Vilinsko zbirališče Aniriel

"Arbeah, torej." Morskow je odobravajoče zagodel ob omembi njenega imena. "Me veseli." Pogladil se je po trebuhu in se nasmehnil. Nenadoma mu je nasmeh zamrl, zakaj nekaj ga je uščipnilo. Morskow je zakričal in se ozrl. Videl ni ničesar. "Kdo in ali kaj si ti rjasto bitje z vedrom na glavi?" se je oglasil neki glas. Pogledal je. Prihajal je od spodaj. "O, škrat!" se je zarežal džin. "Skrajno nepoučeni škrat, moram pripomniti." Pogledal ga je, kot bi mu hotel nekaj prikriti. "Ta stvar, ki jo imam na glavi, se imenuje ..." Vnovič se je nasmehnil. "Ta stvar, ki jo imam na glavi, se imenuje fes, nepoučeni mali škrat." Z zadnjimi tremi besedami se je nadejal, da ga bo malo zbodel. Namenoma se je obrnil nazaj k Arbeah. Če ji je bilo tako ime, seveda. "Kaj je pa tebe prineslo sem v te kraje?" jo je vprašal in si popravil fes. "Sem pa res mislil, da sem edini džin, ki si je želel priti sem, da bi pomagal svetlim rasam. Saj vem, da nismo po navadi na nikogaršnji strani, pa veendar sem raje na svetli kot na temni. Navsezadnje spoznaš vsevrstna različna smešna bitja." Pogledal je proti škratu. "Bitja, kot je recimo tale mali drznež, ki me je prejle uščipnil." Z glave je snel pokrivalo in mu ga postavil na glavo. "Tako, zdaj izgledaš malo višji. Dovolj visok, da si drznem reči, da si najvišji škrat, kar sem jih kdaj videl. No, bo že res, da jih do sedaj nisem videl kaj dosti, ampak naj bo." Popravil mu je fes, ki mu je lezel z glave. "Takole se ga postavi."

Kakšna predrznost! Nad ponosno, v lahkem vetriču igrivo plapajočo košato brado, je koža na obrazu po odtenku vedno bolj spominjalo na čudno rdečkasto pokrivalo zapečenega bitja. Z vsako besedo, s katero si je drznil neznanec bolj onečastiti malo raso, je izgledal škrat bolj kakor fes. Čeravno je bil prišlek tujec v deželi bi lahko vedel, da se z ponosnimi miniaturnimi bojevniki pač ne gre dobro zafrkavati kadar pride do takšnih reči. Lahko je bilo namreč vse skupaj izrečeno v šali toda znotraj glave, na kateri se je iznenada znašla tako imenovano vedro, ki vedro ni bilo, se je pričelo vse skupaj približevati že nivoju potresa in zavretja. Ni čudno torej, da je moral nič hudega sluteče zabavljač popraviti svojo lastnino. Toda preden pa je nepridipravu uspelo do konca dodobra izgovoriti zadnjo črko v zadnji besedi se je, presenetljivo hitro glede na velikost orožja v primerjavi z velikostjo vihtilca, premaknila dlan z ročajem vred. Kot bi mignil je bliskovito proti rjavokožcu letel ploski del sekire, ki ni prinašal globoke rane. Ni pa to pomenilo, da ne bo ostala grda modrica in bolečina za opomin ob le-tej. Ako bi imeli tedaj pri roki visokotehnološke kamere, ki so namenjene upošasnjevanju prikazanih sličic posnetega filmčka, bi lahko videli, da je koža ob stiku z vilinsko magijo začaranim jeklom vzvalovila. Obenem pa je rdeče vedro z glave že letelo proti tlem jase.
Udarcu je po osnovem zakonu, da akciji sledi reakcija, sledil kolaps telesa, ko se je sila udarca prenesla v kolenski predel nog in je telo zgubilo ravnotežje. Že med lepim prikazovanjem gravitacijske sile so po zraku pričeli potovati Tronirjevi zvočni valovi, ki so nosili s seboj raznorane psovke. Ker vse pač niso namenjene vsem očem si bom dovolil rahlo omiliti izbor napisanih. "Ti ničvredni rjavi ostanek pri kovanju bogov! Kako si drzneš žaliti škrate, mene in moje prednike! Pri moji bradi, da te bom lastnoročno račetveril, nazaj skupaj sestavil nato in ponovil postopek! Naj ne pijem več piva in naj ne kovem več, če te sedaj in tukaj pred vsemi ne preklinjam pred vsemi božanstvi, ki jim je kaj do tega sveta po katerem hodi tvoja ničvredna noga!" Še bi lahko nadaljevali kajti rjohenju kar ni bilo videti konca. Za trenutek ali dva je izgledalo celo kakor, da bo mala postava rjavokožca ubila kar na licu mesta. Vendar pa se to le ni zgodilo kajti kdo bi vedel katera sila je zadržala veliko sekiro malega bojevnika, ki je raje kakor povzročil smrt z gladkim zamahom ter rezanjem vratu v eni potezi odvihral stran še zmeraj glasno preklinjajoč nesojenega zabavljača.

