Pri žgolečem slavčku

Amethyst se je nasmejala Leassi, ki se je uspešno prebila do Thysine mize, vijugajoč med kozarci piva. Najprej je plesanje ni najbolj mikalo, kljub Leinem povabilu, a se je njeno telo sčasoma samo začelo premikati bo vibrajočih ritmih, ki so pronicali skozi čarovničine celice; z nogo je začela po ritmu udarjati ob tla, njen trup pa se je začelo ritmično zibati. Kakor je glasba postajala vedno bolj živahna, tako so se svetlili Thysini lasje, ki so bili v končnem stanju zelo svetlo blond. Malce grobo je otresla Belree z rame in se kar v škornjih povzpela prek klopi na njuno mizo ter se popolnoma predala ritmu. Zvijala se je v ritmu glasbe, se vrtela, v valovih spuščala in dvigovala roke, ko so noge našle svoje lastne korake. Nato je enkrat med pesmijo prijela Leassi ter jo zavrtela dvakrat okoli njene osi ter jo prižela k sebi v zaprto valčasto držo in tako nadaljevala nekaj hitrih korakov, ki niso pripadali nikakšnjemu plesu. Thysa se je predala plesu, z nasmehom na obrazu se je vrtela skupaj z Leo in pravi čudež je bil, da se nista spotaknili ob kakšnem vrčku, ki se jima je prijazno nastavljal. Zgodilo pa se je nekaj podobnega, namreč da se je eden izmed napol polnih kozarcev piva nahajal preblizu roba mize in Amethyst je, nepazljiva kakor je bila, med obratom brcnila vrček, da je pristal naravnost v Belreejinem naročju. A čarovnica tega niti ni opazila, temveč je nadaljevala ples, spustila roko z Leinega hrbta in jo potegnila k sebi, da se je obrnila pod njeno roko in sta naprej nadaljevali ples bolj sproščeno in samosvoje. Uživala je v tej norosti, sproščenosti in družbi bivše sestrine pajdašice, počutila se je svobodno in srečno, kar se ni velikokrat zgodilo, posebno ne v družbi, saj velikokrat ni bila prava. Pa tudi druge opravke je imela, po Min-Rimmonu pa ni mogla proizvajati glasne glasbe, da bi na njo plesala, saj bi jo verjetno kdo prej ali slej zaštihal. Morda pa bi se kdaj le morala uvaliti med kakšne svetlostrance, ti vsaj prirejajo dvorne plese, je veselo pomislila migajoč s svojo suho ritko.

((prihajam od tukaj))

Ure, minute, dnevi. Vse se je stekalo v eno samo enotnost, ki ji ni bilo videti ne konca ne kraja. Sem ter tja je srečal osamljene popotnike, povečini trgovce, ki so se kaj hitro spet zavili v tkanino lastnih misli, ko so videli, da jim pritlikavec ne predstavlja nikakršne nevarnosti. Če je bilo kaj prikritih razbojnikov so se najverjetneje raje odločili, da se izognejo prepiru s težko oboroženim škratom.
Zaloge so tako počasi pričenjale pojenjati. Morda bi bil Tronir celo prisiljen v zmanjševanje odmerkov obrokov, če ne bi v daljavi že videl mesta. A kaj, ko je bilo to vseeno še oddaljeno dneve hoje. Tako je prispel na cilj, do krčme v kateri se je dogajal celotni direndaraj, ravno v noči, ko mu ni ostalo nič več.
Vedoč, da more v vsakem primeru postati tukaj če mu bo všeč ali ne vsaj toliko, da si nakupi novih zalog, je privezal Ulvena v hlev. Nekaj konj je tamkaj že stalo čakajoč na svoje lastnike, ki so se najverjetneje opijali na toplem. Sprva so gobci vzvišano gledali nad kosmatega prišleka toda kaj hitro so si trdi rogovi utrdili pot ter označili svoj osebni prostor. Ne bo mu hudega. Hudomušnega nasmeška se je tako škrat napotil proti glavnemu prostoru, kjer se je odvijalo vso dogajanje. Tako na pogled kakor na nekatere vonjave je bilo mogoče razbrati, da je za »tekmovalci« kar nekaj tekočih kilometrov. Nekaj osebkov je bilo celo tako zelo omaganih, da so v neverjetnih položajih smrčali kar na prostem. Marsikateri izmed teh je bil onečasščen na takšen ali drugačen način. Enega izmed nepridipravov je moral Tronir celo odriniti, da se je sploh lahko povzpel po stopnicah do vrat. Le te je samozavestno odprl, da je vanj butnia vročina notranje veselice. Glasba, pivo in smeh vsepovsod. Kamor koli je pogledal si je lahko oči napasel na razvratu kakršnega je bilo pač mogoče najti na krajih kjer so prirejali razna gostilniška dogajanja. Kljub svojemu činu v preostanku škratje vojske ga ni bilo prav nič sram, da je uporabil komolce, da se je uspešno prebil do kdo ve kolikorat že politega pulta. Po nekaj minutnem napenjanju glasilk je bilo predenj končno postavljeno tisto kar si je tako zelo želel. Zlata pijača s peno, ki se je cedila po vrčku. In že je imel brke mokre ter grlo navlaženo.

