Pri žgolečem slavčku

Začelo se je temniti in Luciane se je počasi bližala gostilni. še vedno je bila zatopljena v pogovor z Larsom, odzadaj pa je hodil črn konj. Lars je imel na obrazu velik nasmeh konj odzadaj pa se je vsake toliko časa poskusil brcniti Luciane, ki pa se je vsaki brci spretno izmaknila. Lars se je že rahlo smejal tamu kako trmast je konj. Počasi so se približali gostilni. Luciane se je ustavila in z nekaj zanimivimi, nekaj težkimi, nekaj nezanimivimi in nekaj lahkimi vozli privezala konja na stojalo. Vstopila je samo z Larsom. Odšla sta do sobe in Luciane je izbrskala svoj ključ. Vstopila je v sobo in se sesedla v posteljo. Meč je trmasto obdržala v roki, lok pa na ramenih. Lars se je spodvil odspodaj pri njenih nogah. Luciane ni zaspala samo ležala je popolnoma pri miru z zaprtimi očmi. Lars pri njenih nogah pa je zaspal, kaj mi noge smrdijo in je zato uspavan od smrada? Je pomislila Luciane in se nasmehnila Larsa je pustila spati sama pa se je dvignila inodšla do umazanega okna.

Ko je Nathaniel razdelil ključe med vse svetlostrance, se je počasi tudi sam odpravil po stopnišču, v zgornje nadstropje, in se po hodniku sprehodil do svoje sobe. Z majhnim medeninastim ključem je odklenil vrata in vstopil v svojo sobo. Bila je ne prevelika in ne premajhna. Svoj nahrbtnik je odložil na posteljo in nato si je sobo začel ogledovati. Ob steni je stala postelja, na drugem koncu sobe je bila postavljena velika omara ... V njej si se počutil zelo domače, saj so bile po vseh stenah obešene slike narave, živali ... Nathaniel je stopil do postelje in iz nahrbtnika potegnil mošnjo z denarjem, saj je denar potreboval za orožje, ki ga še ni imel. Odšel je iz sobe in jo zaklenil. Odpravil se je po stopnišču v spodnje nadstropje, in stopil do vrat in odšel iz prenočišča Pri žgočem slavčku.

Anthaliel je odšla v svojo sobo in se vsa zaspala zgrudila na posteljo in zaspala. Ko se je zbudila je bila lačna in iz nahrbtnika je vzela štruco kruha in jo z veseljem pojedla. Nato je odšla ven.

Ea je prišla do gostilne, ko je bilo zunaj že popolnoma temno. Ker je bila sestradana se je odločila, da bo najprej nekaj pojedla. Naročila je majhni štruco kruha in sir ter kozarec vode. Hrana ni bila preveč dobra, vendar je Ea vseeno vse z veseljem pojedla.
Ko je bila sita je odšla do svoje sobe. Nekaj časa je iskala ključ, ko pa ga je našla je hitro odklenila vrata ter vstopila. Soba je bila majhna, a prijetna. Notri je bilo toplo in domače. Ea se je šele zdaj zavedla, kako je utrujena. Usedla se je na posteljo in se že hotela uleči, potem pa je Keith rekel: "Ea najprej se umij, smrdiš." Ugotovila je, da ima čisto prav in zato se je najprej hitro umila. Meč in lok je položila na omarico zraven postelje, potem pa se ulegla in nekaj časa samo ležala. Slišala je, kako se Keith premika po sobi in sklepala, da pospravlja njene obleke, ki jih je prej kar zmetala na kup. Nasmehnila se je in ga poklicala: "Keith, prideš?" Čutila je, da je mala opička prišla do nje in se ji privila k telesu. Kmalu je Ea zaspala.
Sanjala je, da jezdi na zelo hitrem konju, ki ga ne zna ustaviti. Konj je šel vedno hitreje in Ea se je zelo bala, da bo padla. Čez nekaj časa se je to res zgodilo in zdaj je ležala v gozdu. Vse jo je belolo in sploh se ni mogla premikati. Do nje je prišel mož, ki je imel v rokah njeno opremi, ter dejal: "Povej mi, kje je." Ea se je upirala in moški jo je začel mučiti...
S krikom se je zbudila in najprej nekaj časa prestrašeno gledala naokoli. ko se je prepričala, da je v sobi sama se je ulegla nazaj in spet zaspala.

Ko se je začelo temniti se je Vanessa odpravila v gostilno. Bila je zelo lačna zato si je kupila majhen kos kruha, sir in skodelico sveže vode. Hitro se je najadla čeprav ji hrana sploh ni bila dobra, drugo pa pospravila v svoj majhen nahrbtnik. Počasi se je odvlekla po stopnicah navzgor do svoje spalnice. Spalnica je bila majhna a udobna. Slekla se je in se vlegla v lepo poslano posteljo. Kot vedno ni spala samo ležala je z zaprtimi očmi in premišljevala. Zjutraj je vstala že zelo zgodaj. Na hitro se je umila in preoblekla potem pa je vzela hrano ki ji včeraj ostala in jo začela jesti.

Lars pri Lucianinih nogah se je počasi začel prebujati in, ko se je zbudil je najprej malce pohodil Luciane. Namsehnila se je in stopila do okna. Pogledala je ven in zunaj še vedno videla svojega žrebca. Roka ji je počasi šinila k meču za pasom in potegnila ga je ven. Malce je pogladila njegovo površino ga spravila nazaj in odšla ven. Zavohala je svež jutranji zrak in čez obraz se ji je ob lahnem vetru, ki je razmršil njeno oranžno grivo, razlezel nasmešek. Stopila je do črnega konja. Vedela je, da je ta konj njen in ga je nežno in počasi pobožala po grivi. Roka ji je počasi brodila po konjevem vratu in nadaljevala po hrbtu. Zdelo se ji je, da konju paše, Lars pa ga malce moti. Luciane se za to ni zmenila in je konja še naprej nalahno božala. Upala je, da bodo kmalu odšli neprej, ker to nikaor še ni bil njihov cilj. Zazeblo jo je, ker je zpihal močnejši veter in Luciane se je malce približala konju. Naslonila se je nanj in s prstom risala po njegovi svileni dlaki.

