Osrčje puščave

((bom "tvegal" s tabo. Hvala za odgovor.))

Njegove oči še zmeraj niso našle iskanega in rahlo se ga je že pričela polaščat nestrpnost. Resda je bil dokaj močan škrat, vendar pa sam proti zmagoviti vojski temnih ne bi imel ravno veliko možnosti.
Tedaj ga je nenadoma od nekje zadela gruda peska, namerno vržena v njegovo smer in najverjetneje nenamerno pristala ravno v njegovi bradi. Če se ga je prej pričela polaščati negotovost, pa se je sedaj čustvo hitro pričenjalo spreminjati v jezo. "Kdo si drzne metati prekleti pesek naravnost v mojo brado? Sploh veste koliko dela imam potem z odstranjevanjem in srbenjem? Vam ga bom jaz natresel v spodnjice in bi vas rad nato videl v kakšen užitek vam bo. Presneti paglavci ..." se je drl kolikor so mu dopuščala majhna pljuča in glasilke. Še dobro da z vsem truščem ni pritegnil pozornosti temnostranskih bojevnik, saj bi mu potem trda predla. Ali pač? Izven nekega kamna so namreč sumljivo dvigovali špičasti uhlji in lasje, ki so imeli za spremljavo mahajočo roko. "Mar mislijo da sem tako neumen in bom nasedel pasti? Čisto mogoče je, da je nekomu uspelo ubiti vilina in mi sedaj kaže njegova ušesa. Vendar pa mu bom pokazal škratjega vraga." si je mislil medtem, ko so njegovi koraki telo že nesli proti novi destinaciji. Nalašč je hodil še bolj trdo in naglas, kolikor se je pač dalo v morju peska.
Z desnico je še močneje poprijel za sekiro in si ščit nastavil predse. Tako bi imel v primeru direktnega udarca neznane osebe vsaj večje možnosti za protiudarec. Potočki potu, ki so do tedaj lili z njega, so prestopili bregove in se sedaj pričeli spreminjati v slapove. Ni bil namreč popolnoma prepričan, ali naj pričakuje pristaša dobrega ali zla. "Ah, kar bo pa bo." si je še dajal za vzpodbudo in zajel polna pljuča vročega zraka. Nato je hitro, kolikor je pač lahko, planil na drugo stran kamna in pred seboj zagledal ... vilinko? Zaradi kapuce, ki ji je zakrivala obraz ni vedel popolnoma natančno s kom ima opravka in še preden bi lahko bitje kaj dejalo ga je ogovoril z globokim in grozečim glasom: "Odkrij se ali pa te bom obravnaval kot neprijatelja!"

Zaslišala je težke korake, ki so zagotovo pripadali škratu. Zaznala je, da bi lahko hodil tudi malce manj razbijajoče a želi narediti vtis. Zavila je z očmi, a je kmalu stopil pred njo. Zagrozil je in Luciane je po kratkem pomisleku snela kapuco. "Ne komentiraj moje starosti, če te zanima imam 11 let. Ja, jaz sem tiste, ki je vate pri prihodu skora vrgla kamen a si se prav prelestno odkotalil. Mimogrede, si to storil nalašč ali pomotoma? Prav tako sem tista, ki te je zadela s peskovo grudo. Nisem vedela kko bi te lahko drugače priklicala. Oprosti, da sem zadela brado, ciljala sem trebuh. Trebutno stanje na bojišču je, da napadeš prvega, ki ti izgleda kot temnostranec. Nobena stran še ni utrpela večjih izgub." Besede bi lahko še nekaj časa vrele iz nje, a se je obrzdala in ustavila. Pogledala ga je in skušala karkoli razbrati iz njegovega obraza. Zaradi brade je bilo to zelo težko tako je raje pustila, da ji bo to razodel z besedami. "Aja, tukaj nisem samo ztao, ker bi se skrivala temveč tudi zato, ker je od tukaj z magijo lažje napadati saj te ne upeha toliko, kot bi te na bojišču, ko moraš zraven ustavljati tudi meč. Tako sem zmetala na bojišče že nekaj kamnov pa tudi večino mojih puščic. Si morda opazila po poti kakšno drevo, ki bi bilo primerno za izdelavo puščic?" Čakala je na odgovore in razmišljala je, kaj si škrat misli o njej. Njaverjetneje, da sem rdečelaso belbetavo strašilo, jo je prešinilo in spet se je posvetila temu, kar bi se dalo razbrati iz njegovega obraza. Verjetno se mu je zdela tudi premlada za vojno. Ne ve kdo je moja sestra, pa tudiče bi dvomim da bi me prepoznal jo je prešinilo in začela je spremljati potek na bojišču. Opazila je Eo, ter še nekatere, ki se jih je dobro spomnila iz naloge. Vsi so se borili. Ugotovila je, da v roki še vedno drži svoj majhen nožek, kar proti šratovi sekiri ne bi imelo velikega vpliva. Vseeno se je odločila, da ga obdrži v roki. Čakala je na njegove odgovore ali komentarje.


