Grad kraljice Naith

Saia je pogledala proti oknu. Poleg lukenj v zidu, se je čez celo steno razraščal še star, grčav bršljan. Torej, priložnost je pred mano. Moram jo izkoristiti, si je mislila in zavzdihnila. Druge možnosti ni imela, zato se je začela previdno vzpenjati. Svetloba je zadostovala, da je videla kje naj se oprime, obenem pa bi jo le zelo dober opazovalec videl, kako se v njenem temno zelenem plašču vzpenja po zidu. Pri plezanju je bila zelo uspešna saj je v zelo kratkem času preplezala tretjino. Nato pa so oprimki, razen grčavega in debelega bršljanovega debla, poniknili. "Prekleto!" je pridušeno zaklela. Ni vedela, kako naj spleza po tem deblu. Poskušala je splezati vstran ali dol. Tudi tokrat ni našla primernih oprimkov. Zaplezala se je. Moram priti do okna, je ponavljala v mislih. Saj res, bršljan! Spomnila se je rešilne misli. Bršljanu lahko pričaram dodatne veje. Res da bom porabila nekaj energije, a si je lahko nekaj povrnem s črpanjem bršljanove moči. Ne bo tako učinkovit kot gozd, pa vendar, boljše to kot nič. "Arboris!" je siknila in iz bršljanovega debla so zrasli zgledni oprijemki. Kakor hitro je bila zmožna, je splezala do nasednjih oprijemkov, nato pa sprostila urok. Resda je bila zadihana, a to ji je dalo nov zagon in še hitreje je splezala po zidu. Sedaj je bilo oprijemkov veliko in kmalu se je znašla pred oknom.

Zavzdihnila je in splezala skozi okno. V sobi je brlela majhna svetilka na olje. Sai je preverila ali je kdorkoli v sobi in ali so vrata zaklenjena. Soba je bila prazna in tudi zaklenjena. Slednje jo je zelo razveselilo, saj je znala s kakšno sponko ali žičko vrata odkleniti. To jo je nek dečko naučil že davno in znanje je pridno ohranjala. Ne tako, da je vlamljala, temveč tako da je zaklepala in odklepala različna vrata, skrinjice... Lotila se je dela. Izgledalo je, kot da je to nekakšna shramba za različno kramo. Vso sobo je preiskala ped za pedjo. Večina nekdaj zelo dragocenih predmetov je bila polomljena ali kako drugače neuporabna. Spotoma je našla neko žico, ki ji bo zagotovo koristila. Preiskala je vso sobo razen enega kota. Ta je bil popolnoma prazen. Oziroma skoraj popolnoma prazen. Tam je čepela velika, z železom okovana skrinja. Saiaron se je z zanimanjem pomaknila bliže. Počepnila je in si jo ogledala. Skrinjo je prekrivala debela plast prahu. Ta stvar je morala biti tukaj mnogo dlje kot ostali, manj zaprašeni predmeti. Močno je pihnila, da je prah odneslo z nje. To ni bila navadna skrinja. Bila je čudovita javorjeva skrinja okovana z jeklom, ne z železom in okrašena z intarzijami ter vililinskimi znaki. Čez vse je bilo s črnimi grdimi ter oglatimi črkami načečkano: Pozor, ne dotikaj se! To je nekdanja vilinska lastnina in je lahko nevarna! To Saiaron ni motilo. Resda je bila skrinja zaklenjena, a za Saino radovednost kaj je v skrinji ni bilo ovir. Iz žepa je pobrala prej najdeno žičko in jo zvila. Vtaknila jo je v kjučavnico in jo začela obračati. H ključavnici je prislonila še uho in nadaljevala z odklepanjem. "Že vem, kako jo moram zviti," je šepnila sama sebi in izvlekla žičko. Malo jo je prepognila in zvila, nato pa jo je spet potisnila v ključavnico. Spet je žico nekajkrat obrnila, nato pa se je zaslišal pridušen klenk. Ključavnica se je odprla in Saiaron je previdno odprla skrinjo. V njej sta na oranžnem žametu ležala dolg, dvoročen vilinski meč in bodalo. Oba sta bila čudovito okrašena z oranžnimi dragimi kamni in rumenim citronitom ter s čudovitimi intarzijami. V skrinji je ležal tudi okrašen pas, na katerega sta bili pripeti nožnici za obe orožji v skrinji. "Škratki dragi, tole se bo vrnilo k nam, vilinom," je rekla in si pod ogrinjalo pripela pas ter pobrala bodalo in meč. Orožji je dala v nožnici in ju zakrila s svojim ogrinjalom. Kot je razvidno iz znakov je pripadalo prednikom elwejske kraljice. Upam, da si bom lahko namesto denarja izbrala to orožje. Nazaj je zaklenila skrinjo, nato pa odšla do vrat. Nekaj časa je poslušala ali je kdo v bližini, nato pa z žičko v hipu odklenila vrata saj so imela zelo preprosto ključavnico.
Stopila je na hodnik. Očitno je bil to hodnik med kraljičinimi sobanami. Na koncu hodnika sta trdno spala dva stražarja. Očitno je straženje kraljice zeloooo dolgočasno, ker ni nikogar. No ni ga bilo do zdaj. Z neslišnim urokom je okrepila njun spanec, nato pa se je prikradla k njima. Odvzela jima je ključe in jih pospravila. Našla je tudi list, ki je govoril o tem na koliko časa je menjava straže in kdaj. Še dve uri časa imam. Pohiteti moram. Vrata pred katerimi sta spala, so bila najbrž vrata v kraljičino sobo, ki je bila na koncu hodnika. Na vsaki strani je bilo dvoje vrat. Vrata v sobo s kramo je označila, nato pa odprla vrata, ki so bila najbrž izhod in ni se motila. Bilo je precej zastraženo izven hodnika, a je ni nihče opazil. Vrata je tiho zaprla in jih tudi označila. Odtihotapila se je k vratom nasproti sobe s kramo in jih odprla...


