Mešani gozd okoli Ethira

Od takrat, ko se je Arwen odpravila iz Belerianda je preteklo že dolgo časa. Bila je žejna in lačna. Utrujena in zdaj od gostega rastlinja tudi ponekod popraskana. Bila je oblečena v lep moder popotni plašč, pod katerim je imela belo poletno oblekico, pa čeprav je bila že jesen in se je vreme poslabšalo. Čudila se je, da je babica in starši še niso zalčeli iskati. Če namreč pobegneš z babičinega rojstnega dne, ki je zelo pomembna oseba in ima svojega varnostnika, bi že pričakovali, da bi se nekdo odpravil zanjo. A se ni. Še vedno je hodila, ko se ji je noga ujela med grmičevje, ki je bilo tako nizko, da ga ni opazila.
"Joj, se mi lahko zgodi še kaj hujšega?" je vprašala samo sebe in se poskušala osvoboditi močnega prijema, trnov, vej in listja. Povlekla je nogo in končno je bila osvobojena, seveda z veliko ranami in blatnimi balerinkami, ki so bile na žalost v originalu bele. Roko je približala nogi in rekla: "Sanatio,"
Urok ji je uspel le delno, saj še ni bila izšolana. Krvavitev se je zaustavila, a še vedno je imela nekaj ran. Vstala je in nahrbtnik, ki ga je nosila s sabo, posadila na rame. V njem so bili najnujnejši pripomočki. Nekaj oblačil, topli škornji, malo denarja in drobtinice odličnih kolačkov z rojstnega dne, ki jih je že pojedla. Žal je pozabila vzeti vodo, a je ni potrebovala. Ne zdaj. Pred sabo je imela cilj in želela ga je doseči.

Hodila je in hodila, ko je nekje daleč zaslišala pretresljiv krik. Stekla je v smer hrupa, čeprav zelo težko, saj jo je oviralo gosto podrastje in debele ter goste veje dreves in visokih grmov. Kmalu je prišla na mesto krika, vendar tam ni bilo nikogar. Ne duha ne sluha. Že si je mislila, da je bila kakšna divja svinja, ko je za sabo zaslišala strašljivo smejanje. Obrnila se je in pred sabo zagledala postavo ovito v črn plašč. Že je hotela izreči čarobne besede za ogenj, da bi stvor vsaj zamotila za trenutek, ko jo je posrkal nekakšen vrtinec in vse okoli nje je postalo temno in tiho.

Ozrla se je okoli, vendar zaman. Videla ni ničesar in tudi slišala ni niti rahlega vetrca.
"Ignis," je plašno zamrmrala in iz roke, ki jo je držala pred sabo se niso usule niti iskre. "Ignis, je rekla. Nič se ni zgodilo. Počasi se je ves pogum, ki ga je imela v sebi "razširil" po celem telesu in na glas je rekla: "Ignis!" Zopet nič. "Ignis! Ignis! IGNIS!" se je zadrla, a še vedno ni bilo nobenih isker, kaj šele ognja, da bi lahko kaj videla.
"Ne bo ti pomagalo," je rekel glas izza Arweniga hrbta, "če se boš drla. Si v nekakšni kletki in v njej, lahko čaram le jaz," je rekel grozljiv glas in se zasmejal. Arwen se je še vedno obračala okoli svoje osi in poskušala videti svojega "ugrabitelja".
"Kdo si!" je vprašala. Kljub veliki količini poguma je bilo to vseeno zelo srhljivo. Počutila se je kot, da bi ji ta stvor, človek ali kar koli že je, posrkal vse dobre lastnosti. Še vedno ni bilo odgovora.
"KDO SI!" je zatulila in na vratu začutila hladno roko.
"Tvoja najhujša nočna mora," je rekel grozljiv glas in se zasmejal. Arwen je prijel z obema rokama in jo začel daviti. Hotela se je osvoboditi oprijema, a bilo je nesmiselno. Bil je premočan. Ravno ko je mislila, da bo umrla, da je z njo konec. jo je čarovnik spustil. A Arwen je le šibko padla na tla in obležala na gozdnih tleh.

Alcare se je sprehajala po gozdu, ko je zaslišala krik. Začudeno je pogladala okrog sebe in se hitro odpravila v smeri krika. Tekla je skozi goščo ko se ji je lok, ki ga je imela na rami zagozdil med grmovje. Lok jo je potegnil nazaj, spotaknila se je in z glavo udarila ob deblo. Padla je po tleh in kakšno minuto samo ležala tam saj se ji je preveč vrtelo da bi vstala.