[blebetavo strašilo pravi: Ni zakaj, v veselje mi je pomagati svetlostrancem]

Njegova grožnja je kot je kazalo padla na plodna tla, saj si je neznano bitje snelo kapuco. Pred seboj je ugledal z bojnim hruščem in klanjem ... vilinko? Začuden nad bitjem je spustil svoj roko s ščitem in orožjem, da sta mu le te samo še mlahavo visele ob telesu. Svetlostranska bojevnica mu je pričela razlagati o tem, koliko je stara, da je ona metala kamne in pesek, pa da se ne skriva temveč tukaj lažje uporablja magijo in na koncu jo je ša zanimalo ali je kje ob poti videl kakšno drevo. Vilinka je kar govorila, govorila in govorila, tako da ji je škrat na koncu pomahal, da naj uhitne in sam pričel govoriti: "Mar vsi vilini toliko govorite presneto? Prvo kot prvo me niti ne zanima tvoja starost, ker vi drugače štejete leta. Naslednje. Naj ti bo, ker si me zadela v brado in ja, se ti je zdelo kakor da je bilo kotaljenje v mojem načrtu? Nato hvala za obrazložitev stanja na bojišču. Pojdiva naprej. Vseeno mi je zakaj se nahajaš tukaj in me tudi ne zanima kako se bojuješ, saj mi je pomembno samo, da si na naši svetli strani. In nazadnje mi dovoli še, da ti odgovorim na tvoje vprašanje o drevesu. Na žalost ob poti nisem videl nič, kar bi bilo vsaj malo podobno drevesu temveč samo kupe kaktusov. Morda pa bi lahko njihove bodice uporabila kot puščice? Še zmeraj bi jih namreč lahko usmerjala, pa še težje bi jih opazili."
Za škrata je bilo tolikšno govorjenje muka in sam pri sebi si je na koncu mislil "Pri bradah mojih prednikov prisežem, da toliko pa še nisem govoril. In ženska na bojišču? Kdo bi razumel te viline ..."
Da nebi tratil energije za stanje, se je raje vsedel na pesek in pri tem pazil, da si nebi še bolj umazal brade. Edino kar ga je motilo, razen umazanije in puščave same seveda, je bila njena oblika. "Mar ste vsi vilini tako visoki in suhi?" jo je še vprašal, nato pa utihnil in pričel božati svojo sekiro ter mrmrati neko staro melodijo o vojni. Čakal je namreč na njene odgovore glede vprašanj, ki jih je zastavil.

Nobenih dreves? Morda pa bi šlo z kaktusovimi bodicami. Kdo ve? Poslušala je odgovore in dodatna vprašanja, ki jih je dobila. Pa zhavala in še marsikaj. Očitno škratje niso pretirano zgovorni, jo je prešinilo zato mu ni zamerila, da je povedal bolj malo.
"Kdo bi vedel, morda pa se bo dalo tudi z bodicami streljati. Bom šla potem pogledat. Aja, in ne niso vsi vilini tako blebetavi kot jaz, jaz sem pač blebetavec, včasih govorim kar nekaj brez smisla... Oprosti, zašla sem iz teme." Sedel je in poslušal njeno blbetanje, ko je končala je vprašal ali so vsi vilini tako visoki in suhi. Malo je pomislila in odgovorila, "večina jih je dokaj velikih in suhih ja, ampak če se potrudiš najdeš tudi takšne nižje, in včasih so vilini tudi malce podobni škratom, s tem meriš, da sem jaz visoka?" Že spet je blebetala, zamomljala je nekaj v stilu kaj hočeš ti sem pač jaz, in ga pogledala. Ni si mogla pomagati, da se ne bi nasmehnila, od pogledu na škrata. Saj je videla že mnogo škratov a ta jo je na nek način spravljal v smeh. Ni bilo videti, da bi bil pretirano gibčen ali kaj podobnega a bil je vsekakor zelo močen. Začel je božati sekiro in ščit, zato je tudi Lucy malo popustila zbranost. Noža nikakor ni imela namena izpustiti. Vedela je, da se mu ne zdi primerna a na bojišče, zaradi mladosti in spola. Pa zakaj za vraga se sodimo po splou? Saj je res, da smo ženske po večini bolj šibke a zato še nismo nemočne v bitki, kislo se je nasmehnila in gledala škrata. "Kako ti je sploh ime? Jaz sem Luciane, celega imena ne želiš slišati brez problema pa me lahko kličeš Lucy ali Luc ali karkoli podobnega, nekateri me kličejo celo Lu, a so bolj redki. Na kratko kliči me kot me želiš. Jaz bi te če dovoliš po imen, a ga moram vedeti." Spet je blebetala. Še naprej je bila pozorna in je opazovala vsak njegov premik. Odločila se je, da bo poskusila z bodicami obstreljevati sovražnike, na žalost pa ni bilo sigurno, da jih bo lahko z lokom izstrelila, vzela bo pač tiste večje.