Besno je brcnila žveneketajoča hodeča konzerva brez napisa Gavrilović v zamrznjen kup zemlje, ki si ga je nek krt naredil najverjetneje kakor razgledno točko. Ali pa za zračenje. Kdo bi vedel kakšne zlobne načrte o zavzetju podzemlja je imel v glavi žužkojed. Kos mrle zemlje je kakor žogica za golf, ki še ni bila izumljena, odletel proti najverjetneje na nebu skritim nebesom. Toda tja ni nikoli prišel saj je gravitacija sebično poskrbela za trši pristanek, ki je ostanke razbil na še manjše koščke. Plamen besa, ki bi ga lahko primerjali z ognjem kovača, je počasi poniknil skorajda tako hitro kakor se je prikazal. Samo še nekaj besed bi bilo potrebnih pa bi ostri rob orožja potoval pod drugačnim kotom ter prinesel črnemu zlodeju drugačne posledice. "Bi kaj hitro preverili če je tudi njegova kri takšne barve kakor njegova koža."
Zvok stopala, ki je stopal po mrzli zimski zemlji, se je ustavil zravn ponosnega škrata. Senca se je vsilila v vidno polje čemur je sledil glas. Že iz besed, ki so bila tako drugačna od grobih tonov skorajda povsem izničene rase, je bilo mogoče razbrati prefinjenost, ki ji v vsej deželi ni bilo para. Vsej do sedaj odkriti deželi. Besede so ponovno povzročile intenzivno dvigovanje besa, ki je kakor vreli gejzir hitro bruhal svojemu cilju naproti. Naj je spoznal svojo »zmoto«, če jo lahko tako imenujemo ali ne, je z dlanjo na ramenu in drugačno taktiko neznanec povzročil nasprotno reakcijo torej ponoven upad novega vala jeze. Z nergajočim, globokim glasom je pobrundal nekaj nerazumljivega v odgovor in se napol obrnil proti sogovorcu neznanih obraznih potez. Črni lasje, mile obrazne poteze, bleda polt, ... "Meni že ne bo noben rjasti človeški paglacev solil pameti. Saj nisem koza, ki se jo privaja za ježo temveč škratji vojskovodja pri bradah prednikov!" je nadaljeval v še zmeraj skorajda nerazumljivem tonu, ki bi ga lahko brez zamere pripisali medvedu, ki ga je pred kratkim nekaj znerviralo in sedaj modruje o tem. Tronirjeve oči so med govorjenjem skorajda podavestno sledile pogledu neznanca, ki se je zazrl nekam v lubje, premišljujoč o kdo bi vedel čem. Pivu morebiti?

Stopila je do svojega škratjega prijatelja, ki je še vedno pasel mulo ob robu zbirališča. "Tronir, mislim da boš moral jahati. Vsi ostali bodo jahali in težko nas boš dohajal. Ti je ljubše na konju z mano ali da si sam?" je Luciane vprašala, saj ni želela pogrevati zamere škrata do džina. Njej sami sta se zdela oba džina zelo zanimiva saj sta imela v nasprotju z njeno snežno belo kožo onadva temno. Všeč ji je bila tudi njuna skrivnostnost, saj je zase vedela da ne bi mogla tako skrivnostno govoriti niti v sanjah, preprosto je bila preveč klepetava. V očeh škrata je opazila bes nad džinom in nasmehnila se mu je ter poklicala Larsa in konja. Najprej je pritekel Lars, kmalu za njim pa je nagotovo prišel še Black'ef ki je kljub temu, da je bil očitno prestrašen zaradi vseh teh ljudi držal glavo pokonci. Pobožala ga je po grivi nato pa se je skočila nanj in opazovala preostale svetlostrance okoli sebe kako so se pripravljali na nalogo. Preverila je, če je njen meč dobro pripet in če ima zelišča v mošnjičku ter mošnjiček dobro privezan na pas. Lars je od navdušenja skakal in se pogovarjal z Luciane, oba pa sta čakala na Tronirja.


