Reka Arnach

Kmalu se je predramilo jutro, taborni ogenj je končno ugasnil in ravno takrat je Degorja nekaj prebudilo. Brž je skočil po konci ter za seboj pobral ščit na katerem je spal. Odhitel je vstran od ostalih dokler ni ugotovil kaj ga je naenkrat prebudilo. Ves ta šum je povzročal sam tok reke Arnach. Reka je začela ponekod že poplavljati. V njegovih očeh se je ponovno pojavil strah. Nemočno se je oziral okrog sebe ter tuhtal kaj lahko še sploh naredi. Dvomil je da bodo konji upali v tako brzočo reko in tudi tako globoko. Utopili bi se, morda hitreje kot bi se on sam. Na ves glas je zaklel ter brcnil v velik kamen, ki je odletel daleč v reko. Preden je ta pljusknil v vodo se je odbil od nečesa trdega, katerega zvok je Degor zelo dobro poznal. Iz radovednosti je skočil k obronku reke in oči so se mu končno veselo zasvetile. Nekje v bližini je reka podrla manjšo drevo a to je bilo dovolj da je vzbudilo Degorjevo motivacijo. Iz pasu je na dan privlekel njegovo ostro sekiro ter se nato hitro ozrl okrog sebe. Le kje sem videl tisto ogromno drevo...tam! Zares njegova bojna sekira ni bila izdelana za kaj takega kot podiranje dreves a drevo je bilo dovolj široko in visoko da je lahko služilo kot majhen mostiček. Z desno roko je nežno potipal hladno deblo drevesa, bilo je še vedno čvrsto in močno. Žal mu je bilo da je moral nekaj takega storiti gozdu, ki je tukaj že vendarle kar izumiral. Zavihtel je s sekiro ter z njo globoko prodrl v korenine drevesa. Daleč naokrog se je zaslišal glasen zven črnega jekla ter sam krik lesa, ki je prosil za milost življenja nadaljnih tisoč let.

Nathaniel se je prebudil v precej sončno jutro, ampak sončni žarki ga niso dosegli, saj je sonce zakrivala velika gora Anola. Bilo je precej mrzlo, zato se je Nathaniel močneje stisnil k svojemu dolgemu plašču. Pogledal je naokoli in opazil da že skoraj vsi spijo, razen Degorja, ki se je moral nekam izmuzniti. Stopil je do ognjišča, na katerem še je ostalo nekaj žerjavice in ga pogasil z vodo iz svoje čutarice, saj ni želel da bi v tem prelepem okolju prišlo do kakšne nezgode. Ker ga je zanimalo kak se je odplazil Degor, se je umaknil od množice in se sprehodil malo naprej od njihovega tabora. Čez nekaj časa je opazil škrata in mu zaklical kaj se dogaja.

Znoj mu je že pošteno žgal oči, ko je s svojo sekiro poskušal na vsak način ukrotiti močno in čvrsto drevo. Čeprav je izsekljal že skoraj vse korenine se to še vedno ni hotelo premakniti. Kmalu je ugotovil da nebo zmogel tega narediti sam. V drevo je zapičil svojo sekiro ter se nato ob drevesu sesedel na tla za majhen počitek. Odprl je čutarico ter naredil dva požirka hladne vode. Opazil je da ni sam in zares se mu je iz daljave bližal Nathaniel, čarovnik ki ga je spoznal v taboru. Pomahal mu je, ko se mu je ta dovolj približal nato pa skočil na noge.
"Višina reke je precej narasla, prav tako tok. Sam nevem če jo bom zmožen prečkati peš a če podreva to drevo, to ne bo več problem."
Z roko je pokazal na drevo, ki je bila že precej odrta z Degorjevo sekiro, bleščečo se nekje globoko v deblu. Ta je upal da ima čarovnik še kaj trikov pod rokavi in da mu bo lahko le pomagal. Degor je ponovno zagrabil za ročaj sekire ter ga izruval iz debla.
"No, kaj misliš? Jo lahko podreva?"
Je s sekiro, pripravljen za nadaljno delo pomignil proti Nathanielu, pričakujoč k sodelovanju.

Nathaniel je poslušal kaj mu je govoril Degor in opazil, da se je gladina reke res precej dvignila. Opazil je tudi, da je z svojo sekiro izruval že precejšen del drevesa, zato mu je bil pripravljen pomagati. Dvignil je rokave in zaklical: "Tellus!" Zemlja okoli drevesa, se je začela premikati, kot v vročem brbotajočem vrelcu. Drevo se je začelo počasi nagibati iz ene strani na drugo. "Ventus," je znova zaklical, in veter preusmeril proti drevesu, ki je padlo preko reke. "Huh, to pa je bilo nekaj," je rekel Degorju in izmučeno padel na zeleno travo.

