Gozd Lathles

Ea je hodila bolj na koncu kolone in nekaj razmišljala. Potem je odšla do Mery in jo vprašala: "Bomo odšli v kakšno mesto po orožje?" Upala je, da Mery to ve. Nato se je ozirala po ostalih v skupini. Zdelo se ji je, da so se vsi pripravljeni boriti in tudi sama je malo upala, da bo prišlo do boja. Ni ji bilo všeč, da naj se svetlostranci ne bi bojevali, vendar je to raje obdržala zase. Pravzaprav je dobro, da ni nič poškodovanih in umrlih, si je rekla. Ker se je tako zatopila v misli se je spotaknila in skoraj padla. Komaj je ujela ravnotežje, potem pa je hitro spet odšla do Mery in spet hodila skupaj z njo.
Videla je, da se je skupini pridružila nova članica in zdelo se ji je, da je slišala, da ji je ime Sai. Najprej jo je hotela pozdraviti, potem pa ugotovila, da zdajle ni pri volji. Ni ji bilo do pogovora, saj je bila dokaj utrujeno in bolela jo je glava. Najbrž imam mačka od tekmovanja, si je mislila in globoko zavzdihnila.
Videla je, da so se ustavili in naredili postanek, zato je tudi sama obstala. Ni se vsedla, saj pravzaprav sploh še ni bila utrujena. Popila je nekaj požirkov vode in jo ponudila tudi Keith, nato pa čakala, da se bodo odpravili naprej.

Ko jo je Degor vprašal po vzdevku in razložil da si težko zapomni imena mu je povedala:"Večini prijateljev se zdi Luciane in še vse tisto dalje nekoliko predolgo zato me kličejo Lucy. Lahko me tudi ti." Pristopila je še ena vilinka kostanjevo rjavih las. Predstavila se je kot Saiaron. Čuden občutek je biti večji od nekoga ki je starejši od tebe, je razmišljala Luciane.

Ozrla se je nazaj kje sta Ea in Mery. Opazila je da sta skupaj. Hitro je stekla k njima in prisluhnila pogovoru. Ea potrebuje orožje, jaz imam lok, ampak potrebnega bi bilo še kaj več kot samo lok. Morda meč? Ji je šinilo v glevo in hitro je potrdila Eo:"Ja, tudi jaz potrebujem kakšno boljše orožje od mojega loka. Upam da si ga bom lahko kje kupila." Malo je pomislila nato pa poklicala:"Lars, kje si?" Kmalu je volčič pritekel k njej in spomnila se je da še nihče ne ve kako je ime njenemu volčiču. Stekla je do Degorja, ker se je najprej spomnila na njega. "Degor nekoga sem ti pozabila predstaviti, tole je Lars" je pokazala na Larsa in ne da bi počakala na odgovor stekla do Rain, nato pa do Saiaron in vsakemu povedala enako. Žal nisem dovolj glasna da bi lahko to zakričala naokoli je žalostno pomislila in Larsa predstavila še zadnjemu članu odprave. Stekla je nazaj do Ee in mery in se prepričala da ji Lars sledi. Prišla sta do Ee in Mery in luc je spet prisluhnila pogovoru.

Degor se je sprehodil nazaj k podrtem drevesu kjer je mirno počival njegov ščit ter njegovo orožje. Poprijel je za sekiro ter jo z eno roko izruval iz drevesa. Naslonil jo je na ramena ter si ščit ponovno zavihtel na hrbet. Čeprav je bil pri koncu z njegovim počitkom, so ostali še kar prihajali. Približala se mu je še ena vilinka, ta je bila tokrat nekoliko presenečena. Veselo mu je podala roko ter se predstavila. Prijazno je sprejel njen pozdrav ter ji nežno stresel roko. Vendar njegov nasmešek je v trenutku zbledel z obraza, ko je ta omenila temnostrance njegove rase. Ni mu bilo lahko, da je na sebi nosil znamenja, ki mu jih je prizadel njegov brat v sporu o svetli ter temni strani.
"Vsi niso takšni kot si jih marsikdo predstavlja Saia. Nekateri globoko v sebi nosijo srce a si tega ne upajo priznati."
Saiaron ni bila prva svetlostranka ki je drezala v škrate iz Fin Hollena. Mnogo je bilo takih in le malo jih je uspelo spoznati temno stran škratov. Degor je bil eden izmed takšnih, ki je temno stran okusil precej hitro. Sekiro je nato podržal bližje k rezilu, tako da mu ni bila toliko v breme ter se obrnil k ostalim. K njemu je pristopila Lucy, tako kot mu je prej povedala, da jo lahko kliče. S seboj pa je pripeljala volka, z imenom Lars. Degor je le živčno dvignil roko v pozdrav a je na srečo odšla z njim vstran, pozdravit druge. Skočil je na podrto drevo kjer je prej zapičil svojo sekiro ter se ozrl k ostalim.
"No, kateri me boste lahko dohitevali, jaz grem naprej. Tistim ki ste morda počasnejši, se vidimo pri gori Anoli."
Zasukal se je na petah ter skočil iz drevesa na gozdna tla. V trenutku se je pognal v tek, v svojo smer, v svojo usodo.