[sklepam da bo Tronir rajši jahal zraven Lucy?]

((prišel z daljnega severa))

Ni bilo težko sprejeti odločitve. Izgubiti ni imel ničesar, zgolj lahko bi si vzel za domovanje najbolše drevo saj je ponudba verjetno več kakor zgolj pestra. Tukaj so mladiči vse prevečkrat začeli zahajati na njegove konce in čeravno so jih grožnje včasih prepričali, so postajale očitno brezpredmetne.
A neznancem se ni priključil. Skrit pred pogledi je na enem večjih, če ne celo največjem zborovanju zahvaljujoč svojemu ostremu sluhu poslušal glasove, ki jih je vetrič nosil daleč naokrog. Kako so glasni. Kako jim sploh uspe preživeti? Težave, ki so jih pestile in so očitno sploh bile razlog za njihov prihod v njihovo deželo, so ga zanimale ravno toliko kakor prejšnje zamrzovanje rek. Ni čudno, da jih sovražni plenilci tako učinkovito lovijo, ko pa se ne znajo niti premikati zaprav. Skrito, kakor se za lovca spodobi. In ravno tako je Varulv tudi sledil skupinici. Obložen z hrano za nekaj dni, kolikor jo je lahko brez dodatnega oviranja nosil s seboj, je sledil skupini na varni razdalji. Videl je lahko sledi, ki se ji nebodigatrebi niso niti poskušali prikriti. Kakor njihova senca je spoznaval nove navade, jih preučeval kakor bi preučeval svojo naslednjo žrtev. Saj kaj pametnejšega ni niti imel za početi, še posebaj če vzamemo v obzir počasno premikanje. Še najzanimivejše je bilo spremljanje nove okolice. Tako južno ni šel še nikoli poprej.

Skupini je sledil že nič koliko sončnih ciklov. Nehal je že šteti kolikokrat je črnino noči zamenjala svetloba dneva, saj števika razen informativnega značaja ni bila pomembna. Podnebje se je spreminjalo na zmeraj višje temperature, ki so bile koboldu popolnoma tuje. Seveda je sonce kdaj pripekalo tudi v njegovih rojstnih gozdovih, še posebaj ob dnevih ko ni pihljal vetrič, vendar nikoli tako hudo. K sreči mu ni bilo potrebno preveč skakati sem ter tja, da bi mu postalo neprijetno vroče, a prav z lahkoto si je lahko predstavljal kako se mu prsni koš dviguje veliko hitreje. Vendar pa to ni bila edina nadloga, če lahko temu tako rečemo. Občasno so drevesa izginila in jih ni bilo mogoče ugledati nikjer daleč naokrog. V tistih trenutkih je bil primoran zasledovalec iz varnostnih razlogov še povečati razdaljo med seboj in skupinico pustolovcev. Njihovo ne-zakrivanje sledi jih bo vse stalo življenj nekoč.

Končno so očitno prispeli na cilj. Verjetno, saj so se naenkrat preprosto ustavili. To ni bil še eden izmed premnogih počitkov, ki so si ga privoščili, saj je lahko razbral z gladkih obrazov olajšanje ob prihodu na jaso. To je to? Ne vedoč kaj naj pričakuje je elegantno skočil na enega izmed košatih listavcev v bližini. Kremplji so ga hitro spravili v višavo in razen tihega zvoka, ki bi ga lahko brez skrbi zamenjali za poteg vetriča, ni bilo nobenega izdajalskega zvoka. Na to vejo bi se lahko navadil. Udobnega sedišča, s katerega bi se videlo in slišali dogajanje spodaj, k sreči ni bilo težko najti. Pripravljen na neznano, ki naj bi sledilo, je Varulv v rahli napetosti čakal. In čakal. In čakal.