Hipodrom okoli obzidja

Ko je sodnik razglasil rezultate, je bila Lyan globoko razočarana. Vesela je bila, da sta se Rain in Samell uvrstile med prve tri tekmovalce, toda bila je besna, ker je tista neumna vilinka osvojila drugo mesto. Nesramna, grda, neumna vilinka si je upala biti druga. Povedali so, da ji je ime Eäredien. Odločila se je, da se ji bo maščevala za poraz. Ker so bile z sestričnama zmenjene v Skrivenčenem hrastu, se je Lyan počasi odvlekla s štadiona. Ko je šla skozi hlev, je še zadnjič pobožala Groma in mu šepnila:''Še se bova videla. Obljubim!''. Nato ga je poljubila na ličnico in zapustila hlev. Na ulici je bil vrvež, saj so ljudje odhajali s hipodroma. Prepustila se je toku ljudi, ki je nesel proti Skrivenčenemu hrastu.

Rain je ihtela v konjeva prsa in skoraj bi jo iztrgalo iz duše. Ni ga hotela izgubiti. Če bi ga zdaj odpeljali, bi verjetno pomorila vse tukaj. Ni hotela od njega, bil je njena nit življenja, edina stvar, za katero je živela. Edina! Roke so se ji tresle in komaj se je držala na nogah. Naslonila se je na Napolita, da ne bi padla na tla. Lotevala se jo je omotica, nato pa je konj dejal: 'Čakaj, zdajle bo razvrstitev! Rain... Rain, poslušaj me! Poglej, da vidiva!' Rdečelaska je trmasto odkimala in se še bolj prižela h konjevem telesu. Ta se je odmaknil in močno se je zamajala, saj je ostala brez opore. Zamižikala je in se uzrla v nebo, kjer so švigale zlate iskre, ki se bodo sestavile v razvrstilno lestvico. S solznimi očmi je opazovala iskre, ki so napisale "Lestvica", nato pa "1. mesto.". Rain je bruhnila v jok in poskušala še vedno ujeti ime, ki ga je sestavila magija, a se je sesedla na kolena. Zaslišala je glasno ploskanje, a še vedno se je stresala in jokala na peščenih tleh. Od presenečenja je odprla oči, ko je čutila, da nekaj grabi po njej. Četica jahačev jo je začela obdajati in vsi so jo poskušali objeti. "Pa kaj se greste?! Nehajte! Kaj..." Ozrla je ime za prvo mesto in oči so se ji široko razprle. Pozabila je dihati.
"1.mesto: Rain Cristal&Napolitano von Don Romance"
Namesto, da bi začela skakati od veselja, je začela še huje jokati. Z rokami je obupano grabila za svojim konjem Napolitanom. "Pustite me... Pustite me..." je napol omotična momljala in se kot pijana premikala in si utirala pot med množico jahačev. "Napolitano..." je komaj spravila iz sebe in nato je na desnem ušesu začutila topel dih. 'Tukaj sem.' "Ah," je olajšano zavzdihnila in se mu pijano obesila okoli vratu. Zasukal je svojo glavo pod njena stegna, jo dvignil in jo zavihtel na hrbet. Prijela je vajeti in z nogami našla stremena, ter se tako vsaj za silo dvignila pokonci. A tudi to ni trajalo dolgo, saj so oskrbniki sneli sedlo in uzdo, Rain pa se je komaj obdržala na hrbtu. Nato je začutila vodo, ki jo je poplavila. Napolitano je bil ves moker in se je v soncu prečudovito svetil, rdečelaska pa je vsaj približno prišla k sebi. Tudi omotična ni bila več toliko. Oprijela se je Napolitove grive in skupaj sta korakala k zmagovalnim stopnicam. 'Sedaj moraš sama na njih, Rain.' Slednja je omotično pokimala in zdrsnila s svojega konja ter se majavo postavila na najvišjo stopnico. Napolitano je stopil vstran in Rain je prejela šopek rož ter kipec, na katerem je bil upodobljen Napolitano. Slišala je bučen aplavz. Vesela je bila za Samellino tretjo mesto, tudi za vilinkinovo drugo. Prisiljeno se je nasmehnila množici, a v njej je plesalo od zavedanja: Napolit je njen! Po dolgih trenutkih mahanja, je skočila na Napolitana, da bi kot 2. in 3. uvrščeni naredila časten krog znotraj hipodroma, okoli dolge, ovalne steze. Žrebec je dresurno zakrivil glavo in v premikajočem piafeju. Rain je zategnila mišice, da so obstale v nasmehu. Malo pred koncem kroga je Napolitano divje zagalopiral in zarazgetal. Rainine mišice so popustile in se razlegle v mehek nasmeh. 'Rekel sem, Rain! Rekel sem! Uspelo nama je! Združena bova za vedno!' Iz njenega glasu se je izvil napol smeh, napol jok in od veselja so ji stopile solze v oči. Ustavili so se, da še zadnjič pomahajo množici in žrebec se je povzpel na dve nogi ter zaprhal. Obrnil se je in se napotil ravno k Črni Streli. Rain se je zazrla v Samell in ko sta se jima postavila ob bok, se je sklonila k slednji, ter jo objela. "Vse mi pojasniš v Skrivenčenem hrastu, prav? To, kako si presenečena nad mojim priimkom... In, žal mi je za Strelo." Tokrat je spet rahlo zajokala in pogledala svojega konja, kako je kobilo dreznil s smrčkom. 'Strelica, saj se bova še videla. Nikoli te ne bom pozabil. In ja, nekaj mi pravi, da te bo Samellica kupila.'
Ne da bi se ozrla nazaj sta zgalopirala skozi vrata hipodroma proti Skrivenčenem hrastu. Končno svobodna, končno skupaj. Rain je zaprla oči. Da... Vse je tako, kot more biti.

