Gozd Araw

Merenwen je zadihana prikorakala s konjem na drugo stran potoka. Čeprav ni bil globok, je imel močan tok. Voda je bila zelo mrzla. Kot bi bili sredi zime ... si je mislila Merewen. Z Aquo sta še naprej hodili, da sta se ogreli. Ko sta se ogreli sta se vsedli na kamne in pojedli malico. Merenwen je malica resnično teknila. Bilo je malo malice a vseeno. Svoje jabolko je dala konju. »Da ne boš lačen« mu je rekla. Nihče ne bi smel biti lačen. Žival ali človek. Vilin ali škrat si je mislila Nihče. Nekoč je šla na nalogo. Takrat so ona in njeni sopotniki stradali. Ujeti so bili v snežnem metežu, ki je trajal večdni in niso mogli nikamor. O, ja si je mislila Poznam lakoto.

Ko je odvrnila misli od tega se je spomnila, da bi lahko Aquo na poti kaj naučilo. Magijo ali pa bojevanje si je mislila. Vedela je, da je Aqua manj izurjena od nje same. »Ko bova potovali proti Fin-Hollenu te bom naučila bojevanja in magije... Vendar danes te bom naučila samo eno stvar, da se ne boš izmučila« ob teh besedah se je spomnila svoje naloge na gradu in to kako jo je magija takrat izmučila, ko si je pozdravila nogo. »Danes te bom naučila...«

Še preden je končala ta stavek je prišel sel in dejal: »Aqua, iz tvojega kraja me pošiljajo. Imeli so hudo nesrečo in nujno rabijo, da prideš nazaj«. Aqua je skočila na svojega konja. Na hitro se je poslovila od Merenwen in dejala: »Očitno boš morala na logo končati sama«. Odgalopirala je z selom in še zaklicala: »Adijo!«. Merenwen je bila žalostna, da bo morala nalogo končati sama a tako je bilo. To jo je spominjalo na nalogo na kateri je bila z Nellas, saj je morala tudi takrat končati nalogo sama. Nato pa se je osredotočila na nalogo, ki ji je bila dana zdaj. Odločila se je, da bo še odšla naprej nato pa se bo ustavila in prenočila. Elegantno je skočila na svojega konja in odšla naprej. V zraku se je pojavilo nekaj belega prahu a ko je bolje pogledala je videla, da je bil to sneg. Zima prihaja si je mislila z nasmehom.

((Sm pridno prepisala na računalnik ))

Bila si žalostna, ker si ostala brez sopotnice a bila si trdna in odločila si se, da boš sama izpolnila njeno nalogo, kljub temu da si bila ti le tista, ki naj bi Aqui pokazala pot do mesta. Vendar si hotela pomagati svojemu ljudstvu in predvsem nisi hotela razočarati očeta. Kajti nisi vedela da ga nikoli več ne boš videla.
Tako si optimistično nadaljevala pot in po nekaj urah hoje in jahanja si prišla do roba gozda. V šibki svetlobi somraka si zagledala širno travnato savano in osamljeno, skrivenčeno drevo nekje daleč. Tega prizora nisi videla prvič, ampak zate je bil v somraku še posebaj žalosten. Za viline ni nič lepšega od gozda, tukaj pa se je končal. In tebi je bilo po svoje hudo, ko si gledala zemljo, tako neprimerno za drevesa.
Umaknila si se nazaj v zavetje gozda in si v zavetju velikega hrasta pripravila ležišče. Utrujeno si zaspala.
Zjutraj si se mogla pripraviti na navidez brezkončne travnike, pa tudi konja ki te bo moral ves čas nositi. In pomislila si, da bi bilo dobro preizkusiti svoje bojevniške veščine.

(tako. imaš še en post v tej temi. zelo dobro si naredila v prejšnjem postu razmišljanje, kar nadaljuj s tem. zdaj moraš napisati za jutro, kako si pripravila konja in sebe na pot, ker pač savano z visoko travo moraš prečkati z konjem. potem pa vadiš... lahko uroke in lokostrelstvo, lih mečevati se ne moreš. če se pri teh vajah zelo potrudiš pri opisu, ti kot vodja naloge lahko dam kako točko magije ali spretnosti. )

Merenwen je še vedno hodila po gozdu in si želela, da bo kmalu večer, da bo lahko zaspala. Bila je utrujena in noge so jo bolele. Po gozdu ni mogla ves čas jahati, saj so bila drevesa ponekod pregosta in zaradi tega je morala razjahati in konja peš voditi naprej. Tako se je počasi odvijal dan in Merenwen je naposled videla neskončno travnato savano, kar je pomenilo konec gozda. Nekako je bila vesela, da je konec gozda, saj to e pomenilo, da bo lahko počivala. Po drugi strani pa je bila žalostna saj je ljubila gozd. Svetloba somraka se ji je zdela čudovita a hhkrati zelo žalostna. Savana je tako brez življenja si je mislila Kot, da je še nihče ni odkril... Savana ji ni dajala dobrega občutka, zato se je raje umaknila nazaj v gozd in si pod velikim hrastom naredila ležišče. Nabrala je nekaj maho, da bi bilo ležišče bolj udobno, a motilo jo je saj je vedela, da jo bo čez noč zeblo. Jutri si bom priskrbela odejo si je mislila nato pa utrujeno zaspala.

Merenwen je sedela poleg očetove postelje in se jokala do onemoglosti. Njen oče je umrl, zadela ga je sovražnikova puščica.... Škratja puščica. Tekla je do reke v Elweju. Od jeze in želje po maščevanju so se črnolasi vilinki zaiskrile oči. Vedela je, da se bo maščevala in to je hotela storiti takoj...
Iz teh sanj se je s krikom prebudila Merenwen. Po licu ji je spolzela solza, ko se je spomnila sanj, vendar se je nasmehnila saj je vedela, da njen oče ni mrtev in, da ga bo še videla. Tako je vstala in se pretegnila. Včeraj je bil naporen dan si je mislila Vendar danes, ko bom jahala čez savano bo najbrž še hujši. Šele zdaj je opazila, da je včeraj samo enkrat jedla in bila je sestradana. Vzela je kruh in maslo iz torbe in ju lačno pojedla. Ko je pojedla je ugotovila, da nima vode. Morala si jo bom pričarati si je mislila. Hotela si je prihrniti moči a rabila je vodo. Hitro je premislila kateri urok bi uporabila.

Odločila se je za naj enostavnejšega, pri katerem bi porabila tudi najmanj moči. Če ti je urok vspel, se je zgodilo to da se je vsa vlaga, ki je bila okoli zbrala v majhen oblaček nad najbližjo posodo ali kozarec. Iz oblačka bi zaradi vlage začelo deževati in Merenwen bi dobila vodo. Hitro je iz torbe vzela posodo in jo položila predse. Vsedla se je pod hrast in zaprla oči. Za ta urok je morala biti skoncentrirana in prav to je storila. Slišala je vsako šelestenje listov, vsak premik živali naokoli še snežinke je slišala kako so padale na tla. Kakor kaže bom kmalu potovala čez zasneženo pokrajno si je mislila. Po veliko truda ji je urok končno vspel.
Merenwen se je razveselila, ko ji je urok vspel saj ga ni velikokrat uporabljala. Nasmehnila se je, ko je gledala oblaček. Zdej se ji je zelo ljubek. Iz oblačka je začelo deževati in posoda je bila čez nekaj časa polna vode. Oblaček je izginil in Merenwen je popila vodo in posodo pospravila v torbo.

Čeprav ne bom učila Aque si je mislila Merenwen Še ne pomeni, da ne morem sama vaditi magije ali bojevanja. Odločila se je, da bo tisti dan vadila le bojevanje, saj bi drugače porabila preveč moči. Z konja je vzela lok in ga prijela v roke. Bil je iz temnega lesa in dobro izdelan. Vedela, da bo z njim dobro streljala tako, da se je kar lotila dela. Raje je bila še nekaj časa v gozdu, kot pa da bi šla v savano. Vzela je puščico iz tula in jo nastavila na tetivo. Za tarčo je izbrala staro brezo, ki je stala kakšnih dvajset metrov stran. Zamižala je na eno oko in namerila v tarčo. Puščica je z brzino letela proti brezi. Puščica je brezo zgrešila in Mery je bila za trenutek žalostna. Vendar se je takoj razveselila, ko je pomislila kako je streljala, ko je prvič prijela v roke lok.

Ko je prvič streljala je bila tarča ogromna. Vsaj dva metra široka in visoka. Najprej ji sploh ni vspelo vstreliti, nato pa ji je enkrat vspelo je zgrešila tarčo in zadela svojega učitelja, ki se je ravno sprehajal naokoli. Zasmejala se je ob tej misli. Princesa je pogledala tanko brezo in takoj je postala vesela. Koliko časa nazaj je bilo to? Se je spraševala. A ob teh mislih se je spomnila zakaj je sploh začela streljati... Hotela se je dokazati svojemu očetu, ki je mislil, da je premlada, da bi začela streljati z lokom. Nekoč je z očetom šla na lokostrelsko tekmovanje in ko je videla streljanje temkmovalcev je takoj hotela začeti streljati še sama.

