Pokrajina okoli Min-Rimmona

Clarissa je sedela na sivkasti z mahom skali in razmišljala kako naj se prikoplje do denarja, ki ga je nujno potrebovala, če je hotela priti do orožja. Neka sivkasta vrana se je preveč približala in jo skoraj skupila saj je Clarissa dobro metala kamne. Zelenooka črnolaska je sam zdolgočaseno zavzdihnila, ko se je nečesa spomnila. V roko je vzela okrogel, za veliko pest velik kamen, podoben sneženi kepi, le da ni bil mrzel. Sunkovito ga je vrgla, in zadela vrano, ki pa ni utrpela posledic. "Če zadenem vrano, zadenem tudi glavo", si je rekla in odšla v Min-Rimmon.

Clarissa se je počasi spravila izven mesta, da bi z Uheljcem pojedla nakraden živež. Ravno se je usedla in si pripravila sendvič, ko je nedaleč stran uzrla postavo. Pogledala je Uheljca, ki se je zarežal nato pa sta se odtihotapila k tisti osebi. Bilo je dekle z dolgimi rjavimi lasmi, ki so nežno valovili. Zatulila je in jo hotela napasti, ko se je dekle obrnilo. Osuplo je ustavila roko z enim od saiev in vzkliknila:"Lina! Kaj za vraga te je spravilo sem?!" Poleg tega, da je bila še vedno šokirana, je bilo tukaj za še za temnostrance nevarno, kaj šele za svetlostrance. Pospravila je sai in jo presenečeno gledala. "Tukaj je nevarno, če še ne veš. Sploh pa zate! Ti nisi vajena našega večnega boja za življenje," je obupano zdrdrala in zavzdihnila. Res, da je Lina starejša, a tega življenja, ki je temnostrancem vsakdanje on ane pozna. "Kar je, je. Ravnokar zajtrkujem. Lahko se mi pridružiš." Malce je še pomislila, nato pa dodala: "Aja, to je Uheljc, moj govoreči podganek." Vrnila se je k skali in se lotila svojega sendviča. spotoma je še pokazala Sallini vrečo s hrano, nato pa v miru žvečila.

Nekaj časa sta skupaj jedli nato pa je Clarissa rekla:"Lina, jaz grem nazaj v mesto, tako da adijo, vsaj upam, da je res adijo in ne boš rinila v mesto." Vstala je in po komaj vidni potki izginila v mesto.

