Vilinsko zbirališče Aniriel

Viv je vsa izmučena in zadihana pritekla na zbirališče. Šele ko se je nadihala je opazila da je prva. Namrdnila se je ter sklenila roke v križ. Usedla se je na travo ter počakala še na druge. Živčno je začela trgati travo, nato pa se ulegla nanjo, ter začela loviti sončne žarke, ki so sijali nanjo. Po eni strani je bila vesela da je prva: lahko bo še za trenutek ali dva spala. Tako je z nasmehom zaspala v nežen spanec brez sanj.

Naša ljuba princesa Rain je glasno prijezdila na zbirališče. "Kako so vsi leni..." je prhnila, ko je opazila, da skoraj nikogar ni. "Ne žali nas," se je oglasil Napolit. "Oh, ljubček moj, oprosti, ker sem užalila tvojo dušico." Konj se je namrdnil. "Veš kaj, vi prevzetna princeska? Meni ne boste tako govorili."
"Bom, kadar hočem," je zdolgočaseno zazehala Rain. Nato je ugotovila, da se nihče ne misli prikazati in zaprla je oči, ter se poskušala spomniti sebe kot otroka, in kaj je doživela. In bilo je prekleto težko. Misli so ji skakale na eno ali drugo.

~
Nikoli si nisem želela tega bolj, kot bi si. Nikoli nisem občutila ničesar, kar bi bilo zame sploh pomembno. Imela sem vse. Vse in še več. Nikoli nisem gledala naprej, živela sem za trenutek, trenutek užitka, trenutek te prevzetnosti, ki me je obdajala. Rdeča, barva prevzetnosti, je plesala okoli mene v obliki las, ki so bile rdeče barve. Temna noč. Slepa za druge, slepa za okolje, videla sem samo sebe. Dež. In svoje ogledalo. Kjer sem bila vidna jaz in moje obleke, moja popolna usta in dolge trepalnice, prečudoviti svilnati lasje ter moje prodorne, bakrene oči. Popolna postava in mehka polt. Špricanje luž izpod koles mimoidoče kočije. Prelestno sem plesala naokoli po hiši, brez da bi vedela, kakšni sploh so moji sorodniki. Niti tega nisem vedela, kakšna je bila moja sestra, moja mama in oče. Pozabljeni v meni. Moj karakter me ni zanimal. Bila sem prečudovito in prelepo 13 letno dekle. Nesramna, kadar česa nisem dobila. Razvajen otročaj s še bolj razvajenim telesom. Top udarec v premočena tla. In spet je bila tema. Vedno, vedno, sem bila neumna in vse zagledana. Tako prekleto slepa. In napočil je dan, kjer sem se morala malo zavedati resnice.
~

Prestrašena je odprla oči in globoko je dihala. Kaj so bili tisti koščki med njenim premišljevanjem. Je bilo res tako grozno? Grozno vse? Oklenila se je svojega Vilinskega meča in z utripajočim srcem čakala... Čakala v temi in v svetu, kjer je sedaj lahko mrtva ali živa.

Mike je počasi in tiho prihodil do zbirališča. Obred se še ni začel... nekdo pa je vsaj že prisoten... Listje je zašelestelo in njegova noga je stopila na obličje zbirališča. Rumen list mu je padel na lase in Mike je dejal: "Torej... kakšen je plan. Jaz sem Mike. Mike Cornelius Snake." Se je zazrl v čarovnico in vilinko.

Viv se je nenadoma prebudila ter pogledala naokoli. Kaj sem zamudila? Zagledala je črovnico z rdečimi lasmi ter konjem, vsa zamišljena, kot da bi šlo za njeno življenje. No saj bo kmalu šlo. Nato pa je zagledala fanta njenih let. Svoja vilinska ušesa je imel skrite pod njegovimi svetlimi lasmi. Še nekajkrat je zamižikala, nato pa vstala. "Torej... kakšen je plan. Jaz sem Mike. Mike Cornelius Snake." Viv se je namrščila ter ustnice tesno stisnila skupaj. "Jaz ne vem skoraj nič. Šele danes sem izvedela za požig." Zadnjo besedo je izrekla kar se da tiho, vendar je vedela, da sta jo oba dva slišala. "Vivien Shadow. Kličita me Viv." Obema je zadržano a prijazno pokimala. Dekle na konju je bilo še vedno zamišljeno. Viv to ni motilo, saj je tudi sama pogosto bila v podobnem transu.

