okei, se zlo opravišujm, ampak nimam cajta, ker golfam =/)
((Clar, a si nepismena?? Min-Rimmon je vroč, u puščavi je!! Beleriand je obratn ))

Počasi so se spuščali po hribu. Yantar ni čisto natančno vedela, v katero smer grejo, zato je hodila bol proti koncu kolone. Odspredaj je opazila Lyan, Clarisso in Loryon, še malo pred njimi pa sta bila fant in dekle, ki ju še ni spoznala. Vse si je skušala čim bolje zapomniti. Hitro je vskega izmed njih opazovala približno dve minuti in si vsakega zapomnila. To bi mi znalo priti prav.Pogledala je okoli in videla požgano pokrajino. Lepa pokrajina, to bi lahko občudovala dneve in dneve. nasmehnila se je, ker ni bila edina, ki je opazovala pokrajino. Ni se želela pogovarjati z nobenim. Pogledala je okoli in pomislila da bi bilo mogoče pametno, če bi ljudi okoli poznala vsaj po imenu. V bistvu ne poznam samo tistih dveh odspredaj ampak izgledata zelo temnostransko.Stekla je naprej in brez pozdrava rekla fantu in dekletu:"Yantar, kdo sta vidva?" Med govorjenjem je premerila dekle, po tistem, ko je povedala pa je premerila še fanta. Ni ju pogledala v oči.

Loryna se je ozrla naokrog. "Le kdaj bomo začeli?" je nestrpno vprašala prijateljico. "YYYYYYYYYAAAAAAAAAAAAAAANNNNNNNNNNNNNTTTTTTTTTAAAAAAAAAAAAARRRRRRRRRRRRR"
Je nato zavpila, da je odmevalo po hribih in dolinah. "YANTARRRRRR" Je še enkrat zavpila, nato pa videla prijateljico. Odjezdila je do nje in pozdravila fanta in dekle. "žIvjo" je pozdravila. "Kdo sta?" ju je vprašala. "Jaz sem grofica Loryna" se je predstavila. "Meščana sta, kajne?" ju je nato vprašala.

((zima je pa še zmer. in v puščavi gobi so zimske temperature v -, drgač pa sem pismena, sam nism lih ne vem kok brala . bom popravla))


"Loryna!" je siknila proti mlademu dekletu in jo grdo pogledala. Splezala je dol s Finnvare in jo potegnila k sebi. "Lory, tukaj se ne smeš tako prijateljsko obnašati. Čeprav nisem tvoja učiteljica, vem kaj se lahko tako zgodi nepripravljenemu. Večkrat sem videla, kako so ljudje umrli v trenutku." Zelene oči so se bleščale izza maske. "Moraš biti previdna. Ta dva te najbrž ne bi ubila, kdo drug pa." Njen pogled je bil precej zaskrbljen. Ni hotela videti še umora svoje prijateljice.

(jah, ampak mi nismo u gobiju, ane xD)

Lyan se je močno zdrznila, ko je Loryna zavpila. "Obnašaj se vendar!" je siknila proti učenki. "Če boš tako nadaljevala, boš kajkmalu mrtva obležala na tleh. Kje si živela do zdaj? Morda nimaš samoohranitvenega nagona?!". Močno je okarala učenko, ki se je šla prijateljsko predstavljati kraljici Min-Rimmonskega podzemlja. Kje je imela pamet? Yantar se je vsaj hladno, temnostransko predstavila, ona pa takole. Očitno bo morala med prvimi lekcijami začeti z utrjevanjem manir. Kmalu so se spustili z vzpetine in nadaljevali po brezkončni ravnini puščave. Kmalu je Lyan iz torbe izvlekla šal, saj je veter rezal do kosti.

