Vilinsko zbirališče Aniriel

Stare beznice so bile Degorjevo zavetišče. V škratjem mestu Ephel Duath bi ostal še kakšen dan ali dva, če nebi dobil pomembnega sporočila od krčmarja. Ta mu glavnega vira ni hotel zaupati a tudi to ni bilo več potrebno. S temnostranci, vsaj škrati, nikoli ni imel velikih težav a ko je bilo potrebno priskočiti na pomoč je bil vedn pri roki. Vilinska mesta so bila precej oddaljena zato se je brž kot ne odpravil na pot. Slaba stran je bila, da ni imel nikakršnega prevoznega sredstva. Njegova bojna sekira je prepoznala dobroto globoko v njem, zato ga ni obremenjevala s težo. Edino breme je bil njegov velikanski ščit. Vendar Degor je bil izurjen bojevnik, imel je veliko kondicije zato se je na pot odpravil peš. Potoval je skoraj dan in pol, bil je lačen in izmučen a prispel je na svoje mesto. S precej hitrim tempom se je odpravil do zbirališča, kjer je že prej videl kar nekaj ljudi. Upal je, da so bile beračeve informacije prave, ki jih je dobil že poprej. Večina osebkov je na videz izgledala, svetlih. Takoj je uspel prepoznati dva čarovnika a ostalo so bili vilinci. Zanj je bilo nedvomno, da so ga uspešno prepoznali. Kljub njegovi kot noč črni sekiri, je bil njegov ščit, ki ga je nosil na hrbtu zaščitni znak svetlostrancev.
"OJ!!"
Je na glas pozdravil vse zbrane. Njegov pristop je bil precej glasen in za nekatere morda vsiljiv in nesramen. Vendar nekaj mu je govorilo, da ni bilo časa za predstavljanje.
"Iz neznanega vira sem dobil informacije, da potrebujete čim več dobrih ljudi za pomoč pri boju?"
V roki je še vedno držal ostro in nevarno sekiro. Sedaj je ugotovil da bi bil pravi trenutek, da jo spravi in pove svoje ime. Zataknil jo je za pas, tako da mu je sedaj ročaj nežno bingljal ob nogeh.
"Moje ime je Degor, me veseli da sem vas končno spoznal..."
Njegov pogled je bil prijazen in pozitiven, od svetlostrancev je lahko pričakoval toplo dobrodošlico ali pa ostro zavrnitev. Ciljal je na prvo odločitev, dodatnega orožja ni bilo nikoli preveč.

Viv se ni niti zdrznila ko je zaslišala nov, oglašujoč in globok glas. Ozrla se je, in pogledala kdo bi lahko bil. Tako je zagledala...škrata. Slednji je bil na videz previden in predvidljiv, saj je ob sebi imel sekiro. Viv ni niti za trenutek pomišljevala na čigavi strani je. KO so bili nekaj časa tiho, je prva spregovorila Viv.
"Moje ime je Viv." Segla mu je v roko. "Ja, tudi mi še čakamo na ukaz kraljice, saj ne vemo če bo kdo še prišel." Skomignila je. "Všeč mi je sekira."
Viv! Vsako orožje ti je všeč!! POmignila je po krogu, kjer so že stali drugi, pripravljeni na požig.

Ko je prišel škrat se ni Luciane niti zdrznila. Zdelo se ji je da je na njem nekaj dobrega. Imel je sekiro in ščit. Seveda bučko ščit ti je povedal! Ne njem je bilo znamenje svetlostrancev in na kratko se je ozrla k škratu ki se je predstavil kot Degor. Na kratko ga je ošinila in mu pokimala. Še vedno ni vedela če naj izda da je princesa ali naj zamolči. Žameta in svile si ne želim, pa tudi oblek ne, rajši sem v hlačah. Je razmišljala in živčno rila lunknjo v tla s svojo levo nogo. Obračala je mošnjiček in ko je bil že zelo zavrten na vrvici ga je izpustila da se je odvrtel. To je ponavljala in ponavljala. Lepo pa se ji je zdelo kako hitro so spletli vezi. [i]Točno vem da je rdečelasa čarovnica Rain, svetlolasa vilinka Vivien, Eo in Mery seveda poznam, svetlolas vilinec pa če sem prav razumela se imenuje Mike. Degor se je predstavil tako glasno da ga poznamo vsi, za zadnjega čarovnika pa še vedno ne vem imena. Živčno je čakala na Meryin odgovor in vrtela svoj mošnjiček.

