Hrastova ulica

S prsti si je obrisala kri z ustnic in izpljunila kožo, ter jo vrgla na tla poleg mladeniča. Ogledovala si je rdečo roko in kazalec dala v prst in si ogledala okolico. Videla je že prav razmesarjene primerke, njen pa je pravzaprav v nasprotju z njimi izgledal, kot bi ravno prišel iz lepotnega salona. Jezno se je namrščila in svojega lepotnega izmučenca pogledala. "Veš kaj? Vidiš, kako prekleto se ti dobro godi? Saj bi se ti pa si nekako užalil mojo beraško visočanstvo. Tega ti ne odpustim." Jezno ga je pogledala, a njen ujetnik je bil nekoliko ponosne narave, ki ji je šla tako na živce, ter ji je vrnil posmehljiv in jezen pogled. "Budala!" je zavpila in prijela bodalo, ter se nato z njim ustavila milimeter pred vratom. Odmaknila si je in obrisala svoje potno čelo. "Uf, tole je bilo pa blizu. Skoraj bi te ubila." Nato mu je vrnila osovražen pogled in se počutila, kot bi bila starka ki bi se kregala s sosedo. Prikupno se mu je nasmehnila in mu tiho stopila bližje. Nazadnje se je ustavila pred njim, ter mu konico rezila pritisnila ob lice in mu odprla usta. "Dol z jezikom, če nočeš ostati brez njega." Nato mu je priluknjala lice, da je bodalo potekalo prek njegovih ust, ter na koncu molelo ven iz drugega lica. Jezik ni bil poškodovan. Samo sladko se mu je nasmehnila in pretrgala vrv, s katero je bil privezan, a je ni odmaknila od njega. Nato se je sprehodila v smeri vrvi ter nato zategovala. Najprej rahlo, nato bolj močno... in nato... Potegnila je z vso silo in zvil se je od bolečine. Še malo je zategnila in... Vsebina njegovega želodca, mešana s krvjo je bruhnila skozi njegova usta. Zato se ni zmenila. Spet ga je zavezala in šla na vse štiri, da bi pregledala, če so kakšni koški česarkoli uporabnega. Pod mizo z orožji je našla nekaj bleščečega in ogledala si je bližje. Bile so šivankice z buciko. "Ahahah," je zmagovalno začebljala ter jih pobrala in splezala stran od majave mize ter odšla k privezancu. "No, gremo." Prijela je prvo buciko in mu jo zasadila v spodnjo stran zapestja, v glavno žilo. Isto je naredila na drugi strani. Nato je z buciko prebodla notranjo stran pregiba komolca, skozi žilo. Grobo mu je prejela obrv in vanjo na en mah zasadila tri bucike. Nato jih je porazporodila še po čelu in jeziku. Bila je res lepa bodeča stvaritev. Ugotovila je, da je na tleh uporaben kos kože in še nekaj bucik. Namrščeno se je sklonila k ostanku ličnice in izpljunila cigareto nanj. Prijela ga je in mu jo grobo pritisnila na ličnico, na meso. "Daj, da ti zašijem nazaj," je rekla z zgrbljenim glasom, ki je drhtel od zadržanega krohota. Začelo jo je zabavati, da je cvilil. Prijela je bucike in jih napičila okoli roba, da so približno držale kožo. "No," je nadaljevala, "mogoče pa postanem zdravnica. Jaz sem zelooooo nadarjena se ti ne zdi?" Nato mu je nagnila glavo nazaj, zgrabila pest kamenčkov in mu jih nasula v njegova usta. Nato je pripravila rezilo, ter mu začela počasi rezati škrge. Tri na vsako stran pod ušesom. Bilo je zabavno.