((nism si mogla pomagat glede bodala in meča, si jih pa še ne lastim in lepo prosim da bodo nagrada namesto kakršnega koli denarja ali podobnega. pa sodbo bi rada))

Podrobno si preiskala tudi drugo sobo a tam nisi našla čisto nič, razen par nepomembnih zapiskov. Nato te je prešinilo, da morajo biti načrti v kraljičini sobi. Otrpnila si saj te je bilo nekako strah vstopiti vanjo. A ker si vedela za pomembnost naloge si se vseeno odločila da boš vstopila. Tiho si se odpravila do konca hodnika in odprla vrata kraljičine spalnice. Sploh ni bilo podobno temu, kar si mislila da bo. Povsod so se nabirale kopice prahu in po steni so pravzaprav lezli pajki, cela soba je bila v črnini. Po svoje je bila prav veličastna a te je lahko zelo vstrašila. Takoj si začela iskati po sobi, bala si se da boš zbudila kraljico zato si hitro prečesala celo sobo na koncu si našla majhno skrinjico na kateri je z vgraviranimi črkami pisalo, "Načti za Elwe". Ko si ravno hotela pogledati kaj je notri si za sabo slišala prediren krik za sabo. Bila je kraljica ki se je zbudila in te videla z skrinjico. Zdaj je bilo že prepozno da bi preverjala če je to prava škatla. Tekla kolikor si lahko hitro do vhodnih vrat. Kraljica je že zagnala vik in krik po gradu in ti se spretno opletala sztražarjev. Naosled si prišla do svežega zraka. Zbežala si do svojega konja in hitro odhitela. Seveda so stražarji vzeli konje drugih in se pognali za tabo. Bili so prepočasni in hitro si jih izgubila a vseeno se nisi upala vstaviti. Čeprav je bilo naporno si galopirala vse do Elweja, kjer te je že čakala kraljica Merenwen. Oddala si ji skrinjico z načrti in se malo odpočila.

((No zdej še en post v palači v Elweju pol pa maš konc naloge
Drugač dobr post =)))