Viv se je skoraj zadnja odpravila v gozd. Ozirala se je naokoli, ter občudovala gozd. Medtem je začela hditi vse počasneje, in preden je opazila da je zaostala za drugimi, so bili drugi že daleč. Ustavila se je razgledala po krošnjah. "Vav" ji je ušel. Čutila je kako se ji vilinska magija zbira kot, da bi ji nekdo ravnokar podaril paket energije. Vilivi so bili v gozdu močneji in o je začutila. Nato pa je zagledala majhne veverice, kako se preprivajo v srevesnem duplu. Bilo jih je štiri. Nekaj časa so se samo prerivala, nato pa se je očitno prerivanje prevaliv v prepir. Viv jih je že hotela pustit same, ko je opazila, da se ena veverica nevarno maje na robu. Izgubila je ravnotežje in začela padati. Viv se je močno ugriznila v ustnico in se stekla pod veverico, ter jo hitro ujela. Veverica jo je prestrašeno gledala, nato pa splezala po drevju navzgor. "Toliko o zahvali." Skomignila je, ter šele tedaj opazila, da ne vidi več druščine. Pognala se, kot da bi imela turbo pogon ((XD)) za njimi, ter jih na srečo dohitel, vendar se jim vseeno ni preveč približala. Raje se je držala v ozadju.

Z lahkoto je dohajala Degorja pri teku. Vmes se je ustavila in pustila Degorju da je nekaj časa tekel sam. Ozrla se je nazaj in opazila da se je skupini pridružila še ena vilinka. Prej jo je že videla ampak se je tokrat držala bolj v odzadju. Na hitro je pogledala kje je Degor in ugotovila da ga več ne vidi. Stekla je za njim in kmalu ga je ujela. Odspredaj je bila že vidna gora Anola.

Vivien je gledala trava, ki je tiho (kako pa naj bi drugače) ležala na listju. Marsikomu se to ne bi zdelo zanimivo (saj tutu Viv ni bilo), vendar je Viv doživela rahel preblisk..preblisk iz preteklosti, ko je živela pri svoji Teti. Tistega življenja ni marala, zato si ga je zbrisala s spomina. Vendar je bilo nemogoče zbrisati to.
Mala sedemletna Vivančka je skakala po travi ter delala kozolce. Bila je brezskrbna, nepazljiva...Še bi lahko naštevali. Ko je zapihal rahel svež vetrič se Viv ni mogla upreti. Preprosto je zakričala od veselja. NI vedela da sta njena starša mrtva zaradi Tete, ni vedela, da je to le še ena učna ura, kako postati zloben. Do nje je pristopila teta in ji materinsko položila roko na ramo. Viv se ji je prisrčno nasmehnila. Teta se ji je nasmehnila nazaj in počepnila zraven nje. ''Vidiš, to je gozd, to je tvoj dom. V njem se ti zbira moč magije, v njem si vsemogočna kot drugi vilini. Vendar moraš vedeti, kaj se dogaja zunaj gozda, kaj ga lomijo tvoji prijatelji.'' Viv ni razumela. V bistvu je tudi nikoli ni. Prijela je črva ki ji je lezel med nogami. Že ga je hotela dati v usta, ko ji je Teta vzela črva, ter ga zabila ob drevo. Viv so se začele solziti oči. ''Tega ne smemo delati Viviančk. Lahko je začaran, lahko je strupen. Nikoli ne veš. Ne smeš zaupati golazni kot je ta. V bistvu ne smeš zaupati nikomur, ki je manj vreden od tebe. Ti si najvišjem sloju. Pustiti moraš golazen za sabo.'' Viv je jokala ter stekla do črva, ter mu naredila pogreb. "Kako naj ti zaupam?! Saj si vendarle golazen." Teta jo je udarila po njenem mehkem modrem licu, ki je že od prej bilo polno modric.
Viv se je zdramila iz transa. Ni se ji utrnila solza, niti jezno ni zakričala, saj ji je zmanjkalo glasu, saj je že predolga leta je kričala v sebi. Ni jokala, saj ji je zmanjkalo solz pri sedmih letih. Pogledala je okoli sebe in znova opazila da je ostala sama. Hodila je po potlačeni poti, ter kmalu pred sabo videla goro. Odpravila se je nanjo, saj je videla, da so stopinje še sveže in to človeške, vilinske in škratovske.