"Da, za moje pojme si visoka. Vsaj proti škratu." ji je dejal in se ji nasmehnil. Nato je ponovno pričela nekaj govoriti in Tronir je medtem nevede rahlo zadremal. Tako ni opazil njenega nasmeška ob pogledu na njegovo postavo, kar bi ji sicer najverjetneje zameril. Ni namreč hotel, da ga bitja sodijo po velikosti, saj je znal biti še kako zelo nevaren. Zbudilo ga njeno vprašanje po imenu in predstavitvi same sebe. Nato jo je njen jezik - spet- zanesel in pričela mu je razlagati svoje vzdevke in nekatere druge stvari, ki jih je pa preslišal. Bolj se je namreč osredotočil na poskuse prikritega korakanja, ki so se jima bližali. Zatorej je vstal, trdno prijel z desnico sekiro in levico ščit in ji še na hitro vrgel svoje ime "Tronir." nakar je iza kamna že skočil temnostranski vojak. Najverjetneje je namreč pobegnil boja zaradi utrujenosti ali strahu, vseekakor pa ju je slišal in hotel ubiti.
Škrat se ni obotavljal, saj ni hotel, da se vilinki kaj zgodi. Sploh pa je bila po njegovem mnenju najverjetneje že močno utrujena ako je že dolgo uporabljala moč čarovnije. Zato je skočil vmes med nasprotnika in Luci ter ju zavrazoval s ščitem. Ko je nasprotni videl, da borba morda le ne bo tako lahko, je paničo pričel tolči po obrambi, ki pa se ni vdala. Tronir je raje čakal na pravo priložnost varno skrit in se nenadoma spomnil zvijače. "Bolj ko udarja, bolj je utrujen. In bolj kot je utrujen, počasneje dojema." Pri naslednjem udarcu je ščit nagnil za nekaj stopinj, da je temnostrancu meč čudno odbilo v stran. Mali mož je to v trenutku izkoristil in sekira je spravila temačneža dobesedno na kolesa. Tronir je namreč udarec meril v noge in hotel večjega nasprotnika spraviti ob ravnotežje, kar mu je tudi uspelo. Napadalec, ki je takrat uvidel, da ga čaka smrt je samo zaprl oči in že v naslednjem trenutku je škratov zamah pokončal še eno osebo, polno zla. Nato je truplo brcnil stran in vrat usmeril v tla, saj ni hotel, da bi špricanje krvi izdalo njujn položaj.
Ko je bilo vsega konec se je Tronir zadovoljno obrnil, sam pri sebi rekoč: "Druga točka za mene." in dejal vilinki: "Sedaj, ko je ta nevarnost mimo predlagam, da se odpraviva do kaktusov. Lahko te namreč še kdo napade vmes in ti ponujam svoje spremstvo."
Čakajoč na njen odgovor je pričel odganjati pesek, ki se je lepil na njegovo s krvjo zamazano orožje.

Škrat se je predstavil kot Tronir, ker si je Luciane kot vedno hitro zapomnila. Naenkrat je zaslišala korake, ki so se bližali, a jo je Tronir prehitel. Napadel ga je in tudi ubil. Predlagal je skupno pot do katkusov. Luciane je namesto, da bi odgovorila samo prikimala saj se je bala, da bi jo jezik zanesel in bi iz navadnega JA nanesla cel govor. Počakal je, da je očitil sekiro -kolikor se je pač dalo - nato pa sta se odpravila. Luciane je tolikorat zašekel jezik, da bi komentirala in ničkolikorat je tudi odprla usta, a je opazila škrata in jih zaprla. Zadrževala se je kolikor je le mogla, pa je iz njenega jezika vseeno vsake toliko časa pomotoma zletela kakšna pripomba, ki je ni pričakovala. "Oprosti, jezik mi prehiteva možgane, to se velikorat zgodi." V daljavi je že opazila kaktus, no vsaj menila je da je katus. Bližala sta se katusu in Luciane je ocenila, da bi se tistime najdaljše bodice dalo tudi ustraliti z lokom. Prišla sta do kaktusa in Luciane je z nožkom previdno odrezala najdaljše bodice. Shranila jih je v tok, k zadnji puščici. "Ne vem, če jih bo dovolj. Še en kaktus bi potrebovala." V bližini je opazila naslednji kaktus in odšla do njega. Odrezala je najdaljše bodice in jih preštela. Verjetno jih bo dovolj za obstreljevanje. Obrnila se je na petah in odpravila nazaj proti svojemu skrivališču. Vse je potekalo mirno, do skorajšnjega konca. Napdla sta ju dva temnostranca. Luciane je svoj nožek hitro zamenjala za meč. Napdla je, a je imel nasprotnik vsaj eno dodatno točko, bil je starejši in zato močnejši. A Luciane je bila mlajša in zato ne tako grozno visoka, izmuznila se mu je pod roko in ga od zadaj napadla, preden bi lahko doumel kaj je storila. Bila je natančna in zadela je pravilno. Padel je na tla. Postavila se je zraven njega in ga, v strahu pred proti napadom stisnila za roko. Imela je nekaj malega znanja samoobrambe zato je vedela, kje približno je točka, ki jo mora stisniti. Najverjetneje jo je zadela nato pa meč med rebri zabila v njegovo srce. Ubila ga je. Pogledala je Tronirja, ki je očitno tudi ubil napadalca. Obrzdala je svoj jezik in vsaj enkrat so možhani prehiteli jezik in ni spregovorila. Odšla je do svojega skrivališča in poiskusila ustreliti prvo bodico. Vzela jo je in prepojila s svojo magijo. Tako, sedaj bi morala ubogati. Napela je lok, in pomerila. Napadla je prvega, za katerega je bila prepričana, da je temnostranec. Nekako je vodila a bila je že dokaj utrujena saj je izstrelila že mnogo puščic, zato ni bila prepričana, če je dobro vodila bodico. Iztrelila je še kakšnih pet puščic nato pa se je odločila, da ne more več. Sesedla se je na tla in se komaj zadržala, da ni zaspala.