Dolgo je razmišljala za naslednji napad, in se na koncu le odločila. Odpravila se je in poiskala lok, z puščicami. Poiskala je še svečo in razbelila konice puščic. Konice puščico so bile razbeljene, nato pa jih je začela streljati v svojega mučenika. Opazovala je naokoli vendar se ni pretirano pomudila na nobenem. Izstrelila je vse puščice in se ni niti toliko potrudila da bi jih izdrla, pustila jih je noter in poiskala še malo sukanca. Zavezala mu ga je okoli glave in tako močno zategnila da je začel kričati, saj mu je grdo porezala kožo na obrazu. Zarežala se mu je in si začela izmišljevati novo pesmico ki jo bo zapisala na nogo mladeniča. Razmišljala je. Kaj se rima na mučimo?? Mučimo-naučimo!¨ Začela si je prepevati novo pesmico:
»Ko človeka mučimo,
ga marsičesa naučimo,
ko igle frčijo,
mu hrbet razbelijo,
ko meč reže mu
noge zveže.
Kaj je lepega ko človeka mučimo?
Da ga česa naučimo.«
Pesmica ji je bila tako všeč da se je odločila da mu jo bo napisala na obe nogi. Hlač tako ali tako več ni imel, zato pa mu je začela vrezovati pesmico.
Ko človeka mučimo,
Ga marsičesa naučimo,
ko igle frčijo,
mu hrbet razbelijo,
ko meč reže
mu noge zveže.
Kaj je lepega ko človeka učimo?
Da ga česa naučimo.
Ni in ni si je mogla pregnati iz glave. Tiho si jo je popevala in jo zraven vrezovala v njegove noge. Kmalu je imel noge popolnoma rdeče in Yantar se je ustrašila da bo umrl, zato je hitro napisala do konca in se posvetila drugim stvarem. Svojo risbico na trebuhu je malce uničila s tem da je streljala z lokom zato je hitro popravila in iz ureznin naredila ptičice. Ko se je ponovno odpravila k mizi z orožjem je tam opazila kletko s pajki. Ko je podrobnejše pogledala je ugotovila da so to ptičji pajki. Pograbila je kletko, in ko se je prepričala da ga ne bodo ubili temveč mu bodo samo povzročili grozne bolečine jih je vzela. Nesla jih je k njemu in rekla:«Nečesa mi še nisi povedal, kako ti je ime?« To je povedala zlobno saj je vedela da ne more govoriti. Kako bi mu rekla? Lahko bi bil Lolek, ali pa Bolek, lahko bi bil kunigund ali pa Anastazij. Odločila se je in mu povedala:«Že vem, kar Lolek ti bom rekla..« Zarežala se mu je in rekla:«Lolek, poglej kaj imam zate.«Pri tem je pokazala na kletko s ptičjimi pajki. Postavila mu jo je na roko in odprla vratca kletke. Pajki so bili razjezeni ker so morali biti zaprti v kletki, in zato so začeli kaj hitro gristi in spuščati strup. Nekaj jih je dala na eno roko, ostale pa na drugo roko. Biča je navdušena, saj je njen mučenik izgledal kot umetnina. Imel je dve pesmici, eno na nogah drugo pa na hrbtu, risbico treh mučenikov ki so obešeni, ter hiške, imel pa je tudi ogromno vzorcev po rokah in nogah. Res je bil lep. Vsaj Yantar se je zdel božanski. Šloda da jih ne smemo ubiti, je razočarano pomislila in mu začela puliti lase. Ni imela več prostora za svoje umetnine zato si ga je naredila s tem da mu je začela puliti lase. Kričal je zato je predvidevala da ga zelo boli. Pustila je da je kričal čeprav jo je pred nekaj časa to blazno motilo. Ugotovila je da so pajki opravili svoje delo, zato jih je pospravila nazaj v kletko. Kletko je odnesla nazaj na mizo, zraven pa si je izmišljevala novo pesmico, malce krajšo. Začela je z rimami:ubijali-razbijali, ni slabo, kaj pa puščica-koščica, tudi dobro. Začela je sestavljati pesmico, saj ji je bilo všeč če je lahko medtem ko je mučila prepevala pesmice. Začela je s svojima prejšnjima rimama. Dolgo je razmišljala nato pa se je le domislila in začela:
»Ljudje ubijamo,
In pri tem razbijamo.
Ko mučenika zadene puščica
Kriči da ti poči ušesna koščica.«