Zahihitala se je, ko jo je Loryna iskala s tem, da je kričala. Verjetno jo je opazila, čudno, pravijo, da sem mala za svojo starost je pomislila, in prijahala k njej. Prestavila se je... Zelo hrupno. Jasno je nakazala na to, da ima pomemben status. Ampak, ko sta prišli Clarissa in Lyan je bila od obeh kregana. Yantar je samo zmajala z glavo in še naprej čakala na odgovor fanta in dekleta. Še vedno se je očitno izogibala njunim očem, ker se je še vedno nekoliko bala. Saj res, Clar je moja učiteljica, uf, z mano bodo problemi, pravijo, da me je nemogoče karkoli naučit, no, morda bo njej uspelo... Natančneje je pomislila, dvomim, še nobenmu ni. Zlobno se je zarežala Clarissi ampak pazila, da tega ni naredila v resnici ampak samo v glavi. Nestrpno je čakala na predtavitev.

priceli so s potjo navzdol po hribu in arm ter lea sta sla skupaj spredaj, takoj za njihovim vodilnim. Niso ga prav dosti zanimali ostali, saj je eno ali dve ze bezno poznal iz belerianda, pa tudi s politicno-temnostransko korektnimi predstavitvami se mu ni dalo ubadati, ne glede na njegovo zeljo po miru in tisini, se je nekdo glasno zadrl "YANTAR!".mracno se je obrnil in z ledenim pogledom iskal izvir glasnega klica, vendar se ni nihce javil. Ravno se je namenil obrniti, ko se je neko dekle se enkrat zadrlo isto ime. Prebodel jo je s pogledom in se nato zazrl naprej v ozgano puscavo, v katero so se pomikali. Se zadnje crnikasto, pritlehno grmovje je izginilo in ostal je samo zlato rumen pesek, ki se je vroce blescal v soncu. Slisal je, kako se jima je nekdo priblizal izza hrbta in se predstavil kot yantar. Hladno se je obrnil proti punci, ki jo je tista druga prej kar dvakrat poklicala. Premeril jo je od glave do pet, potem pa je z mrzlim glasom odvrnil "jaz sem Armadal."je odrezalin se ze obrnil, da bi nadaljeval pot, ko ga je zmotilo se drugo dekle, tisto, ki se je prej drzlo na ves glas. Vazno se je predstavila kot groficaloryna. Armu je manjkalo samo se nadutega dekleta, ki se vazi pred njim, da je izgubil zivce. Jezno se je namrscil in besno odvrnil "kdo pa mislis, da si, mladenka, da se obnasas kot da si nevemkdo? Se malo, pa te bom naa tanko razrezal."obrniil se je in pospesil korak. Slisal je, kako sta se priblizali tisti dve iz belerianda, ki sta bili ocitno njuni uciteljici in kako sta obe pokarali loryno.

(hei,, lory, mal skuliri poste, ne more ona kr tezit armicu na tak svetu nacin xD)

lea je bila sicer malo manj zadrzana do yantar kot on, vendar je videl odblesk jeze na njenem obrazu, ko se jim je pridruzila se vazna grofica. Potem ko je loryini drzal kratko groznjo, se je odpravil dalje, vendar je videl, da je lea ostala zadaj. S kotickom ocesa je ujel, da je nekaj dejala loryini, nato pa zmajala z glavo in se mu po nekaj dolgih korakih zopet pridruzila.

Po kake pol ure neprestane, dolgocasne hoje se je arm izvlekel iz svojih misli in spregovoril "koliko casa mislimo to se hodti?". Ozrl se je naokoli sebe in si priznal, da okolica ni bila niti malo zanimiva. Kamorkoli si pogledal, samo pustinja in dolgocasen pesek, iz katerega je tu in tam strlel kak skrivencen, napol posusen grm. V daljavi so se izrisovale gore, katerih podoba je migljala na vrocem zraku. Zavzdihnil je in izza pasu izvlekel cutaro z vodo, ki jo je vzel s seboj za vsak slucaj. Odpil je pozirek, nato pa se je ozrl k lei. "bos pila?"jo je vprasal in ji ponudil cutaro.