Amethyst se je predstavila še Yantar, ter ostalim. Clarissa je predstavila še svojega ljubkega podganka (po Thysinem mnenju) in konja. Ceremonija predstavljanja se je zaenkrat zaključila, in tako se je druščina utaborila. Amethyst ni poznala imen vseh sodrugov, a je menila, da bo za to še čas. Premišljevala o Lyan, saj je bila tudi ona iz Min-Rimmona. Nekoliko čudno ji je bilo, da je ni nikoli prej videla, saj je živela praktično pri vhodu v Min-Rimmon. A konec koncev vseh ljudi pa se le ni mogla zapomniti ali jih opaziti.
Thysa, Lea in Arm so se posedli skupaj okoli manjšega ognja, ki ga je zakurila Lea. Lyan je ševedno brala kozje molitvice Loryni, Yantar in Clarissa pa sta se skupaj pogovarjali. Ostali so se tudi bili posedli, ali iskali material za kurjavo. Amethyst je slučajno ujela del Lyaninega pridiganja in z zanimanjem prisluhnila: "Povej mi, kako se moraš obnašati do neznane osebe?'Živjo, jaz sem gofica Loryna, pa vidva? Meščana sta, predvidevam?' definitivno ni pravi pristop." Amethyst se je obrnila proti dekletu, katemu je bila pridiga namenjena. Thysa bi po zunanjem izgledu težko ugotovila, da je dekle gorfica. To je bil šeen dokaz več, da nikoli ne smeš soditi človeka po izgledu. Pol lepim obrazom in oblekami, se lahko skriva marsikaj. Thysa se je stirnjala z Lyan. Tak pristop Loryni res ne bo pomagal, kadar bo potrebna pomoči. Pravzaprav bi jo v določenih primerih lahko stal glave. Za svoje dobro, bi bila je lahko manj naduta.
"Torej imamo grofico med nami?" je zamrmrala bolj zase, čeprav je vedela, da sta jo Arm in Lea lahko slišala.
Thysa se je nato raje posvetila prijetnemu ogenjčku, saj se je počasi že ohlajalo, kjub temu da je vedela, da bi ji vsaka informacija o sodrugih lahko prišla prav. Armadal je spraševal o poznanstvu med Leo in Thyso. Thysa je odgovor prepustila Leassi, saj ni bila prepričana koliko Lea zaupa Armu. Lahko bi se mu brez težav zlagala. Lea pa je povedala kratko in jedernato.
"Si videla kaj Opal? Sta šli še na kak zanimiv pohod? Zadnje čase sem živela bolj zase in se posvečala drugim stvarem. Pa Nemesis? Že celo večnost je nisem videla," je dejala rdečelaska. Ni imela namena razglašati sorodstveno povezavo med Leassi in Nemesis. Spet odločitev, ki jo je prepustila Leassi.
Vsi so je prijetno namestili in Armadal je predlagal kartanje. Amethyst se je to zdela odlična ideja. In očitno Leassi pravtako, saj je odzvala z bučnim strinjanjem. Nato ste se z Leo obrnili proti Armadalu, ter čakali, da bo iz žepa privlekel karte.

[Um.. a mamo s sabo spalko in šotore??? ]

Clar se je strinjala in vprašala je, če želi ustno ali praktično. Brez razmišljanja je Yantar odgovorila:"Praktično, ustnih si ne zapomnim." Clar je nadajlevala o tem da lahko namesto pesti uporabita palice. Če želi. Kmalu je Yantar odgovorila:"Na palice, ki bi če jaz prav razumem nadomestile meče, se že malce spoznam ampak veliko pa še vedno ne vem. V šoli sem nekajkrat" ob zadnji besedi so njena bleda lica dobila malo temnejši pridih, "manjkala pri pouku lepega vedenja in odšla raje k mečevanju ali lokostrelstvu. Ampak ne vem veliko. Bilo je samo eno leto potem pa sem odšla iz šole." Pogledala je okoli:"Torej jaz bi raje palice, da ne bom mešala." Pogledala je okoli in opazila palico, ki je izgledala zadovoljivo. Dvignila se je iz svojega prostora in počasi odšla do nje. Pobrala jo je ampak se ji je v roki zlomila. Odvrgla je ostanke in poiskala drugo. Našla jo je kmalu in ta je bila dovolj močna. Udarila je ob presušena tla in palica se ni zlomila. Vstala je in odšla nazaj do Clar. "Svojo palico že imam. Še ti si poišči svojo." Vsedla se je nazaj in palico obdržala v roki. Ni opazovala Clar, če je šla po palico ampak se je enostavno prepustila opazozvanju pokrajine. Izgledala je lepo. Puščava vse naokoli popolnoma izsušeno odzgoraj pa nebo posuto z zvezdami in na njem luna. Nad vsem skupaj se je bočila vzpetina na kateri je ležalo- tolikorat obiskano in tolikokrat zapuščeno- mesto Min-Rimmon. Ozrla se je okoli in opazila, da so Arm Lea in dekle nekaj razglabljali in zmajala z glavo pogledala je nazaj v ogenj in čakala, da Clar najde primerno palico.