Ko se je vrnila k mučeniku je bila pesmica že sestavljena in nekajkrat zapeta. Ugotovila je da nima več prostora za pisanje pesmic, zato je do konca populila lase in začela na glavo pisati pesmico. Navdušenje je naraščalo in Yantar je bila verjetno nora. Zmešalo se ji je saj ni mogla nehati. Prepevala je svoje tri pesmice in ga rezala. Njena risbica je bila že tako olepšana da je dodala celo sence in je izgledalo kot da bi bilo malce ven iz trebuha, ne pa malce noter. Vzorci so bili narejeni do konca njegovih rok, in zato ni več vedela kaj naj še naredi. Spomnila se je kako prijetno je bilo poslušati njegovo kričanje ko mu je žgala meso s svečo. Poiskala je prej uporabljeno svečo, jo prižgala in začela kuriti njegovo meso, ki še ni bilo pokurjeno. Kričal je še malo bolj kot prejšnji krat saj ga je bolelo še vse kaj drugega razen tistega kar mu je Yantar žgala. Pobožala ga je po najbolj razbolelem mestu, vendar to ni bilo božanje sočutja pač pa božanje sovraštva. Božala je tako močno da bi zabolelo celo na navadno kožo ne samo na razbolelo. Ugotovila je da so njeni nohti precej dolgi, zato mu je začela z nohti vleči po obrazu in po rokah. Pazila je da je zadela čim več bolečih mest, in mu tako prizadejala še večjo bolečino. Njegova koža je bila tako mehka da so tista mesta ki pred tem niso bila poškodovana začela odpadati. Yantar je prenehala saj je vedela da ga ne sme ubiti. Začeli so jo motiti lasje ki so ji padali na obraz. Živčno si jih je poravnavala nazaj za ušesa, ko se je spomnila da bi ga lahko začela žgečkati po bolečih mesti z lasmi. Odrezala je premen las in začela. Najprej je žgečkala po drevesu ki je bilo zarisano na njegovem trebuhu, nato je požgečkala po hiši se pomaknila do vzorcev in končala. Želela si je da bi bila čarovnica, oziroma bi imela malce več čarobne moči, da bi mu lahko preprečila smrt in mu z urokom preprečila da bi umrl, tako bi ostal živ, vendar bi se mučil. Pogledala je naokoli in opazila nekaj čarovnikov ki so izvajali uroke na svojih mučencih. Nobeden se ji ni zdel vreden zaupanja, vsak izmed njih bi lahko izdal Yantarino namero in sam preprečila svojemu mučencu da bi umrl. S tem bi vsi mislili da je bila vsega kriva Yantar. Saj ona nima čarobnih moči in bi to lahko naredil samo čarovnik. Mislili bi da je Yantar šla naokoli in opazila to pri enem izmed čarovnikov, odšla do drugega in mu rekla, naj ji naredi njenega mučenca nesmrtnega, čarovnik bi to naredila nato pa bi naredil še sebi. Tako bi lahko okrivil Yantar da je kriva da je ona ponavljala, čeprav v resnici ni. Le kako bi to izvedla? Dolgo je razmišljala in se odločila da bo odšla do enega izmed čarovnikov, tistega ki bo izgledal najbolj vreden zaupanja in ga kriče prosila, tako bodo vsi slišali da je ona to rekla prva in je ne bodo mogli kriviti. Pustila je svojega mučenca samega in se odpravila, ogledat si kateri čarovnik je vreden zaupanja. Nobeden ni izgledal vreden. Odpravila se je v drugo smer, in ugotovila da je temnostranskih čarovnikov kar nekaj, vendar se ji nobeden ni zdel vreden zaupanja. Sprehodila se je ob dolgi vrsti, pa se je spomnila da bi ji lahko kdo ukradel njenega mučenika zato je stekla nazaj k njemu in ga nekako zavarovala s pastjo. Nastavila je nitko pred njega da bi vsak ki bi ga hotel mučiti padel, nato pa je nad to nastavila meč, tako da je ob vsakem dotiku vrvice, padlo na tistega ki bi skušal ukrasti njenega mučenca, oziroma njeno umetnino. Zdaj se je lahko v miru odpravila ob vrsti in poiskala čarovnika. Našla je lepo čarovnico, ki je na zelo zanimiv način mučila svojega mučenca, očitno je bilo da je čarovnica saj so stvari v njenih rokah izginjale ali pa se prikazovale. Nekaj časa jo je opazovala da je ugotovila ali je res dobra čarovnica. To ugotavljanje v bistvu sploh ni bilo kratko saj jo gledala približno pol ure. Zdelo se ji je da če se bo strogo držala svojega načrta, da ji bo uspelo. V glavi je na hitro ponovila kaj bo naredila. Stopiš do nje nekaj časa stojiš ob njej nato pa vprašaš. Vprašat moraš na glas, da ti sliši vsaj dvajset drugih ljudi v okolici. Na hitro je stopila do nje nekaj časa stala nato pa na ves glas zakričala:«EJ A MI LAHKO MOJEGA MUČENCA PRIPRAIŠ DO TEGA DA BO NESMRTEN? VEM DA SI ČAROVNICA IN HOČEM DA TO NAREDIŠ! ČE BO TO NAREDIL KDORKOLI DRUG BO UMRL!!!!!!!« To je zakričala besno, nato pa počakala da je čarovnica odgovorila