(okej, ful brezveze >< sam sm obljubu )

Amethyst je ubrala drugačno pot kakor ostali udeleženci naloge. Slišala je neke zverinske glasove, kar se ji je zdelo nenavadno. Ni bila vajena, da so temnostranci na nalogah vpili in kričali. Skupinica je kmalu pripešačila do nje. Stežka je skrila nasmešek, ko je videla staro Opalino pajdašinjo Leassi s tako kislim izrazom na obrazu. Zraven nje pa je hodil nekoliko razjarjen mladenič, no, vsaj tako je deloval na pogled. Za njma je hodila oz. jezdila nekoliko živahnejša skupinica. Amethyst je hitro ujela korak z Leassi.
"Živjo, Entalova, ponovno se srečava," je dejala in pogledala Lei v oči.
"Kdo pa je tale mladenič tukaj zraven, kakšen tvoj fiancé?" jo je resno vprašala, a oči so se ji lesketale. Nato se je razgledala po skupinici, poslala par pomilovalnih pogledov proti veseljakom in ugotovila, da ne pozna nikogar.
"Kdo so pa tile v tej četici? Nekam veseljaško delujejo. Sta sigurna, da se niso kakšenega piva napili?" je vprašala Leo in sodruga. Ni bila prepričana, če hoče vdret v skupino in se navdušeno predstaviti. Za to bo že še čas, je pomislila vedoč, da jih ji bo Leassi na hitro predstavila in polgadila svoje mehke lase tokrat v temno rdeči barvi. Svoje sposobnosti menjavanja barve las ni ravno razkrivala. Leassi je seveda vedela, saj jo je videla z njenimi naravnimi rjavimi lasmi. Zaradi tega se je počutila nekoliko skrivnostno, saj se je večkrat spomnila koliko krat ji je to že pomagalo v zakrivanju svoje lastne identitete. Bilo je pa še nekaj boljšega kakor spreminjanje barve las. Bila je čarovnica. Izšolana čarovnica in tega ni vedel nihče, nihče razen njene sestre Opal. Njihova družina je imela srečo, da sta se rodili sestri in obe čarovnici. O tretji sestri ni bilo kaj dosti govora. Bila je človek, in Opal jo je umorila. A Thysa je zdaj vedela, da to ni pomembno. Vesela je bila za svoje sposobnosti.

Počutila se je živo, da je spet na nalogi. Spet bo potovala, spet bo opravljala dolžnost, kakor prebivalka Min-Rimmona. To je bila zahvala mestu in zaenkrat je izgledalo, da bo kar pestro. Vedela, je da ji ob tqaki družbi ne bo dolgčas, nekoliko pa je dvomila v njihovo učinkovitost. Bala se je, da bodo v ključnih trenutkih odpovedali, ali zafrknili zadevo. Seveda dolžnost, in občutek svobode le nista bila edina razloga za nalogo. Potrebovala je denar. Še posebno, če si namerava nekaj velikega kupiti. Nekaj toplejšega, kakor jeklo, nekaj nevarnejšega kakor meč. Nekaj kar ji bo služilo bolje kakor vsa orožja dosedaj. Pritajeno se je nasmehnila sama sebi. Vedela je, da se bo ponovno preizkusila, in dobila nove izkušnje. Najdragocenejšo stvar. Ni bila eden tistih ljudi, ki so mislili, da že vse znajo. Vedela je, da so sprotne izkušnje pomembne, a je zaupala v svoje znanje. In navsezadnje izgleda, da sploh ne bo tako dolgočasno, je pomislila in ošvrknila sodruge.