((torej ... odštej mi tist dnar za prijavnico al kaj ane - Odšteto. Lea))

Besed, ki naj bi iz Amethystinih ust v odgovor na Belino vprašanje prišle, njena ušesa niso zaznala, četudi so bile izrečene. Pa saj v bistvu niti niso bile pomembne, ker, iskreno, ko se bosta bili čarovnici pripravljeni ločiti od družbe, njuno stanje ne bo niti približno dovolj zavedajoče, da bi se lahko ukvarjali s tem, kje, ali še boljše – s kom bosta spali to noč, oziroma dan po pivskem tekmovanju. Rdečelasa čarovnica pa je ujela vprašanje, ki ji ga je postavila nova prijateljica in nanj odgovorila z vso strastno resnostjo, ki jo premore čarovnica, ki je spila že veliko, veliko preveč za svoje zmožnosti: » Nekoliko, da, mogoče. Čeprav, noč je še mlada in utrujenost mine, se mi zdi, da sem nekoč prebrala nekaj takega, ampak ne vem kje, morda tam nekje na severu, ja, med škrati, tisto mesto na F, veš.« V bistvu tega ni prebrala ne v Fin-Hollenu, ne kjerkoli drugje, pač pa je besede napletala sproti, v nekakšne čudne stavke, ki so bili brez pravega pomena, a najbrž še vedno inteligentnejši od večine tistih, ki so se v tem trenutku razlegali iz vseh strani gostilne. »Pustolovščine?« je osuplo vprašala Thyso, saj njen pijan um ni več dojel, da se je njena poved nanašala na pretekle dogodke. » Rada imam pustolovščine, veš? Zares rada…« ostanek se je izgubil nekje med možgani in glasilkami, a skoraj zagotovo to njene sogovornice ni motilo, saj je še najprej veselo žlobudrala o različnih stvareh, ki jih Bel ni več zaznala. Ni spila prav dosti, resnično ne, a kaj ko njeno telo alkohola ni bilo navajeno in je sedaj dajalo vse možne protestne znake, medtem ko je Belree še naprej srečno srkala čudovito zlato tekočino in se čedalje bolj pogrezala v nenavadno toploto ter mehkobo, kar ji je prinašalo varnost, ki je ni bilo. A občutek je bil vseeno več kot prijeten in kmalu je rdečelaskino vidno polje temnelo, udi pa so postajali mehkejši. Nekdo je igral na nek inštrument, neko Bel neznano, poskočno melodijo, ki pa je čarovnici vseeno delovala kot uspavanka. Nekako ji je uspelo utišati celo kričanje pijanih tekmovalcev in celo razbijanje, ki ga je medlo slušala, se je zdelo samo kot nedolžno tapkanje. ¬In tako je čarovnico vse bolj vleklo med tančice dremeža, ki naj bi si ga privoščila šele čez dolge ure popivanja in ostalih stvari, ki sodijo na pivsko tekmovanje.

Dokler je ni dodobra prebudil hladen tuš, ki se je izkazal za nespametno blizu roba mize postavljen vrček piva. Pojma ni imela, za koliko časa jo je zmanjkalo, a po grobi oceni za bolj malo, saj je bila množica le za kanček bolj pijana, gostilna pa ni utrpela še večje škode kot poprej. Spremenila pa se je glasba, saj je bil zdaj njen izvir viden – nekaj popotnih muzikantov je namreč izvleklo svoje inštrumente, osamljen godec od prej pa je poniknil v neznano. Morda je bil le preveč pijan, da bi bil sposoben še najprej izvabljati lepe melodije iz svojega glasbila? A v bistvu ni bil pomemben izvir glasbe, ki je bila podlaga za ples, v tem trenutku odvijajoč se na mizi pred čarovnico – Amethyst in ženska, ki jo je za mizo videla poprej, takrat še v družbi nekega dečka, sta se očitno odločili, da sta dovolj poučeni o tej zvrsti zabave in predvsem dovolj trezni, da sta se odločili za ta podvig. Pa ne da bi bil ples slab, kje pa, čeprav je Bel videla plesalki nekoliko drugače kot ponavadi ( to pomeni večinoma dvojno, pri nekaterih obratih pa trojno), se je po navdušenju, ki se je razlegalo od številnih moških v gostilni zdelo, da imata v bistvu kar zavidljiv občutek za ritem in gibanje, četudi, roko na srce, sami plesni koraki niso niti približno ustrezali zagrnjenim standardom svetlostranskih dvornih plesov, a kaj zato – pomembna je bila zabava in ne pravila.