Nato je slišala neko dekle ki je kričala neko čarobno besedo. Stresla je z glavo in vstala. Potegnila je lok da se je odgozdil in tekla naprej, tokrat je lok držala tesno ob sebi.
Nato se je vse zgodilo tako hitro. Odrinila je zadnje veje in pred seboj zagledala grozen prizor. Nek moški je davil lepo mlado dekle, bilo je očitno da ne bo več dogo zdržala. Pograbila je puščico in jo nastavila na lok. Puščica je švignila skozi zrak, vendar moški jo je opazil in se umaknil pri tem je izpustil dekle, ki se je zgrudila na tla. Alcare je hitro prijela še eno puščico in spet namerila in tokrat bolj natančno. Puščica ga je zadela v roko in moški jo je jezno premeril, očitno je bil zelo jezen da ga je zmotila. Nato je vstal in izginil v gozd. Alcare je presenečeno zamežikala..kar šel je. No ja pa saj je naredil kar je hotel. Pogledala je dekle na tleh in šla do nje. Na vratu so se ji pojavljale modrice in v obraz je bila bleda. Alcare je položila prst na njen vrat. Še je bilo čutiti rahel utrip. Nasmehnila se je in hitro odprla steklenico z vodo in jo zlila na njeno čelo.

Arwen se je prebudila iz grozne teme. Na njeno čelo je padal mrzel slap vode. Odprla je oči in nad sabo zagledala vilinsko postavo. Hotela je kaj reči, se zahvaliti, kar koli, vendar je bila prešibka. Nekaj časa je tako samo strmela v lep obraz vilinke, ko je na njemu zagledala nekaj zelo znanega...
Vilinka ji je bila dosti podobna. Približno ista oblika glave, lasje malo svetlejši, vendar enakega leska... le barva oči je bila drugačna. "Kako ti je ime?" je zamrmrala Arwen. Dobila je nekoliko moči in usedla se je. Vilinko je gledala naravnost v oči.

"Alcare sem." je rekla in se nasmehnila
"Na prežveči to" je rekla in ji pomolila neko zelišče zelenkaste barve "Hitreje se ti bo pozdravilo grlo"
Dekle jo je pozorno gledalo. Nekako ji je bila znana, priprla je oči in jo premerila od glave do nog
"Si ti....ne ne moreš biti...ampak tako si ji podobna" je zašepetala

"Hvala," je rekla Arwen in začela žvečiti zelišče. Čeprav ni zaupala nobenemu drugemu kot svojim prijateljem in sorodnikom, je bilo v tem primeru drugače. Vlini pa tako ali tako poznajo vsa ta zelišča. Opazila je, da jo tudi vilinka pozorno gleda.
"Komu sem podobna?" je vprašala Arwen, ko je dekle zamrmralo nekaj kratkih besed. Več ni zmogla. Še vedno je bila preveč šibka. Napol zavestno je strmela v vilinko in čakala na odgovor.

"Emm..moji sestrični..ne skrbi bilo je tako dolgo nazaj da se komaj spomnim"je hitro odgovorila
"samo čudno je da je bila moja sestrična čarovnica...in ttudi ti si čarovnica..saj si kajne?"

"Ja seveda. Tudi ti se mi zdiš nekoliko znana... Si bila danes mogoče tudi na rojstnodnevni zabavi moje babice, saj veš slavne Arwen Floralis, zeliščarke??" je vprašala Arwen in se nasmehnila. Otipala je svoj vrat. Neznosno jo je bolel, pa vendar je zelišče opravilo neverjetno dobro delo. Vrat jo je bolel za polovico manj kot na začetku. Dekleti sta še vedno sedeli in se pogovarjali. Arwen se je vsake toliko časa ozirala naokoli in pogledovala, če se bo izza kakšnega drevesa prikazala postava odeta v črno. Vendar je na srečo ni bilo.