Videl je, kako je malce naprej po razpokani zemlji hodila ženska postava. Privzdignil je obrvi, presenečen, da so koga srečali globoko v neobljudeni puščavi, saj so bili že precej daleč stran od Min-Rimmona. Počasi so se približali postavi, ki je lagodno čakala nanje, na njenem obrazu pa je igral omalovažujoč smehljaj. Armu v tistem trenutku res ni bilo do ošabnih babnic in pogled se mu je zmračil. Ko so šli mimo nje, se je rdečelaska umirjeno postavila poleg Leassi in začela hoditi skupaj z njimi. In Leassi je sploh ni odgnala ali ji vsaj rekla, kdo je. Ne! Vendar se je čudnost le povečala, ko je neznanka lahkotno spregovorila »Živjo Entalova, spet se srečava.«. Armu bi kmalu odpadla čeljust. Obnašala se je, kot da Leo že dolgo pozna. In potem je prišlekinja za nameček še pikro pripomnila »Kdo pa je tale mladenič tukaj zraven, kakšen tvoj fiancé?«. No ja, tole je pa res že bilo preveč. Samo že malo, pa bi jo nadrl, ko se je spomnil, da je neznanka poklicala Leo po priimku. Očitno jo je zares poznala. Premeril je rdečelasko »Oprostite, ampak, ali bi se lahko predstavili?«je dejal s precej hladnim glasom in ji namenil prav tako hladen pogled. Videl je, kako se je neznanka ozrla po ostalih v skupini in jim namenila dokaj pomilovalen pogled. Vzvišeno je spregovorila »Kdo so pa tile v tej četici? Nekam veseljaško delujejo. Sta sigurna, da se niso kakšnega piva napili?«. Arm ji je namenil še en oster pogled in ji odvrnil »Dvomim, resnično, razen neke rdečelaske in pa še dekleta z oranžkastimi lasmi na koncu kolone.«moral se je malce nasmehniti. Morda pa bo tole vse skupaj še zabavno. Namuznil se je in premeril prišlekinjo.

(hehe, sarkazm showdown. A veš, metkiica, d je edina rdečelaska kle araund thysika ?)

Že od daleč je opazila nekoga v daljavi. Najprej je to ni zmotilo in je še naprej nadirala butasto učenko - to jo je spravljalo v dobro voljo. Toda postavi so bili vse bližje in očitno je postalo, da čaka prav na njih. Kmalu je lahko razločila, da ima ženska rdeče lase in ko so šli mimo nje se je pridružila Leassi in Armadalu na začetku kolone. Začela se je pogovarjati z njima. Ah, še nekdo iz temnostranske elite. Ženska se je kmalu obrnila in si ogledala preostanek kolone. Omalovažujoče je privzdignila obrvi in se obrnila naprej. Lyan ji je zaničljivi pogled vrnila.

Postajalo je vedno hladneje, pa tudi sonce je bilo vedno nižje na obzorju. Začelo se je večeriti. Kmalu bi bil čas, da se utaborijo, zato se je odpravila k začetku kolone, k vodiču. »Kdaj se bomo utaborili? Kmalu bo noč.«. Ko je dobila odgovor se je obrnila, da bi prišla nazaj do znancev, pa jo je nekaj ustavilo. »Smem izvedeti, kako vam je ime?«, je nagovorila neznanko.

(ni nevemkaj, ampak nimam idej ^^

Dečko zraven Leassi je deloval na vso sceno nekam začuden. A Amethyst to ni ravno motilo, pravzaprav je je v takih in podobnih situacijah uživala. Thysa je opazovala rahlo spreminjajoče se izraze na njegovem obrazu. Kaj vse lahko pove mimika telesa, je pomislila. Sama se je učila obvladovati tako izraze na obrazu kakor svoja čustva. Ni ji šlo sabo, a popolnoma vsega še vedno ni morala zakriti. Posebno takrat, ko so jo prevevala močna čustva. Mladenič se je naposled le odločil spregovoriti:
"Oprostite, ampak, ali bi se lahko predstavili?" Hladen glas, pravtako pogled, je pomislila Thysa. A tega je bila že vajena, zato se mu je ob odgovoru prijazno nasmehnila. Bolj presenečena je bila nad njegovo nevarno vljudnostjo. Na to res ni bila vajena. Redko kdo te je kaj vprašal tako vljudno. In še takrat, se je ponavadi norčeval. A Thysi se je zdelo, da se ta ne želi norčevati iz nje.
"Oh, pa ja se ne bomo vikali. No ime mi je Amethyst in tebi?" mu je vrnila vprašanje. Nato pa je odgovoril na njeno prejšnje vprašanje glede piva, kjub temu, da je bilo to bolj retorično vprašanje. Amethyst je pogledala po druščini in kaj kmalu ugotovila, da je meril nanjo. Zasmejala se je, dečko je imel smisel za humor. No lahko bi si spremenila barvo las in tako ne bi bla več rdečelasa. Tako bi se spremenil tudi pomen njegovega odgovora, a svojih sposobnosti še ni bila pripravljena deliti z drugimi.
"Verjemi, jaz sem čisto prisebna," mu je odvrnila. Bila je prav dobre volje. Po eni strani bi lahko rekli, da je bila Amethyst šaljiv človek. Temen, okruten, a ko je bila dobre volje je marsikatera šala padla. Večkrat tudi z pridihom sarkazma. In tudi dečko se je izgleda znal zabavati, sodeč po njegovem muzanju. Postajal ji je všeč. In izgledalo je, da se je njegova slaba volja nekoliko razpršila.