[o.k. to vključuje tebe Lyan]

Lyan se je spomnila, da mučenik ne sme umreti, zato mu je trajno zaustavila krvavljenje. To jo je malce izmučilo in zato je sedla predenj in ga opazovala. Potem se je domislila nečesa zares groznega. Prićarala je solno kislino in jo začela počasi zlivati po svoji žrtvi. Medtem ko je on brez glasu kričal se je malce ozrla. Opazila je mlado dekle, ki se je sprehajalo in opazovalo tekmovalce, še posebej čarovnike. Prav za njenim hrbtom se je ustavila in lyan se je delala, da je ne vidi. Nadaljevala je z delom, ko se ji je približala in se zadrla:» EJ A MI LAHKO MOJEGA MUČENCA PRIPRAVIŠ DO TEGA, DA BO NESMRTEN? VEM DA SI ČAROVNICA IN HOČEM DA TO NAREDIŠ! ČE BO TO NAREDIL KDORKOLI DRUG BO UMRL!!!!!!!«. Lyan jo je pogledala, kot da je z lune padla, nato pa se je zresnila. »Katero je tvoj mučenec?«. Mlado dekle jo je peljalo do fanta, ki je bil čisto porisan in popisan. Ker ji je bil izdelek všeč, se je odločila pomagati. Postavila se je predenj in zbrala moč. Potem se je obrnila k dekletu in rekla:«no, sem že.«. Potem je odkorakala do vodje tekmovanja in rekla, da je končala z mučenjem. Pobrala je svoje stvari in se odpravila iz mesta. Malo bo šla raziskovat.

