Gozd starih varuhov

((prišel od tukaj

Ko je bil na primerni točki, ki jo je izkoristil že nič kolilokrat, je skočil na drugo, ravno prav močno vejo, ki ni popustila pod njegovo težo. Šele od tamkaj se je po lubju spustil na zamrznjena zemljo. Prav od drevesih trava zaradi namreč nikoli ni zares pričela rasti, ker svetlobe preprosto ni bilo dovolj za preživetje. Po sosednjem drevesu pa se je kobold spustil zato, da ne bi s stopinjami izdal lastnega domovanja.
Ko je bil že skorajda na tleh je iznenada postal. S pogledom, uperjenim na tla ter razlo trzajočimi ušesi je izgledal kakor, da ga je mraz končno dohitel ter zavil v svoj ledeni plašč. Kot strela je nenadoma švignil nazaj v belo krošnjo ter se skril med vejami. Niti trenutek prepozno, kajti že v naslednji sekundi je izza drevesa priskakljal zajec nedolžno belega kožuha. Lečnemu koboldu so se pričele v ustih zbirati sline, ko je zrl v morebitni plen pod seboj. Že je segel s taco proti loku na hrbtu, ko mu je misel zaustavila premik. Mar naj ubijem tega zajca, ko pa sem se namenil k potoku? Dva obroka bi bila za njegov želodec prevelika obremenitev svojega ulova pa tudi ni imel namena odnašati nazaj v svoje domovanje. Urno je tako sprejel odločitev, da se bo raje nasitil z ribo kakor nič hudega slutečim zajecem. Pa je bil le-ta res nič hudega sluteči? Kakor, da bi namreč nekaj zaznal, je hitro odskakljal stran kot, da bi se mu šlo za življenje.
Ko je žival odskakljala stran je ostalo na lovcu, da se spusti nazaj na tla ali pa ostane na višjem položaju. Zakaj bi se spuščal dol, če sem že zgoraj? Pognal se je tako na drugo vejo in se elegantno kakor mačka ujel. Takšna potovanja so bila vedno bolj adrenalinska od zemljskih, saj so nudila več razburljivosti. Hitro je bilo namreč potrebno misliti ter reagirati drugače si se kaj hitro znašel z razbolelo zadnjico na tleh. Dokaj hitro je tako zaslišal nedaleč stran prijetno živahno žuborenje potočka. Na drevesu, ki se je nahajalo skorajda povsem na nabrežju, se je zaustavil. Črni plašč je rahlo zaplapolal, ko je zaostali vetrič od premikajočega se telesa pripihal za njim. Že lahko okusim hladno vodo na brbončih po jeziku. In ribe. Nikjer ni mogoče uloviti boljših. Na pogled morda ni izgledalo tako, toda stalni prebivalec gozda in obiskovalec je dobro vedel, da je led na sredini debel kot le kaj. Toda na robu, pri bregovih, je bil dovolj tanek, da se ga je dalo z malo volje prebit. No, saj ne, da bi bia plitka voda in šibek tok lahko kaj nevarna. Mraz, ki bi nastopil skupaj z mokroto bi lahko bil v neusmiljeni pokrajini severa veliko bolj nevaren.

[Zaledeneli potoček sredi gozda]

Tiho renčanje se je razlegalo okrog drevesa v katerem je poturško sedela lepa črna mačka s človeškim telesom. Kruljenje njenega trebuha je zopet zmotilo njeno mirovanje. Renče se je napotila proti luknji, ki je bila namenjena za shrambo. Prazno, bolj kot njen želodec. Iz kamnite mizice je smuknila svoj nož in spretno skočila iz lukje, ter pustila, da njeni mačji nagoni postorijo ostalo. Iz bližine so se zaslišali ljubosumni zavzdihi, ko je njen rep elegantno zamahnil skozi zrak, ko se je dotaknila ledenih tal. V bližini so postali manjši koboldki, ki so se izmuznili materi, ki jim je prepovedala opazovati čudake kakršna je bila ona. Zylphia je samo puhnila proti mladičem, da so se razbežali na vse strani in se napotila k potoku, kjer si bo ulovila ribo ali dve.

Plazeče, da ne bi splašila malice, se je pod njenimi nogami slišalo samo tiho škripanje snega. Ta je bil za zalezovanje zelo priročen. Na poti pa so jo presenetile čudne stopinje. Ležale so ob mokri travici, ki je nekoliko molela iz tanjšega snega. Po zdravi logiki so povsem verjrtno od kakšnega drugega 'mandeljca' njene vrste. Skomignila je z rameni in se odpravila naprej proti potoku.