Merenwen je končno prijahala na vilinsko zbirališče. Nežno je pobožala Callanana ter skočila z njegovega hrbta. Prijela ga je za vajeti ter ga spet začela božati. Kašno minuto po tem, ko je Merenwen prijahala do zbirališča je priletela še Eru ter se vsedla na neko drevo in vse opazovala od daleč. Takrat se je Merenwen ozrla po zbirališču, tam sta bila dva vilin, ter čarovnica, ki so se pogovarjali. Čarovnico je takoj prepoznala, to je bila Rain, princesa Lossarnacha za druga dva vilina pa se jiše sanjalo ni kdo sta. Stopila je do njih ter jih pozdravila z toplim nasmeškom: "Živjo, jaz sem Merenwen" je dejala "Kraljica Elweja" je še hitro dejala. Krona na njeni glavi jo je še zmeraj obremenjevala, kot da bi ji kdo na glavo dal deset tonsko strupeno žabo. Ni se počutila normalno z to novo krono, pogrešala je svojo staro z zlatimi snežinkami, a to da je kraljica ji je namenila vsoda, zato je to spoštovala. Skozi misli se je spominjala svojega kronanja, komaj kaj se je spomnila saj je takrat žalovala za svojim očetom, ki so ga ubili temnostranci in z požigom Min-Rimmona bi imela vsaj nekaj možnosti, da bi se jim maščevala.

Nathaniel je končno po zelo naporni hoji prispel do vilinskega zbirališča Aniriel, kjer naj bi imeli nekakšno zborovanje ali pogovor o zažigu in napadu na Min-Rimmon. V zraku je bila nekakšna magija, ki si jo lahko zaznal na vsakem koraku. Barvno listje je počasi odpadalo iz mnogih dreves, ki so ga obkrožale. Nathaniel je nehal opazovati naravo in se ozrl okoli sebe. Počasi in tiho je stopil do zbrane množice, ki je stala stran od njega, in ko je prišel do njih se je predstavil. "Moje ime je Nathaniel," je rekel in tiho upal, da se mu bodo tudi oni predstavili, saj jih je videl prvič v svojem življenju.

Medtem, ko je ostale da se predstavijo je mirno božala svojega snežno belega konja, ko je na jaso zbirališča prišel svetlolasi čarovnik, ki jih je pozdravil. Merenwen se mu je prijazno nasmehnila: "Živjo, jaz sem Merenwen". Hitro si je ogledala Nathaliela, izgledal je kakšnih 16, čeprav se je Merenwen zdelo, kot da je starejši. Imel je modre oči, ter srednje dolge svetle lase, pravzaprav je bil zelo postaven...

Mike se je namrdnil, ko nihče ni vedel o planu požiga. "Pa saj lahko premagamo Temnostrance! Svetloba je ključ!" je rekel, ko je iz daljave zaslišal ime Merenwen. Mika j streslo. Njegova kraljica je stala za njegovim hrbtom. Napol se ji je priklonil in se predstavil. "Sem Mike Cornelius Snake, vaš večni služabnik." Hotel je poklekniti, vendar je to misel opustil. Kasneje je slišal še en noi glaz iz daljave pri drevesih. Brcnil je v kup listja in se odpravil pozdraviti. Spet je povedal svojo zlajnano ime, katerega je v zadnjih 5 miutah povedal trikrat. Končno fantovska družba... saj je že počasi čas... Segel je Nathanielu v roko. "Zaveznika?"

[Merenwen, a lahk zdj plačo?]

Tiho je pogledala svetlolasega vilina. "Plan je požiganje Min Rimmona," se je zarežala in pozabila na to, da bi jo moglo biti strah.
"Hej Merenwen," je pozdravila kraljico, ki je prijezdila na svojem belem konju. "Lep konj."
"Vivien, jaz sem Rain, Lossarnachiška princesa." Prijazno ji je pokimala.
Nato je prišel še en fant in Rain se je končno odločila, da skoči s konja. Zgledala je tako prekleto visokostno. "Živjo. Jaz sem Rain," ga je pozdravila. Rjavi lasje. Na, kdo jih pa nima? Zakaj ima ona neumne rdečkaste?



((oprostite, pisala sem z napačnega računa, mam dva lika xd mau sm se zmotla =)))

Nathaniel se je obrnil proti punci, ki mu je odzdravila in se predstavila. "Me veseli," ji je odvrnil in ji poklonil nasmeh. Ko je proti njemu stopil fant, predvideval je da je vilin, in mu ponudil roko, je z nasmehom na obrazu segel v njo. "Seveda," mu je odvrnil in se obrnil proti ostalim. Odzdravil je tudi Rain in se zatopil v svoje misli.