Videl je, kako si je Metka pozorno ogledovala njihove sopotnike, ki so se posedli okoli jih. Slišal je Lyan, ki jo je spoznal v Beleriandu, kako predava nadutemu dekletu, ki mu je prej istega dne močno načela živce. Prav ji je, mali napihnjenki, je sam pri sebi pomislil in prav nesramno užival ob lekciji, ki jo je Lyan namenila `Grofici` Loryni. Ko je premeril ošabno dekle od peta do glave, si je mogel sam pri sebi povedati, da sploh ni izgledala, kot da bi ji pripadal naslov, za katerega je trdila, da ga ima. Kot da bi mu brala misli, je Amethyst poleg njega zamrmrala »Torej imamo grofico med nami.«. Malce se je nasmehnil in prav tako tiho odgovoril »Ja, in tudi kaki dve princesi oziroma kraljici. Samo da se tisti dve ne važita toliko.«. Še vedno je bil malce jezen na Loryno, čeprav je bil zelo zadovoljen, da ji je njena učiteljica sedaj držala predavanje. Medtem, ko je bil zatopljen nad nasladami maščevanja, je Lea pripravila prijeten ogenjček, da bi jih grel zvečer, saj se je že hladilo. Amethyst je slišala Lein odgovor na njegovo vprašanje in je takoj navalila nanjo »Si videla kaj Opal? Sta šli še na kak zanimiv pohod? Zadnje čase sem živela bolj zase in se posvečala drugim stvarem. Pa Nemesis? Že celo večnost je nisem videla,«ob omembi Leine sestrice se mu je na obraz zarisal prav nesramen nasmešek. »No...«je pričel in se začel smehljati še bolj. »Kolikor se spomnim, sva Nemesis nazadnje srečala v Beleriandu...«ko se je spomnil njenega vdora in pijanosti, se je preprosto namuznil in se naslonil na Leino ramo. Po kratkem, smeha polnem premoru je dodal »Potem me je Lea določila, da naj se je kar se da hitro in spretno znebim. Nato tekmovanje in potem tale naloga, kjer pa si se nama pridružila še ti.«.

Obe dekleti sta njegov predlog o kartanju sprejeli z veseljem. Nekaj časa so sedeli ob ognju in strmeli drug v drugega, končno pa se je Arm odločil, da očitno zahtevata od njega, da izvleče karte. Dvignil je obrvi in dejal »Kaj pričakujeta, da bom jaz karte kar privlekel iz nekega žepa?«. Nato se je zasmejal in jih res privlekel iz svoje jakne. Dva paketka, sicer že precej zmahanih, v gostilnah mnogokrat uporabljenih kart, a bile so karte. »No, ene so navadne, druge so za tarok.«je dejal in se ozrl po drugih dveh. »Meni je vseeno in tako ali tako imajo dame prednost.«namuznil se je in se zazrl v topli ogenjček.

(dvomim, ma sej je kewl. Metka, lejč p arm itq sploh naujo šlis pat. Očitno )

Clarissa se je zahahljala. "Ustne so mišljene drugače. Kako kdaj odreagiraš, kako kaj narediš in podobno. Torej učenje mečevanja," je povedala Yantar, ki si je že našla palico. "Najprej se bom tudi jaz bojevala z eno palico, torej mečem. Nato pa bom poiskala nekaj, kar bi zadovoljivo nadomestilo moje orožje." Iz nekega žepa je privlekla dva bleščeča saia. Pobožala ju je s pogledom. Nazaj ju je pospravila in začela iskati primerno palico. Bilo je že precej temno, zato ni bilo ravno enostavno. "Auu, je**mti," je Clar zaklela, ko je imelo njeno stopalo bližnje srečanje z nekim zagotovo zelo trdim kamnom. Na srečo je kmalu našla iskano. Ravno in dovolj dolgo palico, ki je bila primerna za mečevanje. Nekajkrat je z njo zamahnila po zraku, nazadnje pa še udarila po tleh. Zdržala je. "Torej jaz sem," je rekla in premerila svojo učenko. Stala je in čakala, nato pa počasi, s spuščeno palico prišla k Yantar. Vse skupaj popolnoma miroljubno.
V naslednjem trenutku pa je napadla. Sunkovito, a previdno.