Nekaj časa je opazovala veseljaški ples, ki je nekako postajal čedalje manj primeren za običajno gostilno v mestu, ki ni ravno slovelo po razvratnih prebivalcih, in zato se je Bel požrtvovalno odločila, da se bo plesalkama pridružila, ker, seveda, več kot je grešnikov, milejša naj bi bila kazen, po njeni logiki tistega pijanega trenutka. 'Previdno' je počakala, da je Amethyst v nekem trenutku priplesala dovolj blizu, da se je lahko oklenila njene roke, nato pa se je mrtvo hladno pustila bolj kot ne zvleči na mizo, polno vrčkov piva. Počasi se je začela gibati v skladu z drugima ženskama, ritem glasbe pa, roko na srce, ni igral bistvene vloge v prvem plesu tiste noči. A zakaj jo bi? Kljub temu, da se je ves svet okoli nje majal huje kot kadarkoli prej, je v gibanju uživala bolj kot običajno. Tu je bilo preprosto preveč ljudi ( in drugih ras), da bi se lahko počutila ogroženo, in tudi malokdo je bil dovolj trezen, da bi še vedel za kaj se uporablja orožje, ki si ga je morebiti lastil.

[ ]

Utripajoče sekunde, ki so žalobno odštevale čas do srečanja drobnega, bledega vratu z umazano škratjo sekiro so se počasi, počasi iztekale. Tresoča se svetlolaska, na pol prilepljena v sence plesnivega in lisastega zidu, je kljub opijanjenim možganom oprezno motrila velikega in zelo besnega škrata, ki se je pobiral s klopi in z uničujočim pogledom iskal njen prestrašeni obraz. Že zdavnaj je opustila idejo, da škrata natančneje spozna s srebrnim nožem, prav tako tudi tisto o bodalih ali spopadu nekje zunaj gostilne. Skrčena ob steno je le čakala na priložnost, na nekoga, ki bo tako nor da za trenutek zamoti pijanega in razkurjenega škrata, da njo pogoltnejo sence in se umakne nekam na varno.

Ko je v mislih še nekajkrat preklela večino škratovih prednikov, so se polomljena vrata v krčmo čudežno odprla in v zasoplo notranjost je prikorakala postava. Skozi zamegljen prostor je zavel svež zrak in večina veseljakov se je za trenutek ozrla prek rame in s preračunljivim pogledom pozdravila prišleka. Luthien pa se je v trenutku škratove nepozornosti diskretno zvalila pod klop in se po kolenih, prek razlitega piva in iveri odplazila na drugo stran gostilne. Negotovo je vstala in poškilila proti škratu. Ker očitno še ni registriral njenega pobega si je dovolila z vedno bolj umazanega točilnega pulta povleči še en do vrha napolnjen vrček piva. Zrušila se je nazaj na prašna tla in udobno naslonjena na pult srkala z vsakim požirkom boljšo tekočino, ki je počasi prevzemala njene utrujene misli in ji na ustnice risala butast otročji nasmeh.

Ko je bil vrček že skoraj prazen in je dekle postajalo vedno bolj dremavo in razneženo, je nad njeno ob pult in na tla prislonjeno postavo padla senca. Neko obsežno bitje se je očitno majalo k pultu in zahtevalo svojo dozo piva. Luthien je v želji, da bi ugotovila kdo moti njeno zasluženo poležavanje, dvignila glavo in pred sabo uzrla še enega škrata. Prekleti Lossarnach in ta umazana gostilna, ki privlači vso mimo se spotikajočo škratjo golazen! je še prešinilo njene opijanjene možgane, preden jo je z vso silo odneslo nekam mimo popotnih glasbenikov, ki so pijanim, a poskočnim meščanom dajali ritem in energijo za živahen ples. Po nekaj zmedenih trenutkih je opazila, da je plesišče skrčeno na eno obsežno leseno mizo in da pleše le nekaj živahnih deklet (njeni zamegljeni možgani niso bili popolnoma sposobni uganiti števila), moški delež pijanega prebivalstva pa jih navdušeno opazuje. Ker večera ni nameravala preživeti v izogibanju škratjim postavam, je njena pozornost ostala pribita na drugo ob drugem zvijajoča se telesa prav tako ne precej prisebnih deklet.
In ne da bi še enkrat pomislila na pijanega škrata, ki jo s sekiro v roki išče nekaj metrov stran ob raztreščeni mizi, je Luthien z zavidljivo pijansko spretnostjo splezala na mizo in se pridružila med prevrnjenimi vrčki zvijajočim se plesalkam. Z rokami v bokih in trapastim nasmehom je poskakujoče sledila hitremu ritmu in poskušala migati z vsemi deli svojega ljubkega telesca, ki jih je bila še sposobna nadzorovati. Vendar dokazovanje njenih plesnih sposobnosti ni trajalo ravno dolgo, nenadoma je pod njenimi nogami zmanjkalo mize in z glasnim krikom se je zakotalila na tla.