Vilinka se je strinjala z njegovim predlogom skupnega iskanja bodic kaktusov in hitro sta se odpravila, preden bi se prikazal še kakšen sovražnik. Videlo se je lahko, da se sopotnica na vso moč trudi govoriti čim manj, vendar pa je vseeno sem ter tja bleknila kakšno nepomembno zadevico. Tronirja je to spravljala ob smeh, saj je lahko videl težave, ki ji je imela vilinka s svojim jezikom. "Se še vidi, kako zelo mlada je še. Samo govorila in govorila bi, pa čeprav prej ne pomisli kaj bi povedala. Heh, kakor vse ženske pa." Dekle se mu je že hitelo opravičevat, češ da ji jezi prehiti možgane in škrat je samo zamahnil z roko in jo potolažil: "Ne skrbi. Takšna pač si." in se odpravil do prvih kaktusov, ki so se prikazali na obzorju. Njuno nabiranje je potekalo dokaj normalno in hitro je imela spremljevalka dovolj streliva za nekaj časa. Mali bojevnik se je medtem nadvse dolgočasil, saj ni maral hoditi naokrog brez dela in povrhu še po puščavi ter pod priprekajočim soncem. "Morda bi res lahko malo shujšal, vendar ne misli zaradi tega izpustiti dušo v potu." se je jezil sam pri sebi in na vsake toliko časa obrnil pogled proti nabiralki. Ko je le ta končala, sta se namenil nazaj proti bojnemu hrušču, ki je še zmeraj trajal. Če si močneje pisluhnil si lahko celo razločil klice, krike in pozive borcev.
Če je nujna pot do kaktusov potekala mirno, pa sta ju nazaj grede napadla dva temnostranca. Tronir se je zavedal, da bo moral tokrat tvegati ter napasti samo enega in v mislih je prosil bogove, da se bo Luci znala rešiti iz dane situacije.
Tedaj je z vso silo proti njemu stekel vojak, ki ga je imel zaradi njegove velikosti očitno za lahek plen. Ni pa pričakoval, da se zna mali mož dejansko celo boriti in da orožja ter ščita nima samo za okras. Škrat je hitro stopil v stran, nastavil nogo in že se je sovražnik znašal na tleh. Vendar pa, ko mu je hotel zadati prvi in zadnji odločilni udarec, se je nepridiprav odkotalil v stran ter se ponovno postavil v bojni položaj. "Ne me hecat, tale misli pa resno. No, pa se igrajva." Nekaj trenutkov sta porabila za kroženje in slepe udarce, ki pa niso pomenili resničnih groženj. Nenadoma se je škrat pognal v tek in se nekaj korakov pred sovražnikom ustavil. Silovita prekinitev premikanja nog je povzročila dvig peska, kar je temnostrancu povzročilo težave z očmi. In Tronir je to s veseljem izkoristil ter zlobneža udaril s sekiro v mednožni predel. Skozi zrak je poletela krvi in naslednji udarec v lobanjo je končal boj. Nihče se namreč ne mor eprav dolgo še boriti s preklano glavo in krvjo, ki hitro zapušča telo.
Ko je videl, da je bilo storjeno kar je moralo biti, se je obrnil proti Luci, ki je medtem že pričela streljati z bodicami. Vendar pa ji njena utrujenost ni dopuščala kaj veliko in ni minilo dolgo, ko se je sesedla na tla. Tronir je hitor skočil do nje in ji pričel s svojo brado pihljati. "Hej, mala. Se dobro počutiš?" je zaskrbljeno vprašal in jo pogledal v oči, ki so se same hitro zapirale in odpirale. Prav tako, kakor da bi želela zaspati sredi vojne.