Tam sredi puščave je v siju ognja stala postava. Črni lasje so bili speti, stala je mirno in vzravnano. Gledala je z rahlo nagnjeno glavo in postrani. Pogled ni izdajal ničesar, še najmanj pa čustev. V roki je držala palico in v glavi je bila že na sredini boja. Clar je končno našla primerno palico in Yantar se je pripravila. Še vedno ni izgledala, in tudi ni bila, naudušena, ali celo zaskrbljena in prestrašena. Sploh ni vedela kaj naj si misli enostavno je stala in gledala naravnost v Clarine oči. Z začudenjem je opazila, da ima Clar zelene oči. S tem se ni imela časa ubadati, ker je Clar napadla. Napadla je nepričakovano ampak je izgledalo, kot, da je Yantar pripravljena in udarec je blokirala. "Nekaj malega pa znam," je spotoma pripomnila s hladnim glasom in hladnim pogledom. Grlo jo je začelo pečt in nujno je potrebovala vodo. Z znaki je to sporočila Clar in se hitro obrnila in popila dva požirka, nato pa zavila z očmi:"Saj vem med pravim dvobojem tega ne bi mogla naredit ampak to ni pravi dvoboj in pila nisem že celo večnost!" Tudi pri teh besedah se njen glas ni spremenil. Ostal je hladen in temnostranski, kot se je tudi spodobilo za njo. Na kratko je premerila Clar in se pretvarjala, da bo napadla v desno ampak Clar je še ni poznala, ona je bil levičarka in je večinoma napadala v levo stran zato je v stotinki sekunde spremenila smer inn napadla na levo. To je bila njena najljubša zvijača.

Mlada učenka je uspešno blokirala napad. Nato ji je nekaj sporočila z znaki, Clarissi ni bilo čisto jasno kaj, zato je dvignila obrv in počakala. Bilo je vedno temneje, topel ogenjček pa je seval le malo svetlobe. "Saj vem med pravim dvobojem tega ne bi mogla naredit ampak to ni pravi dvoboj in pila nisem že celo večnost!" se je izgovorila Yantar, ko se je vrnila. "Saj je v redu," ji je kratko, a precej nezadovoljno odgovorila. Dobra si. Ostajaš hladna in temnostranska. Dekla je napadlo. V desno torej... Ne v levo! Clarissi se je uspelo izmakniti z odskokom, Yan pa je bila v neugodnem položaju. Hitro je zamahnila po njenem hrbtu, a udarec dovolj hitro zaustavila, da ni bil dovolj močan za kakršnokoli poškodbo.

Lory je prišla do skale in sedla. Božala je svojo lisičko in ta ji je na nogah zaspala. "Lyan?" je rekla. "Lahko nadaljujema z učenjem?" je vprašala in zavzdihnila.

Lyan je mirno sedela ob svojem ogenjcku in opazovala ostale. Trojica je igrala karte, Clarissa in Yantar pa sta se dvobojevali. Za njenim hrbrom se je oglasila Loryna;"Lahko nadaljujeva z urjenjem?". "Lahko.", je tiho odgovorila. Vstala je in stopila blizje prijateljici, ki se jedvobojevala."Oprostita da motim, toda, se vama lahko pridruziva?". Ozrla se je in si poiskala trdno palico, nato pa se je vrnila v krog svetlobe. na hitro je pogledala vsako nasprotnico, nato pa se malce priklonila. Ko se je zravnala, se je brez tezav izmaknila palici in udarila nazaj. Zacutila je, da je zadela toda ni vedela kkoga.

((kratko, sam sm brez cajta pa idej :/))

(toj name letel ane da si enga zadela ane?)