Ko je mislila na to se je spomnila svojih sanj in začela je misliti, da bi njen oče lahko umrl. Ravno zaradi tega razloga, zaradi česar bi ga lahko zadela puščica je bila na nalogi. Vedela je, da škrati iz Fin-Hollena niso prijateljevali s katerim koli mestom. Ne bi bilo čudno, če bi se zarotili proti vilinom, saj so škrati te še posebej sovražili. Moram posvariti mesto Noldorian si je mislila. Merenwen je še sama sebe presenetila s to ploho misli in spominov. Obrnila se je in pogledala puščico za katero je bila prepričana, da je bila kriva za to ploho misli. Kdo bi si mislil, da lahko tako majhna stvar povzroči tako veliko misli Si je mislila. Šla je iskat puščico in jo pospravila v tul. Nesmiselno bi bilo porabiti toliko puščic saj jih bom rabila v Fin-Hollenu si je mislila. Ponovno je vstrelila in zadela je brezo.

Nato je začela streljati in streljati in šlo ji je vedno bolje. Tako je bila zaposljena z streljanjem, da sploh ni opazila, da je že popoldne. Hitro je pobrala torbo. Konju dala še nekaj korenjčkov ga malo crkljala in božala. Čez ramena si je oblekla debelejše obrinjalo, ki ga je dobila na gradu. Konja je osedlala in mu nataknila uzdo. Lok, puščice in torbo si je dala na hrbet in konja peš odpeljala do savane. To je naredila z veliko nagljico saj se je bala, da danes sploh ne bo mogla jahati. Saj, ko je prišla zima so dnevi postajali vedno krajši. Povzpela se je na konja. Malo se je bala, da bi njo ali konja poškodovala katera od živali v savani. Kljub nevarnostim je odgalopirala čez polje in konja usmerila proti Fin-Hollenu.

A nisi prišla daleč. Konja še nisi dobro pognala, ko si že zaslišala človeka, ki je klical tvoje ime. Presenečeno si se obrnila in odjezdila nazaj do gozda. Prišla sta dva vilina na konjih. Sel in mlada črnolaska. Resnobni vilin podolgovatega obraza, izrazitih ličnic in nekoliko temnejše polti je prvi spregovoril. "Kraljica Merenwen Aniron Inglorion, z vso žalostjo vas moram obvestiti da je vaš oče, kralj Teleprion Inglorion, danes zjutraj umrl... Prevzeti morate njegove dolžnosti, zato je vaša naloga prekinjena, namesto vas pa se bo na pot odpravila Ariana." Pomignil je proti črnolaski, ki se je ob tem narahlo poklonila. "Kraljica," je zamrmrala v pozdrav.
Šokirano si strmela v nenavadno dvojico. Sela si navidez poznala, saj je bil eden izmed ljudi, ki mu je tvoj oče najbolj zaupal. Tako nisi niti pomislila na prevaro, a milijone drugih mislih je drvelo po tvoji glavi... Oče... mrtev... jaz, kraljica...
Sel je to opazil in se z temnimi očmi mirno zazrl vate. "Vse je šokiralo, kraljica." Medlo si pomislila, da se nikoli ne boš navadila tega naziva. "Ampak morate se zbrati. Elwe vas potrebuje." Govoril je uradno in resno, a njegov glas je bil poln čustev. Jasno se je videlo, da to zanj ni še ena od poklicnih dolžnosti. Da mu je hudo za kraljem. Nadaljeval je: "Ariana je dobro seznanjena z nalogo, ki se je zdaj izkazala za še pomembnejšo. Kraje dobro pozna. Midva pa morava takoj oditi." Pomolčal je. "Elwe vas potrebuje," je ponovil. "Potrebuje te, Merenwen."
Ko si je tako za trenutek dovolil biti manj uraden, te je nekoliko pomiril in ti omogočil, da si se zbrala. Konja si obrnila v gozd in ga povedla vštric z njegovim. "Srečno," si zaklicala vilinki, ki je prevzela tvojo nalogo. "In zbogom!"
Sel je spodbodel konja v rahel tek in ti si ga posnemala. Jezdila sta nazaj proti mestu, ki je zate postalo mesto groze. Proti Elweju.

((Uuu Mery, super post... Pridna si Dobiš po 1 točko spretnosti, ostrovidnosti, magije in inteligence Za vse kar si tu pisala. Kar dodaj v podpis... Zdaj v gozdu ti ni treba več pisat, kar nadaljuj s pisanjem nekje v mestu Elwe. Tam te jaz itak ne kontroliram več. Pazi samo na
vspel - uspel
vsedla - usedla
vstrelila - ustrelila.
To je to zate.

Ariana!!! Kar napiši post tu v gozdu. Sej v gozdu bo samo en, potem se preselimo v Travnike, kjer boš opisala pot žez savano. V tem postu opiši samo to, kar sem jaz zgoraj iz svoje perspektive in dodaj recimo kako se sama pripravljaš na savano. ))

Ariana je bila vesela, ko sta končno našla kraljico. Vedela je, da ji sporočajo slabo novico, zato se je le vljudno priklonila in mirno gledala. Bila je počaščena, da so njo izbrali, da nadaljuje z nalogo. Bolj bi bila vesela, če na njej ne bi bila sama, vendar ji je bilo tudi tako vredu. Opazovala je vilinko in videla, kako je pretresena zaradi smrti svojega očeta. Nekaj časa sta se sel in kraljica pogovarjala, nato pa sta odšla in pustila Ariano samo.
Nekaj časa je samo nepremično stala, nato pa se je odločila, da bo odjezdila naprej. V tišini je jezdila in prozi večeru se je ustavila in si naredila tabor. Nikjer okrog ni bilo lesa, zato si je ogenj poskušala nekako pričarati. Približno ji je uspelo in imela je majhen ogenjček. Nekaj je pojedla, nato pa se odločila, da bo šla kar spat. Hotela je biti spočita za naslednji dan, saj je vedela, da bo naporno. Ulegla se je na tla in ko nekaj časa ni mogla zaspati je spet vstala. Videla je svojega konja in se spomnila, da mu ni dala še nič za jest. Hitro je šla do njega in ga nahranila. "Tako, pa si sit. Oprosti, ker te nisem že prej nahranila." Najprej se je nasmehnila, saj se je spomnila, da se pogovarja s konjem, nato pa ugotovila, da tako ali tako ni nikogar, ki bi to videl. Spet se je ulegla in tokrat ji je uspelo kmalu zaspati.

Prišel iz Ethirja.

Jezdil je preko prostranih planjav Foresta, veter mu je švigal skozi dolge lase, ki so kakor sneg plapolali za njim, medtem ko je opazoval mimobežeče kraje. Tako dobro se ni počutil že dolgo, zdelo se je, da mu je vse breme starosti odpadlo z ramen in da jih znova šteje šele nekaj let. Fidelis se je izkazal za nadvse vzdržljivega konja, ki je premogel mnoge milje, ne da bi potreboval počitek. Jezdila sta večino ponoči, medtem ko sta čez dan počivala in si nabirala potrebnih moči. Framlingu se je to zdelo bolje zato, ker ju je pot vodila tudi mimo nevarnih krajev, kakršen je bil Min Rimmon, njegove oči pa niso nikdar spale.
Konja je vodil povsem na slepo, zaenkrat v glavi ni imel nikakršnega načrta, a kljub temu se je zdelo, da ga Fidelis namenoma vodi v določeno smer. Sčasoma se je pred njima razprostrl širni gozd Araw, s svojimi zelenimi krošnjami, ki je bil kljub zimi skop s snegom. O Arawu je že slišal, pravzaprav ga je pred mnogimi leti sam obiskal, a tiste čase je raje puščal na strani. Tik pred prvim drevjem je Fidelisa upočasnil in se zazrl vzdolž zelene ograde. "Vilini. Koliko let je že minilo, kar sem nazadnje uzrl katerega izmed njim." Čarovnik je rahlo potrepljal svojega konja, a z njegovega hrbta ni splezal. Bližalo se je jutro, kar je pomenilo, da bo kmalu napočil čas za ponovni počitek, toda začuda Framling kljub celodnevni ježi tokrat ni bil niti najmanj utrujen. Nenadoma si je zaželel obiskati gozd, videti, kaj se je v njem spremenilo v vseh teh dolgih letih, in ponovno izkusiti tisto vilinsko magijo, ki je kraljevala v njegovi notranjosti.
"Greva Fidelis, čas je, da se spopadeva z manjšo pustolovščino." Beli konj je veselo zarezgetal in se med drevjem pognal naravnost v gozd, a ga je čarovnik še pravočasno upočasnil, da ne bi treščil naravnost v eno izmed neštetih debel. Tako sta počasi napredovala dalje, konj ni hitel, saj mu Framling tega ni dopustil, sam pa si je skrbno ogledoval okolico in se poskušal spomniti česarkoli, s čimer bi si lahko pomagal. Fidelisova dlaka je bila že mokra, od njega je vel znoj, a konjeve moči so bile neizčrpne. V gozdu je bilo komajda kaj snega, tla so bila posuta zgolj s tanko belo odejo, ki se je marsikje odkrivala suhi zemlji, medtem ko drevje še v tem letnem času ni izgubilo niti enega samega lista. Vilinov ni bilo videti, a Framling ni dvomil, da ju morda že zdaj opazujejo. "Ti špicuhlji so bili nekdaj opreznejši od samih orlov. Če boš karkoli zavohal, me opozori." Fidelis je zamahnil z glavo in vneto nadaljeval, medtem ko so starčeve modre oči pazljivo bodrile okolico. Oglavnica mu je med ježo zdrsnila z glave, tako da je zdaj razkrival snežnobele lase, ki so mu gladko padale po hrbtu, ter starikav obraz s sinjemodrimi očmi, s katerega se je pela bujna belkasta brada. Oblačil med ježo ni menjal, saj se ni ustavil v nobenem večjem kraju, tako da je še zmerom nosil sivkasto ogrinjalo, odrgnjeno in ponekod preluknjano, v levi roki pa je trdno stiskal svojo preprosto palico, precej nevarnejšo, kot je bila videti.
Ni minilo dolgo, vsaj njemu se je tako zdelo, ko je naletel na skupino vilinov. Fidelis je živčno zahrzal in se naglo ustavil, od vsepovsod naokrog pa so se pojavile postave mogočnih vilinov, ki jih prej ni bilo videti. Njihovi prelestni obrazi so ga nezaupljivo opazovali, medtem ko so nekateri posegali celo po svojih lokih. "Pozdravljeni, modri vilini. Vaša previdnost je vsekakor hvalevredna, a tokrat nepotrebna. Se me ne spominjate? Starca, ki je nekdaj hodil po vaših gozdovih in se menil z vašimi vladarji? Če se ne motim, ste me nazivali Iant, po vilinsko starec?" Z nasmeškom je potoval med obrazi, dokler njegove oči niso opazile neujemajočo podobo. "Pri moji bradi, če ni to sam škrat Tronir! Morate pa imeti silne pete, mojster škrat, če ste pred menoj dospeli semkaj. Moj konj ni jezdil počasi, pa sem pred vami zapustih Ethir. Usoda je resda čudna, da naju tolikokrat postavlja na skupno pot." Čarovnik je nejeverno odkimal in počakal na odgovor vilinov.
V gozdu se je v tem času že toliko stemnilo, da je bila vidljivost precej slaba, a Framlingove oči so bile še zmerom enako ostre, kot v mladosti.