Napotili so se dalje ob recni strugi, ko je Opal, ki je ostala zadaj, zaklicala nekaj o stopinjah. Arm, Lea in Thysa so se spogledali, nato pa so se le vrnili skupaj z se nekaterimi radovednezi iz skupine. In res, ko so prisli do Opal, ki je cepela nad tlemi, so res zagledali podkve v recnem blatu. Arm je bil jezen sam nase, ker je bil prevec nepozoren in jih ni opazil. Odtisi so bili svezi, namenjeni pa so bili preko goscavja in v gozd. Arm je premeril svoji dve, oziroma sedaj tri sopotnice in se napotil v goscavje. Slisal je, da so za njim odsli tudi drugi in se zadovoljno nasmehnil. Prisli so do jase, ki je bila napol v senci, na drugi, osvetljeni strani pa je bil tolmun, kjer je nekdo napojil konja. Stopinje so bile tam zares zelo sveze in Arm se je podvizal ter jim sledil, hitro, a neopazno. In res, se skozi eno grmovje in na naslednji jasi je bilo maldo dekle, ki se je pogovarjalo s svojim konjem. Dva sta stekla blizje in se prepricala, da gre za princeso, nato pa so jo tiho, neopazno obkrozili v grmovju. Arm se je z vrvjo na rami splazil na drevo, katerega dolge, mocne veje so se pele nad princeso, ki se je tedaj ze povzpela na konja. Odplazil se je po veji naprej in se nato odrinil. Pristal je na konju tik za princeso in ji vrv hitro ovil okoli rok in telesa. Dvignil jo je iz sedla in jo podal v roke Thysi in Lei, ki sta se ze prikazali iz goscavja. Nato pa se je se sam spravil s prestrasenega konja in ga lopnil, da je ta oddirjal v smer Noldoriana. Ozrl se je k ostalim, nato pa se k vodniku. "In zdaj?"

Nekdo je opazil stopinja in vsi so stekli po poti, kamor so vodile. Prišli so do tolmunčka, ker je izgledalo kot, da bi nekdo napojil konja. Stekli so naprej in prišli do gozda. Večina jih je ostala odzadaj Yantar, ki je bila drobna (in nadvse primerna za vohunjenje), in še nekdo sta stekla naprej. Tam je bilo dekle, lepo oblečeno in najverjetneje je bila princesa, ki jo iščejo. Neslišno in s komaj opaznim nasmeškom na obrazu je Yantar stekla nazaj. "Je princesa," je bilo vse kar je rekla. Počasi in kolikor se da neslišno so se vsi postavili v krog okoli princese. Videla je Arma, ki je stekel naprej in se princesi približal odzadaj. Preko telesa ji je vrgel vrv in jo zvezal. Dvignil jo je s konja in jo vrgel Lei in Amethyst. Princesa je sedaj naša, se je v glavi opominjala Yantar, ki se ji je še vedno zdelo, da sanja. armadal je konja lopnil, da je stekel. Vsi so se približali vodji. Prvi je bil Armadal, ki je vprašal, kaj naj stroijo zdaj. Yantar je še naprej rahlo brezizrazno zrla naprej, v dvomih ali res sanja.

((Opal, ja nekak tko se imenuje, sam ne po zmaju, ampak po osebi iz lovčeve lune. mi je pač ušeč ime.))