Z odobravajočim nasmeškom je opazovala Metko, ki se je v oprijetih škornjih povzpela na mizo in pri tem izgledala odločno .. "Seksi." Prijela jo je za roko in zavrtela okoli osi, po tem pa se pošteno potrudila, da je obdržala tako njeno kot svoje ravnotežje na ravni, ki je še kljubovala padcu. Veselo je dvignila roke v zrak in v ritmu migala z boki, pri tem pa opazovala prijateljico, ki je v vedno živahnejši glasbi uživala tako, kot je Lea upala. Malo se ji je vrtelo, pa je še vseeno pustila, da jo Metka zavrti in v tesnem prijemu vodi sem in tja po kratki mizi, kajti ni si mogla zanikati, da je uživala v njenih dotikih. Izogibajoč se vrčkom sta nato ubrali vsaka svoj stil in, na žalost, ritem plesa, obe pa sta pritegovali vse več pogledov. Glasba se je upočasnila in Lea je v ritmu udarcev imitirala nekakšno počasno valovanje morske trave, nato pa so se godci skoraj brez prekinitve zagnali v naslednjo pesem, še bolj eksotično, če je bilo to sploh mogoče. Lea je bila že pošteno zadihana in rahlo prepotena, a tudi precej bolj trezna, ko je poskušala prilagoditi svoje improvizirane plesne korake divjemu tempu. Domnevala je, da je bila prav sprememba glasbe vzrok dejstvu, da sta se na že tako prenatrpani mizi po hitrem postopku znašli še dve deklini, od katerih je bila le za prvo prepričana, da jo je že prej videla z Metko, medtem ko ji je bil obraz druge neznan, a kljub temu simpatičen. Nasmejano se jima je nekajkrat približala in uskladila svoje gibe z njunima, preden jih je vrtinec plesa in glasbe spet odnesel vsaksebi in je spet pristala ob Metki, ki je bila prav toliko zadihana kot ona, a še ni kazala nikakršnih znakov predaje. Nekaj dolgih trenutkov sta se usklajeno zvijali, poplesavali in upogibali, ko je ples zmotil glasen krik, ki pa se Lei ni zdel posebej grozeč, izdajal je le dekle v bolečinah. Nekoliko nerodno je skočila z mize in počepnila k neznanemu dekletu, ki se jim je kot zadnja pridružila na mizi in je očitno neslavno pogrnila z nje na tla. Hitri pogled ji je izdal, da se ji, tako kot večini pijanih ljudi, ni zgodilo prav nič resnega, in smeje ji je pomagala vstati, nato pa jo objela okrog ramen, jo posedla na klop in se razgledala za kozarcem vode, ki bi ji lahko ponudila. "Hm, boš pivo?" je veselo vprašala, smuknila vrček iz sosednje mize, katere lastniki so bili preveč zaposleni s pohotnim opazovanjem Metke in njene prijateljice, da bi zaznali krajo. Podala ga je neznanki, rekoč: "Hitro popij, da ujameva še kakšen ples, preden se tisti fantje naveličajo igranja!"

Navdušena nad tako nesebično pomočjo ene izmed deklet je Luth pograbila ponujeni vrček piva in lakotno poplaknila izsušeno grlo. Zarežala se je neznanki in vrček z odločno močjo pribila na mizo.
»Pa zaplešiva!«
Opogumljena z novo količino alkohola se je pognala nazaj na mizo in spotoma brcnila svoj vrček v naročje enega izmed gledalcev, ki so poskakovanje v drugih okoliščinah najbrž prikupnih deklet, spremljali s svetlečimi očmi in razuzdanimi izbruhi smeha. Z levico je na improvizirano plesišče zvlekla še neznanko in četverica plesalk se je znova našla v popolni zasedbi. Pravzaprav se ji je dekle, ki se je nevarnemu miganju z boki med gostilniškim priborom pridružilo pred njo zdelo nekam znano. Precej znano pravzaprav, vendar je na njen obraz pozabila v trenutku, ko je ujela pogled privlačnega svetlolasca, ki je svoje pivce samotno žulil nekje na robu omizja. Brez zadrege mu je pomežiknila, si obliznila ustnice in posebej zanj zelo nazorno pomigala z boki in v tesno zeleno obleko stlačeno lepo oblikovano ritko.
Ko je njegova pozornost povsem pripadala njej, se je Luthien kar se je dalo lahkotno pridružila dekletom pri omotičnem lovljenju že malce zmedenega ritma, ki se je do glavnega omizja valil prek razgretih glav zbrane lossarnachske družbe. Z dolgimi od sonca pobeljenimi lasmi, ki so valovali okoli oprijete in ravno na pravih mestih raztrgane obleke ter z iskrečimi zelenimi očmi je nadaljevala poplesovanje vedno bližje neznanki, ki je s podarjeno-ukradenim vrčkom piva in vročim telescem ujela pozornost in malce razdražila njeno domišljijo.