Merenwen se je kmalu premislila glede tekme. Na koncu se je odločila, da vseeno ne bo tekmovala. Zdelo se ji je, da je raje zadnja, da tako ne bi bil nihče drug. "Moram te razočarati Calanan" je rekla in ga nežno božala, "Danes ne bova tekmovala". Calanan jo je nežno dregnil z glavo. Merenwen se je zdelo, kot da razume vsako besedo, ki mu jo reče. Ljudje preveč podcenjujejo konje... Pogledala ga je v njegove temno rjava in skoraj črne oči. Nekako je bil to njen hobi. V Calananovih očeh je videla toliko stvari, stvari ki jih pri sebi nikoli nebi opazila. Videla je prijazenpogled s katerim jo je pogledal, kot bi ji hotel povedati: Ne skrbi, nič ni narobe... Zaupam ti, da si naredila prav. Ko se je končno odtrgala od njegovih oči je začela klicati govorečo orlico, ki je pred malo časa odšla: "Eru!" je zakričala, "Erulasse!". Nekaj časa je počakala in kmalu je priletela Eru. "Kje pa si bila" jo je Merenwen potiho vprašala, in orlica ji je vrnila odrezav odgovor: "Če si že tako radovedno sem šla na obzidje, da bi bolje videla tekmo in bi lahko navijala zate.", "Hvala" se je zahvalila Merenwen, "A to ne bo potrebno, saj zdaj ne bom tekmovala," zarežala se je Erulassinemu pol presenečenem pol jeznem pogledu.

Merenwen se je povzpela na Calanana in Eru je letela ob njima in izvajala svoje trike. Hitro so prišli nazaj do proge. Kmalu za tem se je začela tekma. Merenwen je na začetku spremljala vse, vendar se je kmalu naveličala in tekmovalci so tudi kmalu izginili, saj je bila proga okoli obzidja, ki je bilo okroglo. Vlegla se je na Calananov vrat in zaprla oči. Ko se je zbudila je bilo tekme že konec... Hitro je odgalopirala do rezultatov in pogledala na tablo. 1. mesto= Rain, 2. mesto= Earedien, tukaj se je ustavila. Earedien, ji je odzvanjalo v glavo. Njena učenka, na nek način je bila ponosna čeprav je še ni spoznala, vendar bila je njena učenka. Hitro je odjahala do Ee in se zopet postavila na tle. "Živjo" je dejala in se ji nasmehnila, "Earedien?". Upala je, da se ni zmotila, zato je raje počakala na njen odgovor preden je spet sama spregovorila...