Počutila se je nemočno. Nemočno?! Ne, kot penzionist! Konj je bil uporniški, siten, nesramen, zloben, trmast in zabit. Will je šel vedno bolj na živce iz koraka v korak, ki so ga napravile njegove lene noge, ki so bile naravnost ustvarjene za počasnost. "Presneti kup maščobe!" je vreščala Willow ki je vedno bolj zaostajala za celotno drugo "sveto" temnostranško golaznijo. "Ne, dovolj Zvonko, DOVOLJ!" S presenetljivo močjo je odtrgala vejo, ki je prišla na pot ter ga z njo udarila po stegnih, da se je veja razlomila napol. Konj je poskočil in nekontrolirano zdirjal naprej. "Snaga neumna," je zavreščala. Njena cestica je bila mrzla, a tole... no, tole je bilo nekaj drugega. Bilo je toplo, vroče. Willow je naravnost sovražila vročino. Kot nekaj davljojočega ki iz tebe vleče smrdljive izločke vode... potu. Fej. Končno je ujela temnostranško skupino. Nekateri so nekaj blebetali o neumnih kartah, druga temnostranka je karala 2 punci in jih pripravljala na trening ali kaj točno... Will ni vedela, in je tudi brigalo ni. Zdrsnila je z Zvonkota ki se je lotil trave, že pomirjen. "Ti tapast, len konj," je besno zabrundala Willow in ga privezala na dablo, nato pa mu še bolj zategnila lična jermena, da se mu je brzda še bolj povlekla navzgor in mu zategnila čeljust. "Ha.Ha." Tiho se je usedla na tla in opazovala kartanje. Lahko je predvidela, da bo umazano. Temnostranci pač. Temnilo se je in rahlo se je bala, če bo lahko zaspala, saj je bila ponoči vedno budna-morilka. In popadli so jo morilski duhovi v karakterju. S kotičkom očesa je opazila močno bliskavico magije, ki je postajala vse bolj in bolj jasna. Obrnila je glavo, in se za hipec prepozno odmaknila. Zajela jo je topel oblak sedaj popolnoma temnega dima. Super, vsaj opazili je ne bodo, kako jo je nekaj zadelo. Nato pa je po vsem telesu zajel boleči razteg, imela je občutek, da se ji mišice dobesedno topijo in nato zategnejo. Bolelo jo je, kosti so jo bolele, bolelo jo je vse, kot bi jo začeli gnetiti. Stisnila je zobe in ni zakričala, da je ne bi opazili. Zvrnila se je za grmovje in začutila, kako jo je močno nekaj zategnilo, nato pa je bolečina popustila. Začela je plitko dihati in nato je hotela zgrabiti deblo grmovja, da bi se postavila na noge. In skoraj neslišno ga je odlomila. Zazrla se je v svojo roko. Dolgi prsti, gladka dlan, a bilo ji je nekaj blazno čudnega. Pogledala je hrbtno stran dlani; žile so rahlo iztopale, bila je močnejša. Pogledala je celo roko. Bledikava koža, ki se je odbijala od mišic... Mišic?! Roka je bila mogočna, dolga, močna, z mišicami in tkivi. Bila je moška roka. Druga je bila identična. Neslišno si je slekla premajhno srajco in se pogledala. Mišice po trebuhu in... ni imela prsi. No, ne več takih kot je imela. Bile so ravne, trdne, hladne. Šla si je s prsti skozi lase. Bili so krajši kot prej, vsekakor. Izpulila si je enega in z grozo opazila, da so bili rjavi. Rahlo so ji padali postrani čez oči. S prsti je zdrsela prek mehkih, vendar tanjših ustnic. Pobrskala je po žepu in našla košček ogledala, ki ga ni veliko uporabljala, ampak tokrat ga je krvavo potrebovala. Uzrla je podobo. Vanjo je zrlo par temno rjavih oči, daljši krajši lasje, ki so obkrožali lep, raven moški obraz z luknjico v bradi. Lepe, svetle ustnice so stale pod ravnim nosom. Globoke temne oči so zrle v podobo. Njeni dolgi udi niso bili podobni prejšnjim. Bila je visoka najmanj. 185 centimetrov. Ta lep moški je bila ona. Skoraj se je začela daviti. "Kaj?!" je tiho zahreščala, a iz njenega glasu se je izvil globok glas. In nato jo je nekaj presekalo vznotraj. "Bill si, Bill si," je govorilo v njeni glavi in počasi se je spreminjala. Bill je bila. Bill. Tiho je vstala iz grmičevja. 'Bil je tako lep moški, s popolnimi mišicami in prekrasnim obrazom, a bil je neresničen. Bil je ženska. Ali je mogoče le obstajal?' Tiho je stopil naprej in hipnotizirano zrl naprej in tam je stala verjetno čarovnica, ki se ni zavedala kaj je naredila.