((prišel z gozdne poti))

Ognjena krogla je prepotovala že dobršen del neba, toda mala skupinica je še zmeraj vneto napredovala skozi gozd. Hranili in jedli so kar med potjo, saj zaradi narave niso morali potovati z nadvse veliko hitrostjo, ki bi utrudila njihove noge. No, vsaj zaradi škrata, ki ni bil vajen hitrega pomikanja skozi gozd niso morali napredovati hitreje. Število izrečenih besed med potjo bi lahko prešteli na prste ene normalne roke s petimi prsti.
Najverjetneje bi tako tudi ostalo, če ne bi prišlo do prepleta različnih usod. Zoid, ki se je tedaj ravno nahajal v izvidnici, jih je pričakal za enim izmed drevesnih debel. Resnega obraza, ki ni nakazoval ničesar dobrega ali vsaj ničesar, kar bi bilo v predvidevanih načrtih, je ogovoril druščino, predvsem voditeljico odprave. "Starec na konju se nam približuje. Le kdo bi bil tako nor, da bi jezdil po goščavi namesto po poti?" Kakor, da bi imeli odgovor na to vprašanje, se je ozrl po obrazih zbranih. Trenutek tišine, ki ga je prekinjala pesem gozda, je nastopil. Šele Juki ga je prekinila z novimi navodili. "Vsekakor smo mu kakor vilinci …" pri tem je pogledala Tronirja, ki si je ravno odstranjeval nemaren list, ki si je drznil zaplesti v njegovo brado. "… in škrat dolžni pomagati ter ga napotiti na pot." Ukaza, ki sicer ni bil glasno izrečen, so se možje takoj lotili in se razpršili naokrog, da sta kmalu ostali sami majhna in ne ravno tako zelo majhna ženska postava. "Pridi, gremo si vso stvar pobližje pogledati." je z nasmeškom na obrazu dejala malemu možu vilinka preden je stopila naprej. Kakor vsak normalen in ponosen škrat je ogovorjeni pogumno stopil ob njej, da vendarle ugleda to čudo. Res se je po nekaj prehojenih metrih zaslišalo hrzanje kopitarja. Še nekaj korakov in pred očmi se je pojavil neznanec v sivem plašču. Kakor hitro sta se mu Juki in Tronir razkrila, so ob strani stopili na plan tudi vilinci. Ker niso vedeli, kaj naj pričakujejo, so že pričeli segati po svojih orožjih, ko je starec spregovoril. Toda kako so pogledali, ko je jezdec očitno presenečeno ogovoril njihovega malega sopotnika. No, tudi bojevnik ni ostal povsem hladen, ko je ugledal znanca. Stopil je naprej, bližje veliki živali in še sam na glas izrazil svoje začudenje. "Framling, ti stara sekira! Si malo zašel ali kaj? In po vaših beseda se mi dozdeva, da ste moje noge kar malo podcenjevali, kaj?" Tudi njega samega je presenetilo, če je res prehitel čarodeja peš in v težkem oklepu. Sem že ubral kakšno dobro bližnjico, pri moji bradi! Z nasmeškom na obrazu in dodatnim ponosom v srcu zaradi svoje hitrosti je tako zrl proti jezdecu. Začetnega začudenja je bilo očitno konec, kajti tudi voditeljica vilincev je stopila naprej, ob bok škratu in še sama v imenu vseh zbranih predstavnikov gozdne rase spregovorila. "Zanimivo, kaj vse nam pride na pot. Ali travno, kakor koli že." Še enkrat je presenečeno njen pogled potoval od starca pa do škrata preden je nadaljevala z govorjenjem. "Žal pa vas morem razočarati, kajti vaš vilinski naziv ne prižge luči v moji glavi. In kakor je omenil že Tronir, ste morda zašli? Vam lahko kako pomagamo?" Kakor, da samo to za srečanje malemu bojevniku ne bi bilo dovolj, še hitro še sam pristavil svoje besede. "Dajte, kaj, ko bi se utaborili na tisti jasi, ki smo jo malo nazaj ugledali in si povedali, kar si imamo za povedati?" Še zmeraj ga je kar malo presenečalo, da je na nekoga poznanega naletel ravno tukaj. "V temi je vsaka koza črna, oven pa ravno tako. Počakajmo raje na več svetlobe, da ne zaidemo." je še na hitro pristavil. Gitai in Stain sta uprašujoče uperila svoje oči proti glavni osebi. Vilinka je porabila samo trenutek za razmislek, preden jima je prikimala, da bodo uresničili podani predlog.

Škrat ga je ponosno opazoval in Framling si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil. "Oh, to pa nikakor, škratji mojster. Vaše čvrste noge nisem nikoli deval v nič, le zanimivo se mi zdi, da so tako hitre." Njegov obraz se je nato nekoliko zresnil in za dolgo se je zazrl v vilinko, ki je bila po vsej verjetnosti vodja te skupine. Njene obrazne poteze so bile lepe, nekoliko vzvišene, v očeh pa ji je tlel tisti ogenj neumrljive starosti, ki ga je bilo opaziti pri vseh vilinih. A vendar se je starcu zdela mlada, preveč mlada, da bi ga poznala in se spominjala let, ko je vandral med vilinskimi rojaki.
"Zanimivo? Odvisno s katerega kota stvar uziraš, modra vilinka. Svet je dandanes poln mraka, človeška mesta so nasičena s trpljenjem in pomanjkanjem in potemtakem se ne bi šlo čuditi, če bi mnoga obupana srca iskala kraje, ki ne poznajo tolikšnih skrbi." Ko je škrat predlagal, da bi se utaborili na bližnjem kraju, je starcu ta predlog prijal, saj je bil željan potrebnih besed, ki jih med dolgo ježi ni delil z nikomer. Počasi se je spustil s Fidelisovega hrbta, si popravil svoj dolgi plašč, ki se mu je med ježo zapletel med nogami in stopil v smeri vilinske vodje. Beli Fidelis je brez omahovanja stopal za starcem, ne da bi mu ta karkoli ukazal, tako zvest mu je bil. "Za luč je potrebna določena starost, vsaj te pa v vaših očeh ne oziram, modra vilinka" ji je odvrnil starec, ko je oprt na palico prikorakal do same vilinske voditeljice. "Moja pot me vodi v vaša domovanja, natančneje h kralju Elendilu in kraljici Naryi, ki sta od nekdaj vladala vašemu rodu. Mračne vesti prinašam in nadejam se, da bom nekje vendarle naletel na ustrezen odziv." Z nedoločenim pogledom je ošinil Tronirja in se nato zazrl proti kraju, ki so ga določili kot taborišče. Glavni je dal prednost, da je sama kot prva zakoračila proti taboru, sam pa se je zadržal pri Tronirju in z njim ob boku stopil naprej. Fidelis je korakal za skupinico, se občasno ustavljal in grizel travo, drugače pa se ni nikoli preveč oddaljil. "Vselej znova me presenečate škrat. Najprej vas srečam sredi najhujšega brezna temnostrancev, nato sredi vilinskega gozda, kjer namesto sekir kraljuje listje. Dnevi so polni čudes, tega sem se že navadil, a vendarle bi vas povprašal, kaj vas je prineslo med viline?" Oprt na palico je stopal naprej in si ogledoval gozd. Vilini so prižgali šibke svetilke, tako da mrak ni bil popoln in kolikor je lahko razločil, so se že ustavljali. Mnogo let je minilo, kar je nazadnje potoval po Arawu, a ta se za razliko od njega ni prav nič spremenil. Čas se ga ni dotaknil, vsako drevo je še stalo na svojem mestu, vsak list je šumel natančno enako, kakor vselej. V tako brezčasnih krajih se je še Framlingu zazdelo, da je mlad, čeravno je resnica ležala daleč od tega. Pogladil si je svojo dolgo brado, ki mu je padala do prsi in se spomnil let, ko je bila slednja še precej krajša in namesto beline, obarvana z rjavino. Vsa dolga leta bivanja sredi Min-Rimmona so ga še dodatno postarala, izčrpala njegove poslednje atome mladost, a za to mu je bilo precej vseeno. Njegov čas se je iztekal, medtem ko je čas mladih šele resnično zacvetel.