"Tvoja babica je Arwen Floralis!?" j vzkliknila Alcare in oči so se ji zasvetile
"Moja sestrična si" je veselo rekla in ji pomagala vstati "bolje da greva tu ni varno"

"Seveda! Zdaj je vse logično. Teta je odšla iz domačega mesta, ker naj bi bila bolana. Se mi je zdelo, da ni nekaj drugega," je dejala Arwen in počasi vstala. Ačcare ji je pri tem pomagala. Pa vendar se je čudila, da jo je Alcare prepoznala ona sama pa nje ne. Po glavi je pobrskala za informacijami, ki jih ji je povedal oče o vilinih. Točno! Spomin imajo boljši od nas! Je sama sebi v glavi rekla Arwem.
"Res je, tukaj ni varno. Ampak potujem v Ethir, bolje povedano bežim. Mami in oči mi ne oporekata, vesta da se bom znašla sama. Babica si je namreč zopet omislila, da bom postala dekle nekega pomembnega vilina. Pa jih najde, čeprav ne živi v kakšnem vilinskem mestu. Sploh pa ne vem kaj je tisti čarovnik prej hotel od mene. Nisem ga videla v obraz in mislila sem, da bom, da bom..." je rekla Arwen in ostala besede je bila le tišina. Še vedno ni mogla verjeti, da je bila tako blizu smrti. A kaj, ko res ni vedela, kaj je tisti moški hotel od nje.

Alcare jo je potrepljala po hrbtu in se ji spodbudno nasmehnila.
"Če hočeš te lahko pospremim do tja..tako ali tako nimam nič drugega za početi..še klopce si nisem uspela najti (-.-) "

"Oh hvala. Kje si ti mislila živeti? Jaz ne smem iti v nobeno vilinsko mesto, še posebej ne zdaj, ko ima babica oči na hrbtu. Bi živela v Ethiru, tako kot jaz? Končno sem našla normanlo sorodnico," je proseče rekla Arwen in z Alcare, sta se počasi začeli premikati iz gozda. Vejice in trni so se zapletali v obleko, ki jo je nosila Arwen, a za to se čarovnica ni zmenila. Preveč je bila vznemirjena od vsega novega kar se ji je zgodilo v kratkih petnajstih minutah.

"hmmm..ampak mora biti gozd zraven...nujno!! Ne morem brez gozda" je rekla Alcare
"saj je tam kakšen gozd kajne?"

"Hm...Kolikor vem je ta edini v bližini. Pa vendar je bilo mesto Ethir samo moja prva izbira...Razmišljala sem še o Lossarnachu in Beleriandu, samo zdaj v tem prelepem obmorskem mestu živi babica(Beleriand)..." je rekla Arwen in z Alcare sta se premikali k viru, ki je oddajal veliko svetlobe.
"Kaj ti misliš, kam bi odšla živet? Če se ti zdi Beleriand v redu, bom pa tudi babico prenesla," je dejala Arwen in pogledala Alcare.

"hmm...v Beleriandu bi bilo lepo" je rekla in se nasmehnila
"mogoče veš če se da imeti hišico na skrivičenem hrastu" je vprašala

"Mislim, da ne. Ne verjetno ne. Lahko pa sva tu v tem gozdu, samo na drugi strani in ti, ki že obvladaš čarovnijo, lahko potem najini hiški zavaruješ z uroki. Da se ne bo zgodilo to, kar se je ravnokar meni...Občutek imam, da ta moški ne bo odnehal, dokler me ne ubije. Pa sploh ne vem zakaj," je obupano rekla Arwen in misel na to, da bi umrla in zapustila "novo" sorodnico, ki je v teh pičlih 30 minutah postala njena najboljša prijateljica. Ko ti nekdo reši življenje z njim ne moreš biti le znanec. Še vedno sta hodili po gozdu, a rastlinje se je začelo redčiti in skozi liste je sijalo jesensko sonce. Bil je prav lep popoldan, tudi topel in Arwen ni v zeblo v lahni, beli, poletni oblekici.

"Ja to bi bilo popolno!" je vzkliknila
Z rame je potegnila lok. Zgrožena je pogledala veliko prasko na njem.
"o ne" je rekla potiho in z prstom zdrsnila po praski
"mogoče ga bom lahko popravila " je rekla in si jo ogledovala

"Seveda jo boš. Če ne, bova pa odšli v orožarno, da ti ga popravijo. Hm samo nekaj... jaz ubistvu iščem učitelja, ki bi me naučil urokov, bi bila moja mentorica?" je vprašala Arwen, ki je bila srečna kot še nikoli. Hodili sta v nekaj sekundni tišini. Sončni žarki so se prebijali skozi goste drevesne krošnje in na njih se je slišalo ptičje petje. Arwen je pogledala naokoli in zagledala na drevesu veverico, ki je z želodom v tačkah, plezala po deblu. Bilo je še nekaj mučnih trenutkov tišine, ko ji je Alcare končno odgovorila.