Samell je videla razvrstitev...
Tretja...To je nemogoče...Kako..Kako sva prispeli na cilj tako zelo hitro? Kako je to možno? WAU! Hm...Zdaj moram šparati denar za Strelo. Kako zelo jo pogrešam...Ampak vseeno..Kako zelo bo bila vesela te novice,... Tar se zasmejala.
K njej so prisopihali tekmovalci in gledalci, ter ji čestitali. Znova je pozabila na Strelo, a nato so ji misli znova odbrzele stran.
Pa saj je le kobila...Kobila na katero sem se zelo navezala. Znova je postala žalostna.
No, upam da bo vsaj njene kupce brcala v nedogled...Upam... K njej je pristopila Rain.
"Vse mi pojasniš v Skrivenčenem hrastu, prav? To, kako si presenečena nad mojim priimkom... In, žal mi je za Strelo." Samell je pokimala. Tudi z Rain se je nepričakovano navezala. Slednja jo je objela. Vrnila ji je objem. V naslednjem trenutku je že ni bilo več. Odšla je proti konjušnici. V bistvu sploh ni mogla noter, saj so imeli zdaj varnostne ukrepe. Tako ni mogla videti svoje kobile. Ni ji mogla povedati da so dejansko tretje.
Kmalu, Strela, kmalu.. Poslovila se je od nje, nato pa odšla proti gostilni. Veselo je poskakovala, pa čeprav je bila v sebi še nekoliko žalostna.
HEj, dobila se bom s sorodnicama, denar bom že še ja prišparala, in Črna Strela, bo bila znova ob meni..In takrat bomo za vedno združeni!

Ea kar ni mogla verjeti svojim ušesom. Presenečeno je gledala naokoli. Sva bili res drugi? je vprašala Tamino. ta se je samo nasmehnila in pokimala. Vilinka se je na ves glas zasmejala. 7.000 zlatnikov in sedlo. Uau. je bila navdušena. Saj pridem nazaj in te kupim Tamina, je še obljubila, nato pa jo odpeljala nazaj v njen boks. Skrtačila jo je in naredila vse, da ji še ne bi bilo treba oditi. Nakoncu jo je vendarle zapustila in odšla spet ven.
Videla je, da je čarovnica, ki jo je zmerjala že pred tekmo, zelo jezna, da jo je prehitela. Namuznila se je. Upala je, da se ji ni preveč zamerila in da se ji ne bo poskušala maščevati. Nato pa se je spomnila, da so rekli, da je bila vilinka Merenwn peta. Tako je ime moji učiteljici, se je zamislila. Mogoče je pa tukaj. Ozirala se je naokoli, da bi jo zagledala, vendar je ni nikjer opazila. Kar naenkrat ji je nekaj skočilo na glavo. prestrašeno je zakričala: "Kaj je pa zdaj to?" Zagledla je Keitha. Cukal jo je za lase in ji hkrati čestital. "Hvala, hvala," je dejala. "Tudi ti si dobro navijal." Nasmehnila se je. "Si videl, kako je bila tista čarovnica ljubosumna?" ga je vprašala. Keith je le pokimal ter ji še naprej skakal po glavi. "Vse lase mi boš izpulil. Nehaj!" je dejala med smehom.
kar naenkrat je k njej prijezdila neka vilinka. Ei se je zdela zelo mogočna in bila je počaščena, da je prišla do nje. Ko jo je vprašala, če je res Earedien se je spomnila, da bi to lahko bila njena nova učiteljica. Čisto je obnemela, vendar ji je nekako vseeno uspelo nekaj povedati: "Da, to sem jaz. Si ti moja nova učiteljica?" Ker je bila v to skoraj prepričana se je že živčno ozirala naokoli, saj je hotela, da bi čim več ljudi videlo, da se pogovarja s tako mogočno vilinko. Nekako ji je uspelo, da je Keitha pomirila in zazrla se je v vilinko ter počakala na odgovor.