JAAA! Tooo! Privolila je, privolila je! Ko je odpeljala čarovnico do svojega mučenca in je čarovnica rekla da ga bo začarala, in ga tudi začarala, je Yantar začela umirjeno mučiti naprej. Kaj naj sploh še naredim? Saj je že tako izmučen da ni zmožen naredit koraka! Morda bi bilo najbolj da si izmislim še kakšno pesmico in mu jo napišem na obraz, zraven pa jo ilustriram. Zlobno se je nasmehnila. Mučenec jo je s strahom pogledal in jo po strani opazoval. Yantar se mu je približala in mu na uho zašepetala:«Veš, zdaj si nesmrten, lahko počnem kar koli hočem pa ne boš umrl.« Ob tem je skoraj omedlel. Nekaj časa ga je opazovala nato pa se je odločila da vseeno ne bo napisala še ene pesmice, ampak se mu bo podpisala. Začela je pisati. Yantar… Moon… VAMPIRKA Ko je prebral napisano se je s strahom zazrl v Yantar in ko se mu je zarežala s odprtimi ustmi da si je lahko ogledal njene zobe si je malce oddahnil, vendar samo malce, Yantar je bila neusmiljena in zato bi se lahko marsikomu njen mučenec smilil. Kljub temu da ima komaj dvanajst let je zelo krvoločna. To je vedel marsikdo. In tudi hitro se je opazilo da je krvoločna, saj se je to dalo razbrati že iz njenega pogleda. Pa vendar nimam sovražnikov, kako rada bi enega imela. Je razmišljala in se odločila da si gre takoj po tekmovanju poiskat enega svetlostranskega sovražnika. Zasmejala se je in zarisala s bodalcem še par ptičkov v risbico na trebuhu. Na hitro se mu je z bodalom še nekajkrat podpisala in naredila konec mučenju svojega mučenca. Vndar bilo je prehitro za konec. Nekaj si bo treba še izmisliti. Dolgo je razmišljala ko je ugotovila da je že celi popisan. In kaj zdaj? Ni ji bilo jasno kaj naj še naredi. Dolgo je razmišljala in se ni mogla odločit. KAJ ŠE!? Ni ji bilo jasno kaj še naj stori. Ker se je zvijal od bolečine mu je začela žgati še ne ožgane koščke mesa. Bila je navdušena nad tem da mu bo to dolgo ostalo, in da ne bo umrl, tako bom najlažje uredila da se bom držala pravila, ne sme umret. Odločila se je da konča in počaka na žirijo, da odloči kdo je zmagal. Njen izdelek se ji je zdel dober, in zato je upala na zmago. Izviren je, zanimiv, pa še umret ne more! Bila je naudušena nad svojo pametjo, in upala da ne bo rabila dolgo čakat na žirijo, čimprej je želela vedet rezumltate, je zmagala ali ni?! Vsega bi bila vesela, ugotovila je da se je zabavala.

Lea se je sprva le sprehodila do svojega mučenca in si ga natančno ogledala, pri čemer ni imela niti namena, da bi ga prestrašila. Morda pa je nanj tako vplival njen hladen videz. Namesto da bi se takoj zagnala v mučenje, je naredila nekaj krogov okoli drugih tekmovalcev in si ogledala njihovo početje. Ni jih nameravala posnemati, njeno zanimanje je bilo zgolj poklicno, čeprav mučenje ni bil ravno njen stil.

Kar je videla, je že takoj začela prezirati. V mučenju drugih tekmovalcih ni bilo nobene umetnosti. Bili so ji nagnusni, njihove 'stvaritve' navadno izživljanje. Povzročali so bolečine, v katerih pa ni bilo nobene lepote, nobene preciznosti, nobenega smisla. Lea je zmajala z glavo nad današnjimi temnostranci in pomislila, da bi bil svet veliko lepši, če bi se kar vsi pomehkužili v svetlostrance in začeli kmetovati. Pri obdelovanju zemlje vsaj ne potrebuješ natančnosti in umetniške žilice, temveč surovo moč, je pomislila. Vrnila se je do svojega mučenca. Ubogi fantič je verjetno že mislil, da si je premislila in zapustila tekmovanje, tako dolgo je ni bilo. Vendar se mu je obraz takoj pomračil, ko jo je spet zagledal.

Kar malo se ji je smilil, ko pa mu je tako vzela upanje, da mu je bog prizanesel. Kar prhnila je od prezira. Bog, je pomislila. Stavim, da so tukaj vsi verni, kot nasploh vsi takšni ljudje. In kje je bog, ko si lačen, kje je bog, ko si žalosten in osamljen, kje je bog, ko te mučijo in ubijejo, je grenko premišljevala. Ogled početja tekmostrancev jo je spravil v takšno voljo, da bi zares najraje odstopila in obupavala nad obnašanjem teh ljudi. Vendar je sklenila, da mora vsaj nekdo poskrbeti, da bo to tekmovanje vsaj nekoliko na nivoju, zato je iz žepa potegnila vrečko še neuporabljenih žecik in jo odprla.

Glede na to, da fantiču niso kar takoj izstopile oči, ko je videl vrečko, je sklepala, da še nikdar ni bil v Min-Rimmonu. Še toliko slabše zanj, kajti Lea je že iz principa sovražila vse, ki niso poznali in spoštovali Min-Rimmona. Samo en človek je bil izjema in še za tega ni bila povsem prepričana. Kakorkoli, na plano je potegnila še dva kresilna kamenčka in nato pomislila, kaj bi lahko zažgala. Ozrla se je po okolici in ob eni izmed hiš zagledala privezanega starega in grdega konja, ki je nemirno mahal z repom, ko je vohal kri. Rep, jo je prešinilo.