Ea se je prebudila in videla, da je zunaj že svetlo. Nekaj časa je še ležala na postelji, nato pa vstala. Videla je, da Keith še spi in ni ga zbudila. Odpravila se je v kopalnico, da bi se umila in oblekla, nato pa je odšla do okna in opazovala ulice. Na njih ni bilo veliko ljudi, saj je bilo še zgodaj. Videla je, da je pred gostilno Luc, ki boža svojega konja. Odločila se je, da bo odšla do nje, zato je zbudila Keitha: "Vstani!" Takoj se je prebudil in ves vesel se ji je usedel na ramo. Ea je še vzela orožje, ki ga je kupila prejšnji dan in se odpravila. Ko je prišla ven je najprej nekajkrat vdihnila potem pa se odpravila proti Luc. Rekla je: "Dobro jutro." Nato je zazehala in nadaljevala: "Si dobro spala?"

Ko se je Vanessa zjutraj najedla se je vsedla na star leseni stol v svoji začasni spalnici. Pogledala je skozi okno. Zunaj je bilo že svetlo a vseeno je bilo malo ljudi, skoraj nič. Veliko dela me še čaka ampak imam sedaj malce prosto lahko si odpučijem je pomislila in zasanjano pogledala okolico skozi okno. Počasi je vstala in stopila do omare. Iz nje je potegnila plašč in si ga oblekla. Zunaj je najverjetneje še vedno hladno je pomislila in odprla vrata. Vstopila je na hodnik in se počasi odpravila po stopnicah navzdol med tem je pozdravila tiste redke ki so šli mimo nje. Takoj ko je iztopila iz gostišča se je razgledala in vdihnila svež jutranji zrak potem pa se je odpravila naprej in vse dobro preučila. Med tem si je prepevale vesela in zelo dolge pesmi ki so govoruile o naravi in njeni lepoti ter čari.

Saia je prejšnji večer počasi prijezdila do gostilne, pustila, da so Airen odpeljali v hlev, vzela ključ od neke sobe in šla spat. Samo zgrudila se je na posteljo in zaspala. Še meča ni odložila, kar je zjutraj plačala z žuljem. Sanj ni imela, bila je samo tema noči. Zjutraj je dolgo spala, ko pa je končno vstala si je umila obraz in šla jest. Za zajtrk je dobila pol štruce kruha in nekakšno enolončnico, ki pa ni bila slaba. Pretegnila se je in se počasi odpravila proti hlevom, kjer je bila njena Airen.

((no ideas))

Odrinil je vrata v prijetno, urejeno gostišče, iz katerega se je že na metre daleč vohala aroma po pečeni jagnjetini. Po skoraj dveh dneh hoje in jedače, sestavljene iz soljenega mesa in koreninic, ki jih je našel ob poti, so se mu skorajda pocedile sline. Ampak Armadal je bil človek trdne volje in je vedel, kje ležijo prioritete, zato se je tudi namenil k pultu, za katerim je čuječ bdel krčmar. Njegovi prsti so z nadnaravno hitrostjo vihteli mogočno kuhinjsko krpo, orožje vseh krčmarjev, ter brisali kozarec za kozarcem, ne da bi bradati mož kdaj pogledal navzdol. Temnolasi morilec je na pult spustil mošnjiček, katerega prepoznavni zvok je v trenutku napolnil prostorno sobo in poskrbel za to, da je bolj ko ne vse potihnilo. Armadal se je nasmehnil sam pri sebi in jel s sladkim, počasnim užitkom odvezovati usnjen trakec, ki je omejeval dostop do mošnjičkove čudovite vsebine. Z naslado je opazoval, kako so se celo krčmarjevi urni prsti ustavili med poliranjem vrčka, njegove oči pa so se dobesedno prilepile na usnjeno vrečko.

Morilec je vendarle zaključil s sladko muko in čakajočemu krčmarju odštel prijavnino za tekmovanje. "Pa še eno pošteno pivo bi, prosim," mu je zarotniško pomežiknil in si poiskal mizo v kotu, ki mu je dovoljevala pregled nad celotno sobo. Že res, da se je prišel zabavat in morda celo zmagat, a to ni izključevalo nevarnosti, v kateri se je tako zlahka znašel človek njegove baže. Odložil je svoj plašč, a je pri tem skrbno pazil, da so bodala ostala za pasom in skrita z ohlapno srajco, ki jo je nosil pod težkim usnjem; človek ni mogel biti nikoli dovolj previden. Kljub tem čuječim mislim ni niti za trenutek postal, ko mu je krčmar prinesel velikodušno poln vrček piva, in je na vrat na nos naredil dolg, zajeten požirek. Z zaprtimi očmi in zadovoljnim, celo potešenim smehljajem na obrazu je pijačo zopet odložil in si pomel roke – čakal ga je odličen večer, če je le lahko sodil po kvaliteti piva.