Tudi sama se je umaknila in poiskala palico. Lyaninem udarcu se je izmaknila-za las. Pogledala je punco, katero je zadela in se ozrla k Lyan. "Bravo" je rekla in opazovala punco, ki se je zvijala zaradi bolečin. Tudi sama je udarila, in pogledala, koga je zadela. Za njo se je zaslišal krik bolečine in namuznila se je. "Da še ne bom koga tukaj ubila" je rekla in hitro pospravila svoj sai v torbo. Takrat jo je nekdo skoraj udaril, še sama ni vedela kdo, a nekdo pač. "Ka..." je začela in opazila fanta, ki se ji je zlobno režal. "Nesramnež!" je zavpila in mu pritisnila eno okrog ušes, da je padel po tleh. "Ups" je poskusila oponažati besedo dekleta, ki je stalo kakšnih pet metrov vstran.

Učenju mečevanja sta se pridružili še Lyan in Loryna. "Grem poiskat nekaj, kar bi nadomestilo saie. Z njimi sem spretnejša," je zadovoljno pripomnila Clar, saj je bila njena učenka skoraj tako dobra mečevalka. V marku ji je celo uspelo najti dve krajši palici, ki sta bili malo rogovilasti. "Tole bo v redu," je tiho pripomnila in se vrnila. Yantar jo je čakala, Loryna pa je ponesreči udarila neko svetlolasko. "Lory! Kljub temu, da nisem tvoja učiteljca... Pazi kje mlatiš. Če udariš mene, ne bo nič hudega, za koga drugega pa ne vem," je neodobravajoče pripomnila Clarissa in obstala. Lyan pa je nekam poslala nek urok. Zadel je Willow, temnostranko, ki si je tako kot Clar nedavno kupila konja. Čez nekaj časa je iz grmovja, kamor je padla prišel fant. "Willow?" je nadvse začudeno vprašala in dvignila obrv. Bilo je skoraj nemogoče, da bi Lyan nekoga spremenila v fanta, pa vendar...

((Em, Lyan me je spremenila))

V sebi je vedela, da se spreminja v moškega, da bo pozabila, kdo je v resnici. In nato je čutila, kako dobiva obnašanje, drugačno kot je bilo.
~
K njemu je stopila Clarissa, ali kako ji je bilo že ime. "Willow?" je vprašala. Dvignil je obrvi in svoje temne oči oprl vanjo. "Kakšna Willow neki? Kdo je sploh Willow?" je vprašal s svojim globokim glasom. "Sem videti mogoče kot pol ženska?"
Nato ga je popadel Willowin ostal karakter: "Oh, prosim samo tega ne, naj bom ženska ali moški, samo tega ne. Kdo je sploh to naredil?!" je zavreščal, kot bi Will, a je pri njegovem globokem glasu izpadlo strašljivo.
Tiho se je spet umirjala Willowina obsedenost in počasi je spet privlekel na dan ogledalo. Bilo je majhno, a je spet videl svoj odsev. Tako pripadajoč njegovemu novemu duhu, tako nov človek. S tako novimi spomii. Spomini rdečih las. Njegova sestra? Možno. "Clarissa si ne?" je poskušaj normalno vprašati.