Delo je delo škratu ob misli, da ga ni nihče podcenjeval. Kajti čeravno je bil starec vendarle samo človeček je bil zagotovo glede na standarde svoje rase že kar star. In stari so bili vedno znani po tem, da so polni življenjske modrosti, ki so si jo nabrali tekom let. No, vsaj za večino je tako veljalo.
Predlog o nočnem postanku je padel na plodna tla, kajti druščine se je pričela pomikati proti manjši jasi, bolj jasici. Ob Framlingovih besedah, ki so bile namenjene vilinski voditeljici, je le-ta samo prhnila in z privihanim kotičkom desne strani ustnice urno odgovorila. "Videz vara … čarovnik." Nato se je sunkovita obrnila in vzela pobudo premika v svoje roke. Če izvzamemo seveda dvojico vilinov, ki sta predhodno že iskala dovoljenje za preverjanje terena. Mali mož se z vsemi temi pogovori ni pretirano ukvarjal temveč je raje opazoval drevesna tla. Skorajda prisegel bi namreč lahko, da se je nekaj premaknilo. Mrkega pogleda je tako brcnil stran nek list ter vsemu širnemu svetu razkril miš. Ker pa se razkrinkana žival ni želela hvaliti s svojo mišjo lepoto jo je urno kot le kaj ucvrla stran kdo bi vedel kam. Tronir pa je bil in je še zmeraj tako dobrega srca, da svojih kompanjonov ni imel srca pustiti samih ter podrobneje raziskati pobeg. Tako se je raje odpravil za ostalimi z znancem ob strani ter konjičem za seboj. Ob besedah starca se je bojevnik glasno zasmejal, da se je Zoid začudeno obrnil ter na hitro s pogledom preveril, če je vse dobro. "Isto bi lahko jaz rekel za vas. Pri moji bradi, saj vas je vas očitno pozna več bitij kakor pa pivo! Drugače pa, da odgovorim na tvoje vprašanje. Sanje in pa želja ponovno videti prelepe škratje dežele, kjer vladata z roko v roki sneg in mraz." Razmišljanje o svoji deželi ga je poneslo v nekakšen trans, ko je spokojnega obraza zrl v daljavo. Ravno to pa je bilo krivo, da se je noga zataknila za neko korenino v temi in je škrat v težkem oklepu v zadnjem trenutku po začetnem mahanju ujel ravnotežje. "Presneti gozd!" Ponovno se je ovedel in hitro stopil proti medli svetlobi, ki je nakazovala na utaborjene lastnike špičastih uhljev. Res so te že postavili vse potrebno za manjši ogenj in po nekaj trenutkih je tudi le-ta veselo zaplapolal v vsej svoji vroči moči.
Viilinci so se kaj kmalu razkropili naokrog, da sta tako v novem taboru ostala samo škrat in čarodej. Če izvzamemo konja seveda. Vedoč, da je vendarle napočil čas za večerjo, je iz svojih zalog na plan od nekje Tronir privlekel lep kos mesa. Nihče si najverjetneje ne želi vedeti, kjer ga je hranil, zatorej bom razkril samo to, da imajo tudi oklepi nekaj prav pripravnih točk. Prebodel je tako hrano z palico in jo podržal nad ognjem, da bi se obrok lepo zapekel. "Še z malo piva bi ga moral politi pa bi bilo popolno." je zamrmral bolj sebi kakor starcu. No, tudi on ni ostal povsem brez pozornosti, kajti kmalu je malega moža premagala radovednost in je ogovoril znanca. "Kaj pa je tako nujnega za kralja in kraljico?" Jezik ni popuščal, da ne bi na hitro dostavil še dodatnega vprašanja. "To greš v Noldorian? Ker kakor jaz vem vlada Elweju kralj Teleprion." Obrnil je meso, ki je bilo sedaj na eni strani še lepo zapečeno, da bi postopek ponovil še na drugi. Po zraku pa se je pri tem že razlegel omamni vonj po večerji, ki se bo po celodnevnem preganjanju skozi goščave še kako prilegla.

Vilinkin odgovor Framlingu ni ušel, a nanj ni podal nadaljnega komentarja, saj je bil preveč zaverovan v opazovanje Arawa. V Min-Rimmonu je preživel več desetletij, desetletij bede in pomanjkanja in ko je zdaj opazoval ta čudež narave, je pri sebi obžaloval vsak trenutek bivanja v tistem zatohlem mestu. A po drugi strani, če mesta ne bi videl, ne bi izkusil, tudi lepot tega kraja ne bi zaznaval v tolikšni obliki. Predvsem pa mi je Min-Rimmon dal nekaj, kar niti ta gozd ne more dati - izkušenj. Stopal je ob boku majhnega škrata in si ogledoval drevje, ko je zaslišal njegove besede. Ni ga presenetilo, da si Tronir želi nazaj, pač pa ga je bolj presenetil ton njegovih besed. Doslej se je škrat vselej izkazal za trdnega, nepredstavljivega in izrazito stvarnega, tokrat pa je njegov glas izražal nekakšno hrepenenje, morebiti celo grenkobo.
"Škratje dežele" je zamrmral stari čarovnik. "Svoje prelepe dežele boste utegnili prav kmalu ugledati, a povejte mi, vas bo to zadovoljilo? Nemara mrak še ni legel nanje, nemara se pivo še pretaka v potokih, podzemne sobane še odmevajo od kovanja oklepov in bleščeče sekire še čakajo na svojih mestih. A kako dolgo? Na Forest je legel mrak, le norci bi temu oporekali in ta mrak bo sčasoma pogoltnil vse, ne zgolj kraje, ki ste jim bili priča. Če si želite, da se vaš škratji dom spremeni v Min-Rimmon, je vaš cilj blizu, drugače pa boste morali ukrepati. Vojna je kruta stvar, a neprimerno krutejše je, če se lastne družine pobijajo za drobtine. Premislite o mojih besedah, mojster Tronir. Cilj imate, ampak bo slednji uresničil vaša pričakovanja?" Starec se je pozorno zazrl v škrata, njegov modri pogled ni izražal nobenih drugih čustev, razen mračnosti.
Tedaj so prispeli do jase in Framling se je ozrl po taboru, ki so ga vilini pripravljali z bliskovito naglico. Na sredini je že zagorel ogenj, medtem ko so gozdniki odšli po svojih opravkih globlje v gozd. Mnogi bi se spraševali, kam so odhajali, toda čarovnik je prav dobro vedel. Lovili niso, kajti gozdna bitja so jim bila sveta, odšli so na pogovore z naravo, na spoznavanje z njo, saj so v tem bili neprekosljivi. Pred mnogimi leti, ko je bil Framling še precej manj bel, je nekoč z njimi krenil na enega takšnih obhodov in tam je bil priča dogodku, ki so ga videli le redki smrtniki. Vilini so se pogovarjali z živalmi in ti so jim začuda vračali odgovore. Ni šlo za besedno komuniciranje, pač pa za telesno, očesno in podzavestno.
Tudi z rastlinjem so znali, vsak list so poznali, vsako deblo ljubili in izguba enega samega drevesa jih je bolela bolj, kot telesna rana. To je bilo njihovo kraljestvo, nepredstavljivo staro in če je kje obstajalo upanje, je bilo to prav tukaj.
Ko si je Tronir dajal opravkov z mesom, je starec stopil do Fidelisa, ki se je pasel na robu majhne jase in mu snel sedlo. "Fidelis, mogočnik med konji. Poznava se šele tako kratek čas, pa si se že tako izkazal. Počivaj, dokler lahko." Potrepljal ga je po njegovi mehki dlaki in se odpravil nazaj do ognjišča. Ker ni čutil lakote, je sedel na travo in na plano privlekel dolgo leseno pipo, ki jo je tako rad prižgal. Njeno konico je natlačil s preostankom pipne zeli, ter počasi začel kaditi. "Viline dobro poznam, saj moja starost ne sestoji zgolj iz nagubane kože, belih las in zgrbljene hoje." Framling se je rahlo nasmehnil in si popravil plašč, da mu je padal po mehki travi. "Ste mar mislili, da sem vsa ta leta čepel za štiri stenami? To bi bilo zapravljeno življenje. Toliko bitij me pozna zgolj zaradi mojega dolgega življenja, v katerem sem videl marsikaj. Vilinska vladarja sta nekdaj veljala za silno modra, vsak njun odgovor je bil preudaren in načrtovan. Upam, da ju čas ni spremenil, kajti če kje obstaja upanje, potem je to tukaj. Sami ste videli, kako pasiven je bil vladar v Ethirju, pasivnost pa je v tem času največji strup. Potrebovali bi aktivnost, a ne zaletavost, preudarnost in zvitost. S tem bi bil naš odpor najprimernejši." Čarovnik je skozi usta poslal velik dimni kolobar, ki je elegantno zaplaval proti nebu in v tistem je nekje daleč stran zaskovikala nočna sova.