Ea je prijazno pozdravila Degorja in se zasmejala, ko je Viv rekla, da ji je všeč sekira. "Jaz sem Earedien in tudi meni je všeč tvoja sekira." Tedaj se je spomnila, da sama nima nobenega orožja, zato je vprašala: "Saj bomo odšli v kakšno orožarno, kajne?" Upala je, da ni izpadla preveč naumno in da ni edina brez orožja.
Nato se je začela razgledovati po obrazih in se poskušala spomniti vseh imen. Zdelo se ji je, da si je vse prav zapomnila, samo rdečelase čarovnice, ki je stala malo bolj stran, še ni poznala. Odločila se je, da gre do nje. Če bom videla, da ji ne ugaja moja družba bom pa šla nazaj, si je dejala in se odpravila proti njej. Ko je prišla tja je rekla: "Živjo, moje ime je Earedien, kdo pa si ti?" Nekaj časa je premišljevala, nato pa rekla. "Kako lep konj. Si z njim tekmovala na fastivalu?" To je vprašala, ker se ji je zdela čarovnica nekam znana in je pomislila, da je mogoče bila na tekmi.

((rain to si ti xD))

Degor je bil vsekakor vesel za toplo dobrodošlico med novo družbo, čeprav so bili za zdaj vsi neznanci. Veselo je prikimal obema dekletoma, ki sta se mu predstavili. Viv je rade volje segel v roko, njena dlan je bila presenetljivo mehka in nežna. Za razliko od škratov, ki so se večinoma preživljali kot bojevniki ali kovači, so imeli precej trdo in robustno kožo. Nekateri v skupini so bili prav tako oboroženi kot on sam. Nekateri so najbrž poznali precej urokov ter magije, ki so jih ščitile pred sovražniki. Spet nekateri pa so bili brez vsega, ranljivi. Earedien je bila ena izmed takih, ki je Degorja zelo zaskrbela. Če bi mogoče prišlo do kakšnega spora ali nenapovedanega boja na nalogi, bi se stvari lahko končale grdo. Vendar svojega velikega ščita ni uporabljal samo zase. Ponosno ga je vzel iz ramen ter ga postavil predse.
"Ne skrbi, moj ščit ter moja sekira te bosta obvarovala pred vsem zlim."
Namenil ji je prijazen pogled, čeprav to ni veljalo samo za njo. Degor je morda bil nekoliko nizke rasti, mogoče malce počasnejši od drugih a imel je veliko več izkušenj na bojnem polju. S sabo je nosil tudi velik ščit, pod katerega je lahko skril več kot samo sebe. Tako je obe roki položil na vrh ščita, ki mu je sedaj segal skoraj do čeljusti. Obrnil se je k vsem ostalim.
"To velja tudi za druge. Seveda pa upam da do kakšnih nepredvidenih bojev, ne bo prišlo."

Nathaniel je z občudovanjem gledal njihovega, na novo pridruženega člana, škrata Degorja. Stopil je do njega in mu ponudil svojo dlan. "Pozdravljen, jaz sem Nathaniel, Nathaniel Elenion," je veselo in prijazno rekel, ter počakal na njegov odziv, a med tem je že na njihovo zbirališče prišel krepak vilin, ki jim je še enkrat razložil potek njihove naloge, ki se je ravno do dobra začela. Pozorno je poslušal in nato odgovoril na njegovo zastavljeno vprašanje. "Da, seveda smo," je Nathaniel zaklical in čez nekaj časa ugotovil, da je to morda povedal malce preglasno.

Degor je bil ponovno presenečen ko je spoznal prvega čarovnika. Na pogled ni bil kaj posebej oborožen a čarovniki so veljali za ene izmed najbolj destruktivnih borcev. Morda svojih nasprotnikov niso presenetili iz bližine a so nad njih lahko priklicali vse naravne elemente iz velike daljave. Čvrsto je stresel roko Nathanielu ter mu v odgovor prijazno prikimal. Čez nekaj časa se je med njih pridružil nov vilinec. Ta je nosil znamenito ime Batres, na daleč se mu je že videlo da je bil vojskovodja. To je to, končno zopet odhajam v boj. Se je zamislil Degor, ter v lepo zloščenem ščitu v odsevu videl svoj obraz. Dve brazgotini ki sta mu skoraj bežno sijali na obrazu, sta nosili veliko zgodovino. Končno se je predramil, ko je Nathaniel, prilil nekaj več motivacije v ostalo skupino. Degor mu je priskočil na pomoč. Svoj ščit je z eno roko zavihtel nazaj na hrbet, ter z desnico iz pasu izvlekel njegovo bojno sekiro. Dvignil jo je močno v zrak ter ponovil za njim.
"Nate ima prav! Pripravljeni smo in odhajamo zdaj! Nebi rad izpadel kot egoist a mislim, da vzamemo v roke svoja najbližja orožja ter se takoj odpravimo na našo nalogo. Min Rimmon ne bo dolgo čakal na nas."
S svojo dvignjeno sekiro ter črnim bleščečim rezilom, ki se je ostro svetlikalo v soncu, je s tem odzdravil vse ostale viline, čarovnike ter bojevnike. Obrnil se je na petah ter hitro zakorakal iz ceste, na kateri so stali. Kmalu je zašel v bližnji začetek gozdov, dokler ga ni končno pogoltnila večna tema.