Saiaron je prijezdila na zbirališče. Zbrano je bilo že prav lepo število svetlostrank in svetlostrancev. Vilinov in ljudi. Takrat je videla vilinsko kraljico. Končno ji je pricurljalo kje jo je prvič videla. Na festivalu. "Vaše veličanstvo!" je rekla in se priklonila. "Opravičujem se, ker nisem vedela, da ste to vi, ko sem vas prvič videla. Če se ne spomnite več, sem saiaron, tista, ki je k škratom odšla po načrte," je hitro povedala, nato pa se je umaknila. Odšla je k že zbranim. Predstavila se jim je. "zdravo. Sem Saiaron Parawel, pa vi?" je mehko rekla. Naslonila se je na svojo čokoladno rjavo kobilo in opazovala zbrane.

Viv je presenečeno opazovala dogajanje na zbirališču. Nanj je prišlo že kar nekaj vilince in čarovniki. Med seboj so se pozdravljali in predstavljali. Viv ni bila izjema. Odšla je k vsakemu posebej. Najprej k rdečelasemu dekletu. " Prosim, kličite me samo Viv." Rahlo se ji je priklonila, v spoštovanje njeni rodbini. Nasmehnila se ji je ter se ozrla po drugih. Najbolj sta ji pozornost pritegnila fanta, ter seveda kraljica Merwen. Ozrla se je k čudoviti vilinki, ki je slonela na svojem prečudovitem konju. "Moje ime je Viv. " Segla ji je v roko ter izvedela še njeno ime. Naslednja njena žrtev je bila kraljica sama. Priklonila se ji je, in jo občudojoče pogledala, kakor da bi bila kraljica nekaj čisto neobičajnega. "Me veseli da sem vas spoznala. Moje ime je Vivien." Ozrla se je je naokoli. "Še koga čakamo? "

Nathaniel se je nasmehnil tako Saiaron in Vivien, ki sta se mu predstavila. Nestrpno je čakal, da se bo končno začelo pravo zborovanje. Tudi sam je pogledal naokoli, saj je pričakoval da se jim bo še kdo pridružil, ali pa morda ne.

Luciane je končno uspelo priti do zbirališča, ko je ugotovila da se zborovanje še ni začelo si je oddahnila ker je šla Mery precej pred njo se je bala da bo zamudila. Opazila je svetlolasega vilinca, Mery, rjavolaso vilinko, svetlolaso vilinko, rdečelaso čarovnico in čarovnika*. Zakaj ima toliko ljudi take lepe svetle ali pa črne lase? Samo jaz in čarovnica imava rdeče oziroma moji so a povrh še divje oranžni. Skremžila se je in odšla do rdečelase čarovnice. "Živjo ime mi je Luciane, pa tebi?" Natančno je vedela zakaj ni začela pri kom drugem, pritegnili so jo drugačni lasje, podobni njenim oranžnim. Umirjeno je stala pred čarovnico in čakala na njen odgovor. Obraz se ji je počasi raztegnil v nasmeh.


[*to ste mišljeni tak:svetlolasega vilinca(Mike), Mery(Mery), rjavolaso vilinko(Saiaron), svetlolaso vilinko(Vivien), rdečelaso čarovnico(Rain) in čarovnika(nathaniel). Šla pa sem do Rain.]

Ea je prišla na zbirališče in tam videla že kar nekaj vilinov in čarovnikov. Nekaj časa si jih je ogledovala, potem pa je zagledala Lucy, ki se je pogovarjala z neko rdečelasko in Mery okoli katere je bilo veliko ljudi. Ni vedela, kam naj gre, zato se je nekaj časa sprehajala naokoli, nato pa odšla do Mery: "Živjo Mery." Nasmehnila se ji je in dodala: "Takoj ko sem se zbudila sem odhitela sem." Razgledala se je po ostalih obrazih in njim rekla: "Jaz sem Earedien."

"Saiaron," je mehko rekla Saia in se rokovala z dekletom, ki je prišlo. "Na kratko tudi Saia." Nasmehnila se je. Prišla je še vilinka, ki se je predstavila kot Earedien. Še njej se je predstavila. Nathaniel, mladi svetlostranski čarovnik je pogledoval okoli, če bo še kdo prišel. "Jaz sem bila na poti v Noldorian, pa mi je skupinica vilinov povedala za zborovanje. Z airen sva pridivjali sem," je razložila Saiaron in skomignila.