Ob čarodejevih besedah, ki so se dotikale večnega mraka in teme, se je iz škratjega grla zaslišal glasen smeh, ki je odmeval med mrkimi drevesi. Medtem, ko je s pogledom še vedno prikrito opazoval kos mesa, ki ga v noben primeru ni želel imeti trdno hrustljavega in črne barve, je z neprikritim zbadajočim podtonom v glasu odgovoril predhodno izražene na skrbi. "Potlej pa nas, škrate, ne poznate dovolj dobro. Mar mislite, da se kujejo stvari, ki so za okras? Če je kdo pripravljen na vojno, klanje in nenehne boje potlej smo to mi. Kar naj pridejo nepridipravi pa bodo že spoznali, kdo bo njihova najhujša nočna mora." Pri tem je jezno zamahnil po zraku kakor, da bi želel zabosti nevidnega nasprotnika. No, morda ga tudi je kajti še zmeraj ni vedel, da je zadnja večja borba škratjo raso skorajda zbrisala z obličja. Večerja je ob tem skorajda odletel v goščave in malo je manjkalo, da bi odšel Tronir spat s praznim želodcem. Mamljive vonjave so se za nekaj trenutkov razbežale toda ponovno povrnile kakor hitro je palico spet obmirovala. Hrano, ki se je obarvala v pravilne odtenke, je s prsti sestradano snel z lesenega pripomočka. No, bi jo snel, če ga ne bi vročina zadnji trenutek nesramno popekla po blazinicah. Ob sočni kletvici je tako čakal, da bo jedi upadla temperatura. Zaradi svojih opravkov tako sploh ni pazil, da je čarovnik medtem odtaval stran. Šele, ko se je ob njem zaiskrilo, je premaknil pogled. Starcu, ki je mirno kadil pipo, je na obrazu vladal spokojni nasmešek, se je za nekaj trenutkov nalezel tudi mali mož. Toda kaj hitro je dobil njegov izraz spet tisto kamnito in gubasto podobo opremljeno s kosmatim dodatkom. Obrok se je medtem dovolj shladil, da ni bil prehladen ampak ga je Tronir vseeno lahko prijel v roke. Zadovoljno je odgriznil kos mesa ter cmokajočih ust pričel uživati, kar si je pripravil. Palico je pri tem že odvrgel nazaj na ogenj, kjer je napredovala iz pripomočka za pogrevanje v gorivo. Z mastnimi prsti in opletajočega kosa kdo bi vedel katerega bitja je tako požugal kadilcu. "O kakšen uporu pa klobasate?" Kakor je namreč sam vedel se svetli strani do sedaj še ni uspelo organizirati, da bi lahko uspešno kljubovala temni. Čeprav je možno, da se je med mojim potovanjem kaj spremenilo. Pri moji bradi, saj nisem spet potoval tako kratek čas! Zima se je umaknila iz centralnih dežel in poletje je nastopilo. Ja, pa sem res kar nekaj časa porabil. Sova, ki se je že predhodno oglašala, je sedaj pričela modrovati nekje na kateri izmed bližnjih vej, kajti glas je bil sedaj mnogo močnejši kakor poprej. Kako znanilec kdo ve česa je tako odmevala nočna pesem skozi gozd.

((okej Framling jz ti bom zdej »pobegnu«, ker mam še neke načrte ter ta tedn glih še dovolj časa, da mi jih uspe uresničit ))

Še zadnji grižljaj je izginil med zobmi, ki so zadovoljno zmleli še poslednji košček večerje. Navdušeno je škrat z dlanjo podrgnil napeti trebuh. Oziroma oklep, kajti trebuh se je varno skrival pod zaščito. Res je bilo sicer, da je doživel tudi že bolj obilne in boljše obroke, toda za silo ter glede na razmere je to pač moralo zadostovati. Rahlo meglenega pogleda se je tako mala postava ponovno zazrla v čarodeja, ki je še zmeraj molčal med kajenjem svoje pipe. "Ni slabo, sploh ni tako zelo slabo." Stegnil je mastne prste proti nočni razsvetljavi neba, ki je že bila nameščena na svojih mestih. Še sekiro je poprijel med prste, preden je Tronir končno iznenada utonil v spanec. Samo mlačno žaganje, smrčanje je odmevalo skozi gozda. Sproščeno je tako nastopil zaslužen počitek.
Ali pač? Kakor hitro je namreč škrat utonil v spanec so se izza drevesnih debel prikazale postave. Elegantne in tihe kot le kaj so obstopile starca. Obsijana z žarki tabornega ognja je iz sence stopila Juki. Nič kaj prijazen izraz ni vladal na vilinkinem obličju za razliko od obraza spečega, kjer se je jasno videlo, da se mu po mislih podi nekaj lepega - najverjetneje kakšen sodček ali dva. Z resnim glasom, ki ga skorajda zagotovo ne bi prisodili miroljubnim vilincem, je tako nagovorila kadilca. "Ne vem, kdo ste in niti nočem vedeti. Toda najbolje bi bilo, za dobro vseh, da se čim prej podate naprej po svoji poti. In niti poskušajte nam slediti, kajti lahko vas odstranimo na takšen način, da vas ne bo nihče več našel … Iant." Kakor so postave stopile v vidno polje so se tudi umaknile nazaj v temo. In čeravno jih ni bilo več mogoče videti, je v zraku vseeno ostal nekakšen občutek, da oči od vsepovsod opazujejo. Samo sova je še zmeraj navdušeno pela naprej svojo nočno pesem.

Že zgodaj naslednjega dne, še preden so sončni žarki razsvetlili pokrajino, je škrata nekaj prebudilo. Nad seboj je, v temi, ki se je že mešala z rdečo svetlobo v ozadju, ugledal obraz Zoida, ki se mu je prijazno nasmihal in ga spodbujal, da naj se vendarle že spravi na noge. Hočeš nočeš je moral tako prebujeni ubogati. Ni preteklo veliko časa, ko je že spet korakal skozi gozd v strnjeni koloni. Na Framlinga niti ni imel časa pomisliti čeravno ga ni nikjer videl, toda kdo bi zameril še ne povsem prisebnemu osebku. Hitri tempo hoje niti ni dopuščal, da bi lahko razmišljanje dodobra ogrel. Nenehno se je bilo potrebno izogibati zdaj tej, zdaj tisti veji ali korenini, spet drugje je bila v tleh skrito kdo ve kaj in se je morebitni neprevidnež hitro lahko znašel na trebuhu. Šele proti poldnevu, ko je ognjena krogla že dodobra zakraljevala nebu ter ogrela ozračje, se je skupinica zaustavila. Bili so že povsem na robu gozda, da se jim je že razpiral pogled na škratje travnike. Nosnice malega bojevnika so se razširile, ko je zajel polna pljuča zraka. "Dom. Moje prelepe dežele." Postavili so kamp pod okriljem krošenj ter se dogovorili, da bo ura počitka dovolj. Medtem, ko so se vilinci udobno namestili na tla ter pričeli uživati svoj počitek, je voditeljica odprave s Tronirjem stopila na stran. Oči so jo z zanimanjem opazovale, ko je izrekala zamišljene besede. "Mi daš svojo sekiro? Nekaj bi naredila." Za trenutek ali dva je vojak pomislil, toda na koncu sklenil, da ji lahko zaupa. Snel je tako svoje orožje ter ji ga podal. Navihan nasmešek se je pojavil na lepem obrazu zaradi njegove previdnosti. S prsti je nežno potovala po orožju ter pri tem mrmrala neke nerazločne besede. Končno je pregled končala in vrnila orodje za ubijanje lastniku. Le-ta je takoj začutil, da ni vse čisto enako kakor poprej. Nadaljnje besede pa so njegov sum samo še potrdile. "Z malo magije sem izboljšala sekiro. Isto tehniko uporabljamo na svojih orožjih." Na gubastem obrazu se je pojavil širok nasmešek, kajti Tronir je že slišal, kakšna so bila ta orožja gozdne rase. Veliko lažja ter bolj smrtonosna kakor so bila videti. In sedaj je sam posedoval enega izmed njih, njega je doletela ta čast. Še preden bi se lahko zahvalil je Juki zamahnila z roko ter se obrnila stran. "Ah, nič ne reči. Pridi, gremo naprej."

((odšli proti travnikom))

Tiho je sedel na svoje mestu, ne da bi se menil za nočne glasove oddaljene sove, niti ne za številne bleščeče oči, ki so jih opazovale z varne razdalje. Zatopljen je bil v svoje misli, kajti prizor, ki ga je bil pravkar deležen, ga je spomnil na nekaj, kar bi moral že zdavnaj pozabiti. Sedel je sredi trave, prav tako kakor zdaj, a za razliko od tega večera, ob njem ni sedel debelušen škrat, pač pa modri vilini, ki so se zaskrbljenih izrazov pogovarjali o dogodkih sveta. Vilini so živeli v miru, škratje svoje mirovne zaveze še niso pretrgale, a v srcu mnogih vilinov je tlel nemir, pomešan s strahom. Iant je pogosto sedel med njimi, jih miril s svojimi preudarnimi besedami in jih seznanjal s tistim, kar so njegove hitre oči zaznale v sovražnem okolju.
"Bolj kot Min Rimmon, je Fin Hollen tisti, ki nam vzbuja strah. Bližje je in škratja vojska je trenutno močnejša, kot vojska mož." Spregovoril je zlatolasi vilinec, ki je grižljal kruh in s svojimi sivkastimi očmi opazoval navzoče. "Cuanir, je mar surova moč nevarnejša od zvitosti? Morda na videz, ampak v resnici je najnevarnejši sovražnik tisti, ki udari iz zasede."
"Mojster Iant, tukaj nas ne more nihče napasti iz zasede. Araw ima oči vsepovsod in če bi en sam vohun poskušal vanj, bi naslednji trenutek končal mrtev." Starec, ki je kadil pipo, je z glavo nedoločno pokimal. "Morda, morda. A lahko vam povem, da v Min-Rimmonu ždi večje zlo, kot si sploh lahko predstavljate. Bo lovec ustrelil nedolžno ptico, ki mu bo pristala na rami? Ne, a če se ptica na rami preobrazi v zmaja, bo zanj že prepozno."