(Če hočte dolge povedi, boste pa mal nakladanja bral:P)

(wtf jst tega ne znam)
"okei" je rekla in si lok nataknila nazaj na ramo
"dala ti bom knjigo iz katere sem se naučila večino stvari ki jih znam...samo najprej pa si morava najti dom"
(a mam že dost postou za hiško..kok jih morš met?)

"Kaj pa praktično učenje?? Prosim Alcare," je rekla Arwen in poklonila Alcare najlepši nasmešek kar jih premore. Alcare je z roko drsela po zarezi, ki je nastala na loku. Arwen je žalostno pogledala sestričino orožje in se nasmehnila. Spoznala je sorodnico, dobila je novo prijateljico in učiteljico,(pa čeprav mlajšo od nje:P) vse bi bilo lahko popolno, če le ne bi srečala groznega moškega, ki jo je hotel zadaviti. Pa vendar še vedno ni vedela, zakaj ji hoče čarovnik škodovati.

"seveda,seveda" je rekla in se zasmejala ko je videla Arwenin proseč obraz

(ej kam sva zdei namenjene?)

(v mesto, jst si grem eno oržje kupt, ti lohka pa ta čs na ulci ostanš pa si kej zmislš, če se ti da)

"Oh hvala. Oči me je že naučil nekaj lahkih urokov, kot recimo ignis(ogenj), vendar znam pričarati samo nekaj isker. In pa lympha(voda), ter sanatio(zdravljenje), ki pa mi seveda gre najbolje, ne vem zakaj, ampak že lahko ustavim krvavitev. Oh poglej Ethir!" je rekla Arwen in oči so se ji zalesketale od navdušenja. Hiteli sta čez travnik proti mestu. Arwen je nekoliko šepala in ker ni mogla noge dvigniti prav visoko, se ji je zataknila v najverjetneje seveda prazno krtovo jamo. Padla kolikor je bila dolga in široka. Alcare jo je sočutno pogledala in ji pomagala na noge.
"V redu sem," je rekla Arwen in kolikor hitro sta lahko tekli, odpravili proti mestu.

Stekli sta po hribu navzdol in ustavili šele pred vrati orožarnice.
"Tukaj te počakam prav" je rekla Alcare in se naslonila na zid
Arwen je pokimala in stopila skozi vrata
Dan je bil lep in na trgu je dišalo po sveži hrani. Alcare je zakrulilo v želodcu. Ko se Arwen vrne bosta šle kaj pojesti.

(Tukaj je bilo napisano nekaj, kar spada v ulice Ethirja, ampak bom ta prostor vseeno uporabila za odgovor na nesramno vprašanje, ki ga je postavila Kiana. Ne res to ni ne vem kaj polno pisanje. Jaz sem popravila moje prispevke in še jih bom in upoštevala pravila po mojih najboljših močeh. Pa vendar nisva edini, ki pišeta včasih malo manj od petih vrstic. Namreč na cesti in neklaterih uličicah so tudi druge osebe napisale zelo malo vrstic. Eno ali dve ali tri. Nič več. Ne bom poudarjala katere osebe so to, saj ne obtožujem nekaterih, ki bi radi samo povedali, da so prišli iz enega mesta v drugega in žal na cesti ne morejo napisati ničesar več. Če ti bom šla na živce še kdaj, pa se bom na željo, da bi bilo čim manj kreganja itd. teh stvari, umaknila iz foruma, saj bi po tvojih besedah lahko sklepala, da pišete/pišeš tako dobro, da me boš tako ali tako lahko zamenjala za petdeset izmišljenih likov. Lep pozdrav in hvala za razumevanje. P.S. Oprosti Lea, ker sem to napisala sem, saj ta tema ni namenjena temu, pa vendar sem hotela odgovor napisati na mestu, kjer ga bo Kiana z lahkoto videla.)

ZA hip je zaprla oči in se prepustila vonjem. Ko pa jih je odprla je 10m stran zagledala črno postavo. Hotela se je skriti za gromozanski lonec z rožami vendar se je spotaknila in padla čez lonec da je glasno zažvenketal (štor). Moški je obrnil glavo in jo zagledal. Spačil se je od besa in že je tekel proti njej