Drevo je bilo močno in čvrsto a Degor in Nathaniel sta ga uspela ukrotiti. Zemlja okrog drevesa se je nenadoma udrla in to je bila priložnost za Degorja. Spravil je sekiro in na dan privlekel svoj ščit. Vzel je zalet ter se z vso silo zaletel v drevo. Nathaniel je za tem izrekel še nekaj čarobnih besed in drevo se je končno vdalo. Ostale korenine so glasno zapokale ter skočile ven iz zemlje. Drevo se je naglo zazibalo ter nato glasno trčilo na tla, drugo stran reke. Krošnja se je upirala reki ter njenem toku a se drevo vendarle ni premaknilo. Degor je veelo zavpil iz zmagoslavja ter začel veselo poplesavati okrog podrtega drevesa. Opazil je da je Nathaniel kar precej izmučen zato je priskočil k njemu ter mu z roko pomagal vstati.
"Sedaj samo še počakava ostale, nato pa lahko krstiva najin most ter tako preideva na drugo stran reke."
V roke je zopet pograbil svojo sekiro ter v hlače obrisal rezilo ki je bilo še vedno polno zemlje ter lesa. Spravil jo je nazaj za pas nato pa se obrnil proti vsem ostalim, ki so se jima počasi začeli približevati...

Naenkrat se je dvignila drobna in suhcena postava za njo pa so švigali divje oranžni lasje. Ozrla se je okoli in ugotovila, da sta dve ležišči prazni. Slišala je udarce sekire in opazila Nathaniela kako jim gre naproti. Hotela je teči za njim ampak se je zadržala in samo počasi hodila. Opazila je, da sta tam Degor in Nathaniel. Nathaniel je izgovoril čarobne besede in drevo se je podrlo po tistem, ko se je Degor vanj zaletel, Nathaniel pa je dodal čarobne besede vetra. Torej je čarovnik? No prav. Lepo. Počasi se jima je približala drevo pa je bilo že podrto. Ni jima mogla pomagati. Skočila je gor inlasje so jo za nekaj trenutkov zaslepili nato pa šla počasi preko. Spotoma je malo utrdila na mestih, kjer je bilo malo bolj krhko in jo je komaj zadržalo. Nato pa odšla počasi nazaj in poiskala palico, ki je bila zelo dolga. Potisnila jo je v reko in s tem izmerila približno globino. Ocenila je dva metra globina. Če kdo pade noter se bo brez pomoči utopil. Prišla je nazaj in rekla:"No, drevo je trdo, na nekaterih mestih sem ga še malo utrdila ampak moralo bo zdržati tudi nekatere težje. Če kdo pade noter se bo utopil zato bo potrebna pazljivost. Najbolje bo, da gremo v tabor po ostale, ker lahko voda še naraste." Degor je izmučenemu Nathanielu pomagal vstati nato pa se je Luciane počasi odpravila do tabora. Ni se poiskušala prepričati, če Degor in Nathaniel hodita za njo, ker ji je bilo vseeno, če želita ostati tam pa naj ostaneta. Je razmišljala spomnila pa se je tudi, da bi bilo pametno, da ostanejo skupaj. še vedno se ni ozirala nazaj ampak je gledala naprej. Bližala se je taboru. Pogledala je v nebo in se skoraj spotaknila ob enega izmed kamnov. Hitro je ulovila ravnotežje in odšla dalje. Prišla je v tabor in brez, da bi se ozirala se je sesedla ne svoje ležišče. Sedela je popolnoma vzravnano, njene oči so bile zaprte, ušesa pa so začela sprejemati vse najmanjše zvoke. V tem položaju je sedela samo kakšne tri minute, nato pa se je vstala in ozrla okoli sebe. Ni gledala, če se je kdo zbudil ampak si je ogledala drevesa, ki so rasla naokoli. Eno se je zdelo pripravno za plezanje. Počasi in tiho je odšla do njega in se povzpela na njegove veje. Ugotovila je, da je drevo zelo visoko in splezala je skoraj do vrha. Ozrla se je okoli in razgled je bil čudovit. Videla je reko in gozdove, v ozadju pa se je videlo tudi mesto. Razgledu se ni mogla načuditi ampak je odšla vseeno dol in s pogledom iskala Degorja in Nathaniela.

[mela sem enega že prej napisanega pa se mi je zbrisalo, ker je bla povezava z internetom prekinjena.]