Nato pa je prišla udeleženka naloge, ena iz tiste skupinice. Spraševalo je, če se bodo kmalu utaborili. Mrak se je res že spuščal, a Thysa je menila, da bi lahko še malo pešačili. Rada je potovala ponoči, če je bila le pot dovolj dobra, da se ji ni bilo potrebno spotikati. In tale pot je bila. Noč ji je ponujala zavetje. Rada je imela noč.
Dekle se je že hotelo odpraviti nazaj k svojim pajdašinjam, ko se je nenadoma ustavilo, ter ogovorilo Thyso, tako prijazno kakor prej mladenič. Amethyst je skoraj padla v nezavest. Spet ena, ki vika! Izgleda, da se tudi temnostranci spreminjajo, je pomislila sama pri sebi. Ponavadi od temnostranca res nisi mogel pričakovati prijazne ali vljudne besede. Morda je le pretveza, je pomislila, saj je bilo to že čudno.
"Ime mi je Amethyst, saj vikanje ni potrebno verjemi. Tvoje ime?" ji je odvrnila ne neprijazno.




[Oooh, kakšne podle, Arm!
Kdo ma oranžne lase?
Kako nardiš take: »« ?]

Pogled se ji jezmračil, ko je v daljavi opazila še eno postavo. Pristopila je do punce, ki se je predstavila kot Leassi in jo ogovorila. Izgledali sta kot prijateljici. Armadal je nekaj rekel dekletu, in dekle je odgovorilo. Čez nekaj časa je Lyan odšla do njih in dekle nekaj vprašala nato pa je dekle nekaj odgovorilo in očitno ni bilo pretirano zadovoljno. Zmajal je z glavo in se tudi sama odpravila naprej, da vsaj izve ime od te neznanke. Najprej si jo je ogledala nato pa s podobnim tonom kot prej Leo in Arma ogovorila tudi njo:"Yantar. Kdo si ti?" Ni se trudila, da ne bi gledala v njene oči ampak jo je pogledala tudi tja. Natančno si je ogledala tudi njene lase in bilo so oranžni, redka barva. Je pomislila in si jo še naprej ogledovala. Izgledala je dokaj temnostransko in glede na to, da se je z leo pogovarjala kot, da sta stari prijateljici je sklepala, da tudi je temnostranka. Z zanimanjem je počakal na odgovor in medtem svoje lase spela nazaj v čop.

[Hmmm rdeče laske mam zdej..
Nevem kaj je arm z oranžnimi mutu...]

(ma take narekovaje si pac na wordu nastavs no big deal. Drgac una z oranznimi lasi je willow )