[se opravičujem za tako kratek post... in tako zamudo]

(for fun let's start a bar fight)

Glasba je mešala z raznoraznimi vonjavami, tako prijetnimi kakor neprijetnimi, prenasičeno ozračje. Več kakor očitno je popivanje počasi uhajalo iz vajeti reda. Ples na mizah ob vriskanju, ki je marsikaterega preblizu stoječega stal vrčka medice? Razočarani kriki in zlivanje alkohola po že tako vlažnih ter zatorej drsečih tleh, vse to je spremljalo pestro dogajanje. Tronir pa je še zmeraj motril v rokah svojo prvo pijačo. Očitno je bilo, da je zamudil začetek veselice kajti marsikdo je že klonil pod močjo opojne tekočine.
Je bila njegova odločitev potovati tako zelo daleč na jug pravilna? Bo res to dopust v pravem pomenu ali pa se ni znal več zabavati? Desnica je zaplavala med mehkimi dlakami brade. Prste so se ovile okrog obraznega okrasja, ko se je škrat s pogledom zazrtim predse zatopil v lastno razmišljanje. Oziroma bi se, če ga v tistem trenutku ne bi grobo prekinila dvojica človeških mlečnezobcev, ki sta si izbrala sedišče zraven njega. Oba dodobra opita sta hote ali nehote nadležno s svojimi okončinami opletala naokrog, da sta nemalokrat dregnila malega bojevnika. Le temu takšno vsiljevanje še pritrjenih izrastov ni bilo po godu. Prisiljen se je bil obdregniti ob slabo vzgojo, ker se takšnima mladeničema pač ni mudilo biti na tem mestu. Z napol napolnjenim vrčkom je dregnil neprijetnega soseda v ramo. In nato še enkrat, ker očitno prvi poziv k posvetitvi pozornosti ni zalegel. Šele v tretje, po tem, ko je neotesni človek po zadnjici pobožal neko dečvo, je neznanec posvetil pozornost Tronirju. "Ha? Kva bi rd?" Glasno izrečene besede pa niso zalege, saj jih je pospremil smeh še preden so bile sploh izrečene. Dvojica se je namreč nadvse zabavala ob nizki rasti ponosnega predstavnika maloštevilčne rase, ki nepričakovanih žaljivk ni mislil mirno požreti. Tako je namesto dipomacije stopilo v ospredje bojevanje, ko je stisnjena pest vojskovodje pobožala čeljust nesramneža z zamahom s strani. Zobje so zaškripali, vendar ni nič razen nekaj sline poletelo proti krčmarju, ki je hitel izpolnjevat naročila na drugi strani. Šok je prekinila levica, ki je s hitro dostavo od spodaj sledila svoji sestri ter vrgla raztegnjeno vrčo mesa s sedeža. V tem se je drugi član dvojice toliko streznil, da je skočil preko padlega kamerada ter spravil na navlažene deske za polovico manjšega nasprotnika. Med prerivanjem, ko se je prvi padli sovražnik komaj ponovno zavedal svojega obstoja, je nekaj nedolžnih pivcev kotaljenje sem ter tja spodneslo kakor snop požetega žita. Pravočasni umik glave je Tronirja rešil pred tem, da bi imel naslednji dan na obrazu velikansko modrico. Zaradi poteze so prihajajoči členki namesto kosti zadeli les, da je neznanec zajavkal od bolečine. Vsega hudega v boju vajeni škrat je ohranil trezno glavo ter z svobojeno roko zaobjel vrat mladca. S pravilno odmerjenim sunkom se je znašel na še malo prej prevladujočemu sovražniku. Mišico biceps in brachioradialis sta poskrbeli za pomankanje zraka nesrečnika, ki se mu je že pričenjalo temniti pred očmi. Trdno vojaško življenje se je torej vendarle obrestovalo tudi v civilnem življenju. Ko je bila zmaga že skorajda zagotovljena pa je skorajšnjega zmagovalca presenetil nadvse močan udarec po hrbtu. Instinktno se je zakotalil na stran kljub pobliskavanju pred očmi, ki ga je povzročala bolečina. V vidno polje je ujel prvega izzivalca, ki je v svojih prstih držal ostanke stola. Deli le tega so bili raztreščeni po tleh in skrajno nevarno je znalo biti, da bi se znali pojaviti v rokah kakor novo, improvizirano orožje.

Po nepopisno dolgi in naporni noči početja, ki bi se ga še najbolje opisalo z besedama živalski hedonizem, ste se v bolj ali manj opitem stanju zrušili na tla kar po nesnažnih tleh Žgolečega slavčka. Nekateri ste s preostankom občutka za okolico in samoohranitev pospali vsaj na klopeh, a mnogi niste imeli te sreče. Marsikatera miza se je z glasnimi in škripajočimi pritožbami šibila pod težo prevečih teles, mnogoteri pa ste bili preprosto popadali na mrzle, s pivom in mastjo pomazane tlakovce in zadremali z licem v luži še česa hujšega.

Kljub vsesplošnim želodčnim težavam in krmežljavosti, ki je hordo, nastanjeno v gostišču obhajala naslednjega jutra, je bil krčmar sam dovolj pri sebi, da je bil zmožen razglasiti rezultate. To je seveda storil šele po tem, ko je celotno vsebino svoje gostilne prisilil v to, da je pospravila za seboj in počedila svojo nesnago. Ker ste bili ta žalostna in razbolela vsebina pač vi, vas je čakalo še nekaj neprijetnih ur gospodinjskih opravil. Videti kar nekaj slavnih forestških kriminalcev odetih v predpasnike in z rutami okoli nesramno dolgih las bi bilo naravnost smešno, če ne bi na obrazih nosili primerno morilskih pogledov in nožev za pasom.