[si odštejem unih 980 za prijaunino ]

Ko je svetlolaska odrinila debela hrastova vrata, je vanju nemudoma bušnil val toplega zraka, ki je s sabo prinesel dobre stare znance; mešanico vonja po sočni pečenki, dobri pijači in znoju, ki si jo lahko vedno pričakoval v spodobni krčmi. Ob tem pa se jo je njen želodec spomnil kar malce neprijazno opomniti, da je zadnji konkreten obrok zaužila pred več kot tremi dnevi in skozi gnečo si je nadvse hitro utrla pot do točilnega pulta. »Dva zrezka in dve pivi,« je židano naročila, povsem navdušena nad konceptom, da ima morda še enkrat možnost pobrati kakšno nagrado na tem prekrasnem tekmovanju. Obilni možak, ki je sprejel njeno naročilo je potrpežljivo čakal in iz torbe je izbrskala majhen usnjen mošnjiček. Najprej je poiskala denar za jedačo, potem pa izbrskala še tistih dodatnih nekaj kovancev prijavnine. Krčmar je sumničavo pregledal denar – Lossanarch konec koncev ni bil mesto, naphano s poštenjaki – potem pa izginil nekam za pult, kjer je predal njeno naročilo naprej. Ko se je vrnil nazaj k šanku, ji je v velika vrčka natočil nadvse velikodušni merici piva, potem pa ob njenem imenu, ki si ga je napisal na že kar dolg seznam naredil dve črtici. To bo še zabavno, se je zarežala, potem pa se iz gneče prebila nazaj v malce bolj prazni del gostilne, med mize. Poiskala je eno prazno, ki se je nahajala ob zidu, zadovoljno odložila svojo pijačo, potem pa Clarissi pomahala, naj se ji pridruži. Ko sta bili obe temnostranki udobno posedeni, svetlolaska pa je predse dobila tudi hrano, od katere je ena pečenka našla svojo pot do sestradane Lysse, se je pogovor ponovno začel. »Torej, povej… kaj si počela v zadnjih letih, sestrica?«

[odštejte za prijavnino, yes? ]

(odšteto by arm)

Leassi je odrinila masivna vrata uglednega gostišča v središču mesta. Sicer v takšno stavbo sama od sebe nikoli ne bi vstopila, vendar se je preveč trdno odločila, da se bo udeležila pivskega tekmovanja, da bi jo sedaj to oviralo. Površno se je razgledala po navidez prijetni zatemnjeni sobi in odkorakala naravnost do pulta. "Prijavila bi se na pivsko tekmovanje," je brez ovinkarjenja obvestila gostilničarja, ki je za pultom čistil kozarce. Iz mošnjička je izbrskala kovance, ki jih je možak zahteval, nato pa ga pobarala po škafu tople vode. Od dolge poti je bila namreč umazana in z veseljem bi si vsaj osvežila obraz. Pokazal ji je vrata, za katerimi naj bi našla umivalnico in zahvalila se mu je, nato pa še navrgla: "in pripravi mi vrček piva!" V sobici, kjer je našla čeber malce kalne vode in krpo, je hvaležno odvrgla umazano majico in se površno umila po obrazu, rokah, pod pazduhama in po trebuhu. Kar neprijetno je bilo spet oblačiti umazana oblačila, a počutila se je mnogo bolje, ko je spet vstopila v velik prostor, kjer se je zbralo že kar nekaj ljudi, ki so prišli dokazovat svoje pivske sposobnosti. Prerinila se je do pulta mimo tistih, ki so nestrpno čakali v vrsti in rožljali z mošnjički, ter pobrala svoj vrček piva. Usedla se je na prvo klop, ki se je nastavila njeni od hoje učvrščeni zadnjici in pomirjeno začela srkati temno tekočino, po mislih pa so ji polzeli spomini na ... tisto drugo pivsko tekmovanje.

[Si bom odštela denar.]

Arm je z vajenim ritmom veselo srkal že svoje tretje pivo, ko so se vrat ponovno odprla, skoznja pa sta se malodane opotekli dve mladenki, ki si ne bi mogli biti bolj različni. Krčma je bila sicer zaradi večera, dima in splošnega pomanjkanja notranje osvetljave bolj temačna, kakor bi si morilec želel, a vseeno se mu je kljub mraku dozdevalo, da sta dekleti nekam sumljivo znani. Sprva je občutek pripisal le prijetnemu ščemenju, ki ga je pivo že vzbujalo v njegovem telesu, a ko sta se dekletu posedli za dokaj bližnjo mizo in je lahko ujel še zven njunih glasov, so bili njegovi sumi potrjeni. Glej ga no glej! je vzkliknil sam pri sebi in presenečeno privzdignil obrvi, ko je spoznal, za koga gre. Svetlolaska je bila Lyan in tista, ki je imela temnejše lase, je bila nekaj na C…Cerise? Clara? Skomignil je z rameni in naredil še en dolg požirek odličnega svetlega piva.

Dvojico, ki jo je bil spoznal na prejšnjem tekmovanju – kar že dve leti je minilo od tedaj! – bi že nekako spregledal, saj sta bili morda, tako kot on sam, ljubiteljici piva (in razuzdanih zabav ter gostilniških pretepov). A ko se je v zavetju krčme narisala še ena znana postava, ki je ne bi mogel zamenjati s katero koli drugo v deželi Forest. Skorajda izzivalno se je naslonila na pult, ko je naročala pivo in se nedvomno še sama prijavljala na tekmovanje. Tepka, je muzajoč se pomislil in nehote so ga preplavili spomini na prejšnje pivsko tekmovanje, ki ga je preživel v njeni prijetni družbi. Ali, bolje rečeno, prijetno pijani družbi, se je popravil s polovičnim nasmehom na obrazu, pobral svoj plašč in se odpravil proti klopci, na katero se je bila posedla.

"Dober večer, gospodična," jo je pobaral, ko je stal skorajda tik za njenim hrbtom, "bi vas motilo, če se vam pridružim?" Zelene oči so se mu nagajivo svetlikale, ko se je, brez da bi počakal na njen odgovor, usedel na les poleg nje in zopet nagnil svoj vrček, da je dokrajčil tisto malega piva, kar ga je še ostalo na dnu. "Še eno pivo zame in za gospodično!" je zaklical krčmarju, ki je imel z vsako preteklo minuto več dela. Gostilna se je namreč polnila in vsi so prišli samo po eno stvar; pivo.