Dobri stari potok. Tako očarjiv. Ob snegu in ledu, ki ga je sicer skoraj zmerom prekrival ni bil nič posebnega. Pa vendar je imel svoj določen čarm. Ob njem je bilo kar precej mladih in predvem majhnih drevesc, morda kakšnen iglavec. Med ledom se je vsake toliko videla skala prekrita s snegom. Čisto pri vodi pa so skoraj neopazno svoje liste iz snega molile razne rečne trave. V daljavi se je videlo veliko staro drevo, ki se je podrlo čez potok. To mesto je bilo ravno pravšnje za ribolov. Seveda pa tam ne bi dobil tako dobrih rib kot so tu. Če si se vzrl na drugo stran si zagledal manjši tolmunček, čarobno zelene barve v katerega se je izlivala voda iz višjega potoka. Težko je bilo preceniti kje je led najdebelejši. Če ne bi poznala pokrajine bolje kot lastnega drevesa si ne bi niti drznila napasti prav tukaj. Tako pa se je potuhnila za veliko skalo in našpičila ušesa. Čakala je na pravi tenutek, ko bo skočila ven v pripravljenosti, da napade.

Skorajda bi se mu uspelo izdati. Poudarek na skorajda. Zadnji trenutek je namreč ujel zvok udirajočega se snega, ki mu je potegnil nazaj okončine, da se je zadržal na veji. Spet se je zajčja zgodba pričela ponavljati s to razliko, da tokrat ni šlo za malega kosmatinca. Neka koboldinja, očitno več kakor prepričana v svoje lovske sposobnosti, se je pričela tako rekoč plaziti ravno pod drevesom na katerem si je točko za opazovanje izbral Varulv. Saj ni mogel trditi, da ji ni šlo najbolje toda staremu, izkušenemu makonu kakršn je bil on so bile te reči pač že dodobra poznane. In kot da ne bi za njegove pojme povzročala že dovolj hrupa z hojo po novo zapadlem snegu je za seboj puščala še prav lepo sled. Vsekakor nespametno.
Ko pa se je neznanka še zaustavila ob potoki, kamor se je sam namenil sprva, je bilo konec zabave. Da je nekdo vdrl na njegov teritorij, čisto mimogrede in zmotil njegov mir, je še lahko razumel. Da pa mu je sunil še mesto za malico? Ne, tako pa ni šlo. Neko osnovno spoštovanje do starejših pa je ja moralo obstajati! Hitro je tako poprijel za sneg na veji, s šapami izoblikoval kepo snega in pomeril. Trenutek, preden je vrgel, je potežkal težo, na hitro grobo precenil razdaljo med seboj ter predstavnico svoje rase in izdihnil zrak. Sunil je naprej, da je bela okrogla gmota poletela skozi zrak naravnost med ušesa neznanke. Bo že moralo zadostovati. Še ko je tujek letel se je gibčno spustil na tla s čemer nebi izdal svojega položaja, ko bi se bitje obrnilo. No, nekaj svojih taktik skrivanja je pa ja želel ohraniti zase.

((pač dokler ne morva lovit tm morva bit tuki ane x)))

((se strinjam... oprosti, da je tok kratko ampak se mi ne da delš pisat ker nimam nobene dobre teme))

Ravno, ko se je nameravala spustiti iz vajeti in skočiti iz skrivališča za lov ji je med ušesa padla velika kepa snega. Dobro je vedela, da to ni padlo iz drevesa saj ji je njen sluh povedal, da je nekdo ravno izginil iz drevesa. Če se kdo spet zafrkava iz nje ne bo več tako mirna. Njen sluh ji je povedal, da je bil povzročitelj vsekakor izkušen... to pomeni precej star. Zapihala je v smeri kjer si lahko jasno zaznal premikanje in v grm vrgla dvakrat večjo kepo kot je priletela v njeno glavo. Morda je bil samo zajec. Pakaj. To ni bil teritori od nikogar, tukaj je lovila že lep čas. Renče je strepala sneg iz sebe in se nasršila ob rezki bolečini, ki ji je prešla po telesu. Zaradi neznanca si je odprla staro rano. V vsem tem snegu bi bilo težko najti kaj uporabnega za oblažitev boličine. Nazaj v duplino se ji ni dalo. Svoje prenosne mošnjičke pa je pozabila. Renče je taco zakopala v sneg in zaprla oči. Bila je že navajena, da je nihče ni maral, če se ji prikaže pod nos bo že videl svojega boga. Zopet je odprla oči in iz pasu izvlekla nož.