Nekako je prikimala ob prašanju, če je v redu. Trenutno je najbolj želela zaspati. Manjkalo ji je ogromno spanca, poleg tega pa jo je uporaba magije močno utrudila. Pogledala ga je in roko nataknila na konico noža, da ne bi zspala. Ni smela zaspati sredi bitke. Pogled je imela usmerjen v Tronirja. Nasmehnila se mu je in z roko nakazala, naj gre v boj. Ni je brigalo ali jo bo ubogal, pa tudi pomembno ji ni bilo. "Kaj ko bi se nekako skrila, da me ljudje ne bi videli ter zaspala?" Je predlagala, in upala da jo je škrat slišal. Smehljala se je in verjetno bi že spala, če je ne bi roka, ki jo je napičila na nož, cel čas budila.
Zakaj že držim roko na nožu? Saj želim samo spati... Je razmišljala nato p najverjetneje zaspala. Po kakšnih petih minutah se je nekako predramila in imela je toliko moči, da je lahko izstrelila še nekaj puščic, nato pa se je sesedla na tla in samo sedela. Bila je toliko pri sbi, da ne bi zaspala, moči za streljanje pa vseeno ni imela. Iz toka je potegnila bodice in jih preštela. Bilo jih je premalo za kaj pametnega, tako sploh več ni imelo smisla streljati, lahko pa bi šla še enkrat do kaktusov. Ali bi zmogla? Pa saj ne vem... Najboljše da še malo počakam, da pridem k sebi... Držala se je v nekem stanju budnosti, ki ni porebljalo veliko energije. V roki je držala nožek, tako je potem izgledala, nekoliko grozeče a zaradi čudnega stanja bodnosti je ta videz izgubila. Sedela je tam in z nožkom v pesek risala čudne podobe. Bile so naprimer ladjice, pa drevesa in matemtične člvečke pa neko žival, volka ali konja, ali je bil morda bik? Pa neke vrste rožica je bila... Roka je omahnila ob telo ampak se je še vedno držala v nekem približnem stanju budnosti. Ni bila več pri sebi, da bi opazovala bitko, zato je samo sedela. Tudi pogled je bil nekoliko zamegljen zato ni vedela ali je pred njo še vedno Tronir ali je prišel sovržnik ali pa sploh ni nobenega. Sonce jo je začelo motiti zato je glavo pokrila s kapuco.

Videl je lahko, kako zelo utrujena je bial vilinka, saj so se njene oči nenehno zapirale za vedno daljši čas. Čerav mu je odgovorila, da je dobrega počutja je imel vseeno toliko pameti, da je videl njene težave. "Ah, k vragu pa boj. Se bom pa igrla pa varuško." si je mislil, ko nataknila roko na konico noža. Čeprav naj bi jo ta čudna metoda ohranila budno, obenem pa je mrmrala nekaj v stilu, da se želi samo skriti in zaspati. Nenadoma je dekle omedlelo ali zaspalo. Preprosto so se ji oči zaprle in Tronir se je že rahlo prestrašil, da mu je umrla. Hitor jo je zagrabil in začel vleči proti najbližji senci, ki jo je nudil gromozanski kamen. Ravno sta prispela pod okrilje skale, ko se je vilinka ponovno prebudila.
Vedel je, da je s soborko neka hudo narobe, saj je pričela risati čudne znake in risbe v pesek. "Kaj za vraga pa sedaj počne? Pri moji bradi prisežem, da mi trenutno situacija niti malo ne ugaja." si je mrmral in vedno bolj začudeno gledal. Ker ni bil vajen takih primerov in ni imel nobenih izkušenj z zdravljenjem oz. opazovanjem možnih bolezenskih znakov se je raje posvetil tistemu, kar je obvladal - orožju. Najprej si je sekiro ataknil za hrbet ter nato čez poveznil ščit, ki bi ga varoval pred morebitnimi zahrbtnimi napadi temnih. Nato pa ej hitro povlekel na dan čutaro hladne vode, ki jo je hranil pri sebi. "Naj pije ženska, saj je osvežitve potrebna mnogo bolj kot jaz." je opravičeval porabo dragocene tekočine in je rahlo polil po obrazu. Če ne druega, jo je vsaj malo osvežil.


((kaj praviš - sodba? ))