Univerzalni vonj po hrani in alkoholu, smeh in razsvetljena okna so Luthien na prvi pogled povedala, da sta jo paglavca, ki ju je srečala ob obzidju, napotila v pravo smer. Nad težkimi hrastovimi vrati je izvesek jasno in glasno naznanjal, da se je znašla na pivskem tekmovanju, v toplem in prijetnem Žgolečem slavčku, med razigranimi ljudmi.
Kot po navadi je Lalaith prijazno privezala v najtemnejši kot gostilniškega hleva in ne kot po navadi segla v predal sedelne torbe ter jo olajšala za pest zlatnikov, ki so se znašli v žepu zmahane malhe, ki je visela prek njenih shujšanih ramen. Na poti do sem si je kupila obleko, zeleno, z dolgimi koničastimi rokavi, ki se je čudovito ujemala z njenimi svetlimi, kodrastimi lasmi, končno opranimi v potočku ob cesti. Čisti pa so seveda bili samo lasje, njen obraz je znova prekril prah mesta, zanemarjen in raztrgan plašč je bil posledila dolgih dni na cesti, štrlečih korenin in boja željnih škratov.
Obleka je bila sicer lepša kot tiste, ki jih je bila do sedaj navajena nositi, v životcu je imela z zlato nitko vezene vijugaste vzorce, med drugim pa je bila tudi malce bolj tesna in kljub svoji prirojeni samozavesti in pokončni drži se je Luth počutila kar malo utesnjeno. Seveda pa njen profil ni bil niti malo manj pokončen, izraz na obrazu nič manj predrzen in oči nič manj zelene.

Odrinila je vrata in z dvignjeno brado vstopila v topel, zaradi dima in smeha kar malce moten napolnjen prostor. Z nekaj klasičnimi manevri, potrebnimi za premikanje v nabiti gostilni, se je prerinila do točilnega pulta in s kratkim žvižgom vzbudila pozornost krčmarja, ki si je dajal dela s točenjem neštetih vrčkov piva, potrebnih nasmejanim tekmovalcem. Iz rokava mu je frcnila nekaj zlatnikov, potrebnih za prijavnino in pograbila vrček, ki ji ga je ponudil krčmar. Ko je ujela pogled njegovih strašljivo svetlo modrih, a zdolgočasenih oči, jo je prešinil ponosnim ljudem znan občutek - prezir. Luthien je prezirala ljudi, ki so celo svoje življenje prebili v enem mestu, na enem kraju, stalno počeli iste stvari in ne imeli življenja. Neinteligenca, dolgočasnost, zamorjenost… ji je sporočal občutek za počutje človeškega bitja in kotiček njenih polnih ustnic se je posmehljivo dvignil. Prezirala jih je.

Seveda pa ji prezir ni odvzel volje do pitje in z do roba polnim vrčkom se je prerinila čez središče dogajanja in se naslonila na steno. S kolenom, uprtim v rob klopi in malomarnim nasmeškom na neumitem obrazu je počasi srkala dobro znano tekočino in izpod malce spuščenih trepalnic opazovala dogajanje v sobi.

--
Denar za prijavnino odštet? [Bom odštela. Lea]

Tako intenzivno se je izgubila v svojih spominih, da je ... njegov glas sploh ni presenetil. "Sploh ne, ti kar," je samodejno odgovorila, nato pa se namrščila in se počasi zasukala proti izvoru tistega domačega glasu, v roki pa se ji je v hipu znašlo bodalo s strupeno zelenim ročajem. Roka se ji je narahlo tresla, ko je ostro rezilo uperila naravnost v njegovo srce. "Ne plazi se mi za hrbet," je pretreseno zašepetala in široko razprte oči uperila v njegove zelene. V tistem trenutku se je povsem zavedela, koliko je izgubila, odkar je zapustila Min-Rimmon. Če bi bila še vedno isti človek kot takrat, bi bil Armadal do tistega trenutka že mrtev, tako samodejni in smrtonosni so bili njeni refleksi. Tako pa je le pospravila bodalo za pas in zmajala z glavo, "sicer pa dober večer tudi tebi." Dvignila je nov vrček s pivom, ki ji ga je priskrbel, in počasi popila nekaj požirkov, med tem pa je previdno zbirala svoje misli in mirila razburkane misli. Odložila ga je mnogo mirnejša in celo nekoliko predrzno razpoložena, odločena, da si to pot ne bo naredila takšne sramote kot takrat v Beleriandu. "Kaj se je torej dogajalo s tabo ves ta čas?" je brezbrižno povprašala in se popraskala po tilniku, usmerjajoč pozornost na svoj razgaljen vrat. "Pa ne, da si še vedno tako zanikrn morilec?" si je dovolila celo majhen, žareč nasmešek in z obema rokama dvignila vrček k svojim ustnicam.