((Kr 2. sm? Jej. Sm bla pa zihr da bom 3. Sej men je prou xD ))

Pritekla je iz obale da bi videla kako je šlo Ei. Ugotovila je da je bila Ea druga. Ni mogla verjeti, bilo jo je sram da ni šla navijat za Eo, no pa saj ji tega ne rabi povedat.Ozrla se je po prostoru in iskala s pogledom svojo prijateljico. Trikrat je šla preko enakega mesta, in šele takrat jo je opazila. Ea se je pogovarjala z Merenewen! To bo dvojni uspeh, pogovorila se bo lahko z Merenewen pa še Ei bo lahko čestitala. Največja težava v tem trenutku je bila da Larsa ni bilo nikjer, druga največja težava pa to da je bilo na poti do Ee in Merenewen toliko ljudi, da bo zelo težko prišla do Ee. Odločila se je da bo najprej poiskala Larsa. Naenkrat jo je odzadaj nekaj požgečkalo po stegnu, obrnila se je in ni mogla verjeti da je bil to Lars. No, prva težava rešena. Zdaja pa se bo treba spopasti z drugo. Na poti je bilo kar nekaj ljudi, ki niso niti pomislili na to da bi se umaknili. Zato se je začela izmuzevat okoli bokov, se sklanjati in dvigovati. Končno je le prišla do Ee. Postavila se je nasproti Ee in ji čestitala:"Čestitke, Ea, jaz sem bila druga na plesnem tekmovanju, na tem pa sploh nisem tekmovala." Nato pa se je obrnila k Merenewen in se nasmehnila:"Živijo, jaz sem Luciane Draconisa Sanari, kako pa je tebi ime? Aja, čisto sem pozabila, Eo poznam iz naloge, pobiti sva morali stekel trop volkov, to pa je Lars." Je rekla in pokazala na Larsa. Nato pa se je spomnila da je Ea vprašala če je govoreča žival in hitro dodala:"Govoreča žival je."Počakala je na odgovor kako je vilinki ime, čeprov je to že vedela, morda ni imela prov.

"O, Lucy. Nisem te videla," je dejala Ea, ko je vilinka prišla do njiju z Merenwen. "Hvala. Tudi tebi čestitam za drugo mesto," je še dodala. "Sem narobe videla ali res nisi prišla navijat zame?" jo je vprašala, nato pa se je nasmehnila. "Saj nič hudega. Jaz tudi nisem navijala zate na plesnem." Nekaj časa ni vedela kaj bi rekla. Samo gledala je naokoli. Nato se je skoraj prevrnila na Mery. Ko se je nekako spet postavila na noge je dejala: "Oprosti." Bilo jo je sram. Rekla je še: "Tukaj je toliko ljudi. Kaj ko bi šle v kakšno gostilno." Upala je, da se jima bo ideja zdela dobra. "Jaz ne poznam dobro mesta, tako da nevem kje je kakšna." Malo je pomislila, nato pa se spomnila, da je slišala za neko gostilno. Kako se že imenuje? se je vprašala. Nekaj časa se ni mogla spomniti, nato pa jo je prešinilo. "Skrivenčen hrast!" je vzkliknila. Videla je, da jo Lucy in Mery čudno gledata, zato je dodala: "Kaj ni tu neka gostilna, ki se imenuje Skrivenčen hrast?" Upala je, da se ni preveč zmotila v imenu.
"Lahko malo bolj paziš?" je zavpila na mimojdočega, ki jo je porinil. Bila je jezna, pa še sama ni vedela zakaj. Vsi okoli nje razen Lucy in Mery so jo živcirali in res si je čimprej želela stran. Zavzdihnila jein se spet ozrla k svojima sogovornicama.
Z upanjem v očeh se je zazrla vanju in počakala na odgovor.