((popravla))

"Kakšna Willow neki? Kdo je sploh Willow?" jo je fant vprašal z globokim glasom. Clarissa je sumničavo privzdignila obrvi. "Sem videti mogoče kot pol ženska?" je dodal. Ravno je odprla usta, da bi mu odgovorila. "Oh, prosim samo tega ne, naj bom ženska ali moški, samo tega ne. Kdo je sploh to naredil?!" je napol zavreščal s svojim globokim glasom. "Emm, saj si moški, samo..." je začela, nato pa zavzdihnila. "Glej. V tisti grm tam, je padlo svetlolaso dekle z imenom Willow. Iz njega si prišel ti. Če to ni čudno, sem jaz... svetlostranski vilinček," je rekla in se od gnusa stresla, ko je izustila zadnji dve besedi. Stopila je bližje h grmovju in ga začela preiskovati. Nikjer nikogar. Vrnila se je nazaj in s pogledom premerila fanta. "V grmovju ni nikogar. Po tistem, ko si stopil ven, ni bilo slišati nobenega šelestenja. Edina možnost je to, da je moja polsestra Lyan Willow spremenila v tebe," je počasi povedala. "Clarissa si ne?" je kolikor toliko normalno vprašal. "Ja. Sem. Zakaj?" mu je mirno odgovorila. Vse skupaj jo je rahlo zmedlo.

Uspešno se je izmaknila še nekaj udarcem. Nato pa sta se mečevanju pridružili še Lyan in Loryna. Lyan je po nesreči zadela nako puncu in punca je padla v grm. Čez nekaj časa je iz grma prilezel fant. "Willow?" je vprašal Clar in fant se je odzval, da ne pozna nobene Wilow." Začudeno je pogledala, Clar pa je še nekaj rekla in fant je nekaj zakričal. Clar se je odpravila po nekaj, kar bi lahko nadomestilo saia. Yantar je ostala na svojem mestu in počakala, da se je Clar vrnila z dvema palicama ki sta bili malce rogovilasti. Še en krajši pogovor med fantom in Clar nato pa je Yantar napadla Clar. Ni čakala na to ali se je že nehala pogovarjati s fantom in tudi odziva na njen napad ni počakala ampak je napadla kar naprej. Palico je držala v desni roki, morda še ni pametno, da ve, da sem levičarka, ji je šinilo v glavo zato ni pretirano kazala in je palico metala iz ene roke v drugo. Poiskusila je z novim napadom od odzgoraj, kar ni bilo pametno, ker kljub temu, da je bila tudi ona visoka je bila Clar višja in težko jo je dosegla, skočila je in zamahnila od odzgoraj.

Precej mocen urook, namenjen Loryni, je zgresil. Zadel pa je tisto ostudno dekle, Willow. Lyan se aploh ni zmenila zanjo, ceprav jo je kar odneslo v grmovje. Ucenko je mocno trescila po glavi, da je padla po tleh. Pri meni ne bo nobenega usmiljenja! je srborito pomislila. Iz grmovja, kamor je prej izginila babnica, se je zdaj prikazal visok moski. Upsa, stranski ucinki! se je zarezala. k fantu je stopila Clarissa in se zacela pogovarjati z njim/njo. Ocitno jo je popolnoma spremenila, saj se niti stare identitete ni spomnila. V tistem trenutku se je Yantar bojevito zagnala v uciteljico in jo napadla. Oh, ko bi bila vsaj Loryna taksna!. Se sama je napadla dekle, toda ta se je izmaknila z visokim napadom na Clar. Ozracje je bilo precej zmedeno, in zdelo se je, da nekateri ne vedo, kaj bi s sabo.

Prikazal se je vodic in rekel, da bodo nadaljevali se to noc. Razocarano so pobrali stvari in se odpravili naprej po susni ravnini, ki jih je obkrozala.