Prispeli sta do gostilne, Clar pa se je še nekoliko pomudila zunaj, da se je z dečkom, ki je skrbel za hleve ob gostilni, domenila kako naj poskrbi za njenega konja in s čim naj ga nahrani. Mladi hlevski pomočnik je veselo pokimal, saj je Clarissa svojim navodilom dodala še kovanec. Sicer ni bila ravno darežljiva oseba, vendar kadar se je šlo za njenega lepega Fina, ni bila nikoli skopuška. Z darovanim kovancem pa je hitro in učinkovito poskrbela, da ga res ne bodo samo privezali in nato pozabili nanj. Odšla je do vrat in vstopila v krčmo. V njej so se vonji in zvoki krčme mešali in prav vse je nakazovalo na to, da je to precej lepša in spodobnejša stavba od Skrivenčenega hrasta. Ki je seveda videla tudi manj pretepov, po pohištvu sodeč. Vonj enolončnice, ki je visel v zraku, je bil mikavnejši od vonja pečenke, zato se je podala do pulta, naročila pivo in enolončnico, obenem pa plačala prijavnino za tekmovanje. S hrano in vrčkom v rokah se je odpravila do Lyan, ki jo je opazila med potjo do šanka. Usedla se je na stol poleg mizice, se lotila hrane, nato pa s polnimi usti odgovorila: "Ah, sem ti že večino povedala med potjo. Večinoma sem se ukvarjala z beleriandskimi plemiči in njihovimi spletkami. Verjemi, za višji sloj je Beleriand dosti bolj nevaren kot Min-Rimmon. Zlahka se komu zameriš, nato pa ta najame morilca, nato pa se naslednje jutro ne zbudiš več. Pa so pravzaprav vsi svetlostranci." Skomignila je in srknila iz vrčka. "No, česa mi še nisi povedala ti? Si imela Lysso že takrat, ko sva se spoznali? Se res ne spomnim."

(Denar odštet. Lea.)

Presenečeno je odskočil, ko se je le slab milimeter proč od njegovega srca znašlo kot britev ostro bodalo. Privzdignil je eno samo vprašujočo obrv in dekle poleg sebe še enkrat pozorno premeril, da bi se res prepričal, da gre res za žensko, za katero jo je imel. "Prav…?" je ne povsem prepričan zamrmral in s kotičkom očesa ošinil rjavolasko. Zdela se je nekako čudno napeta, kakor da bi jo bilo nekaj povsem prevzelo. Med spogledovanjem med obema človekoma sta oba delala požirke iz svojih radodarno polnih bokalov piva. Tako sta sedela v nekoliko neprijetni – no, morda ne neprijetni, pač pa čudni – tišini, ki jo je polnil le hrum iz vedno bolj nagnetene krčme in zvok veselečega se ljudstva.

Namuznil se je v okovani rob vrčka, do konca pogoltnil in šele nato odprl usta, da bi odgovoril na njeno ravnodušno vprašanje, a ga je prekinila njena naslednja izjava. Prasnil je v smeh in se skoraj polil s pivom. Morda mu je grenka, opojna pijača že nekoliko stopila v glavo, a njegovo glasno režanje je odmevalo po življenja polni krčmi; na srečo na pivskem tekmovanju takšno in podobno obnašanje ni bilo nepričakovano, zato se je redkokatera glava obrnila v njuno smer. "Ja, lahko bi se tako reklo," je vendarle odvrnil, ko se je njegov smeh polegel in potem, ko si je grlo zalil s še enim krepkim požirkom. Skomignil je z rameni in dopolnil: "Pravzaprav bi rad rekel, da sem se izboljšal, a v tem času nisem počel kaj dosti, se bojim," tokrat je njegove ustnice ukrivil skoraj trpek smehljaj in zelene oči je uprl v njene lešnikovo rjave. "Kaj pa ti?" ji je pomežiknil in jo dregnil s komolcem. "Videti je, da si se nekoliko pomehkužila," jo je zbodel, oči pa so se mu zaiskrile v nagajivosti.

Luthien, ki je že s tretjim skoraj praznim vrčkom piva opazovala dogajanje v krčmi, se je počasi začela dolgočasiti. Pivo je bilo sicer užitno in družba razigrana, vendar ji do sedaj še nihče ni posvetil pretirane pozornosti, prejela je le nekaj sumničavih pogledov najbrž stalnih gostov Žvrgolečega slavčka, ki so pivsko tekmovanje najbrž vzeli kot priložnost, da se za en večer rešijo svojih skrbi, odkrižajo žena in otrok ter se napijejo do onemoglosti. Čez nekaj uric bodo presrečno ležali v jarku. je cinično pomislila, ni dala namreč kaj dosti na ljudi, ki pijejo za pozabo. Pivo ne utaplja skrbi… jo je naučil redni obiskovalec manjše krčme v Min-Rimmonu, ki je stala blizu njenega dvorca. Pivo pomaga skrbem preplaviti tvoje življenje.
In ker mu je Luth verjela, ni bil namen današnjega večera utapljati misli in spomine v neskončnih vrčkih piva, temveč piti za zmago, piti za kakšen dober pretep, piti za zabavo.

Vendar je bilo težko sam piti za zabavo in kmalu je začela skrbno preučevati vsako manjšo skupinico ljudi ali posameznika, ki so se vsi ukvarjali so podobnimi dejavnostmi – pitjem in smehom. Pogled se ji je kmalu ustavil na dvojici deklet, po videzu podobnih sposobnosti in poklica kot ona ter na paru, moškem in ženski, ki sta se očitno poznala že dolgo časa. Luth je z zanimanjem opazovale poglede in kretnje, ki sta si jih izmenjevala in poskušala razvozlati njuno zgodbo. Kljub temu, da je znala precej dobro oceniti človeške odnose, pa ni imela pojma kako sta si lahko ta stara znanca in po nekaterih odrazih popolna neznanca nekaj časa očitno izmenjevala zgodovino. Vsekakor zanimiva zgodba… je s srednjo stopnjo zanimanja ugotovila in se spet posvetila praznjenju vrčka.
Ko je na vrsto prišel že četrti, pa je dolgčas počasi postal premoreč in Luth se je sproščeno sprehodila po prostoru.