Stopila je do mize, kjer so se nahajali mučilni pripomočki in vzela bodalo, nato pa je s hitrimi koraki prispela do konja. Hotela je čimprej opraviti, saj se je grde živali tudi nekoliko bala. Z ostrim bodalom mu je hitro odrezala zamaščen rep, tako da mu je ostalo le kakih 7 cm ščetin. Zadovoljna je stopila še do grive in mu jo začela rezati, tako ali tako pa ni bila preveč bujna. Kmalu je zadovoljna, s kupom ščetin v roki stopila nazaj do fanta.

Konjski rep in grivo je vrgla na tla in naredila improvizirano ognjišče, nato pa je z vajenim zamahom nekajkrat podrgnila kresilna kamna enega ob drugega in kar hitro je na kup dlak preskočila močnejša iskra. Ogenjčku je najprej z roko dajala zavetje pred vetrom, nato pa ga je še razpihala. Mastne konjske dlake so gorele počasi, a z močnim plamenom in to je bilo natanko tisto, kar je Lea potrebovala. Iz žepa je povlekla še kos rdečega blaga in zavila vrh prve žecike vanj, nato pa konico potisnila v ogenj. Medtem je imela obilo časa, da se je zazrla v fanta, ki se mu je končno posvetilo, kaj počne in je le zgroženo gledal vanjo. Končno mu je namenila pogled v oči in njegov pogled jo ni presenetil. Bil je poln rotenja, neme prošnje, naj mu prizanese, naj se ga usmili. Kolikokrat je že videla ta pogled v vseh njegovih mnogih različicah! In prav tolikokrat, kot ga je videla, jo tudi ni prav nič ganil. Prav tolikokrat ga ni upoštevala in prav tolikokrat je njegovega lastnika še bolj prezirala.

Žeciko je potegnila iz plamena, čeprav še ni bila popolnoma razbeljena. Vzravnala se je in stopila do fanta, se mu močno približala ter se mu zazrla v oči. Kar videla je, kako so se mu zenice razširile v strahu, kako je otrpnil pred pričakovanjem bolečine. Lea je presekala trenutek otrplosti z mrzlim nasmehom, ki se ji je prikradel na ustnice.
"Zakaj zdaj prosiš mene?" je nenadoma spregovorila. "Celo življenje si prosil boga za to, boga za ono. Zakaj mu ne zaupaš tudi zdaj, v največji stiski tvojega življenja? Ubila sem že mnogo ljudi, nekaj zelo gorečih vernikov, veliko bolj kot si ti, ki nisi kaj prida vernik. A v zadnjih trenutkih njihovih bednih življenj prav nihče ni prosil boga, naj jih ohrani pri življenju. Nihče. Prosili so mene. Vsi, vsi do zadnjega, z vsemi možnimi sredstvi. Pozabili so na Vsemogočnega, ki naj bi imel oblast nad njimi celo življenje. Takrat so mene prosili, naj jim prizanesem. Pa nisem bila njihov Bog. Le spoznali so, kako zelo zgrešeno je bilo prepustiti svojo usodo v roke nekoga, ki sploh ne obstaja. V roke Boga." Prezirljivo se je namrščila. "Največji del usode si ustvarimo sami. Tega nikoli ne pozabi. Če bi ti znal poskrbeti za svojo usodo, tako kot jaz, danes ne bi bil tukaj kot nekdo, na katerem moram dokazati svojo sposobnost mučenja. Bil bi samostojen in zadovoljen s sabo in s svojim delom. Ustvaril bi si spoštovanje! Samo zato, ker ne bi dal svojega življenja v roke nekoga, kot je Bog!!!"