Videl je, kako se je tudi ona malce nasmehnila ob njegovem zbadljaju. "ime mi je amethyst, pa tebi?". Nagnil je glavo vstran, ko je dejala, da je ni potrebno vikati. Za trenutek se je zamislil, nato pa je iztegnil roko in se predstavil se sam "jaz sem armadal. Iz belerianda sem, kjer imamo malo drugacne navade glede medsebojnih odnosov."se vedno je bil malce nasajen, zato je obdrzal podton sarkazma v svojem glasu. Ugotavljal je, da amethyst sploh ni tako zelo slaba sopotnica in ocitno je poznala tudi leo, zato je mogla biti cesa vredna v njihovi stroki. Slisal je klic za utaborjenje, ceprav ni bil posebej utrujen. On, lea ter amethyst so se posedli skupaj, sedeli pa so kar na tleh, saj so bila se vedno razgreta od sonca. Sicer je ze padal mrak, vendar je bilo armu ponoci vedno prijetno, kajti tema je bila njegov element. V noci se je pocutil doma. Pogledal je obe dekleti in nato spregovoril "no, da slisim, kako sta se vidve spoznali?"in se malce nasmehnil.

(kratk, ki nim lih dosti podlage xD)

Ko se je temnostranka predstavila, je Lyan odvrnila:"Previdnost ni nikoli odveč. Še posebej če živiš v Min-Rimmonu. Torej boš tudi ti potovala z nami? Aja, jaz sem Lyan.", je nadaljevala že malce bolj sproščeno. Vodič je dal znak za utaboritev. Lyan je iz torbe privlekla svoj šotor in ga z enim zamahom roke postavila. Posedli so se v krogu in na majhnem ognju skuhali nekakšno zelenjavno juho. Po tem, ko so se vsi najedli, so se začeli pogovarjati. "Kdo misli, da bodo vilinci izgubili?", je Lyan posmehljivo vprašala. "No, Loryna, mislim, da bova kar začeli. Povej mi, kako se moraš obnašati do neznane osebe?'Živjo, jaz sem gofica Loryna, pa vidva? Meščana sta, predvidevam?' definitivno ni pravi pristop.".

((totalno brez idej =/ pište kej!))

"Yantar, všeč mi je tvoj pristop. Previden, vsaj malo spoštljiv, to je v redu. In varno," je rekla in se ob zadnji besedi zarežala. Najbrž bo dobra učenka. Boljša kot Loryna, ki se obnaša precej beleriandsko. "Znajo biti kar sposobni. Ampak, mi smo boljši," je odgovorila in se hladno zasmejala. Ob sebi je čutila Finnvarino toplo telo. "Se je kdaj komu zgodilo, da je naletel na zlobnega konja?" je vprašala in privzdignila obrv.

((ne bom douzga pisala, k ne vem kva zdej. smo se utaboril al ne?))

Utaborili so se in Clarissa je začela z učnimi urami. "Yantar, všeč mi je tvoj pristop. Previden, vsaj malo spoštljiv, to je v redu. In varno," ob zadnji besedi se je komaj zadržala, da se ni začela smejati in uspelo ji je, da se ni niti nasmehnila. Odgovorila pa je:"Previdnost ni nikoli odveč, vedno se tako predstavljam." Clar pa je nadaljevala:"Znajo biti kar sposobni. Ampak, mi smo boljši," je še dodala njena nova učiteljica in pri tem je Yantar hitro prikimala, ker se je s to izjavo strinjala. Za Clarisso je stal njen konj in pihal toplo sapo. Yantar je zasanjano gledala v njegovo gladko dlako ampak še vedno ostajala zbrana za večino stvari okoli sebe. Sedeli so okoli ognja in se pogovarjali večinoma v parih. Ona in Calrissa, Loryna in Lyan Lea in Arm pa sta se pogovarjala z dekletom. Ogenj je oddajal toploto Yantar pa je opazovala zvezde. Vse so bile lepe in so svetile na nek poseben način. Začela je risati po tleh in se spomnila, da bi bilo pametno postaviti šotor. Svoj šotor je vrgla na tla in na hitro ampak zanesljivo postavila palice. Morale bi zdržati vsaj eno noč, več pa tako ali tako ni potrebovala. V šotor je vrgla spalko in se vrnila k ognju. Vprašala je Clar:"In kaj je nasljedna lekcija?" Z zanimanjem v glasu ji je uspelo obdržati hladen glas čeprav je Clar zaupala. Počakala je na odgovor in medtem razpustila svoje lase.