((Shall we? ))

[Dogajanje prestavljeno nekaj časa v prihodnost. Od zadnjega Framlingovega posta je minilo vsaj nekaj mesecev...]

Na prostrani zeleni jasi, obdani z visokim drevjem Arawa in Lathlesa, je mrgolelo vilinov. Na kraju, kjer je običajno gorel velik kres in oznanjeval bojne pohode, je zdaj gorel prav skromen ogenj, nekdaj povsem nabita jasa, pa je bila zdaj na pol prazna. A vendar se je na njej nekaj dogajalo, saj so se mnoge vitke postave radovednih, predvsem pa nezaupljivih obrazov ozirale proti nekoliko privzdignjenemu delu jase, odkoder so jih zmerom nagovarjali njihovi voditelji. Nazadnje je bilo to šele pred kratkim, a prav takrat se iz tega ni izcimilo prav nič dobrega. Tako ni čudilo, da je mnogo vilinov na to srečanje prišlo s precej nelagodnimi občutki, saj na novo vojno niso bili pripravljeni. Po eni strani so si res želeli ponovno ugledati luč nad Forestom, a strah pred dokončnim porazom jih je preveč hromil, da bi tako nespametno zaletavali v neznano.
Mnogi niso vedeli niti tega, kdo je sklical ta zbor, niti tega ne, zakaj jih je tako malo prišlo, a kmalu po prihodu se jim je vse razjasnilo. Na vzdignjeni travi je stalo ducat vilinov, ki so zrli proti množici zročih obrazov in ob njihovem skromnem številu vilinska srca niso prav nič drhtela. Visok vilin temnih las in sinjemodrih oči se je obrnil in stopil proti bližnjim drevesom, ki so omejevala zbirališče Aniriel.