A vaša muka se je vendarle zaključila okoli poldneva, ko je sonce ravno najbolj žgalo in ste še zadnje izbljuvke prejšnjega večera zmetali na gnojni kup nekaj ulic proč od krčme. Gostilničar vas je z mrkim obrazom poklical nazaj v izbo, ki se je marsikateremu izmed vas za vekomaj zamerila, ter s skopo mero navdušenja razglasil zmagovalce lossarnaškega pivskega tekmovanja.

Nekateri z občutno težjimi mošnjički v žepih, drugi z občutno lažjim želodcem, tretji spet s skrivenčenimi nasmehi na obrazih ste zapustili gostišče in se namenili vsak na svoj pot.

____________________________________________________
Takole;

• PRVO MESTO; Luthien
  - Dobi artefakt*
  
• DRUGO MESTO; Belree
  - Dobi 3.000 zlatnikov
  
• TRETJE MESTO; Degor
  - Dobi 2.000 zlatnikov

* Petrijev rog;
- Ta sloviti bokal se pojavlja v premnogi ljudski zgodbi kakor tudi v marsikaterem starem zapisu. Kljub temu, da si opisi o njegovem izgledu nemalokrat nasprotujejo, pa je eno jasno; pivski rog svojemu lastniku omogoča, da z izustitvijo besede 'pinakos' bokal napolni s katerokoli tekočino,  ki se mu v danem trenutku mudi po glavi.

Tako, dragi moji. Pivsko tekmovanje je s tem uradno zaključeno (vas pa prav nič ne ovira, da se še naprej mudite v Žgolečem slavčku in/ali Lossarnachu, če vam tako poželi srce ).
Luthien, rog si dodaj kot lastnino v življenjepis, drugo- in tretjeuvrščenemu pa bomo 'nakazali' denar.

Zgolj za režo je odprla svoje oči in jih takoj nato spet trdno zatisnila. Potrebovala je nekaj trenutkov, da je pripravila nejevoljne možgane do tega, da so ji posredovali spomine prejšnjega večera. Zdelo se ji je nenavadno, da, kolikor je lahko presodila, v njenem spominu ni bilo nobene luknje, čeprav se ni spomnila, kdaj točno je zaspala. Tvegala je še en poglej okoli sebe in ugotovila, da se nahaja na eni izmed klopi v neudobno zvitem položaju. Po plesu na mizi? je ugibala in se počasi zvlekla v sedeči položaj. V ustih je imela neprijeten okus po postanem pivu, obraz je imela ves zaležan, lase pa mastne in umazane. Čeprav je bila navajena življenja na poti v vseh mogočih razmerah, ji tovrstna zanemarjenost vseeno ni bila podobna. Kljub raznovrstnim bolečinam in slabosti zaradi popivanja in neudobnega spanja se je spravila pokonci in se odvlekla iz krčme, preden bi se kdo zbudil in kaj hotel od nje. Imela je srečo, saj je dokaj hitro našla preprosto fontano sredi manjšega trga med lepo pobarvanimi hišami in vtaknila glavo pod osvežujoče leden curek vode.

Do krčme se je vrnila, ko so ji za ta letni čas nenavadno topli sončni žarki že nekoliko posušili lase in jo spravili v boljšo voljo. Ko pa je zagledala trumo slabovoljnih pivcev prejšnjega večera, ki so po videzu sodeč pospravljali in čistili, jo je hitro odneslo mimo in je raje naredila še en krog po mestu. Za tako zasoljeno prijavnino bi si pa že lahko privoščili čistilke, je prezirljivo pomislila, čeprav resnici na ljubo cena tekmovanja glede na popito pivo in uničen inventar niti ni bila visoka. Da bi popolnoma odpravila svoj slab zadah, se je odločila ukrasti še zajtrk, kar ji kot bivši Min-Rimmonski tatici res ne bi smelo povzročati težav. Zadišale so ji še tople štručke v belo prepleskani pekarni in vstopila je s pretvezo, da jo zanima, po kakšni ceni bi lahko lastnik kmetije, katerega dekla je bila, odkupil suh kruh za ovce. Med pretvarjanjem, da je omenjena cena nezaslišano visoka, ji je uspelo pod majico stlačiti dve štručki, ki sta ji greli trebuh med počasnim korakanjem po ulici, čeprav bi najraje stekla. Srce ji je bilo neznačilno hitro in lahko se je le namrdnila nad tem, kako se je pomehkužila med svojim potovanjem po svetu.

Po odličnem zajtrku se je vrnila v Slavčka, a šele takrat, ko je bila prepričana, da so se gospodinjska dela končala. Stopila je k pultu in se z užitkom nekoliko nevarno nasmehnila gostilničarju, naročila pa skodelico čaja. Razgledala se je po gostišču, v pričakovanju, da bo videla Armadala, Metko ali tisto prikupno dekle, s katerim je plesala prejšnjo noč, a ni opazila nikogar od njih. Je pa zato njeno pozornost pritegnil moški ob pultu, ki je imel obraz zakrit z nizko oglavnico in za katerega se ji niti slučajno ni zdelo, da bi bil lahko prisoten na tekmovanju prejšnji dan. "Pozdravljeni," je spregovorila po hipnem navdihu, kajti začela jo je mučiti radovednost, "iščete koga?"