Po obrazu ji je škrat- ali kdo drug, zlil vodo. Spravilo jo je nekoliko k sebi in spomnila se je na svojo čutaro za pasom. Zatipala je na pas in končno pritipala do čutare. Pomaknila jo je k ustom in popila karkoli je že ostalo od zadnjega polnjenja vode. Spravilo jo je še bolj k sebi, a vseeno ni verjela, da bi zmogla korake ali celo magijo. Nekoliko se ji je zbistril pogled in ugotovila je, da je pred njo še vedno Tronir, ter da jo je premkanil. Tokrat se je dalo za razliko od običajno dokaj dobro prebrati misli. Bil je zakrbljen in verjetno tudi ni vedel kaj storiti. Pogled se ji je začel nekoliko megliti a je hitro popila še zadnje kaljice vode iz čutare. Ni vedela kaj naj sploh stori, govorila bi najverjetneje lahko (govorila bi lahko skoraj vedno saj njen jezik sploh ni jemal energije, včasih je dodajal energijo), hoditi ali uporabljati magije ne bi mogla, mislila je dokaj razsodno, bila je kolikot tolikor pri sebi vekakor pa se ne bi zmogla borit. Z nožkom je v začela ponovno risati čudaške podobe. To ni jemalo pretirano dosti energija, varovalo pa je pred spanjem. Zatipala je po mošnjičku, kjer če se ji je prav zdelo hranila nekaj zelišč. Z roko je zarila noter in tipala po zeliščih. Morda je še imela nekaj tistega... Pač tistega za katerega je menila, da bi ga potrebovala. Zatipala je list pravilne oblike, otipala je robove in ugotovila, da je pravi. Potegnila ga je ven in ga potisnila v usta. Če se je prav spomnila ga je morala najprej po ustih premetati potem pa počasi zgristi in slino zadržati v ustih, na koncu pa vse skupaj pogoltnit. Končno je prišla do tistega dela, ko pogoltneš in zdaj je bilo na vrsti čakanje. Zdelo se ji je, da naj bi trajalo okoli petnajst minut do pol ure, potem pa bi lahko bila pri sebi, če je bil list pravi in si je zapomnila uporabo. Pogled je odtaval do Tronirja. "Zdravilni list. Mislim, da bi moral biti pravi. Če sem si prav zapomnila uporabo bi naj najprej premetela po ustih nato zgrizla in pogoltnila vse skupaj. čez kakšnih petnajst minut do pol ure bi se verjetno morala bolje počutiti, če je bil list pravi in sem ga pravilno uporabila." Nasmehnila se mu je. Še vedno je z roko risala podobe v pesek, sploh več ni vedela kaj riše, risala je človečke, ki so se borili, objemali, držali za roke... Vmes so se pojavile živali, za katere ne bi mogel sigurno reči katera žival je. Pa tudi hiške, gradovi in mnogo drugih stvari. Leva stran je bila porisana in posvetila se je desni. Svoje čudne živali, človečke, gradove in hiške je narisala tudi tam, nato pa je narisala še nekaj čudnih spiral in paličic. Zdelo se ji je, da je prihajal Lars, zato ga je poklicala. Ja, bil je Lars in bil je zelo presnečen o tem, kaj se dogaja z Luciane. Nasmehnila se mu je in ga pobožala.

[lahko sodba. Če hočeš.]

Vesel, ker se je njegova sopotnica bolje počutila in ker mu sedaj ni bilo več treba igrati varuške, je ponovno poprijel za sekiro in ščit. "Pridi mala. Greva pomagat kameradom." ji je še rekel, nakar se je že zapodil proti najbližjim spopadom. Vendar pa je, kakor zakleto, ponovno pot med noge našla brada in spet je tako lepo demonstriral kotaljenje kot znajo le pravi profesionalci. Nekateri bojevniki so se pričeli smejati, spet drugi ga sploh niso opazili, našel pa se je tudi kdo, ki je samo zmajal z glavo misleč "'In to so naše okrepitve?'[i]". Ne glede na vse je to Tronirja močno razjezilo in adrenalin, ki je zaradi tega samo še hitreje prehajal v njegovo kri, mu je dal še dodatni zagon. [i]"Če sem imel sedaj tri točke potem prisežem pri svoji bradi da si jih bom nabral še več. Ali pa si jo bom dal takoj pobriti!"
Morda bi se zdela ta prisega komu smešna, vendar škratom njihovi spodnji kosmati deli obrazov pomenijo mnogo več. Nihče sicer ne ve zakaj, vendar taka je tradicija in kulturno dediščino je potrebno spoštovati.
Vrgel se je proti prvemu temostrancu, ki je ravno hotel pokončati svetlega bojevnika. Kot za šalo mu je zaradi vsega besa odrezal zgornjo okončino, da je kri nemarno pričela barvati okolico. Nevedoč, kaj se je mu je ravnokar zgodilo se je pričel nepridiprav opotekat, kar je do tedaj skorajda mrtvemu bojevniku dopustilo možnost ubiti klavca. "Hej, prekleto. To je bila moja točka!" se je zadrl kradljivcu uboja in se že namenil proti naslednji tarči - čudni z nožki zabadajoči osebi. "A tako. Tale se pa rad igra z malimi stvarmi. No da ga vidim kako se bo odrezal proti pravemu bojevniku." Planil je proti cilju in predse nastavil veliki ščit, ki mu je nudil zadostno zaščito pred mahajočim sovražnikom. Le ta ni bil navajen takšnega branjena žrtve in je v smrtnem strahu pred poštenim bojem preprosto stekel stran. Ko je škrat to opazil, se je hitro podal za njim ter se obenem drl: "Presneti strahopetec. Bori se, bodi mož!"
Vendar pa njegovi kratki koraki niso imeli možnosti proti dolgim nogam temačneža in čez nekaj časa mu je le ta uspešno pobegnil. Šele tedaj je opazil, da se zopet nahaja pri kamnu, kjer je srečal Luci in zaskrbljujoč za njeno dobro se je pričel ozirati po njej.