"Mojster Iant, mislim, da jih več ne bo prišlo" je dejal z resnim glasom, v katerem nisi mogel razbrati nobenih čustev. Starec, ki je stal ob njem in nemo zrl v črnino gozda, je bil ob tako visokem vilinu prav majhen. Njegove priprte oči so se prav počasi razprle in se zamišljeno zazrle v visokega vilina. "Verjetno res ne Eruanan, a to smo tudi pričakovali. A v obupu se oprimemo še najmanjšega upa, kajti ta je boljši, kot zgolj brezup."
Oprt na svojo leseno palico, je stari čarovnik počasi odkorakal proti jasi, se zrinil skozi drevje in se naposled znašel pred približno stotimi obrazi. Ko so ga uzrli, se je med množico vzdignilo mrmranje, ki pa se je poleglo tisti hip, ko je Framling spregovoril.
"Modri vilinski bratje, ta večer smo se tukaj zbrali iz prav posebnega razloga in niti najmanj ne dvomim, da vas večina ve, kaj je razlog tega zborovanja." Ni minilo dolgo, pa so se že oglasili prvi zbrani gostje. "Seveda, hujskali nas boste k bojevanju!"
"Mislili smo vsaj, da nas bo nagovoril kakšen izmed velikih vilinskih poveljnikov, a zdaj, ko vidimo vas, se ne čudimo tako skromnemu obisku!"
"Čarovnikom ni zaupati, saj vso zlo izvira prav iz njih!" Kriki so se začeli krepiti, dokler ni starec s svojo palico močno udaril ob tla. Ob tem so iz konice palice ušle iskre in glasno je zagrmelo. Nezadovoljni vilinski obrazi so postali preplašeni, a ne vsi. "Je mar to hujskanje zlobno? Ne bom tajil, da je bilo čarovništvo ustvarjeno iz zla, a kdor izmed vas me pozna, mora dobro vedeti, da se že stoletja borim za mir, pravico in svetlobo. Mar so vaša ponosna srca že pozabila starega Ianta, ki vam je v preteklosti tolikokrat svetoval? Ianta, ki vam je izdajal, kaj se dogaja v zunanjem svetu in vas svaril pred sovragi? Ne postanite tako vzvišeni, kot so to tisti, ki jih tako sovražite. Res je, dolgo sem miroval, a to zgolj zato, ker sem potreboval počitek, a tudi v tem času sem preučeval sovražnike. Zdaj vem o njih več, kot marsikateri temnostranec in sem že zato zloben?" Framlingov glas se je vzdignil nad množico, ki je zdaj za spremembo molčala. Nekateri obrazi niso bili več tako sovražno nastrojeni, mnogi so se spogledovali, medtem ko je ducat vilinov še vedno nepremično stal za čarovnikovim hrbtom. Kres se je zaradi močnejšega vetra rahlo povečal in posledično tudi svetloba. Zdaj so lahko vsi videli Framlinga, njegova siva razcapana oblačila in njegov bel obraz, ki je skrivnosto žarel.
"Zdaj pa mi odvrnite modri vilini, si želite živeti v teh razmerah, ali bi želeli znova uzreti luč nad Forestom?"
"V teh razmerah si seveda ne želimo, ampak nikjer nimamo zagotovila, da bomo naslednjo vojno izbojevali. Prav lahko ponovno izgubimo in potem bo izguba še toliko hujša. Še več mrtvih bratov in sestra, še manj varne zemlje." Mrmranje se je znova vzdignilo in starec mu je s prikimavanjem pritrdil. "Vse to je res, a včasih je v življenju potrebno tvegati. Če ne boste ukrepali, je možnost po svetli prihodnosti izgubljena. Če boste, ta možnost kljub vsemu obstaja. Mrak se bo sčasoma samo še krepil, naraščal in ker ne bo imel pravega tekmeca, bo zaradi silne moči vse bolj vdiral v te gozdove. In potem se bojim, da utegnete končati enako tragično, kot so škratje." Tedaj je v ospredje stopil tisti visok črni vilin, ki ga je Framling nazival Eruanan in že njegovo strogo obličje je pri mnogih vzbujalo nelagodje. Ko je odprl usta, je ves hrup ponovno zamrl. "Neradi slišite te besede, a lahko vam pritrdim, da so resnične. Jaz in še enajst drugih vilinov potuje z Framlingom že nekaj mesecev in v tem času smo spoznali njegovo modrost. Sam sem bil nekoč vaš poveljnik, bojeval sem že mnoge vojne, zato vas pozivam, ne izpustite te priložnosti! Udarimo takrat, ko sovražnik najmanj pričakuje, predvsem pa drugače, kot prejšnjikrat." Framlingu se je zazdelo, da se je vzdušje med zbranimi hitro spreminjalo. Nezadovoljstvo, strah in odpor so prehajali v ponos, izzivalnost in celo pogum. Morda se bo vendarle kaj zgodilo je pri sebi zadovoljno pomislil, ko se je oglasil eden od vilinov. "Morda nam drugega kot vojna res ne preostane, a potem prosimo za potreben čas, da bomo lahko v miru razmislili. Tako pomembne odločitve ne moremo sprejeti čez noč."
"Vsekakor, tokratna vojna ne bo odkrita vojna fizične moči, pač pa vojna razuma, spretnosti in predrznosti. Če udarimo zgolj na enem mestu, nas sovražniki brez dvoma strejo, a če udarimo istočasno na več mestih, imamo mnogo več upanja. Dežele se morajo združiti in šele takrat zakoračiti proti viru vsega zla, Min-Rimmonu. Toda kljub temu se ne smemo predolgo obirati. Čaka nas še dolga pot pridobivanja zaveznikov in prav ta je tista, ki nam bo vzela največ časa. V roku dveh tednov se bomo ponovno sestali in tedaj si želim vašega odgovora." Framling se je obrnil in počasi zapustil vzdignjen teren, medtem ko se je množica začela počasi razhajati.

Čarovnik se je znova odpravil proti drevju, ko je za njim prišel eden od spremljevalcev, ki so ga spremljali že velik del poti. "Uspelo vam je vplivati na srca zbranih, kar je pri našem rodu redkost. Bomo to noč ostali tukaj?" Starec se je zazrl v mladega rjavolasega vilina in se nasmehnil. "Res? Morda, morda. A prezgodaj govoriti o uspehu je enako, kot se prezgodaj prepustiti brezupu Asilien. Počakajmo in videli bomo. Glede vas ne vem, a sam bom to noč vsekakor prespal tukaj. Utrujen sem in rabim počitek, pred mano pa so še izzivi, ki si jih raje sploh ne predstavljam. Najprej umski, nato fizični."
Asilien se je odpravil nazaj k ostalim, Framling pa je stopil pod drevje in na mehki travi prav kmalu zaspal.

Loth je počasi in tiho stopala do zbriališča. Pomembna naloga... Ki nam bo skoraj zagotovo pomagala poraziti temnostrance v naslednji bitki. O, ja. To bo še lepo. Komaj čakam na ta trenutek. Si je navdušeno predstavljala v mislih. Ko je prišla na tiho zapuščeno zbirališče, je ugotovila, da je prva. Nekaj si je jezno zamrmrala v brado nato pa Se usedla na mehko živo zeleno travo ter se skoraj takoj potopila vanjo. Začutila je, kako jo znova polni energija, ko je bila spet v stiku z naravo. Uživaško je zaprla oči in obrnila glavo v smeri, za katero je domnevala, da je sonce, ki ji je prijetno grelo obraz. Pravzaprav je ugotovila, da je dokaj vesela, da je prva. Lahko se je po mili volji razgledovala po pokrajini in delala praktično kar je hotela brez nadležnih vprašanj in motenja. Zleknila se je na travo in odprla oči ter začela občudovati puhaste oblačke, ki jih je rahel vetrc poganjal po nebu.