Mike se je napol poklonil še Eärédien. Bomo zdaj deležni še božje prisotnosti ali kaj? Zdi se, kot da bi celotna svetlostranska kraljeva družina.... no. družini prišli k nam. "Smo zdaj vsi?" je previdno rekel.

[ --/../.../.-../../--, -../.- -.../.. .-../.-/..../-.-/--- --../.-/-.-././.-..]

Zahihitala se je ko se je Mike prikolnil Ei in odšla dalje ker ji čarovnica ni odgovorila je ugotovila da se ne želi pogovarjati. Ker je sklepala da večino zanima kako ji je ime in tega še ni omenila je rekla:"Jaz sem Luciane. Polnega imena si ne boste mogli zapomnit za to bo Luciane ali Lucy dovolj." Resnica je bila to da svojega polnega imena in priimka ni želela izdati, ker je bila princesa pa bi bilo zaenkrat bolj da tega nihče ne izve. Smehljala se je in opazovala ljudi okoli nje, čakala je da ji bo kdo odgovoril, ali vsaj povedal kako mu je ime. Ko je čakala stoje so jo zečele bolet noge zato se je vsedla.

Ea se je rahlo nasmehnila, ko se ji je Mike pokloni8l, potem pa videla, da se tudi Lucy to zdi smešno. Namenila ji je osoren pogled, saj mladeniča ni hotela spraviti v zadrego. "Živjo Lucy," je nato dejala. Kar naenkrat jo je nekaj pocukalo za lase in hitro se je ozrla navzgor. videla je, da ne njeni glavi sedi Keith, ki je bil očitno užaljen, ker ga ni predstavila. Ea se je zasmejala in rekla: "Me veseli, da sem vas vse spoznala, zdaj pa vam moram predstaviti še nekoga." Z roko je pokazala na Keitha in nadaljevala: "To je Keith, najboljša govoreča opica na svetu." Keithu je bilo očitno všeč, da ga je pohvalila in zato je začel skakati iz ene glave na drugi, pri tem pa je nekaj vreščal. Ea se je najprej od srca nasmejala, potem pa dejala: "Keith, za princesino opico se ne spodobi, da se tako obnaša." Hotela je izgledati strogo, vendar ji to ni preveč dobro uspelo, saj se je še vedno smejala. Opička pa se je vanjo zazrla z širiko odprtimi očmi in se priliznjeno nasmehnila, nato pa skočila na njeno ramo. Ea je zadovoljno prikimala in ga pobožala po glavi, nato pa počakala, da bo Mery odgovorila na Mikeovo vprašanje.

Do nje je prišla vilinka z divje oranžnimi lasmi, mlada in precej prikupna. "Živjo," jo je pozdravila Rain in se ji nasmehnila. "Ime mi je Rain. Iz kje prihajaš? Aja, sej princesa iz Lossarnacha... se mi zdi. In ni se treba priklanjati in ne vem kaj, me rahlo moti," se je zahehetala in vanjo upreila svoje oči jantarne barve. Ko se je Luciane obrnila se je sprehodila k svojemu črnemu žrebcu in mu dvignila nogo ter preučila, če ima kakšno umazanijo med kopiti. Ne. Lepo ga je pripravila, o ja. Dlako je imel neverjetno mehko, prijetno se mu je svetila in bila je neskončno lepa. Njegova dolga griva in rep sta bila razčesana in njegova kopita zloščena. Popoln. Povzpela se je nanj, z roko prijela za njegovo grivo in počakala, da jo mogoče le kdo ogovori spet. Sama ni bila pretirano družabna, da bi kar stopila do koga.

Viv je očarano gledala vse po vrsti. Všeč ji je bilo, da so tako hitro spletli vezi. Odšla je do rdečelasega dekleta s črnim konjem. "Kako je ime temu lepotcu?" Ni pobožala konja, saj ni vedela, če bi mu bilo to všeč, Viv pa je ena izmed redkih, ki mislijo, da je treba z živaljo delati kot z človekom. Pogledala je dekle, nato pa še enkrat konja. Tudi jaz si moram kupiti kakšno žival...Moje življenje brez njih je tako dolgočasno. "Srečnica si. Ker imaš žival namreč." Plaho se ji je nasmehnila. "Kaj bi jaz dala za kakšno žival." Zamajala je z glavo. Takšno je življenje, honey.