Končno se je nokoliko predramila in pospravila nožek. Zazrla se je v svoje skice in zamjala z glavo. Ven je potegnila svoj meč in skupaj s škratom sta odšla na bojišče. Luciane je kmalu prišla na drugo stran ter odbila marsikteri udarec. Zdelo se ji je bolj, če je bolj ob strani boja saj so bili tam malce maljši borci, ki bi jim bila bolj kos. Od odzadaj jo je napadel nek temnostranec, vračala je udarce in jih blokirala, magiji pa se je izogibala. Spomnila se je plesnega tekmovanja, kar ji je dalo idejo kako bi se lahko borila v svojem stilu. Plesne korake je uporabljala kot napad in obrambo hkrati. Na popolnoma drugi strani bojišča je opazila postavo, ki je precej spominjala na Tronirja. Ni se spravila iz tira in se še naprej posvečala plesnim obrambam in napadom. Umaknila se je dobro namenjenemu udracu, se zvrtela in umaknila udracu v srce, se izmeknila s padcem nazaj napadla z mečem, še enkrat napadla in se izmuznila pod dvignjeno roko. Od odzadaj je ponovno zadela nogo, da je padel na tla in uporabila svoj stisk, ter ga ubila z mečem. Odločila se je, da gre do Tronirja, saj se je na nek način navezala na škrata, ko se je odločil ostati ob njej ter ji pomagati. Po njegovem odzivu je sklepala, da se je tudi on nekako navezal nanjo. Odvrtela se je skozi bojni metež in kmalu prišla do Tronirja. "Predvidevam, da nimaš večjih problemov," mu je spotoma rekla in se mu nasmehnila. Tudi on je še imel svojo brado, ter je bil še živ. Na glavo je potegnila kapuco, saj je sonce tako manj svetilo v oči. Zarežala se je Tronirju in se ubranila napadu nekega temnosranca. Ni želela pobegniti zato je napadla. Pa se je njen načrt izjalovil, on je pobegnil. Izraz na obrazu se je malo zatemnil, kmalu se je spet razvedril, približal se je nov nasprotnik. Napadel jo je in Luciane je vrnila udarec v bok. Nato je ciljala drugi bok in končala z npadom na roko, ter srce.

[se opravičujem za kratki postek, vsi temnostranci se že fajtate, bom morala namišljene človečke tepst

EDIT:Tronir jaz sem te že dodala pod znance in prijatelje, lahko me še ti]

Končno jo je ponovno zagledal in na vso moč, kolikor so mu dopuščale majhne glasilke, se je zadrl: "Hej, Luci! Ti gre dobro?" ter že pohitel proti njej. "Tokrat pa se ne smem spotakniti prekleto." si je mislil in v tistem trenutku se je pesek pod njim vdrl. Nežno, kakor zmorejo le ptice, je poletel skozi zrak in izgledal močno podoben nekakšni kosmati leteči živali. Se je pa vsaj ves pesek odstranil iz brade.
Na žalost bi bil pristanek mnogo bolj trd ako nebi pristal ravno na nekem temnostrancu. Le ta napada iz zraka ni pričakoval je vljudno popustil pod težo škrata. Ta je bil razočaran in užaljen zaradi svoje kilaže in je svojo "pristajalno stezo" nadrl: "Kaj se pa greš neolikanec? Sploh veš, da imamo škrati manjše noge in se prej utrudimo? Namesto, da bi me nesel okrog si se raje vlegel. Ne, ne mati ne bi bili zadovoljni s tabo. In moja mater je vedno dejala, da je treba napake kaznovat."
Ker je treba starejše ubogati in Tronir ni hotle izpasti nekulturen, je dobro namerjen udarec v trebuh povzročil nasprotniku gromozanske bolečine. Preden pa je škrat stekel do ssvetle sobojevnice se je še skonil k zadnji tarči šepetajoč: "Ne skrbi, nisem te ubil zaradi tvoje napake. Boš pa zaradi uhajanja kisline čez 20 minut umru v groznih bolečinah. Pa lep dan še naprej ... aja pa hvala za točko." Nato se je urno obrnil in stekel stran.
Pristopihal je do Luci in vesel, ker jo je ponovno našel je zavpil v nebo z upanjem, da ga bo slišala: "Koliko pik imaš že? Jaz sem do sedaj nabral 4, medtem ko mi je ena pobegnil in so mi eno ukradli." Med čakanjem na odgovor je končal trpljenje še enega živega sovražnika, ki se je s plazenjem poskušal izmuzniti iz boja. "Peti ..." si je še potiho zamrmral v brado.


