Jezero Athil

Avian je z kapuco na glavi prišel k jezeru. Usedel se je na klopco in si snel kapuco pogledal je proti drugem koncu jezera. Tam je stal stareki ga je opazoval. Avian je ustal in stopil k jezeru. Pošlatal je kako topla je voda a na njegovo presenečenje je bila zelo mrzla. SKomignil je z rameni nato pa se sprehajal ob jezeru. Starec ga je srepo opazoval nato pa se mu je Avian približal in videl je da ni starec ampak človek z umetno brado oblečen v starca. Avian je povlekel meč in človek je naredil enako. Avian je začel mahati proti človeku nato pa sta stala da sta imela sabli drug na vratu drugega a je Avian počepnil in spodrezal noge človeku. Stopil mu je na vrat nato pa mu z mečem pokazal na usta. Prislonil ga je nanje ter brcnil stran človekov meč ter ga pobral. Odvrgel ga je v jezero in meč je potonil. "UStani!" Je rekel Avian in stopil z človeka. Človek je ustal ter hotel pobegniti a mu je Avian vrgel Sai proti hrbtu. Pogledal je stran in si nadel kapuco. Pošlatal je vodo in bila je ogreta bol kot na drugi strani. TO se mu je zdelo čudno zato je namočil noge vanjo a za je nekaj povleklo v vodo. Zapičel je meč v zemlo ter se potegnil ven nato pa začel z mečem mahati po vodi in usi so ga začudeno gledali. Nato je Avian odšel po potki čez gozd nato pa se je kar na enkrat prišel nazaj v mesto. SKomignil je z rameni in malce pohajkoval po ulicah nato pa malce hodil po mestu.

Samell se je držala Strele, ki je zdaj že upočasnjevala svoje korake. Samell je elegantno, ter spretno skočila z kobile ter jo pobožala po grivi. Ozirala se je naokoli, ter poizkušala poiskati kakšnega vilinca, človeka če ne kar škrata, ki bi ji zaupal njeno nalogo. Nikogar ni videla.
"Vidiš koga?" 'Zaenkrat ne. Mogoče pa so te potegnili za nos...' "Dvomim če. V možakovih očeh se je iskrila resnica. 'Če ti tako praviš...No, dokler čakamo, bom se jaz lepo odpočila. Sem se malo utrudila, in če je res kakor praviš, da bomo dobile nalogo, potem moram biti tudi jaz, prav tako kot ti čila in zdrava.' Kobila se je napotila proti jezeru. Sklonila je glavo, ter hlastno začela piti vodo. Samell se ji je pridružila. Sedla je na suho zemljo, ter opazovalo Strelo. Res imam srečo, da imam tako kobilo. Odtrgala je nekaj bilk trave, ter jih začela trgati na majhne košče medtem pa še naprej opazovalo Strelo, ki je sedaj jedla travo. 'Malce čuden okus ima ta trava.' Kako to? 'Kdo bi vedel, ampak užitna vsekakor ni...' Samell je zamrmrala besede. Pred kobilo se je pojavilo seno, z koščki najsvežešega korenja. Kobila ni pomišljala. Začela jo je jesti, ter umes zadovoljo gledala mlado čarovnico pred njo. 'Mislim da sem naredila pravo stvar, da sem odšla s teboj. Zdi se mi, da se bom še dobro najedla.' Samell se je rahlo, skoraj ne vidno zasmejala. Odrinila je kobiline misli stran. Mogoče so me pa res na foro vrgli. Zdi se mi, da sem bila že prav vesela, da bom imela nekaj za početi. Znova je spustila kobilino zavest v svojo. Kobila tega še opazila ni (tega, da je Samell odrinila njene misli), saj je še naprej veselo čebljala. Kar naenkrat je nehala. Zastrigla je z ušesi. 'Nekdo prihaja.' Samell je hitro vstala, ter se skrila za majhen grm. "Skrij se!" Kobila je stekla, ter preskočila živo mejo, ter se tam zadaj skrila. Samell jo je opazovala, vmes pa je iz tulca na hrbtu potegnila ven lok, ter puščico. Prislonila jo je na tetivo, katero je napela, ter bila v pripravljenosti, da jo spustri, ko bo potrebno. Znova je zamrmrala besede. Kmalu je videla skozi grm, kmalu pa tudi približajoče se korake. To sliko je poslala preko misli Streli.
'Bodi v pripravljenosti.' Jo je zaskrbljeno opozarila Strela, ko je prejela sliko. 'Izgledajo nevarni. Saj vidiš njihovo orožje.' Samell je pokimala. Vedno sem previdna. Kmalu so obrisi postav ali postave postale razločnejše. A Samell še vedno ni vedela, koliko jih je, zato je še bolj napela tetivo, ter počakala.