Merenwen se je vsedla na prašna tla in premerila Eo od glave do peta. Zdela se ji je zelo sposobna. Široko se ji je nasmehnila in začela blebetati: »Ja, tvoja nova učiteljica sem. Tako lepo te je končno spoznati, že cel festival te iščem... Oh, oprosti skoraj bi pozabila, čestitke za drugo mesto. Več vztrajnosti imeš, kot jaz. Jaz sem obupala že pred štartom,« se je zarežala.
Eru ji je priletela na roko in Merenwen jo je nežno pobožala. Vesela je bila če je imela družbo saj tako ni imela časa misliti na nedavno smrt svojega očeta... Še zmeraj je čutila neko praznino v sebi, vendar je upala da ji jo bo nekoč vseeno uspelo zapolniti.
Ravno je spet odprla usta, da bi spet nekaj rekla je k jima pritekla rdečelasa vilinka. Videla je, da se z Eo že poznata. Ko se je predstavila je Merenwen obnemela. Slišala, da je Lucy nadaljevala govoriti, vendar sploh ni znala razločiti besed. »Draconisa Sanari« je zajecljala. »Draconisa Sanari«. Naposled se je predramila saj se je prepričala da je le narobe slišala. »Živjo« je pozdravila in se zopet nasmehnila »sem Merenwen Draconisa Aniron Sanari«.
Pogledala je ljubkega mladega volkca in ga pogladila po dlaki. Nekaj časa si je ogledovala ljudi okoli sebe, ko se je Ea skoraj prevrnila na njo. Merenwen ji je pomagala vstati in se ji zarežala. »Ja, pravzaprav bi bilo dobro če bi šle v gostilno, vendar Skrivenčen hrast je temnostranska gostilna, ne bi bilo kaj preveč pametno če bi šli tja...«, nekako je vedela česa vse so temnostranci zmožni in tudi ni si upala zakorakati naravnost v njihov brlog.

Clarissa je od daleč videla prihod jezdecev na cilj. In Lyan, njena prijateljica, je bila četrta. Videla je kako je konju nekaj šepnila na uho in ga odpeljala nazaj v stajo. Potem pa, ko so ljudje začeli odhajati, jo je izgubila izpred oči saj jo je tista množica odnesla sabo. Seveda je najbrž šla prostovoljno. Clarissa je skomignila z rameni in poklicala Uheljca. Slednji se je takoj prikazal. "Kva b' rada?" jo je vprašal. Odgovorila mu je:"Sledila bova temu toku ljudi in poiskala Lyan." Podganek jo je pogledal in pritrdil:"Tut prov, pejva torej." Bila sta med zadnjimi, ki so zapustili tribune. "Najbrž je v Skrivenčenem hrastu," je med potjo po ulicah pripomnil Uheljc. "Najbrž," je rekla Clarissa. Kmalu sta ogledala krčmo in nato vstopila.

Zdaj je bila Luciane na vrsti da onemi. "Draconisa...Sanar... NEEE!" Nato pa se je pomirila in rekla:"No živijo." Ozrla se je okoli in ugotovila da gre vedno več ljudi nekam vsran. Povedala pa:"Veš Ea, se strinjam s tabo. Dosti svetlostranskih ljudi hodi v Skrivčeni hrast, polek tega pa me o tvoji učiteljici nekaj zanima." Nasmehnila se je in dodala:"Dobimo se v Skrivčenemu hrastu." Kmalu je stekla in pozabila počakati na privolenje. Upala je da se Ea in Mery strinjata. Verjetno bosta prišli za njo.






((To je res kratko ampak se mi mudi))

Merenwen je presenetil Lucianin odziv, na njen odgovor, saj je mislila, da ima sama prisluhe in, da pravzaprav ni bilo nič. Ko je to videla so se ji po glavi začele poskakovati misli Kaj? Kaj če sva v sordu? Kaj če imam dolgo izgubljeno sestro? Zmeraj si je želela brata ali sestro pa jih ni na koncu nikoli dobila. Vsi te Kaji so ji že delali luknjo v glavi zato je začela poslušati kaj je Luciane govorila naprej. "Očitno sem izglasovana" se je zarežala, ko je Lucy dejala da bi šla tudi ona v Skrivenčen hrast. Drugače pod nobenim pogojem ne bi šla tzja, a preveč jo je zanimalo če sta res kako v sorodu in sploh ni mislila več na to. Luciane je šla naprej do gostilne sama pa je z nasmehom rekla Ei: "Potem greva?". Odpravila se je naprej po ulicah do Skrivenčenega hrasta.