Tudi Saia se je prebudila, radovednost pa jo je pripeljala k Degorju, Nathanielu in Luciane. Ogledala si je podrto drevo. "Voda je res nevarna, predvsem za konje. Nisem prepričana, da bo tole moji kobili všeč," je povedala in si naprej ogledovala drevo. Previdno je stekla čez. "Mogoče mi bo nekaj uspelo," je tiho rekla in previdno stopila na podrto deblo. "Arboris," je tiho šepnila in se dotaknila lubja. Nadvse je upala, da ji bo načrt uspel. Grčave korenine so se zganile in počasi lezle v zemljo. Spustila je magijo. Korenine so obstale. "Juhu! Uspelo mi je!" Saiaron je bila tako vesela, da bi z lahkoto zaplesala. Pričakovala je nekaj takega, saj ko se neko stvar premakne, ta obstane na istem mestu. "Tole bi moralo zares zdržati. Nočem, da drevo umre, naj bo za vekomaj most," je rekla in se nasmehnila. "Naj bo za vekomaj most, ki nam je omogočil pot do zmage." Ponovno se je približala drevesu in pokleknila. Dotaknila se je rjavega z mahom prekritega lubja. "Arboris." Poškodovano se je zacelilo. Spet se je nasmehnila. Za vso to magijo je porabila veliko energije, zato je bila precej zadihana. Stekla je nazaj in odvezala Airen. "Pridi, gremo k mostu," ji je rekla in jo odpeljala s sabo.

Nathaniel je gledal kako je Degor veselo poplesaval okoli podrtega drevesa, ki sta ga po nekaj pretečenih minutah končno podrla in je zdaj podrto ležalo preko reke. Segel je v Degorjevo ponujeno roko in ta mu je pomagal vstati. Takrat je opazil da se jima bližata Luciane in Saiaron. Z svojo vilinsko močjo sta pretvorili, pred kratkim podreno drevo, v pravi naravni most, preko reke Arnach. Skupaj z ostalimi se je vrnil nazaj v tabor, kjer je počasi začel pospravljati svoje ležišče. "Dobro jutro!" je zaklical in upal da se bodo tudi drugi čim prej vstali in se bodo lahko odpravili na pot.

Anthaliel se je odpravila na potovanje. Ob tem pa je šla mimo reke Arnach, tam je zagledala most čez njo. Pred njim so bili dve vilinki, škrat in čarovnik. Stekla je do njih. Vedela je, da se svetlostranci odpravljajo v boj s temnostranci. Končno se je zavedla da so to kakor nekakšni vohuni, sicer pa ni prav dobro vedela kaj so. Bila je srečna, da jih je našla, saj pravzaprav ni dobro vedela zakaj je šla na potovanje in to bi bil razlog, če bi jo kdo vprašal zakaj. Želela se jim je pridružiti. Že na pogled je tako ali tako vedela, da so prijazni. Stekla je do mosta vendar je na namesto na most skočila zraven in "zvrnila" se je v reko kot kakšen kamen. Reka je bila kar deroča vendar se ji je z malo težavic le uspelo prebiti nazaj na kopno. Pa vendar jo je zelo zeblo, sicer pa tako ali tako ni bila presenečena o temperaturi vode. Iz nahrbtnika, ki ji ga je začuda uspelo rešiti pred vodo je izvlekla plašč in se ogrnila. šele tedaj ko je bila dokaj ugreta se je sama nad sabo ujezila v mislih: zakaj ravno sedaj, ko so me videli. Upam da se nisem preveč osmešila. Šele sedaj je ugotovila da sploh ne ve kje je Pina. Najbrž je ostala doma, upala je da ima dovolj hrane in da je zadovoljna. Sedaj se ni mogla več vrniti in je veveričko prepustila samo sebi. Vendar je bila vesela, da kljub njeni nerodnosti in pozabljivosti uspela priti vsaj do sem.

Nathaniel je še enkrat ošinil naraven most, ki so ga z skupno močjo vilinov, škratov in čarovnika postavili preko deroče reke Arnach, ki se je hitro vila mimo njih. Skupaj z drugimi udeleženci naloge se je odpravil nazaj v tabor, kjer so ga po nekaj pretečenem času pospravili, pogasili ogenj in se podali na pot proti Lossarnachu. Do večera so hodili tik ob reki, po neskončno dolgih ravninah, ki so zgledale kot da se ne bodo nikoli končale. Proti večeru so se že res pribljižali Lossarnachu, ko jih je ustavil vojskovodja Batres in jim podal navodila. Ko je povedal kar je mislil, so se odpravili naprej in po nekaj pretečenih minutah so že bili na cilju, v Lossarnachu. Končno, si je ves izmučen misli Nathaniel in se odpravil za drugimi, ki so bili izmučeni kot on.