Na kobili temno rjave barve je prijezdila Saiaron. Ko je slišala, da naj bi šli v neznane dežele na severu poiskati zaveznike, je pri priči odšla od doma. Airen je bila vzdržljiva, zato se ji ni bilo potrebno posebej ustavljati, da se njena kobila spočije. Kmalu je prispela na obrobje jase, ki je predstavljala starodavno zbirališče Aniriel. Bila je očitno druga tukaj, kajti videla je samo neko nepoznano vilinsko dekle. Nasmehnila se je in se spustila z Aireninega hrbta. "Zdravo," je prijazno rekla in ji pokimala. "Sem Saiaron Parawel, pa ti?"

((se mi res ne da pisat in res nimam naudiha))

Zdrznila se je, ko jo je nekdo prijazno pozdravil: "Zdravo. Sem Saiaron Parawel, pa ti?" Dvignila se je s trave in obrnila glavo v smeri, od koder je prihajal prijazni glas. Zagledala je vilinje dekle, ki je imelo lep obraz z lešnikovo rjavimi očmi in obrobljen s svetlo rjavimi lasmi. "Zdravo," se ji je toplo nasmehnila in ji odzdravila. "Saiaron, torej. Lepo ime. Jaz sem pa Lothien." ji je odgovorila na vprašanje. Nato se je razgledala, kajti zanala je prisotnost še enega živega bitja, ki pa ni bilo človek. Poleg Saiaron je ugledala lepo temno rjavo kobilo. Rekla bi lahko, da je odtenka lubja temnega bora, vendar ne povsem. Imela je neko nedoločljivo lepo barvo ter sijočo grivo in rep. Vstala je in Saiaron previdno vprašala: "Saj jo lahko pobožam, mar ne?" A ne da bi počakala na odgovor je pristopila k kobili ter jo nežno pobožala po gobcu. Globoko in prijazno je zarezgetala in prhnila iz nozdrvi, da je v Loth bušnil valček toplega zraka. Kobila ji je povohala ponujeno roko nato pa se prijateljsko podrgnila obnjo. "Kako je ime tej lepotici?" je vprašala vilinko, medtem ko je še naprej božala kobilo. "Tako je lepa... Meni osebno so konji najlepše in najpopolnejše živali. Tako rada bi imela enega... verjetno si ga bom kupila, ko bodo okoliščine to dopuščale." Res si je konja zelo želela. Imela jih je zelo rada in vedno je bila vesela, če je bil kateri poleg nje in ga je lahko božala.

Abella je počasi korakala proti zbirališču. Skrivno ljudstvo? Premagati temo? si je zamišljala. Bila je vsa na trnih, kako jo bodo sprejeli, saj je bolj tiha. Sicer, pa saj, če ji bo kdo kaj reel bo odgovorila, drugače bo pa tiho in zadaj. Saj ji gre boljše rokovanje z orožjem kot z ljudmi. Ko je že skoraj zakorakala na planjavo, je zaslišala klepetanje. Skrila se je za drevo in pogledala kdo je tam. Nikoli ni zaupala nikomur in nikoli se ni počutila zares varno, zato je uporabljala metodo skrivanja. Marsikomu bo šlo to na živce, a vseeno jo njena preteklost muči in razžira, tega pa ne ve nihče.
Prepričala se je, da so to vilini in da ji ne želijo nič žalega. Počasi je stopila na mehko travo ob robu zbirališča in previdno hodila naprej. Ko je prišla en meter pred konja, ga je pogledala se nasmejala in rekla: čigav pa je ta prekrasen konj? Stopila je naprej in se vsedla poleg drugih dveh. Bila je tiho, ker ni ravno najboljša z ljudmi. Potiho je pozdravila in gledala konja.