Nasmejani obrazi, ki se posvečajo svojim starim znancem in pivu, obilni krčmar z vrčki, ki okorno štorklja prek krčme… Razen že prej opaženega para, ki je prešel v izmenjavanje mnenj s kratkim bodalom, se ni zgodilo nič novega in Luthien se je zdolgočaseno sprehodila ven. V obraz ji je bušnil hladen, večerni zrak, napolnjen z vonjavami mesta in ljudi. Ker pa je bil kljub smradu še vedno boljši od zatohle, nepremične zračne mase v krčmi, je naredila nekaj počasnih korakov po kratkem dvorišču, ki je Žgolečega slavčka ločeval od ostalih predelov mesta.
Smrad pa jo je motil vedno bolj, bilo je hladno in kmalu se je odpravila nazaj noter. Spet se je spopadla s širokimi težkimi vrati in upala, da se ji ne bo treba spet spopadati z dolgčasom, ki jo je malo prej pregnal pod svetlobo nočnih zvezd.

Svoje novo bodalo, ki ga je bil pred nekaj trenutki zamenjal s pestjo zlatnikov, je Volke igrivo vihtel v roki, ter hodil po pločniku ob praznih ulicah Lossarnacha. Čeprav bi moral gledati predse, ga je pogled nad ostrim rezilom in usnjenim ter mehkim ročajem daljšega bodala preveč zabaval. Moje prvo pravo orožje. Komaj čakam na nekoga, ki me bo vzel na bojno črto. Si je zamišljal med tem ko je dokaj nič nerodno a spretno udrihal po zraku ter preiskušal razne mogoče napade, ki so bili na videz precej neizkušeni. Sijal je od sreče in navdušenja, dokler mu poti ni prestregla oseba. Osupel je ko je nenamenoma zamahnil z bodalom proti osebi, ki je pravkar odpirala ogromna vrata taverne. Zmrznil je ko je bilo njegovo bodalo uperjeno v žensko, ki pa povrh ni bila krčmarka vendar nekaj drugega, nekaj nevarnejšega. Z očmi se je sprehodil po njenem telesu, bila je starejša od njega ali pa je vsaj dajala takšen vtis. Volkejev pogled se je ustavil na rezilih, ki so bile pritrjene na njen pas ter loku, ki prav tako ni igral nobene prijetne vloge. V zraku je začutil nenavadno tesnobo, njene oči so dajale drugačen pogled kot pri ostalih ljudeh. Hlad ga je še bolj zmrazil a edino kar mu je planilo v tistem trenutku na pamet je bilo to, da mora rezilo nujno umakniti iz pred njenih oči. Skoraj je skočil korak vstran, ter svoje bodalo skril za svoj hrbet. Zatresel se je od strahu ter pogledal v tla. "Op--Oprostite. Nn--nisem gledal predse." Upal je, da bi lahko gospodična njegovo brezskrbno dejanje ignorirala a slutil je, da je pravkar nevede dreznil v besni čebelji panj. Za vsak slučaj je poprijel za ročaj bodala, ki ga je nerodno skrival za svojim hrbtom. Gospodična je dajala zelo izkušen izgled v svoji stroki. Hitro je uspel oceniti sledečih nekaj sekund, ki pa po njegovih slutnjah niso kazale na nekaj dobrega. Morebiten napad, bi lahko bil hiter in precej učinkovit. Volkejeva možnost obrambe bi v tem primeru bila lahko le delna, kjer bi si za majhno verjetnost lahko rešil življenje ter vse skupaj po veliki verjetnosti odnesel s trajno poškodbo. Tega si seveda še zdaleč ni želel, saj z njegovimi izkušnjami ni hotel iskati težav. Poskušal je biti pripravljen na vse, kot ga je seveda skozi mesece vaje učil njegov praded. Biti pripravljen na takojšnjo smrt, je bila naloga ki je nikoli ni razumel.

Luthien, ki se je z zdolgočasenim nasmeškom in povešenimi tokrat sivo zelenimi očmi, vračala v z alkoholnimi hlapi prenasičen prostor, je v trenutku, ko je prestopila prag, s svojim prav dobro priučenim čutom za nevarnost zaznala kovino. Kovino, ki je neprijetno strašljivo uperjala svojo zašiljeno konico v njen nezavarovan trebuh. Situacija je bila klasična. Najet morilec, ki čaka svojo žrtev, da vstopi skozi vrata, zapiči ji nož v v trebuh in se pobere neznano kam. Luthien je bila priča že ničkoliko takim umazanim uličnim umorom (morda je bila s katerim izmed njih tudi tesneje povezana…). Ko je videla, da se nima možnosti umakniti, je z mislimi hitro preletela možne operacije obrambe ali napada (ki se je v mnogih oblikah spopadov že izkazal kot najboljša obramba). Možnosti pravzaprav niso bile tako slabe. Imela je bodalo in imela je svoj čudoviti novi srebrni nož.
Ko pa je še v isti sekundi z namenom, da bi ocenila nasprotnika, dvignila pogled, je ugotovila da pred njo stoji na videz popolnoma nedolžen fantič njenih let ali pa nekoliko mlajši, ki je, ko se je končno odzval in jo premeril z očmi, skril svoj otročji nož za hrbet in se začel jecljaje opravičevati.
Ignorirati, pozabavati se, dati lekcijo, pohabiti, zaklati… se je hahljaje vprašala Luth, ko je z njegovega obraza brala sram in strah pred dekletom (po Min-Rimmonskkih merilih žensko) njene postave in oborožitve. Bil je precej zabaven v svoji zmedenosti in skoraj bi mu oprostila njegovo nepremišljeno obnašanje, vendar je bila vzgojna v duhu maščevalnosti ter v duhu odkritega izkazovanja premoči nad tistimi, ki so ji bili dolžni izkazati spoštovanje. Na ustnicah ji je igral strašljivo igriv nasmešek in izza gub obleke, ki se je oprijemala njenih vitkih bokov, se je prikazal nož. Srebrn, oster in nevaren.
Nič se ni moglo primerjati s pogledom človeka, ujetega v past, nemočnega. Luth je lahko vohala fantov strah. Pomignila mu je, naj iztegne roko, ki jo je skrival za hrbtom predse in siknila: »Čedna igračka,,,« nato pa s svojim na kovine neobčutljivim nožem podrsala po rezilu njegovega, ki bo kmalu ostal le skrhan kos jekla. Po nekaj sekundah strašljivega škripanja krhajoče se kovine se je obrnila in s precej visoko dvignjeno glavo in z »nič-posebnega-se-ni-zgodilo« držo odkorakala nazaj na toplo.
Otrok se ji seveda ni pretirano smilil, konec koncev bi lahko malo bolj skrbel za svojo varnost v bližini tako obljudenih in svetovljanskih krajev, kot je bila krčma. Bil je le eden izmed tistih nesrečnikov, ki so ji v napačnem kraju, ob napačnem času in z napačnim orodjem v roki prekrižali pot.