((rain tebe sem vpletla ))

Nathaniel je pozorno opazoval, kako so se, prvo mali in tihi zbrani družbici, začeli pridruževati vedno več ljudi, med katerimi so bili prelepi in urni vilini in mlade čarovnice. Pogledal je vsakega ki je bil med njimi in si ga poskušal čim bolje zapolniti, saj si je mislil da mu bo pomagalo za vnaprej in tako ne bo mešal med sabo ljudi. "Še čakamo koga?" je glasno vprašal in se ozrl po zbranih, saj je upal da so že vsi zbrani in bodo lahko končno začeli opravljati nalogo ki jim je bila zadana. To bo še napeto, si je tiho mislil in nestrpno potrkaval z nogo ob tla.

Opazila je da sta že dva fanta vprašala če še koga čakamo. To ji na žalost ni bilo zznano zato ni odgovarjala in je bila modro tiho. V spodnji ustnici jo je nekaj peklo in pogledala je zakaj. Kmalu je ugotovila da ni nič takega. S prstom je podrgnila in pekočina je ponehala. Vsedla se je v travo in po turško sedela še nekaj časa. Opazovala je zbrane okoli sebe in bila naudušena nad številom ljudi v bližini. Naj povem svoje polno ime? Potem bodo vsi vedeli kdo sem. Nikakor ji ni bilo jasno ali naj izda da je Meryna sestrica. S tem bi se ji vsi začeli priklanjat in ji izkazovat pozornost. Pogledala je k Mery in se osredotočila na njo. Počasi se je začela smukati do nje in na koncu je le prišla do Mery. Ni si ogledala če je kdo v bližina ampak je rekla samo:"Naj izdam ali ne?" Popolnoma jasno ji je bilo da ji bo Mery težko pomagala ampak vseeno jo je raje vprašala. Zdaj ti bo pa Mery rekla da se sama odloči in spet boš v enakem položaju! Boš potem vprašala Eo ali kaj? Je v mislih kregala samo sebe medtem ko je čakala na Meryin odgovor. Z nogo je začela v tla riti luknjo.

Stare beznice so bile Degorjevo zavetišče. V škratjem mestu Ephel Duath bi ostal še kakšen dan ali dva, če nebi dobil pomembnega sporočila od krčmarja. Ta mu glavnega vira ni hotel zaupati a tudi to ni bilo več potrebno. S temnostranci, vsaj škrati, nikoli ni imel velikih težav a ko je bilo potrebno priskočiti na pomoč je bil vedn pri roki. Vilinska mesta so bila precej oddaljena zato se je brž kot ne odpravil na pot. Slaba stran je bila, da ni imel nikakršnega prevoznega sredstva. Njegova bojna sekira je prepoznala dobroto globoko v njem, zato ga ni obremenjevala s težo. Edino breme je bil njegov velikanski ščit. Vendar Degor je bil izurjen bojevnik, imel je veliko kondicije zato se je na pot odpravil peš. Potoval je skoraj dan in pol, bil je lačen in izmučen a prispel je na svoje mesto. S precej hitrim tempom se je odpravil do zbirališča, kjer je že prej videl kar nekaj ljudi. Upal je, da so bile beračeve informacije prave, ki jih je dobil že poprej. Večina osebkov je na videz izgledala, svetlih. Takoj je uspel prepoznati dva čarovnika a ostalo so bili vilinci. Zanj je bilo nedvomno, da so ga uspešno prepoznali. Kljub njegovi kot noč črni sekiri, je bil njegov ščit, ki ga je nosil na hrbtu zaščitni znak svetlostrancev.
"OJ!!"
Je na glas pozdravil vse zbrane. Njegov pristop je bil precej glasen in za nekatere morda vsiljiv in nesramen. Vendar nekaj mu je govorilo, da ni bilo časa za predstavljanje.
"Iz neznanega vira sem dobil informacije, da potrebujete čim več dobrih ljudi za pomoč pri boju?"
V roki je še vedno držal ostro in nevarno sekiro. Sedaj je ugotovil da bi bil pravi trenutek, da jo spravi in pove svoje ime. Zataknil jo je za pas, tako da mu je sedaj ročaj nežno bingljal ob nogeh.
"Moje ime je Degor, me veseli da sem vas končno spoznal..."
Njegov pogled je bil prijazen in pozitiven, od svetlostrancev je lahko pričakoval toplo dobrodošlico ali pa ostro zavrnitev. Ciljal je na prvo odločitev, dodatnega orožja ni bilo nikoli preveč.