Clarissa je lagodno jezdila nekje v sredini in opazovala kaj se dogaja spredaj. Ko so zaslišali ženski glas v bližini, je Clar v mislih Finnvari zapovedala čisto tišino. Yantar je smuknila naprej in potrdila, da so našli princeso. Raje je ostala zadaj in bila tiho, kakor, da bi kaj skazila. Armadalu je uspelo ujeti dekle, konja pa je pognal naprej. Vse je vrgal s Finnvare tr še sama splezala z njega. Ujemi in privedi konja! mu je sporočila v mislih, nato pa se je črni žrebec že pognal naprej. "In zdaj?" je Armadal vprašal vodnika, ko so vsi stali okoli. Clarissa je svoje zelene oči obrnila proti vodniku, in ga vprašujoče gledala. Zaslišala je prhanje in rezgetanje konj, nato pa zagledala svojega vranca, ki je vlekel princesinega konja za uzdo. Slednji se je močno upiral, Clar pa se mu je približala. Hiter sunek je končal konjevo življenje. "Bolje, da ostane tu in ga nekdo najde šele čez nekaj dni, kot pa da steče v Noldorian. Saj najbrž že vedo za nas, se mi zdi pa tole vseeno varnejše," je hladno rekla in nazaj na Finnvaro naložila vse, kar je prej končalo na tleh.

Opal je odkrila stopinje, ko so vsi nepozorno hiteli naprej. Amethyst je pomislila, da bi morala tudi sama biti bolj previdna. A njena nepozornost je bila najbrž posledica Gothovega najbrž nenamernega provociranja Thyse, in blebetanja. Po odkritih stopinjah je akcija hitro stekla. Tiho kot dih so se razporedili okoli princese. Armovo hitro ukrepanje pa jo je onesposobilo. Podal ji jo je Thysi in Lei, ki sta jo ne grobo prijeli. Thysina morala ji je pravila, da tega ni potrebno, saj je le nedolžna svetlostranska princeska. Tudi Leassi je bila z njo kar prijazna je opazila Amethyst.Thysino veselje je precej kratko trajalo, prekinilo Armovo dejanje. Po riti je počil konja, da je ta urno zdrvel. "Prekleto, Armadal! Odkrili ga bodo, jasen znak bo, da je s princeso nekaj narobe," se je besno obrnila k sodrugu. A Clarissa je hitro ukrepala. Svojega konja je nekako poslala po princesinega. Moč nad živalmi morda? Ali samo nad svojim konjem? To si je pametno zapomniti, je pomislila Thysa. Nato je Leassi previdno zavezala princeso, ki je zdaj stala med njo in Thyso. Ta je odobravaljoče videla, da jo Leassi ne izpusti ispred oči. Dokaj hitro se je Clarissin konj vrnil z princeskinim, nato pa ga je Clar ubila. Amethyst si je v obupu šla z rokami po obrazu.
"Clarissa! Kaj je bilo tega potrebno! Dobrega konja si nam ubila. Tebi je že lagodno, ko sama jezdiš, a lahko bi pomislila še na koga drugega! Tako bi tudi hitreje napredovali, če bi v dvojicah jezdili. Pa še truplo ni pretirano težko odkriti, kaj kmalu bo zasmrdelo," je Amethyst okarala temnostransko princeso. Z princesami so same težave. Kaj nam mrtev konj koristi? Niti mesa si ne moremo obetati, saj bi ga morali sušiti ali takoj speči. A ne enega ne drugega ne moremo, če ga pa vzamemo s seboj bo v tej vročini nemudoma zasmrdelo. Nič čudnega, da raje delam sama, ali v dvojici z nekom, ki mu vsaj malo zaupam. Zdelo se ji je, da neprestano delajo napake. Amethyst se je vdala v usodo in prisluhnila vodiču. Nato so se odpravili naprej skozi gozd. Sama je pešačila na drugi strani princese, saj ni hotela še dodatnih nepotrebnih zapletov z njo.