Začutila je, da je prišel še nekdo in navdušeno je pogledala okoli, a videla ni nikogar... Oziroma, tam za drevesom se je nekaj premikalo, kajne? Odvrnila je pogled in raje počakala, da se tisti nekdo prostovoljno prikaže in začela spet mirno božati prelepo kobilo.
Kmalu zatem je na jaso počasi stopilo... Dekle? Ja, dekle, po vsej verjetnosti čarovnica. Kmalu se je prikazala v njenem vidnem polju rjavolasa in modrooka punca, stara morda okoli 20 let. Bila je lepa, vendar ne na bahav način, da bi se vsi ozirali za njo ter jo sploh opazili. Bolj morda na nekakšen nežen in gladek. Nato se je punca nasmejala in vprašala: "Čigav pa je ta prekrasen konj?" Loth si je vzela nekaj časa, če bo morda Saiaron odgovorila prva, vendar ni. "Njen je," je povedala s svojim žvrgolečim glasom in pri tem pokazala na Saiaron poleg sebe.
Dekle je zamrmralo tih pozdrav ter se usedlo poleg njiju. "Hej," je previdno rekla. "Jaz sem Lothien in to je Saiaron," je pokazala nanjo. "Obe sva vilinki, kot si verjetno že ugotovila. Kdo si pa ti?" Zaenkrat ni hotela spraševati preveč, kajti prišla je do sklepa, da punca ne zna ravno z drugimi ljudmi.

Na hrbtu Fidelisa se je približal vilinskemu zbirališču in ko so se mu drevesa razmaknila, je v dalji uzrl tri sedeče postave, čigar postave in drža so narekovali, da gre nedvomno za mlajše ženske. Torej ne bom sam. Prvič je pri sebi pomislil stari vešč, ki je novico o zbiranju sprejel s precejšnjo nezainteresiranostjo, saj je bil prepričan, da iz te moke ne bo kruha. Njegovi vilinski spremljevalci so ga obvestili, da so vilini sklicali skrivno srečanje, na katerem bi naj razkrili svoje načrte glede prihajajočega upora, naj pa so povabili vse, ki so bili zavezniki svetle strani.
Framling je bila skeptičen glede tovrstnega koraka, ki se mu sam pri sebi sicer ni zdel slab, ampak bal se je, da se bo odzvalo premalo prostovoljcev. In če bi se jih odzvalo premalo, je to le še en hud udarec za našo stran. Vilinske prijatelje je pustil za seboj, saj so se morali odpraviti po svojih opravkih in je tako preko gozdov vilinskega ljudstva pojezdil nazaj proti zbirališču. Velika jasa je z izjemo tistih treh deklet samevala, a čarovnik je vendarle vzpodbudil Fidelisa in nadaljeval z lagodno ježo, naravnost v njihovi smeri. Odkar je prebival z vilinskim ljudstvom, je nekoliko spremenil svoj videz, saj so mu slednji poklonili enega svojih sivih plaščev, ki so bili sila mehki in udobni, njihovo glavna lastnost pa je bila v tem, da so nosilca ščitili tako pred mrazom, kakor tudi pred vročina. Fidelis se je še okrepil in se bil že povsem navadil na svojega lastnika, ker pa je bil po svoji naravi miroljuben konj, ga je silno malo stvari razjezilo.
"Pozdravljene, zaveznice svetlobe" je pozdravil Framling, ko je prijezdil do sedečih deklet. Skočil je s hrbta svojega konja, z njega pograbil pritrjeno palico in ga pobožal po mehkem gobcu, da je konj tiho zahrzal. Pustil ga je, da se je pasel blizu drugega konja, sam pa je stopil do majhne druščine in z nasmeškom opazoval zbrana dekleta. Dve sta bili po ušesih nedvomno vilinki, medtem ko glede tretje tega ne bi mogel trditi. "Jaz sem čarovnik Framling in domnevam, da smo se tukaj znašli iz istega razloga." Oprt na svojo dolgo leseno palico je mirno stal in okušal veter, ki je rahlo vlekel skozi zeleno obzidje gozda.

Abella se je počasi zazrla v dekle, ki ji je ravno povedalo kdo sta. Jaz sem Abella, sem čarovnica. je izgovorila. Lepo vaju je spoznati je še pripomnila. Zazrla se je med kolena in tiho, ravno toliko, kolikor lahko vilinska ušesa slišijo: se opravičujem, ker nisem ravno zgovorna. Pogledala je gor in opazovala konja. Obožujem konje, moja najljubša žival so, poleg volkov. je rekla.
Zaslišal se je šum v grmovju in topotanje kopit. Abella je malo zadrgetala, a se je kmalu spomnila, da je to vilinsko zbiirališče in da je to zelo varen kraj. Iz grmovja je nato prijezdil starejši človek, z dolgo, sivo brado. Pozdravil jih je in popvedal, da je čarovnik. Bila je malo vesela, da je še nekdo njene vrste tukaj. Pozdravila ga je in ga iz strani opazovala, kako je stal in bil čisto zbran in miren, ko mu je veter pihal skozi dolgo brado.