Nenadoma je odstopila od njega in spet počepnila k ognju. Ni bila zadovoljna s svojim izpadom, ki ni imel prav nobenega pomena. A v njej je bil ta srd do vernikov, ki ga je enkrat morala spraviti na plano. To je bilo le tekmovanje, v katerega ne bi smela vložiti dela sebe, pa vendar je zdaj to storila. Bilo je brez pomena .. A kaj.
Tokrat se je popolnoma posvetila žeciki v plamenu in jo tam držala toliko časa, da je postala krasne oranžnordeče barve. Bila je zelo zadovoljna z Zripovim izdelkom, ki ni bil iz navadnega železa in se je tako hitreje razbelil. Brez oklevanja je vstala in z bodalom razparala fantovo srajco ter jo strgala iz njega. Še vedno rdečo žeciko je nato hitro zarila od strani v njegov pas.
Bila je tako hitra, da fant kakšno sekundo sploh ni zaznal tujka v svojem telesu. Nato pa je razbeljena žecika začela izžigati občutljivo tkivo v njegovem telesu. Fant ni mogel obvladovati kričanja. Ogenj v njegovem telesu mu je povzročal neizmerne bolečine. Lea se je že zelo zgodaj naučila, da je bolečina, povzročena z ognjem veliko hujša od hladne bolečine meča ali noža. Tista je bila obvladljiva. Ogenj ni.

Umirjeno se je lotila drugih žecik, tokrat je v ogenj hkrati dala kar tri, in prav tako počakala, da so postale dovolj razbeljene. Eno od njih je zarila nasproti prve, da bi uravnovesila bolečino, kar je vedno počela. Tretja si je izžgala pot v območje njegovega želodca, tako da so tri žecike ustvarile nekakšen trikotnik. Trikotnik bolečine je bila povsem Leina tehnika in po njenih izkušnjah je povzročala najhujše muke. Poleg tega je žecika v želodcu poleg splošne bolečine ob cvrtju živcev povzročila še hude želodčne krče, ob katerih se je fant kar zvijal. Lei je ostala še ena razbeljena žecika in z njo mu je od strani prebodla občutljive prsi pod levo bradavico.

Takoj se je lotila naslednjih treh žecik in ko jih je držala v plamenu, je mirno poslušala fantove stoke. Nobeno kričanje, nobeno zvijanje ali napenjanje mišic mu ni ublažilo bolečine in to je bil strašen občutek. Lea je vedela, da si s tem le še bolj škodi, saj se ob vsakem premiku žecika nekoliko premakne in resda ohlajena povzroča vedno nove, vseeno strašne bolečine. In dobro je vedela tudi, da drhtenja in krčev mišic ne more zaustaviti. Tudi če bi že sedaj prenehala s svojim početjem, bi trpel še ure in ure, preden bi padel v nezavest. Vendar ni imela nobenega namena nehati.

Spet je vstala, z tremi razbeljenimi žecikami v roki. Prvo je zabodla v njegove prsi na nasprotni strani kot prejšnjo, pri tem pa mu je ves čas gledala v oči. Bolečina izžiganja je povzročila, da so mu stopile solze v oči in je zaječal in se stresel, kar pa mu je prineslo tudi nove bolečine zaradi premikov prejšnjih žecik. Naslednja igla je romala v njegov sapnik, s čimer je Lea naredila nov trikotnik. Zdaj ga je bolečina stresla ob vsakem vdihu, ki ga je naredil, zaradi razbeljene igle, ki ge je prebadala. Ko je čutil nečloveške bolečine na šestih različnih delih telesa, ni vedel, na katero naj bi se osredotočil. Neznosno je trpel in ni bilo načina, da bi se tega rešil. Vdal se je v usodo, a to mu seveda ni pomagalo. Bolečine niso prenehale. Mišice so se še vedno krčile in premikale žecike, da je sopel od bolečin.

Še ena preostala žecika je romala v njegov hrbet, in sicer med zadnji dve rebri. Brez naglice je Lea razgrela še naslednje tri žecike in eno zapičila nasproti prejšnje, trikotnik pa zaključila z žeciko med dvema vretencema hrbtenice. S tem je prekinila hrbtenjačo in prav verjetno, da ni več čutil kakšne noge, a glavno je da ni umrl .. in da ga je hudičevo bolelo. Tako je zaključila z žecikami v njegovem trupu in morala si je priznati, da je neizmerno zadovoljna z ubranostjo in lepoto svojega dela.