Hainu je bilo dolgčas in prišel je do jezera. Usedel se je čisto ob vodo tako, da je noge namakal v jezeru. Od samega dolgčasa je začel je zgčel metati kamenčke v vodo. Čez nekaj asa se je ulegel in začelopazovati oblake, bili so v obliki raznih rači npr. rib, dreves. Po dolgem času je malo zadremal.
Ko se je zbudil je bil večer. Hitro se je še umil in napil, ko je bil ravno pri vodi nato pa se odpravćil nazaj na svojo klopco.

Anthaliel je odšla na kratek sprehod in vzela sabo še njeno veveričko Pino, prišli sta do jezera. Tisti dan je bila Anthaliel res poklapana in ni vedela kaj bi. Usedla se je na klopco med drevesi in opazovala čisto vodo. Uzrla je raco, ko pa jo je nekaj časa gledala kako prihaja iz trstičja je za njo zagledala še pet mladih račk, ki so se podile po vodi in se zaletavale v mamo. Nato se je zagledala v čudovite jesenske barve dreves. Na neki bukvi je zagledala veveričko, ki se je odpravila na tla in začela glodati žire in želode, čez nekaj časa je Pina pritekla do veverice in ji vzela želod bilo je kar malce zabavno. To jo je malo razvedrilo in nežno se je nasmehnila. Še kar nekaj časa je opazovala čudovite, ljubke in prijazne ptice, ki so letele v njeni bližini. Bila je vesela, da si je vzela še nekaj časa zase. Potem je še malo posedela v blaženem miru in čohljala Pino.
Nato je končno vstala, saj so jo od sedenja bolele noge, Pina pa si je povzpela na ramo. Anthaliel se je še malo sprehodila okoli jezerca in si ogledovala lokvanje. Ogledala si je čudovit lokvanj oranžno-bele barve. Ta jo je zelo pritegnil, saj je poleg barve po njem ril čuden hrošč. Počasi se je odpravila stran, saj se je nadihala dovolj svežega zraka.

Ko se je Kasar sprehajal okoli majhnega lepega jezera se je odločil da se vrne v bitko.

Prišla je do jezera in nekajkrat zamežiknila z očmi. Počasi se je zagledala v jezero, katero se ji je zdelo tako prelepo. Usedla se je na travo ki je obdajala jezero. Odprla je svojo mošnjo(za vodo) in jo položila na tla. Izrekla je nekaj besed: ˝Tellus,lympha,ventus,vortex,lucis.˝ Nevidna stvar je zajela nekaj vode iz jezera, ki se je nato zlila v mošnjo in se samodejno zaprla. Ines je vzela mošnjo in si jo pripela nazaj na pas. Še nekaj časa je zrla v čisto jezero, ki se ji je zdelo tako čarobno. Nato je vstala, se malo sprehodila okrog jezera ter se nato spet usedla na suho travo. Opazila je veliko čarobnih ptic, ki so letale po nebu. Opazila je tudi nekaj belih vrtnic, njenih najljubših. Vstala je ter se vsedla med njih. Tako lepo so dišale. Iz lističa bele vrtnice je iztisnila malo soka ter si z njim navlažila roke,noge in obraz. Zdaj je še ona tako lepo dišala. ˝Mmm,kako lepo diši˝ je potiho rekla. Bila je vesela, zelo zelo vesela da je tu. Potem je v jezeru opazila tudi nekaj žab ki so skakljele iz vode in plavale, ter ribe, ki so se veselo zabavale na globini jezera. Tudi ona se je veselo nasmehnila. Pogledala je naokoli in opazila tudi nekaj vilink in vilinov ki so se sprehajali. Bila je vesela da je tu. Vstala je ter še nekajkrat naredila krog okoli jezera. Nato se je spet vsedla. Na trati so bile rasle cvetlice, pa ona tega prej ni videla. Povohala je eno. Dišala je tako kot vrtnica. Povohala je drugo. Mislila je da je astra. Povohala je tretjo. Bila je narcisa. Nahala je vohati in raje obsedela na mestu. Zamislila se je: Zakaj sem sploh tukaj? Lahko bi se sama zabavala brez jezera in cvetlic in vsega tega. Tudi brez tega bi mi bilo lepo. Ker pa je imela Ines majčkeno prav, se je vstala ter si pokrila oči z rokami. Zakaj vedno mislim da mi bilo brez tega dobro? Lepo je, če so ob meni ta čudovita bitja in kraji, prav tako tudi vilini in vilinke. Zakaj bi se smilila sama sebi? Tukaj sem, tukaj živim in tukaj bom ostala. Zdaj je Ines odšla nazaj, na svojo klopco.