Teh besed se je stari vešč še dandanes spominjal in ob tem mu je preko obraza švignil nasmešek. Blizu ognja so počivali zloženi vilinski kruhi, skrbno zaviti in na videz prav nič slastni, a Framling je vedel, v čem leži njihova prava moč. Segel je po enem, napravil majhen ugriz in takoj je začutil, kako mu lahkota pojenjava.
"Bomo videli, škratovski mojster, bomo videli. Sicer klobase nimam, a ne morem trditi, da mi zdaj ne bi prišla prav." Tronirju se je nasmehnil in nadaljeval s svojim kajenjem. Ko je škrat zaspal, so se mu počasi približali vilini in oči glavne izmed njih, niso izkazovale kakšne pretirane ljubezni. Njene nepričakovano ostre besede Framlinga niso niti najmanj presenetile, še več, pričakoval jih je bil. Čarovniki so bili navsezadnje tisti, ki so bili krivi za večina zla v Forestu in do njih so mnogi upravičeno gojili odpor. Vpričo Tronirja ga vilini niso pokazali, a zdaj je bilo drugače. "Ne skrbi, moja vilinska prijateljica. Moram se ti zahvaliti za tvoje modre besede, kajti končno si me usmerila k pravemu cilju. Če te ne bi bilo, bi še mesece taval v temi." Framling ji je napravil rahel priklon, vilinka pa ni mogla prikriti presenečenja.
Lahko vas odstranimo na takšen način, da vas ne bo nihče več našel. "Seveda, kako se nisem spomnil" si je Framling zamrmral v brado. Škrate so odstranili na način, da jih ne more več nihče najti, a sam sem vendarle enega našel. Naključje, ali morda kaj več? Kakorkoli, to bo treba preveriti. Bližala se je polnoč, ko se je stari čarovnik vendarle vzdignil in se pripravil za nadaljno pot. Pipa, vilinska hrana in mehki gozd so ga osvežili, tako da se je zdaj počutil ponovno pripravljenega za ježo. Sivo ogrinjalo si je ovil okoli trupa, segel po palici, ki je ležala na tleh in stopil do Fidelisa. Ob tem je vrgel še zadnji pogled proti spečemu Tronirju, povsem prepričan, da se ne vidita zadnjič. "Dobro spi, škratji mojster, kajti spanec ti bo dal moči, da se soočiš s svojo usodo." Ko je pristopil do Fidelisa, ga je ta z zadovoljnim rezgetanjem pozdravil, Framling ga je pobožal po njegovi beli dlaki in se počasi povzpel na konjev hrbet. "Srečni, vilinski prijatelji. Hočete ali nočete, naše poti se bodo še srečale. Namarie!" Z nasmehom je obrnil konja in urno švignil v nočni zrak. Udarci kopit v mehko travo so se komajda slišali, tako da ni minilo dolgo, ko vilinska ušesa niso več zaznavala Fidelisa.
Framling je jezdil skozi Araw, naravnost proti severu, s jasnim ciljem v svoji glavi. Obisk vilinskih vladarjev bo lahko počakal, kajti na prvem mestu je bil opravek, ki si ga je zadal. Hladen nočni zrak je rezal vanj, njegovo ogrinjalo je kot zastava plapolalo za njim, a počutil se je bolj zadovoljno, kot že mnoga leta.

Odjezdil proti Fin Hollenu.

Dominos je nekaj korakov stran od skupinice, v trnastem grmovju prisluškoval. Vsak njegov šum je bil šelestenje vetra in vsak korak veverica, ki se sprehaja po gozdnih tleh. Med skupinico je bilo nedvomno nekaj vilinov en čarovnik in škrat. Tako je poslušal o njihovih namenih in noč ga je zlila z gozdom. Poskušal je ugotoviti kakšne namene ima tale skupinica. Kajti, če nameravajo kaj zlobnega se jim bo Dominos z vso bitjo postavil po robu. Končno so se po dolgi poti spočili. Dominos pa ni počival in je opazoval, kako sta se škrat in čarovnik pogovarjala. Škrat je kmalu zaspal, čarovnik pa je kadil pipo. Nenadoma je Dominos opazil, da se mu bliža skupina vilinov in pritajeno se je umaknil. Tiho, kot veter so se postavili okoli starca in mu izrekli neprijazno dobrodošlico. Dominos je sklepal, da so tudi vilini v dvomih glede čarovnika, saj čarovnikov nihče ni odkrito vzljubil. Poleg tega jih je bila le peščica na dobri strani.

Iz pogovorov v času, ko jim je sledil je izvedel , da je čarovniku ime Framling. To ime mu je bilo nekam znano, a ni bil prepričan, kje ga je slišal. Brskal je po spominih in se poskušal spomniti, vendar v njegovih 450 letih življenja ni našel ničesar. Škratu pa je bilo ime Tronir. Po tem, kako je govoril, se je Dominosu zdel zelo dober in prijazen, vendar se je v svojem življenju nauči, da videz in jezik pogosto lažeta. Poleg tega se ni imel namena razkriti, dokler ne bo prepričan, da je varno za udejanjenje pred očmi njegovih "sopotnikov". Počasi je utonil v spanec, a se kmalu zbudil, ko je zaslišal čarovnika, kako je vpregel konja in se pripravljal, da izgine v noč. V primeru, da je čarovnik temne sorte, ga je mislil Dominos dohiteti in se mu postaviti po robu. Če pa bi bil nekdo iz svetle strani, pa bi ga samo izpračal, kaj počne s škratom in vilini, ter ga spustil naj gre svojo pot. Vendar se je Dominos odločil, da ga bo pustil in se posvetil škratu in vilinom. Preračunaval je, ali ba jih lahko vse premagal in prišel do sklepa, da ima zelo malo možnosti na zmago, če bi vsi vilini uporabili magijo. Tako je imel samo to možnost, da je počakal do jutra. Zjutraj se je škrat že prebudil, vilinov pa Dominos ni opazil. Škrat se je odpravil naprej Dominos pa se je odločil, da bo še malo počil. Zbudilo pa ga je neko govorjenje tujca, čigar glas se mu je zdel sovražen. Skočil je pokonci in z magijo v roko priklical igriv plamenček.

Jason je nekoliko zmedeno pogledal proti očitno šebolj zmedenemu prišelku.
Prosim, pomislite. Kako bi se vi počutili, če bi proti vam iz grmovja nenadoma planil neznan človek in vam pričel groziti z vžigalico? Prasnil je v smeh.
"Stari, pa ti si sigurno požigalec. Da neboš zašvical ful" Človek, očitno čarovnik, ga je gledal kot da je povsem zmešan. Kako daleč od resnice je bil presodite sami.
"Dobro bi bilo, če bi sedaj ugasnil svojo vžigalico. Če še nisi opazil sva sredi gozda." Čarovnik je še naprej stal tam in strmel vanj, nato pa se končno prestopil in ugasnil plamenček.
"Kam so šli vilini? Kam je šel škrat?" Sedaj je bil Jason tisti, ki je začudeno strmel. Nato pa zopet prasnil v smeh. "Vilini? Škrat? Človek, si padel na glavo? Tukaj sem samo jaz in nihče drug. Če pa misliš da izgledam kot škrat... no ja, menda obstajajo stekla ki ti izbolšajo vid. Domnevam da bi ti prišla še kako prav." Sedaj je opazil, da čarovnik postaja že resnično čemeren. "v redu v redu. Mogoče bi bilo bolje če se za začetek predstaviva? Šebolje, lahko si poveva na kateri strani sva." Jason je s ševedno nekoliko solznimi očmi in velikm nasmehom stopil proti nekoliko jeznogledemu čarovniku. "Jason. Bojda svetlostranec." Podal mu je roko.

Pred seboj je zagledal človeka neprijaznega videza. Gotovo je temnostranski vohun. Dominosa ne bi bilo treba spodbujati, da prišleka z magijo pokonča. Najprej pa bo iz njega izvlekel vse kar se bo dalo. Ko je tako ta govoril o tem, da bo z plamenom požgal gozd, se je Dominos samo glasno zasmejal in ugasnil plamen. Tujec se je olajšano nasmehnil.Naivnež. Dominos je izgovoril samo eno besedo:"Lympha." Iz čutare, ki jo je imel za pasom se je zaslišal pridušen pok, hip za tem je iz nje šinil širok curek vode, ki se je v zraku spremenil v obliko kače. Obliko kače so dopolnile še kapljice rose, ki so se pognale v kačo in jo povečale.Z mislimi jo je poženil, da se je mojstrsko ovila okoli kot kip okamenelega prišlega. Ta se ni imel niti časa rešiti, ko je bil z vodo že zavit od pet do vratu. Takrat je Dominos zamahnil z roko in kače je od repa do glave zamrznilater zaradi večje površine je pokrila človeka in ujela svojo žrtev v nerešljiv ledeni objem. Zdaj je Dominos z utrujenim glasom, ki je bil posledica kalitve njegovega spanca in uporabe magije vprašal temnostranca: "Kdo si, in kaj hočeš,ter zakaj si tukaj?" Privzdignil je obrvi in čakal, da mu tujec pove o svojih namenih. Ta je bil zdaj, na videz neprestrašen, vendar zvijajoč se videti smešen. Ker pa je še vedno molčal je Dominos malo privil objem prozorne kače. To ga je umirilo in preusmerilo pozornost na njegovega "ugrabitelja". Ta je bil videti prav nebogljeno.