Odločila se je še za osem žecik, ki jih je zasadila v njegove ude - dve žeciki na vsak ud. Vedela je, da to ne povzroča takšne bolečine kot žecike v trupu, vendar so bile kot smetana na torti. Za češnjo na tej smetani pa mu je ukresala še kresilna kamenčka nad glavo, da so mu zagoreli njegovi srednje dolgi lasje. Ogenj je zažgal lase, nato pa smuknil v kožo in čisto do mešička ... In učinek je bil približno tak, kot da bi mu v glavo zasadila 100 000 žecik, kolikor je bilo tudi njegovih las. Fant je zarjul od bolečine in se zvil v dve gubi, kolikor so mu to dopuščale vrvi. Napaka. Večina žecik v njegovem telesu se je kar precej premaknila in zdelo se mu je, kot da bi mu Lea vse žecike zapičila še enkrat. Sicer hladne, pa vendar je bila bolečina neznosna. Kriki kar niso potihnil, ko je vsaka bolečina povzročila premik in nato novo bolečino.

Zadovoljna je Lea poteptala ogenj in redoljubno pospravila vse skupaj. Ko si je ogledala svoj izdelek, je opazila neverjetno razliko z vsemi ostalimi. Fantu se žecike sploh niso opazile, pravzaprav je izgledal povsem zdrav ... Le zvijal se je od bolečin. Ogenj je tkivo izžgal in tako ni povsem nič krvavel. Lea se je ozrla okrog in videla druge mučence, povsem krvave in iznakažena, vse skupaj je delovalo prav gnusno, tako da je bil njen izdelek res nekaj posebnega. Odločila se je še sprehodili in si ogledati druge, ki so še vedno nekaj počeli s svojimi fanti. Ona je namreč že končala.

Ko je hodila okrog, se je kar kremžila od gnusa. Videla je mladeniča, ki na trebuhu sploh ni imel več kože. Nek drug je bil uporabljen kot tarča za metanje puščic. Videla je nekoga, ki je bil porisan z risbicami in popisan z besedilom ... Seveda bi bilo bolje reči, da je bilo vse to vrezano vanj. Gnusno. Večina je bila brez ušes, jezikov, oči ... Dosti tekmovalcev je uporabljalo čarovnijo, ker so bili brez nje povsem nesposobni. Lea je zmajala z glavo in se vrnila k svojemu fantu. Po turško se je usedla pred njega, si z žeciko čistila nohte in čakala na konec tekmovanja.

((ok mery,sem ti dala neki za brat ... no ,sam da nisem brezveze plačala prijavnine ^^ prou padla sm not v tale post =) ..))

"Odmaknite se od stebrov!" je zaklicala rdečelasa ženska, ki vam je prej razlagala navodila. Vi ste stopili stran od mladeničev in čakali dokler se ženska in fant, ki je bil očitno njen pomagač nista nagledala iznakaženih žrtev. "Tako pregledala sva vajino delo in ker ne bomo imeli druge discipline sva se kar odločila o zmagovalcu". Fant je v roke vzel mošnjička z nagrado za prvo in drugo mesto. "Prvo mesto dobi... Yantar!" je slavnostno zaklicala rdečelaska in Yantar nesla njeno nagrado, 6.500 zlatnikov. Naredila je malo pavze nato pa spet začela govoriti: "Drugo mesto pripara... Willow" še njej je prinesla njeno nagrado 4.500. "Tretje mesto pa dobi Lyan in čeprav nismo mislili dajati nagrade za tretje mesto ti bo povrnjen denaš, ki si ga plačala za prijavo in dobila boš še dodatnih 500 latnikov". Tako je nazadnje še Lyan prinesla 900 zlatnikov. "Uživajte v nagradi" je še zaklicala nato pa sta z njenim pomagačem tako hitro ošla, da ko ste pogledali navzgor, če imata slučajno kaj denarja sta že izginila.

((No čestitam prvim trem, Ubistvu sm za tretje mesto se ful težjko odločila med Leo pa Lyan sam pač je Lyan bl pogost pisala, čeprou je mela vse poste skupi krajše kt en Lein ))