Da bi ga neznanaka opazila ni bilo videti. Vsaj, da bi na njegovo prisotnost kaj odreagirala čeravno se sedaj ni več poskušal skriti. Svoj teritorij se je namenil obraniti in naravo, kjer si je ustvaril svoje prijetno domovanje že nič koliko let nazaj, obdržati zase. Mladina, nespoštljiva kakor je bila dandanes, njegove želje po samotarstvu pač ni morala razumeti. Saj se ni mogel čuditi ... pretirano.
Ker nič ni kazalo, da se bo nepridipravka odpravila stran, je bil pač prisiljen posredovati drugače. Presneto, še povračilno kepo je vrgla v grmovje čeprav je stal pod drevesom, jasno viden vsakomur. No, po njegovem mnenju. Modre oči so se poblisnile, ko je koboldinja na plan privlekla nož. Pa saj ne misli rib loviti z tem bodalom? Res, drugače pač ni več šlo. Zaklical je tako, raskavega glasa, ker si grla tega jutra še ni omočil z vodo, proti neznanki. "Hej, ti! Kaj vendar počneš?" Stopil je bližje in kar čutil je lahko, kako so se mu dlake na vratu delno dvignile v pričakovanju. Tace je napel, pripravjen hitro odreagirati, če bi bilo potrebno. Če me bo pa sedaj ignoriralo bom pač moral izstreliti kakšno puščico zraven nje. Ne mislim se ji namreč povsem približati.

"Hej, ti! Kaj vendar počneš?" je proti njej zaklical rezek glas »Poskušam loviti. Če je to po novem tvoj teritorij bi bi lahko samo rekel!« Je besno zarenčala v njegovo smer »Če si spet eden tistih, ki bi me radi osramotli ker sem drugčna se pojdi naslajati prek mene kam drugam stari.« Vrvico, ki je bila zavezana okrog prsi je potegnila iz lukenj in jo povezala okrog rane na dlani »Presneti koboldi... potem pa se čudijo zakaj se izogibam družbe.« mrmrala si je v brado dokler ni s kotičkom očesa opazila, da prav zabito gleda njen noč »Kaj tako gledaš... nimam drugega. Nekateri nimamo presnetih lokov in si moramo večerjo ujeti na drugačen način. Če še nisi slišal za reflekse.« Pokončno je vstala in si strepala sneg iz kožuha ter preprostih oblek. Očitno osebek še ni slišal zanjo saj jo je prav napeto gledal kot, da bo ravnokar skočila nanj. Saj ni divja žival »Že prav. Ni me treba zavno ustreliti s temle tvojim lokom. Bom šla lovit robe v tolmun. Razen, če ni tvoj teritorij.« Besedo teritorij je posebaj poudarila in se namrdnila. Osebek bo že še videl, da je Phia veliko bolj drugačana kot ostali. Skoraj vedno je bila sama in so jo imeli za čudakinjo ter se je izogibajo.

Ob njenem odgovoru pač ni moge stari maček nič drugega kakor, da se je tiho zasmejal. Saj, sam je bil isti v mlajših letih – poln uperjenosti proti drugim. "Joj smo agresivni. Kaj pa spoštovanje do starejših?" Stopil je korak bližje, saj se sedaj od tega »mladiča« sploh ni čutil več ogroženega. Čudno se mu je zdelo sploh, da je malo poprej kaj takega začutil. "Dlje časa je to že moj teritorij kakor si pa ti verjetno na tem svetu. Torej mi nikar ne govori, da naj ti rečem to temveč se prej raje pozanimaj." Še korak bližje in skorajda je lahko že skozi vetrič zavohal njen vonj. "Ali pa malo bolj natančno vohaj." Sonce, ga je objelo skozi krošnje v svoj doseg, ga je sedaj povsem razkrivalo očem. Morda se ga poprej ni videlo tako zeo natančno toda sedaj je bilo mogoče razliko v letih z lahkoto opaziti. Presneto, kar kanček starega se je Varulv počutil v bližini neznanke. "Torej. Če že misliš loviti na mojem predelu bi se spodobilo, da se vsaj predstaviš. Za enkrat je hrane še dovolj za oba prav tako pa bi mi po dolgem času morda ugajala družba katerega izmed vas mladcev." Čisto mimogrede kakor, da gre za nekaj povsem nedolžnega, se je sklonil in urno izoblikoval še eno kepo. "Ali pa se me tamkaj med koboldi, ki ste raje bolj skupaj s svojim plemenom, že bojite po novem?" In že je nova kepa letela proti prišlekinji.

((nadajujva raje ob potočku))