(Mojega lika se ne prepriča tako hitro, ker naj bi bil zelo nezaupljiv.) Oprosti za tako kratek post. )

Jason je zavzdihnil. Človek je očitno resnično nezaupljiv. "Povedal sem ti ime in stran. Če mi ne vrjameš, kaj naj še storim?" Čarovnik je za trenutek odprl usta, nato pa jih zopet zaprl. To je nekajkrat ponovil in Jasona nenavadno spomnil na ribo. To mu je iz neznanega razloga po telesu sprostilo val zadovoljstva. Pihnil si je pramen vranjih las spred oči.
"Pozivaš me, naj ti povem svoj namen?" Jason ja zavil z očmi. "In kaj če namena ni? Nekateri preprosto radi uživamo v vandranju po gozdovih. V MIRU človek. To bi kot čarovnik moral vedeti" Čarovnik je ševedno neaupljivo strmel vanj. V tem trenutku bi se Jason z rokami prijel za glavo. A mu to nekako ni uspelo. "Dobro. Tebi se očitno res neda nič dopovedati. In kako bova to TVOJO težavo rešila?" Nagnil je glavo postrani in se zazrl čarovniku naravnost v oči. Ta se je ob pogledu na temne beloočnice zdrznil. "Za začetk bi me lahko izpustil, da se normalno pogovoriva. Ni ti treba razkazovati svoje moči kot gorila. Saj sva sama sredi gozda. Prihrani to za kakšne temnostrance."
Čarovnik se je zamislil. Šeenkrat se je zazrl v Jasona, a se nekoliko izognil njegovemu pogledu. Kača je nekoliko popustil prijem. No, tudi najbolj nezauplivim ljudem se kaj dopove, je pomislil Jason, medtem ko se je napel. Objem je še bolj popustil... In bolj...
Jason je planil iz objema vodna kače in se zakotalil po tleh. Preden se je čarovnik dodobra odzval je blil zopet na nogah. Sedaj sta si stala nasproti, iz oči v oči, enakovrednejša. Jason ga je mrko pogledal. "Niso naivni ljudje, ki dobro presodijo človeka. Za razliko od nekaterih." Pljunil je čarovniku pred noge, mu obrnil hrbet ter odkorakal do bližnjega štora. Sesedel se je nanj. "povedal sem ti svoje. Domnevam, da sem to vsaj nakazal tudi z nekaterimi svojimi dejanji. Domnevam tudi, da si ti sedaj na vrsti za odgovore. Enako vrpeašanje prosim." Zastrmel se je v tujca.

Dominos je še naprej strmel v tujca, ko se je ta spet poskušal rešiti. Dominosa je zanimalo, kaj se bo zgodilo, če bi ga izpustil. Malo je popustil prijem kače. Ujetnik je to izrabil in se rešil in se skotalil po tleh. Videti je bil zadovoljen sam s sabo. Skočil je na noge in se postavil pred Dominosa. Ta se je le namrdnil. Če bi ta človeček vedel, da bi ga že z eno besedo speštal se verjetno ne bi takole obnašal. Sploh pa je verjetno temnostranec, ker če bi bil na svetli strani, bi me napadel, ker je zelo,zelo malo možnosti, da bi bil čarovnik svetlostranec. Ali je to, ali pa je ta neotesanec tako nepreviden in ne-poučen. Potem je zamrmral nekaj o tem, da niso naivni ljudje, ki dobro presodijo človeka. Malo preveč si dovoli. Treba bi ga bilo naučiti lekcije, vendar se mi smili, kot majhen otrok, ki bo bil tepen. Da je vandroval po gozdu, seveda. Verjetno je zbežal iz kake kmetije in se zdaj postavlja pred tujci, ali kaj podobnega. Človek se je vsedel na bližnji štor in zastavil enaka vprašanja, kot jih je on prej njemu. Dominos mu na njih niti, če bi mu tiščal nož na vratu ni bil pripravljen odgovoriti. Da bi imel malo več spoštovanja, bi ga moral malo prestrašiti.

"Ignis." Iz Dominosove roke je šinil majhen golob, ki se je pognal v nebo in se tam spremenil v prečudovitega feniksa, ki je pikiral proti tlem. Tik preden, bi se zaletel v štor in njegovega sedečega gosta je zamahnil s krili in okoli štora so se vneli majhni plamenčki. Prišlek je to seveda z izbuljenimi očmi opazoval. Dominosov načrt pa je bil prav to: zamotiti človeka in ga ujeti nepripravljenega. Ko je ogenj že skoraj ponehal je prišlek opazil, da so se mu noge pogreznile v zemljo, ki je bila zdaj trda kot skala. Tokrat Dominos ni imel namena popustiti...

((prišli s travnikov))


Koraki so jih že kar nekaj časa nosili naprej, nenehno samo naprej proti neznanemu cilju, ki ga je resnično poznal samo Gospodar Luči. Skupino je vodil Tronir, ki je trdega koraka samozavestno stopal na čelu. Nekje naprej sta bila v izvidnici dva lokostrelca, Fëfalas in Stain. Ob Svečeniku se je pomikala dvojica, zadolžena za manjši skupinici – vodja uradno izumrlih Thobek in voditeljica malo manj izumrlih, a vendarle skrivnostnih vilincev Juki. Za njimi so trije majhni bojevniki pomagali tovoriti orodju edinemu kovaču v skupini, povsem na koncu pa sta za zakrivanje sledi skrbeli preostali člani druščine.
Iznenada je vodilni dvignil dlan. Premikanje je bilo zaustavljeno, saj so vsi razumeli ukaz. V tišini so čakali dokler nista nasproti prišla izvidnika. Poročala sta brezizraznih izrazov na obrazu in nič nenavadnega ni bilo izrečenega. Vendar pa so poslednjim besedam, da se v daljavi nahajata kar dva osebka, vsi pozorno prisluhnili. "Kdo sta in komu pripadata?" je na glas izrekel Tronir vprašanje, ki je mučilo vse. "Gre za človeka in čarodeja. Kakor pa sem lahko sklepal po medsebojno izrečenih besed in dejanjih je moški dokaj neagresiven, že s skorajda premajhno voljo do življenja. Po njegovih besed je svetlostranec po imenu Jason. " Za trenutek je premolknil, da je zajel polna pljuča dodatnega kisika preden je nadaljeval. "Toda čarodej, on pa mi je že bolj sumljiv. Deluje nadvse napadalno in takoj je brez pomislekov posegel po magiji čeravno človek ni kazal agresivnosti. Sumljiv mi je, vsekakor." Izrečeno je bilo, kar je bilo potrebno povedati in tišina je padla na skupino. Šele čez nekaj trenutkov je nekdo z rahlim upanjem v glasu pristavil "Naj odstranimo maga? En strel in že ga ni več." Neodobravajoče se je brada stresla, ko se je na obrazu zamišljenega poveljujočega pojavil nasmešek. Sprva si je nekaj zabrundal v brado preden je dokončno izdal nadaljnja navodila. "Ne, nekaj mi pravi, da ni vse tako kakor izgleda." Resne oči, ki so jasno dajale vedeti, da ve o čem govori, so se usmeril proti lokostrelskemu delu ekipe. "Vsak naj odide na eno stran neba in pripravi lok za strel." Prikimali so v znak razumevanja in že neslišno izginili med zelenjem. "Moji dragi škratji rojaki, vi se priplazite po tleh ter čakajte na moje povelje. Bardin, pripravi se toda ostani bolj zadaj vseeno." Še druga skupinica je izginila, da so sedaj ostali sami Svečenik s svojima pomočnikoma ter vilincem, ki je obvladoval upravljanje z magijo.. Šele sedaj, ko drugih ni bilo več zraven, se je obrnil proti njim in spokojnega obraza izrekel še besede za njijh. "Poprosimo Najvišjega za pomoč v tej situaciji." Orožje vsakega se je zapičilo v tla in globoke besede so pričele prihajati iz ust Tronirja. "Gospodar Svetlobe, pomagaj nam tedaj, ko ne vemo kaj storiti. Stoj nam ob strani in nam dajaj novih moči. Omogoči nam, da prepoznamo Temo in jo izničimo." Vsi v en glas so nadaljevali. "Et ne nos inducas in tentationem; Sed libera nos a malo. Quia et potéstas, et glória in sæcula sæculorum." Brez nadaljnega besedičenja so nato vstali in pričeli korakati naprej.
Prvi je iz goščave stopil brez orožja v roki Tronir na čigar obrazu je še zmeraj vladal sproščen ter prijazen izraz. Sledila sta mu Thobek, v čigavih dlaneh je počival ročaj macole in Juki, ki je bila praznih rok. Nekaj korakov za trojico pa še postopal še Mahtan. Dlani vodilnega so se razprla in grob, a vendarle na svoj način mehak glas je pobožal bobniče prisotnih. "Mar je res potrebna agresija prijatelj čarodej? Vsakdo bi vendar videl, da Jason nima nikakršnih zlih namenov in je, oprosti mi mladi človek, povsem neškodljiv sam." Pristopil je korak bližje dvojici medtem, ko se je sedaj preostala trojica postavila tik za škratom pripravljena v trenutku odreagirati na kdo bi vedel kakšno potezo.