[Haha, Lea sm tut js hotla napisat d ji bo Thys dala roko na usta. =)]

"Clarissa! Kaj je bilo tega potrebno! Dobrega konja si nam ubila. Tebi je že lagodno, ko sama jezdiš, a lahko bi pomislila še na koga drugega! Tako bi tudi hitreje napredovali, če bi v dvojicah jezdili. Pa še truplo ni pretirano težko odkriti, kaj kmalu bo zasmrdelo," jo je strogo okarala Amethyst. "Oprosti. Na to nisem pomislila," je precej skesano priznala. "Vem pa kako preprečiti širjenje smradu." Pokazala je v smer iz katere je tekla reka. "Tam nekje leži Noldorian. Reka pa teče v tisto smer." Pokazala je v drugo smer. "Če zvalimo konja v reko, ne bo mogel oddajati vonja. Ga bo pa treba obtežiti, ker drugače ga bo prineslo nazaj na površje in spet ne bo dobro." Zavzdihnila je. "Vem, da je meni precej lažje, saj samo sedim na Finnu. Če želite si ga lahko sposodite." Finnvara je pri zadnjih besedah dvignil glavo in užaljeno prhnil. Kaj!? Kot da sem kakšna cunja! Clar je stopila k Finnvari in ga pobožala po mehki, črni ličnici. Prosim? Vem, da ti to najbrž ni všeč, ampak ostali so utrujeni še bolj. Finnvara je spet prhnil. Naj ti bo. Hvala Finn! Umaknila se je. "Strinja se. In če ima kdo preveč stvari, jih tudi lahko nosi on." Kratko je pomislila. "Spomnila sem se kako obtežiti konja. Potrebujem samo nekaj vreč in kamnov. Pa še eno vrv seveda. Razen kamnov imam vse." Spet je šla k Finnvari ter iz nahrbtnika izvlekla nekaj raševinastih vreč. Zavezala jih je z vrvico, seveda potem, ko jih je zapolnila s prodom, ki je bil na obrežju. Z daljšo vrvjo jih je povezala ter jih s pomočjo nekega člana druščine zvlekla do deroče reke. "Finn, pomagaj mi." Mrtvemu konju je na uzdo privezala en konec dokaj kratke vrvi, drugega pa na Finnvarino uzdo. Ta je konja zvlekel do reke, kjer je na mrtvo žival privezala kamenje. Z neko drugo vrvjo je mrtvega konja spet privezala na svojega. "Dajva Finn!" je vzkliknila in skupaj sta zabredla v mrzlo vodo. Potegni! Po nekaj kratkih, a močnih sunkih sta konja zvlekla v vodo, tako daleč, da sta je bila Clar do stegen v vodi, mrtev konj pa skoraj popolnoma. Hitro je odvezala Finna, nato pa sta stekla nazaj na kopno. "Voda je ledena," je pripomnila, ko je prišla nazaj do sotalih. Odpravili so se naprej, le da je tokrat Clar pešačila, nekdo drug pa sedel na njenem vrancu.

((na finnvaro loh spleza kdor če))

Amethyst je bila nezadovoljna z akcijo okoli sebe, kar se je tikalo tudi Arma. Vracal ji je pogled, nato pa le skolnil glavo in stresel z lasmi "Imas prav." Thysa je okarala se Clar, prince Min-Rimmona, ki je bila se bolj uspesna pri nepripravnih stvareh. Prehodili so ze kar lep kos puscave in dodaten konj bi jim se kako koristil, a sedaj je bil mrtev in morali so ga odstraniti, da se smrad ne bi razsiril. Clar se je oddolzila z idejo o reki in kamnih. Vse kar je potrebovala je izvlekla iz torbe, nato pa jo je napolnila s prodniki ob recnem bregu in skupaj s svojim konjem, Finnvaro zvlekla truplo do reke. Tam ga je obtezila z vrecami kamenja, da se truplo ne bi zopet dvignilo na povrsje in ga potisnila v globoko reko. Ko se je vrnila je delovala dokaj premrazeno in glede na njen komentar je bila reka ledeno mrzla. Arm ni imel nobene zelje po tem, da bi se sam preprical ali to drzi, zato je svojo cutaro napolnil zelo previdno. Vrnil se je k Lei in Thysi, ki sta v svoji sredi drzali princeso. Dekle je bilo mlado in prestraseno, pa tudi sledi solz je videl na njenih licih. Stopil je k Lei, nato pa so se pocasi odpravili naprej. Nekdo je zasedel Finnvaro, ki ga je odstopila Clar. Hodili so hitreje kot za naprej, saj se jim je dokaj mudilo. Sonce je ze postajalo rdeckaste barve, princesa pa je prej, ko se je pogovarjala s konjem omenila, da mora biti doma pred soncnim zahodom. Ko bodo opazili, da je ni, bodo seveda poslali izvidnico, takrat pa bi bilo zelo prakticno, ce bi bili oni ze dalec stran. Tako so napredovali, tudi potem ko se je spustila noc in da se ne bi izgubili, so se ravnali po zvezdah.