Odziv je bil pričakovan. Iz tako hladnih oči ni bilo mogoče prepoznati kakšnega drugačnega preobrata. Njen besen obraz je ježil kožo skoraj na vsakem telesu. Volke se je nemudoma pripravil, ko je v temi zagledal svetlikajoče se rezilo. Dekletov pristop je bil napadalen. Trdno je oprijel svoje bodalo ter ga pripravil za sledečo obrambo. Bil je veliko manjši od nje, suhljat in nekoliko oddaljen, vse to je imelo svojo prednost a hkrati slabost. Napad v višini njegovega vratu je bil v tem primeru nekoliko težji. Opazoval je njene korake in čakal na udarec ter bolečino. Sledil je trk iz njene strani, spreten in izkušen. Volke je s svojim rezil švignil od spodaj navzgor, hkrati pa se z vso močjo odgnal proč od prihajajočega rezila. Po zraku so poletele iskre in manjši delci kovine. "Ugh!" Klečal je na mrzlih tlakovanih tleh ulice in zdaj nekaj korakov vstran strmel v nenavadno se svetlikajoč nož, ki ga je dekle držala v roki. Namenjala mu je morilsko igriv pogled. Na svojem kolenu je občutil rahlo pekočo bolečino, čeprav je bil pravočasno obranil njen napad, je bil ta dovolj močan, da je s tem spregledal svoj uspešen pristanek na nogah. Na bodalu je manjkal majhen krajec rezila. Kako je to možno? Se je spraševal, med tem ko je gledal v konico bodala, ki je sedaj skoraj predstavljala oster kavelj. Nekje med njima se je v temi svetlikal drug del Volkejeve kovine, ki je sedaj predstavljal samo še oster odpadek. Rezilo ki reže rezilo? Še vedno je strmel v dekle, ki zopet ni zgledalo kaj starejše od njega. Vendar zakaj je v njej tičalo toliko zlobe in jeze si ni znal obrazložiti. Vstal je ter svoje rezilo pospravil v nožnico. "Mislil sem, da je opravičilo zadostovalo. Zgleda da, se nama ne obeta kakšno prijateljevanje. Hm." Je tiho spregovoril, veliko bolj samemu sebi, kot pa njej saj je v celotnem dejanju že davnaj vedel odgovor. Stopil je korak nazaj ter smuknil za bližnjo ulico, kjer je opazoval ter čakal, da bo dekle dokončno izginilo iz obzorja, saj se njenega bližnjega srečanja več ni tako veselil.

V zavetju noči sta dekleti prispeli v Lossarnach pred vrata gostilne, ki je gostovala pivsko tekmovanje - Pri žgolečem slavčku. Thysa se je ozrla proti razsvetljeni krčmi in se sama zase nasmehnila ter vstopila. V objem jo je stisnil topel, po pivu dišeč zrak, katerega je bila dekle - tokrat naravno rjavolasa - precej vesela. Ko je vstopila se je na hitro razgledala po gostilni, da vidi če je kdo zanimiv ali kakšen znanec na vidiku. To je ponavadi vedno storila kadar je prišla na nov kraj, predvsem zaradi svoje fobije, da bi jo kdo zasledoval in ponavadi se je izplačalo. Tokrat je opazila Clar in Lyan, veliko neznanih ljudi, čisto na koncu pa se je njen pogled ustavil na starih znancih in sicer Leassi in Armadau. Aha, golobčka sta tukaj in očitno še vedno navdušena drug nad drugim. Nadvse zanimivo. Za začetek se je odločila, da ju bo gnorirala, h Clar in Lyan pa se ni tudi ni preveč dalo odpraviti, saj so bile pravnokar skupaj na nalogi, zato se je najprej narisala pred pultom, da bi si naročila pivo in nekaj hrane, saj je bila kar precej lačna. Seveda jo je gostilničar takoj pobaral za prijavnino. Amethyst se je z resnim pogledom zazrla vanj, počakala trenutek in s prijaznim glasom spregovorila: "980 zlatnikov? Se vam ne zdi to precej? Poglejte z mojega stališča, se vam zdi, da bi tako dekle kot sem jaz bilo zmožno popiti za 980 zlatnikov piva? Poleg tega, ne pozabite, hrano plačam posebaj." V dokaz njenih trditev je slekla svoj, do kolen dolg plašč, da je njena suha postava prišla do izraza. Še vedno je svoje rjave oči upirala v njegove, ko je povedal ceno, ki jo je morala plačati za svoje naročilo. Thysa mu je ustregla, segla v notranji žep plašča po svoj mošnjiček in nabrala toliko kovancev, kolikor jih je bila dolžna ter jih stresla na pult. Gostilničar jih je nezaupljivo preštel in nato zadovoljno pokimal, sama pa si je poiskala oddaljeno mizo v kotu. Bila je precej prepričana, da se ji bo Bel pridružila, saj sta skupaj prišli do krčme, čeprav ni bila preveč prepričana ali jo želi ob sebi ali ne, a si je vseeno morala priznati, da ji je njen zunanji izgled ugajal. Medtem, ko je čakala Bel, da poravna račune je tuhtala, kam bi dala svoj črn plašč. Ni se želela ločiti od njega, a v gostilni je bilo prevroče, da bi bila oblečena. Pomislila je, da bi ga obesila na temu namenjena obešala, a ni bila preveč prepričana, da bi tam ostal do konca pivskega tekmovanja. In ko je tako tuhtala je zapazila, da se da del klopce dejansko dvigniti in v kason kaj spraviti in prav to je tudi storila. Vse denar in verigo si je obesila za pas, njena tunika pa ji je segala čez pas tako, da predmeti niso bili vsem na očeh, in pospravila plašč pod klop ter se prijetno namestila in čakala na svoje naročilo.