Ples in pijančevanje sta se nadaljevala pozno v noč, v krčmo so stalno prihajali novi obiskovalci, tako da se je število pivcev le povečevalo, kljub temu, da jih je že veliko popadalo po klopeh, pa tudi po manj primernih, udobnih in predvsem varnih delih gostilne. A malo po polnoči so se pijančki začeli izgubljati; mnogo jih je šlo iz krčme opraviti bogve kakšen opravek, pa se niso vrnili; tla so bila že prav nastlana s spečimi (nezavestnimi?) telesi, več obiskovalcev pa se je tudi že odplazilo v zgornja nadstropja, v sobe. Bolj kot se je ura bližala jutru, manj jih je pilo, na koncu pa je ostala le še majhna skupinica veseljakov, v kateri sta bili tudi Amethyst in Belree in prav tako Thysina prijateljica, katere imena se Bel ni mogla spomniti, pa četudi bi šlo za življenje in smrt. Ko se je nebo začelo iz temno modre spreminjati najprej v svinčeno, nato pa čedalje bolj rožnato ter oranžkasto, so naposled omagali v nemiren, pijanski spanec tudi oni. Le lastnik gostilne je vse do jutra z mračnim, ledenim pogledom streljal po krčmi, si jezno ogledoval uničen inventar in preklel vsakega pivca posebej.

Po glavi ji je galopirala čreda samorogov, medtem ko je v južnih deželah pila najbolj znano pijačo s severa. Ne, tu nekaj ni držalo. Samorogi? Svoj živi dan še ni videla slehernega, pa kako ji sedaj lahko... In samorog se je spremenil v majhno, prikupno mucko, ki se je pred njenimi očmi večala, na koncu pa postala tiger. Tiger. Kje je že spoznala tigra? V Lossarnachu. Na pivskem tekmovanju. Pivsko tekmovanje... Kaj se je zgodilo potem? O, hudiča!

Iz teh neskončno zmedenih, čudnih sanj se je Bel zbudila s sunkom, pri tem pa se ji je iz naročja še zvrnila Thysina prijateljica, ki se je odločila zaspati kar na njej, sama pa je soraj v celoti ležala na Amethyst. Počasi, še vedno v polsedečem položaju, je poskušala skupaj spraviti koščke razbite noči. Taki noči se z razlogom reče razbita – ne glede na to kako hudo se boš trudil, da bi skupaj spravil koščke, se ne bodo prilegali en drugemu, med seboj bodo pustili velike in majhne črne luknje neobstoja, kar je bilo skrajno neprijetno. Belree je po več kot uri mučenja, ki so ga prekinjali le trenutki, ko je bolečina v glavi postala neznosna, uspela sestaviti noč do dela, ko so z rjavolasko, ki leži na njej ter Thyso plesale na mizi. Potem ni bilo ničesar več, prav tako pa čarovnica ni znala določiti niti približnega itinerarija.

Svoje ude je z veliko težavo poskušala spraviti v sedeč, nato pa stoječ položaj. Možgani so bili sedaj že precej pripravljeni na vstajanje, telo pa jo je kot zaspan najstnik vleklo nazaj na klop. Nazadnje se ji je posrečilo vstati, kar pa je pomenilo, da je rjavolasko, katere imena si še vedno ni mogla priklicati v spomin vrgla na trdo klop. Dekle se je začelo pačiti in celo zamrmrala je nekaj, zato se je Belree želela samo pobrati stran iz krčme, kajti zadnja stvar ki bi jo potrebovala v tem stanju je bila še zlovoljna temnostranka, ki jo je zbudila. Kolikor hitro ji je trenutno stanje to omogočalo, se je spravila ven iz krčme ter se naslonila na zunanjo steno le-te, nastavljajoč svoj obraz toplim sončnim žarkom. Svojih potreb se je spomnila precej hitro in tudi njihov vrstni red je že naredila – najprej voda, saj je bila zelo žejna, nujno pa je potrebovala tudi tuš, nato hrana, da si pripravi dovolj energije, da si lahko kasneje pozdravi mačka, ne da bi tvegala prehudo izčrpanost. V takem stanju niti slučajno ni nameravala iskati vodnjakov in fontan, zato se je odpravila v hlev, kjer je spal njen pravi tiger ( ne tisti, ki se ji je trenutno podil po telesu), ki ga je odvezala in mu prek misli v enostavčni povedi razložila načrt. Z opotekajočimi koraki in bengalskim tigrom ob boku se je sprehodila po soseski, dokler ni videla malce imenitnejše hiše, ki bi lahko imela tisto, kar je želela.