Majhna skupinica je počasi prispela do zbirališča, in šele ko so prispeli, je Luciane ugotovila kako smešno morajo v bistvu zgledati skupaj drobcena vilinka z živo oranžnimi lasmi, tipičen bradati škrat in čarovnik/človek s črnimi lasmi. Nasmehnila se je in se ozrla po ostalih ljudeh v bližini. Pogled ji je najprej obstal na dekletu temnejše kože, zato se je odločila, da gre kar do nje. Počasi je pristopila in se ji nasmehnila. "Živijo! Jaz sem Luciane." ponudila je roko dekletu nato pa pogledala Tronirja ki je bil očitno še vedno precej v pomanjkanju njemu najpomembnejše tekočine - piva. Ozrla se je po preostalih okoli sebe, pa se ji ni zdel noben znan, zato se je odločila, da ostane kar pri dekletu. "Od kod pa si?" je vprašala s kolikor se le da vljudnim glasom.


[tronko - kr sama sem se odločla XD]

Z zanimanjem je poslušala dekletovo razlago od kod je in se smehljala. Ob pogledu, ki ga je dekle namenilo škratu pa si ni mogla pomagati in se je morala zasmejati. "To," je Luciane odgovorila, "je škrat, eno izmed najponosnejših bitij, kar jih boš kadarkoli spoznala. Sklepamo da je med zadnjimi če ne celo čisto zadnji med škrati. Trenutno pa mu primanjkuje njegovega življenskega eliksirja, piva in je nekoliko uničen pa tudi..." Takrat je nehala, saj je vedela da je povedala več kot dovolj. Opazovala je tople oči, ki so zrle iz prijaznega obraza dekleta in ob njih se je morala nasmehniti. "Kakšen se ti zdi Forest? Nekoč sem bila doma v tem gozdu. V hišici na drevesu. Pred kratkim sem se skoraj preselila, pa sem si premislila, torej še vedno živim v tem gozdu. Nekoč me lahko obiščeš." Ozrla se je okoli in iskala Larsa, ki je nezaupljivo stal na robu jase. Pomahala mu je, naj pride bliže in počasi je ponosni volk prišel do vilinke. "Tisti tvoj konj je reva! Ne upa priti na jaso, ker je na njej preveč ljudi. Je pa zvest, ne premakne svojega pogleda od tebe, " je razložil Lars nato pa pogledal vilinčino sogovornico. Takrat se je Luciane zavedela, da ne ve niti njenega imena. "Kako ti je sploh ime?" se je nasmehnila sogovornici ob tem pa začela nežno božati Larsa.

Stopil je na vejico, ki je pod njegovo težo počila. Pogladil se je po trebuhu in se zadovoljno nasmehnil. Da je prišel do zbirališča, je Morskow rabil več dni, mogoče kak teden. Ves čas je pešačil, to se mu je zdelo še najbolje. S tem je najbolje ugodil svojim potrebam po opazovanju narave. Vilinskega okolja sicer ni bil vajen, a zadnje čase, ko je svoje življenje preživel v njem, se je počasi privajal nanj. Skorajda je bil že na cilju. Stopil je v blatno lužo in neodobravajoče zastokal. Obuvalo si je obrisal ob deblu bližnjega drevesa in stopil malo naprej, da se mu je odprl pogled na jaso. Vedel je, da zbirališče leži točno na robu gozda, torej je bil blizu. Zelo blizu. Zazdelo se mu je, da je že zaslišal množico, pa je potem ugotovil, da so bili zvoki najverjetneje le plodovi njegove bujne domišljije. Sprehodil se je v smer, v kateri je menil, da je bilo zbirališče, in kmalu je videl, da gre res v pravo smer. Bil je že skoraj tam. Popravil si je fes, ki je bil malenkost nagnjen. Tega ni imel rad.

Da, to je bilo to. Zbirališče. Prišel je na zbirno mesto in se razgledal po množici svetlopoltih ljudi. Gledal je, če bo kje našel koga osamljenega, da bi se mu pridružil, če bi želel njegove družbe, nato pa ga je prešinilo, da bi se pridružil skupini, v kateri je bila tudi neka temnopolta ženska. Ponovno si je poravnal fes, ki mu je že skorajda zdrsel z glave, in se odločil, da se bo vključil v družbo. Videl je, da se črnka že z nekom pogovarja, zato je stopil zraven in počakal. "Pozdravljeni," jih je nagovoril, ko so se nehali pogovarjati. "Morskow," se je predstavil. Nasmehnil se je. Iz navade je dvignil svoj fes z glave, ga očedil in si ga nato previdno postavil nazaj na svoje mesto. Pogladil se je po trebuhu in se nasmehnil. "Kako je pa vam ime?"