(( sorci za kratk post, ampak z mobija je tezko pisat))

Lea mu je karte vzela iz rok in se nasmehnila ob pogledu nanje. "prav take so, kot bi mogle biti."tudi sam se je malce nasmehnil, ko je lea pricela deliti karte. Ko so vsi trije v rokah drzali svoje in jih skrbno skrivali pred soigralcema, so se lotili igre. Arm je bil presenecen tako nad seboj kot nad Leo in Amethyst, da so igrali posteno. No, vsaj sprva. Po nekaj igrah, ko so se zagreli in uigrali, pa so se priceli prvi triki. Najprej so bili le majhni, na koncu pa so bile ze zelo umazane goljufije in podle zvijace. Preprican je bil, da so imeli pri zadnjih nekaj igrah gotovo vec kart v rokavih kot pa v rokah. Bila se je zadnja igra in vsi so pozorno opazovali dolge, morilsko-tatinske prste drug drugega, da jim nebi kaj uslo, medtem ko so se jim oci ze zapirale od utrujenosti. Na svojo nesreco je spregledal leino vitko roko, ki je spretno spustila odlocilno karto v njen rokav in igre je bilo konec.

Zavil je z ocmi in dejal "ce smo bili mi posteni, potem ribe zivijo na suhem.". Malce se je nasmehnil in premeril Amethyst. Ozrl se je po taboru in videl, da se nekdo bojuje, s kotickom ocesa pa je ujel tudi nekega napol golega moskega, ki ga prej gotovo ni videl. No, morda pa so si dekleta priskrbela zabavo za na poti. Stresel je z glavo in se obrnil nazaj k dekletoma. "no, tudi jaz sem precej utrujen."je dodal, ko je lea izjavila svoje stanje. Na kup si je navlekla nahrbtnik in se ulegla nanj. Nekaj trenutkov je pomisljal, nato pa se je ulegel poleg nje in jo nezno poljubil na vrat "lahko noc, najdrazja.". Svoje roke je tesno ovil okoli nje in zaprl oci.

((upsa, sorry Ja drgač pa vi kr sorry =) Drgač smo lih dons tarok igral doma, rezultati pa: 245, 176, 60, pa mojim -195 xD))

((nwem kaj zdej je trnutno stanje o obstoju spalke in šotora u srednem veku, ampak so mel najmn šotore. zavil so se pa u kkšno deko, čeprov mislm da so mel tut spalke.))

Clarissa je pogledala proti druščini, ki je igrala karte. Privzdignila je desno obrv, nato pa zaslišala hitre korake. Yantar je napadala. Poskusila je napasti od zgoraj. Clar se je izmaknila, (pri tem je skoraj padla zaradi butastih kamnov, ki se postavijo ravno tja, kjer ne bi smeli biti) z enim saiem prestregla Yantarino palico in jo vrgla na steptana, prašna tla. Pognala se je naprej, nato pa saia usmerila proti njenemu vratu in srcu. "Premagana. S sai sem nevarnejša," je rekla in se namuznila. "Napadaš dobro, ni pa priporočljivo od zgoraj napasti človeka, ki je precej višji. Na tvojem mestu, bi napadla proti trebuhu, ali pa bi se poskušala spravit za hrbet. Tam bi poskušala napasti vrat ali hrbtenico," je predlagala in se preprosto nasmehnila. Precej sodrugov se je že spravilo v šotore, kjer so zaspali. "No, jaz grem spat. Nadaljujeva jutri, zmenjeno?" je rekla in na tla vrgla toplo spalko. Ni ji bilo do tega, da bi postavljala še šotor. Kratko je zažvižgala, da je prišel Uheljc. Ko bi prišel še Finnvara, je malce obupano pomislila, nato pa poklicala konja po imenu. Nekje v daljavi se je zaslišalo tiho hrzanje, ki pa se prav nič ni približevalo. Hočeš nočeš je Clarissa morala po konja. Nazaj ga je le s težavo privlekla. Žrebec se je z vso svojo težo vrgel na Clarissino spalko. "Dol," je mrko rekla. Finn se je premaknil za toliko, da je lahko splezala v spalko, nato pa se je v spalko spravil še podganek. Zavila je z očmi, odložila masko, ki jo je ukradla v Min-Rimmonu, in je še ni snela, nato pa zaspala.