((ma moram se malo oglasit
vaju moram opozorit, da se obadva v postih poglobita preveč v pisanje za lik drugega pisca
Dominos:
- ti sploh nisi dal možnosti odreagirati nasprotnemu liku in si kar takoj napisal kakor, da je tvoj napad do potankosti uspel
- pazi na pravila o čaranju na forestu, ki niso enaka splošno poznanemu čaranju -> ne moreš ustvariti novega bitja, v tvojem primeru goloba, ki se je pojavil v tvoji roki; lik se po uporabi magije utrudi, česar v tvojih postih ni bilo mogoče zaslediti – in je kar precej v zelo kratek času čaral lik; iz ničesar tudi ne moreš kar ustvariti nečesa – od kje potlej zadostna količina vode iz čutarice, da bi ovila odraslega človeka?
- za drugi lik si pisal, ko si omenil, da je izbuljil oči -še ni niti napisal reakcije torej se še ni pripetila-

Jason:
- pri tebi je najbolj izrazno, da pišeš za lik drugega pisca – Dominos ni nikjer omenil, da je njegov lik zaprl usta ali popustil prijem vodne kače

Samo še to popravita in imata popolne poste. ))

Jason je v trenutku spredvidel čarovnikovo prevaro, a se ni premaknil. Pustimo otrokom veselje si je mislil. Hlinil je veliko začudenje nad velikim feniksom in začutil, kako se mu noge pogrezajo v zemljo. aha. Čarovnikov veliki načrt. Nekateri se pa res nikoli ne vdajo. Jason ni dobro prebavljal trme.
Čisto rahlo je privzdignil noge. V rastju se tako ali tako nebo opazilo, ali jih ima pogreznjene v zemljo ali ne. Očitno je imel prav, saj je čarovnik ponosno stal na mestu in ga opazoval. Kako slabo jih je prenašal. Čarovnike namreč. Tako naduti, samovšečni, človek bi si mislil da bo kdaj že srečal kakšnega ki nebo tak. A znova in znova razočarajo.
Jason je zaigral presenečenje. Pri tem je zadrževal smeh, a v igranju je bil dober.
"Se ti res zdi da bova tako kam prišla?" Jason je nagnil glavo. Čarovnik se ni premaknil. "Daj no, zmagal si. Kaj še želiš vedeti? Več kot resnice ti nemorem povedati, če pa ne vrjameš tudi tej..." Skomignil je z rameni. Tiho sta sedela in stala ter strmela en v drugega. Jason se je pičel dolgočasiti.
Nenadoma je v Čarovnikovo glavo priletel kamenček. Pogledal proti Jasonu. Ta se je smejal. "Navaličal sem se." Vstal je s štora, se sprehodil naokoli, se pretegnil, ter se naslonil na drevo ob čarovniku. "Poglej, zame ni nihče na svetu ne boljši ne slabši od drugih. Vsi živimo, vsi umremo. Ne glede na stran, raso, nič." Zavzdihnil je. "Tako da prosim, nekoliko manj samovšečnosti bi ti škodilo. Na tem svetu ni nikogar podcvenjevati, tudi če je povsem navaden človek" Prvič tisti dan je bilo v Jasonovih očeh opaziti tisti nevaren odblesk. Trmasti čarovnik mu je počasi načenjal živce. "Lahko bi nehal s svojimi predvidljivimi triki in mi končno povedal to, kar sem jaz tebi že kar nekajkrat. In če lahko jaz takoj opazim, da si svetlostranec, potem bi moral to zame opaziti tudi ti. Čarovnik pa tak." Jasonova jeza se je nabirala. temostrance je očitno poznal veliko bolje kot ta človek. Če ne drugega je bil sin temonstrancev. Ooo kako jih je sovražil. "In tudi neumen nisem. Tako da prosim za enakovreden pogovor." Zopet tisti poblik v očeh. "In prosim zadnjič."
V tistem trenutku je iz bližene zaslišal znan glas. Pretirano znan. Obrnil se je ter priprl oči.
"Tronir?" o moj bog. zopet ta nadležni škrat. Zavil je z očmi. "Kaj se pa ti zopet vmešavaš?"

Dominos je bil že čisto utrujen od urokov. Niti vejice ne bi mogel več premakniti. +
Na njegovo presenečenje, pa je dobil v glavo kamenček. Ko je preveril njegovega lastnika, je opazil, da ima tudi človek nekaj v glavi. Verjetno se je pretvarjal, da opazuje ogenj in nato noge samo odmaknil pogrezanju. Bister človek. Tako si je ta človek šele s tem pridobil njegovo zaupanje, ne pa s tem, da je ostro govoril in zbadal. "Končno si pokazal nekaj pameti tujec. Kaj te je prineslo ob teh temnih urah? Opravičujem se, da sem te kar tako napadel, vendar sem videl že dovolj hudega, zato sem zelo napet glede tujcev. Ne bom ti več hotel storiti hudega in se bom s tabo odkrito pogovarjal, ker je tvoje srce dobro. Sem Dominos in sem star čarodej in prosim, ne sodi me po zunanjosti." Takrat je zaslišal šum, tih kakor veter, vendar za njega kakor padec kamna v vodo. Takoj je na to opozoril drugega svetlostranca. Pregledal je drevje in v njem našel nepravilne oblike. Pogledal je še bolj podrobno in opazil, da so na drevesih vilini, ki v njiju merijo z loki. Vilini so vsaj na svetli strani. In to vsi.Vendar oni ne vedo, da sva midva na njihovi strani. Preden je Dominos karkoli naredil, je iz sence grmovja stopil škrat. Dominosu njegov videz ni bil prijazen. Škrat se mu je zdel sumljiv. Nato ga je ogovoril. Govori modro in premišljeno. Verjetno je doživel že veliko. Iz njegovega govora je izvedel, da je svetlostrancu ime Jason in da se že poznata. Dominos se je škratu zazrl v oči. Te so bile razumne in bistre, v njih pa je tlel več kot le navaden ogenj. Dominos je čutil, da ima ta škrat veliko vlogo. Poleg tega je v njem ujeto več modrosti, kot jo premore katerikoli človek. Na škratovo vprašanje pa je odgovoril takole:
"Tema je legla nad deželo in nespametno bi bilo biti preveč zaupljiv. Vsak napačen gib ti lahko prinese smrt. Bolje je biti previden, kakor pa preveč zaupljiv."

(Zdajle me nekaj časa ne bo gor na forumu, ker grem na počitnice.)

Ko je človek omenil škratovo ime so njegove oči za trenutek ali dva izgubile sijaj, ko je med brskanjem po spominih preverjal, če osebka morebiti pozna. Te črni razmršeni lasje, ki so padali čez oči, so mu res delovale od nekod znano, toda kaj, ko se ni in ni mogel spomniti. Črni plašč. črne rokavice. Kdo je? Tedaj je ugledal na plašču izvezane srebrne zvezde se je iz zaprašenega kota pojavil iskani spomin. Jason, tisti človek, ki je tedaj nekoč bil soudeležen pri potovanju na eno izmed nalog. Ponovno se je vrnil v prejšnje stanje iz zamaknjenosti, ki je trajala v resnici samo sekundo ali dve. Nedolžno se je nasmehnil in nič kaj nataknjeno, za razliko od mladeniča, odgovoril na vprašanje. "Vmešavam? Samo mimo potujem, to je to. Kar sem nazadnje preveril so bili to svobodni gozdovi. Je tako?" je povprašal spremljajoče viline, ki se niso skrivali. Tiho so prikimali v znak strinjanja s svojim voditeljem čeravno resen, skorajda mrki izraz z njihovih obrazov pri tem ni izginil. Svojo pozornost je nato posvetil še čarodeju, ki je z besedami izkazal več spretnosti kakor pri dejanjih do sedaj. Glasno se je zasmejal njegovim besedam, ki jih je s člani svoje druščine še dodobra poznal. Kajti nič koliko temnostrancev so med sovjim vandranjem že pobili. "Res je, toda to še ne pomeni, da lahko brezglavo napadamo. Še zmeraj je potrebno razmišljati preden kaj storimo. Čeravno je dežela pod vplivom kaose še ne pomeni, da morajo naša dejanja odražati stanje." Obrazne mišice so medtem podzavestno zamenjale obrazno poteze v bolj resne, premišljujoče. Iznenada je z desnico zamahnil pred sabo kakor, da bi odganjal muhe ter stresel z brado. "Pustimo globoko razmišljanje za sedaj. Glede na to, da smo na področju naših prijateljev vilincev bi se spodobilo, da se kakor prvi gostitelji primerno predstavimo." S pogledom je ošinil eno izmed ptic, ki je pristala na bližnji veji ter pričela radostno prepevati svojo pesem. Kmalu so se ji pridružili še druge, da je po zraku zaplaval poleg besed še pesem gozda. "Jaz sem Tronir, to so Juki, Thobek in Mahtan." Na vsakega posebej je pokazal in vsak izmed njih se je rahlo priklonil čeravno dvojice ni izpustil izpred oči. "Za začetek bi bilo to dovolj. Glede na to, da že vemo, kdo je človek bi se torej spodobilo še, da se predstaviš tudi ti čarodej." Napočil je odločilni trenutek, ko so se mišice vseh enajstih članov druščine napele do popolne pripravljenosti. Loki so se neslišno napeli, škratje so se še bolj pritajili in pripravili na napad, vilinka čarodeja pa sta si v mislih pripravili strategijo posredovanja. Naslednje poteze, besede maga so bile namreč odločilne ter bi odločale o tem ali ja pripadnik teme ali ne.


((potlej pa najbolje, da še sedaj na hitro odgovoriš dokler ne greš ter naj tvoj lik odtava stran ali pa kaj - ker v vsakem primeru te bomo za ta čas pustili, saj je 10 do 14 dni dolga doba za čakat odpis ))