Po kdo bi vedel kakšnem naključju se je skupinica znašla ponovno na stari poti, spet usmerjena v smeri vilinskega zbirališča. Hitreje, kot bi lahko pričakovali, se je lesena zavesa razprla in se je očem ponudil pogled na jaso, ki bi ji brez dolgega pomisleka pripisali ozanko zbirališča. Nekaj bitij, dvononžnih v večini, se je tamkaj že nahajalo čakajoč na tisto, kar je pač se še imelo namen pripetiti.
Kaj hitro, ko je mali mož položil svojo stopalo znotraj zbirališča je ostal tako rekoč sam. Neki neznanec, veliki sralec in volk pač niso bili ravno omembe vredna družba. No, tudi kostama zver jo je kaj kmalu popihala, da se jo je lahko črtalo z »seznama«. (S tem je mišljen volk in ne ti Lux.) Vilinka je odhitela sledit svojemu jezikovnemu nagonu in ker se zravn kopitarja škrat ni počutil najbolje ji je vsaj delno sledil. S to razliko, da je Tronir odracal do nekega hrasta ki se je v bižini bohotil že nič koliko let. Prav prijazno, ker bi se pač lahko zgodilo, da bi zaloge vode poniknile, je bojevnik spraznil svoj telesni rezorvar. Ko je bilo požrtvovalno opravilo opravljeno je ponovno pograbil sekiro, ki jo je pri tem odložil v bližini in urno, da bi bili presenečeni kako se lahko takšen pritlikavec tako hitro zasuče, obrnil. Izmed vseh slokih postav špičastih uhljev ni trajalo dolgo, da je razpoznal svojo sopotnico. Le-ta se je že veselo pogovarjal z ... nečim nadvse in nadmočno zapečenim. Sumničavo je pripl oči, in se z desnico pogladil po bogati bradi. "Pri nakovalu mojih prednikov in vseh popitih vrčkih ..." Z vilinsko magijo začarano veliko sekiro si je pripel ob bok in se pričel smukajočega koraka približevati nenavadni skupinici. Na srečo, ali pa ne srečo, se je na pot enemu izmed poslednjih škratov postavila še bolj nenavadna postava rjave barve. Razdalja do izbrane točke je bila sedaj že tako majhna, da je lahko ponosni mali sitnež slišal ime nenavadnega stvora. Mordor. Še nekaj korakov in škrat je bil dovolj blizu, prav za hrbtom prišleka, da je lahko stegnil roko in ga pošteno uščipnil. Presenečeno je ponesel prste bližje obrazu in zapazil, da tamkaj ni nobene barve. Niti čudnega vonja, ki bi ga morda pričakoval, ni bilo. Še zmeraj priprtih oči in sumničevega izraza je poprijel za ročaj svojega orožja ter z njim pomahal proti čudaku. "Kdo in ali kaj si ti rjasto bitje z vedrom na glavi?" Čudno, vedno bolj čudno je postajalo vse to ...

[moj prvi RPG post po kar dolgem času brez pisanja, tako da ni neke briljance ]

"Arbeah, torej." Morskow je odobravajoče zagodel ob omembi njenega imena. "Me veseli." Pogladil se je po trebuhu in se nasmehnil. Nenadoma mu je nasmeh zamrl, zakaj nekaj ga je uščipnilo. Morskow je zakričal in se ozrl. Videl ni ničesar. "Kdo in ali kaj si ti rjasto bitje z vedrom na glavi?" se je oglasil neki glas. Pogledal je. Prihajal je od spodaj. "O, škrat!" se je zarežal džin. "Skrajno nepoučeni škrat, moram pripomniti." Pogledal ga je, kot bi mu hotel nekaj prikriti. "Ta stvar, ki jo imam na glavi, se imenuje ..." Vnovič se je nasmehnil. "Ta stvar, ki jo imam na glavi, se imenuje fes, nepoučeni mali škrat." Z zadnjimi tremi besedami se je nadejal, da ga bo malo zbodel. Namenoma se je obrnil nazaj k Arbeah. Če ji je bilo tako ime, seveda. "Kaj je pa tebe prineslo sem v te kraje?" jo je vprašal in si popravil fes. "Sem pa res mislil, da sem edini džin, ki si je želel priti sem, da bi pomagal svetlim rasam. Saj vem, da nismo po navadi na nikogaršnji strani, pa veendar sem raje na svetli kot na temni. Navsezadnje spoznaš vsevrstna različna smešna bitja." Pogledal je proti škratu. "Bitja, kot je recimo tale mali drznež, ki me je prejle uščipnil." Z glave je snel pokrivalo in mu ga postavil na glavo. "Tako, zdaj izgledaš malo višji. Dovolj visok, da si drznem reči, da si najvišji škrat, kar sem jih kdaj videl. No, bo že res, da jih do sedaj nisem videl kaj dosti, ampak naj bo." Popravil mu je fes, ki mu je lezel z glave. "Takole se ga postavi."