(Denar odštet. Lea.)

Ubogi fantič! je pomislila Luth, ko se je pobral iz dometa njenega noža in se splazil v zanikrno uličico, nasičeno s temo in vonjem po velikem mestu. S kratkim pobliskom zelenih oči mu je dala vedeti, da še vedno čuti njegovo prisotnost, da ve, da jo Mali (ki pravzaprav ni bil tako majhen, Mali ga je poimenovala le zaradi njegovega prestrašenega pogleda in polovičnega nasmeška) opazuje. Bilo ji je celo malo žal, ker mu je uničila nož, vendar si je bil sam kriv. Z orožjem v roki se je nastavil pred vrata in tvegal vbod v trebuh od katerega koli malo bolj krutega potepuha.
Ni se namreč imela za kruto bitje, bila je prijetna in naravna do svojih prijateljev, a seveda ostra in neusmiljena do sovražnikov. Ni pa bila kruta, nikoli ni ubijala za zabavo, ni hotela gledati trpljenja v očeh ljudi, ki si ga niso zaslužili.
Bila pa je kar zadovoljna, da je Mali tako hitro odnesel pete, čeprav je nekoliko razdražil njeno vročo kri z zamrmranim ugovorom na njeno hitro onesposobljenje malega noža, ki ga je iztegoval pred seboj. Lepega dne se bo moral naučiti spoštovanja! je siknil glas v njeni glavi, namenjen njemu in vsem podobnim pobalinom, ki so se klatili po ulicah čisto vsakega mesta.

Ker njen in njenemu ponosu ni grozila nobena nevarnost več, se je z zibajočim se korakom sprehodila do hlevčka, kjer je pustila Lalaith, nesrečno in od vsega sveta zapuščeno bitje (ponija ženska spola). Počohljala jo je po sivkasti grivi in ji zamrmrala nekaj pomirjujočih prijateljskih besed. Lalaith, ki jo je spremljala na vseh poteh in je bila skoraj kot prava človeška prijateljica, je bilo eno redkih bitij, ki je na Luthieninih tankih ustnicah kdajpakdaj uzrlo nasmeh in slišalo kako se ji iz grla izvije smeh. Smejala se je namreč redkokdaj, njeni nasmehi za navadne dni so bili arogantni in nedostopni. Pravi smeh, ki ga je res poznalo le malo ljudi pa je bil nežen in mehak, v nasprotju z vsem ostalim (izključno z mehkimi svetlimi kodri) na njej.

Še enkrat se je ozrla v uličico, kjer se je skrival fant, se zavrtela na peti in končno odkorakala nazaj v Slavčka. Družba je bila še vedno ista, razigrana in prepojena z vonjem po alkoholu, Luthien je hlape le-tega okušala v zraku (Morda bi kot znanstveni poskus poskusila zanetiti ogenjček in opazovala, kako bi se sapa kakšnega posebno občutljivega in neizurjenega pijanca vžgala? Zahahljala se je in poblisknila z očmi. V imenu znanosti je vse mogoče!).
Mimo vriskajočega para kmečkih pobalinov se je zrinila do točilnega pulta in krčmarju izpod rok odnesla dodobra napolnjen vrček. Mrko se je stlačila nazaj v kot, s kjer je dogajanje opazovala že prej in si želela, da bi se v gostilnici pojavil kakšen znanec, tudi če bi to bil le prestrašen fant iz temne ulice, ki se je najbrž že zdavnaj odklatil nazaj domov.
Glavo je spustila na prsi in s stisnjenimi ustnicami opazovala nagačeno lutkico slavca, ki je kot grotesken okras visela z nasprotne kota. Med drugim je spominjala tudi na brezoblično kepo prahu in Luth nikakor ni bila navdušena nad zanemarjenostjo tako imenovanega simbola gostilne. Malomarnost in lenoba! si je požvižgavala v mislih in na sključeno grbo tolstega krčmarja prištela še dva neoprostljiva zločina. Poleg tega, da njegovo pivo niti ni bilo tako okusno, da bi ga lahko razdajal na tekmovanje. Sploh zadnja, popolnoma resnična misel je na njen obraz vsakič, ko je nagnila okovani vrček, izvabila neodobravajoč nasmeh.
»Brez dobrega piva ni dobre gostilne!« jo je med drugim naučil Min-Rimmonski pijanček, katerega naukov in izjav se je pogosto spominjala z nasmehom in ugotovitvami, da je bil kljub letom, nasičenim z alkoholom, smradom in revščino, poln življenjske modrosti.
Žgoleči slavček je namreč po hitri oceni prodornega opazovalca sodil v kategorijo krčme, kjer se zbira stalna skupinica ljudi, ni pa postanek na poti malo premožnejšega vadrovca, ki bi poleg postelje in hrane rad užival tudi v tako imenovanem razkošju, ki je bil lasten le redkim gostilnam ob neskončnih Foreških cestah.