Ura je bila zgodnja, zato ji je vrata odprla služkinja, ki je izgledala, kot da ji malce spanca ne bi škodilo – prav zato je bila najbrž tako nataknjena, pa tudi Belin izgled ni bil ravno njen najboljši. Služabnica je že odprla usta, da bi jo nesramno odslovila, ko je zagledala čarovničinega divjega spremljevalca. Dekle je prestrašeno odskočilo, Bel pa se je (kolikor se je bila v tem stanju zmožna), sadistično nasmehnila ter vstopila v hišo, nato pa dejala:“ Neverjetno, kako en tiger spremeni stvari, kaj? Pokaži mi, kje imaste vodnjak; pa hitro! Rad grize,“ je z glavo pomignila proti Shenu. Dekle jo je prestrašeno še enkrat pogledalo, nato pa odhitelo čez hišo do vrta, na katerem je stal vodnjak.
Ko je poskrbela za osnovno higieno, se je Bel napotila proti vratom, skozi katera je izginila služkinja. Izkazalo se je, da gre za kuhinjo, kar ne bi moglo biti bolj pripravno, saj je bila naslednja točka na njenem seznamu prav hrana. Vzela si je nekaj peciva, ki ji je delovalo slastno, medtem ko se je prestrašena služabnica stiskala v kot. Bel bi skoraj že odšla, ko se je spomnila na pravila lepega vedenja, zato je z roko segla v mošnjiček (ki je po pestri noči za čuda ostal nedotaknjen) in iz njega izvlekla srebrnik, ki ga je frcnila proti dekletu. „Vidiš, kako lepo se da sodelovati?“ jo je vprašala, ko je služkinja pohlepno segla po denarju, nato pa je odšla skozi vrata, gor po stopnicah v vežo ter ven na ulico, kjer je kar po poti pojedla svoj plen. Našla si je še miren kotiček, kjer je pozdravila mačka, ter šele takrat začela trezno razmišljati, kaj resnično potrebuje – nove obleke. Že ko se je umila, ji je bilo žal, da mora na čisto telo navleči razcapane in lepljive cunje, sedaj pa je šele ugotovila, kako ubogo izgleda, zato se je hitro odpravila iskat kakšnega preprodajalca oblačil. Na bližnjem trgu ga je tudi našla, starega, brezzobega možaka s prebrisanim pogledom in polnim košem oblačil, iz katerega je izbrskala čisto srajco s temno rdečim ter črnim vzorcem, ki je bila sicer lepo ohranjena, a ne nova, ter ogrinjalo s kapuco temno sive barve, ki je nekoč najbrž bila črna. Za oboje je plačala veliko previsoko ceno – cel zlatnik, a druge možnosti ni imela. V usnjeni torbi je imela še ene usnjene hlače, v zavetju temne ulice pa se je preoblekla. Takrat pa je v mislih začutila Shenov klic, in svojemu tigru je sledila ven iz mesta, skoraj do roba gozda. Dojela je, da je to slovo – saj ne da je pričakovala, da bo do konca življenja okrog hodila s tigrom ob boku, vedela je tudi, da ima zver svoje potrebe, a tako kmalu... Pokleknila je, da je bil njen obraz na višini Shenovega, nato pa ga je poljubila na smrček. Pojdi, mu je ukazala v mislih in res, žival je vstala ter stekla, ko pa je dosegla gozdni rob, se je še enkrat ozrla nazaj. Bel mu je z glavo pomignila, pojdi, in zadnja podoba njenega tigra je bil njegov rep, ki se švistal med drevesi.

Čarovnica je presenečeno ugotovila, da ima v očeh solze in v tistem trenutku se je odločila, da se bo vrnila v krčmo, čeprav tega prej ni nameravala. Počasi je hodila, najprej do obzidja, nato pa po ulicah, ki so ena za drugo postajale razkošnejše in čistejše, dokler ni prispela v krčmo, ki je bila že praktično prazna, pa tudi veliko čistejša kot zgodaj zjutraj, ko jo je zapustila. V njej ni videla Amethyst, ki se je mogoče šla samo uredit, morda pa je že odšla, zato pa je pri točilnem pultu zagledala rjavolaso dekle, ki jo je zjutraj zbudila, ob njej pa osebo, ki ji zaradi kapuce in plašča ni mogla določiti spola, čeprav jo je postava spominjala na moško, rajši ni nič predalčkala. Za trenutek je postala, saj ni vedela kaj naj naredi ( nekako je pričakovala, da bo Amethyst čakala nanjo), nato pa vseeno stopila do dvojice in rahlo dregnila rjavolasko:“ Hej,“ jo je tiho pozdravila in opazila, da se je tudi ona že uredila, a čeprav je izgledala, kot da je maček še ni povsem zapustil, Bel ni padlo na pamet, da bi ji glavobol pozdravila, tako kot ga je pred časom Thysi. Tako ali tako bi ob takem podvigu najbrž končala s kakšnim nožem ali bodalom med rebri, zato je le čakala na njen odziv, medtem pa poslušala ugotoviti, ali se z zakrito osebo poznata. Njuna drža ni delovala prijateljsko, a še vedno sta bila lahko znanca. Ali pa sodelavca.

((omg, tole je gnilo. sam useen je neki "/))