Ko se je na obzorju zarisal prvi znak zarje, se je v daljavi ze risal obris Min-Rimmona, ki je velicastno sedel na svojem hribcku, obkrozen z visokim, mocnim obzidjem. Bili so na svojem terenu, pripravljeni na vojno.

Prispela je za vsemi, saj se je morala zadržati na nujnih opravkih. "Torej, zdaj ko nam je uspela ta ugrabitev, bomo nadaljevali pot po obrobju gozda, saj nas morajo svetlostranci pozneje izslediti, da bomo lahko začeli bitko. Ko bodo ugotovili, kaj se je zgodilo, bodo poslali reševalno skupino. To pomeni, da se moramo premikati hitro, da bomo prišli do puščave, kjer bi bilo najugodneje začeti bitko. Tam se nam bodo pridružile temnostranske sile iz Min-Rimmona, Belerianda in Lossarnacha. Morda pa se nam bodo v vojni pridružili tudi temni škratje iz Fin-Hollena, čeprav se z njimi nismo nič dogovarjali. " se je zaslišalo od vojskovodje in Loryna je prisluhnila. Kdo ve, koliko je svetlostrancev?" se je namrdnila in stopila k drevesu ter se potuhnila. Trenutno si ni želela družbe.

Clar je svojega konja ponudila, da lahko vsak jaha na njem. Yantar je pop premisleku ugotovila, da je kot neka šibka točka glede majhnosti. Zaradi krajših nog je bila sicer malo počasnejša ampak je imela tudi pretežno drobno telo zato je bila dobra v teku. Odločila se je, da vseeno ne bo sedla na konja, čeprav bi marsikdo pričakoval, da bo, ker je pač majhna. Poslušala je in slišala, da se bodo vrnili v Min-Rimmon, kjer se jim bodo na njihovem domačem terenu pridružili marsikateri temnostranci. Nasmehnila se je, ker jim je uspelo opraviti nalogo, princesa je bila ugrabljena. Njen nasmeh ni trajal dolgo in po nekaj sekundah je njen izraz spet postal hladen in temnostranski. Spredaj se je že začel risati obris Min-Rimmona. Bližali so se domu, njihovemu terenu.

(yum ^^ gwud postek, se lotmo pisat )

Na tistem kratkem postanku, ki so ga naredili na svoji poti, se je njihova skupinica, ki je vkljucevala njega, Leo, Thyso in princeso, posedla malce dlje od ostalih. Vsak izmed njih je princesi odstopil kos svojega obroka. Medtem ko so v tisini sedeli in vecerjali, so njegove oci preiskovale mlado princesko. Bila je presenetljivo mocna, saj ni na poti potocila niti ene solze, pa tudi napadov histerije ni imela. Bolje zanjo. Potem ko so pomlatili svojo borno vecerjo, so si ukradli pol ure dremeza. Lea se je lagodno namestila v njegovem narocju in dozdevalo se mu je, da je na njenih ustnicah morda igral celo malce nesramen nasmesek. A verjetno se mu je le zdelo. Odsotno je bozal njene mehke lase in strmel v nebo. Nekje na polovici je zakinkal, pokonci pa so ga vrgle sele priprave na odhod.

Zagrizli so se v pesek in v hladnih nocnih urah prepesacili lucaj puscave, ki jih je locil od Min-Rimmonske ravnice. Ravnali so se po zvezdah, ki se jih je cudovito videlo. Z nasmeskom je prehodil se zadnje ure pred soncnim vzhodom. Le-ta je razkril prekrasen razgled na Min-Rimmonski hribcek, ki je obdan z visokimi zidovi v osrcju skrival svoj dragoceni zaklad. Crno, temnostransko srce dezele, ocarjivo, a zdravju skodljivo mesto po imenu Min-Rimmon. Utaborili so se v zavetrju in senci visoke sipine. Slekel si je plasc in ga polozil na pesek, nato pa sedel in prostor ponudil se Lei. Sedaj so lahko samo se cakali, in to na dve stvari : Temnostranske okrepitve in resevalno odpravo, ki bo pridrvela po njihovih stopinjah. In potem se bo zacela vojna.

(Arr.* Ajde, zej pa u puscavo, takoj k Mery napise sodbo, an? )