((tudi jaz sem te dodal ))

Ja, še vedno je bil dobri stari Tronir. Nasmehnila se je od enega do drugega ušesa in s tem nakazala, da je super. Ni imela pojma koliko točk je imela. "Dve? Tri..." Skomignila je z rameni in se posvetila novemu nasprotniku, ki je bil dokaj velik in verjetno tudi precej močan. Nikakor pa ni mogel biti gibčen, kar je bila Luciane. Zaradi gibčnega telesa je bila v boju dostikrat na boljšem. Pri taktiki plesa pa je bilo najbolje, da se je borila z nožem, zato je zamenjala. To je naredila tako, da je nož potegnila ven, nato pa pospravila meč. Poplesovala je okoli svojega nasprotnika in se mu smehljala. Tokrat ni prišlo do priložnosti, da bi prišla za njega, potrebno bo kar začeti z roko. Tako ga je z roko napadla na roko in stisnila, nato je izrabila trenutek presenečenja in mu nožek zapičila med rebra, ter potegnila ven. Kri mu sploh ni toliko tekla. Med rebri je bila natančna luknjica, ki je zadela v srce. Nož je zapičila v pesek in ga obrisala. Tako ni bil več zelo krvav. Pogledala je, kje je Tronir in opazila, da je ravnokar pokončal še enega nasprotnika. Nasmehnila se mu je in nakazala, da še nima večjih ran. Dobila je novega nasprotnika, ki se je odločil napasti od odzadaj. Verjetno je menil, da je lahka tarča in ga ne bo niti opazila, a se je motil. Nasprtonik ni bil pretirano visok, zato bi odpadel napad od odzadaj. Bil pa je dokaj zavaljen, zaradi česar je to evtomatsko postala njegova šibk točka. Presenetilo ga je, ko se je Luciane v zadnjem trenutku obrnila in blokirala udarec. Napadla je na trebuh, ter nadaljevala z mečevanjem oz. meč na nož. Napadla je levo, nato desno in zaljučila na srce.

Že hitri pogled proti soborki in njen nasmeh je razkril, da ji do sedaj še ni bila zadana nikakršna večja poškodba. Vendar pa nista imela kaj preveč časa za imenjavanje besed, saj je vsakega napadel tamnostranec. Njen je bil velik in zavaljen, medtem ko se je škrat tokrat boril proti nekomu njegove velikosti - pritlikavcu.
Sprva je samo začudeno pogledla odprtih ust, saj je mislil da mu nasproti stoji njegov sonarodnjak. Vendar pa že je podrobnješi pogled razkril, da ima pred seboj samo človeškega pritlikavca, ki je besno opletal z mečem. "Kako za vraga si tako dolgo preživel samo z mečem? Nisem si mislil, da je velikost tako pomembna na bojišču. Še dobro, da so se moji predniki držli majhne višine in dolge brade, da da ..." Tokrat je mogel biti še bolj previden, saj je bilo nasprotnika mnogo težje spraviti ob ravnotežje. Čeprav je ta mnogo manj skrbel za obrambo je posledično več pozornosti namenil napadu. Meč je bil namreč lahko še kako hiter in oster ter smrtonosen ako je zadel na pravo mesto z zadosto močjo. Vendar pa je tokrat brada veliko več prispevala kot bi si lahko mislili. Lastnik se je namreč nemarno spotaknil in med padanjem je ščit še zmeraj držal predse. Nasprotnik tekšne prebrisanoti ni pričakoval in se je med umikanjem prav tako spotaknil, kar pa je bilo na njegovo žalost usodno. Tronirjeva sekira je namreč ubrala svojo pot in kmalu sta iz enega pritlikavaca nastala kar dva. Škrata je to nadvse zmedlo saj sedaj ni vedel, ali naj si prišteje eno ali dve piki. Še zmeraj zmeden se je opotekel do Luci in ji namignil, da naj mu sledi ven iz boja.

((naj ti bo sprejmem boj čeprav se bi se lahko najprje postavila v vrsto ;P ))

Škrat se ni prav nič obiral in se je urno podal ven iz boja. Je pa na žalost pozabil pogledati ali mu vilinska bojevnica sledi. Tako je nekaj časa sam racal naokrog po sipinah in vse kar ga je obdajalo, poleg hrupa in krvi seveda, so bile njegove misli. "Kam naj napadem, da jim bom zadal pomemben udarec? Je njihova vojska ob bokih šibkejša ali enakovredna preostalemu delu? Presneto, kako zelo si želim, da bi bil tukaj že ob začetku vsega skupaj. Tako bi lahko videl začetne pozicije in kam se je namenila večina nasprotnikov." Med kovanjem taktike pa ga je nenadoma zmotila neka podoba premikajoča se podoba. Nevedoč, da gre za sovražnika in misleč, da gre za Luciane, je pomahal ter sproščeno spustil ščit ob strani telesa. Šele, ko je bil osebek v njegovi neposredni bližini je lahko opazil, da so njegova ušesa mnogo preveč okrogla kot je v navadi pri objemalcih dreves. ( ) Prav tako pa, ako mu spomin ni nagajal in pri svoji bradi je prisegal na nepoškodovan spominski del, pa je bila napadalka oborožena z mečem in bodalom, kar je v njegovi glavi prižgalo napis >brani se!<. Roka s pripetim ščitom je kot blisk švignila predenj in kolena so noge upognile v počep. Z manjšo postavo je imel namreč tako večjo možnost po zgrešenem udarcu prav tako pa so mu noge v takšen položaju nudile večjo opornost ter trdnost položaja. Medtem pa tudi njegova desnica, ki je držala sekiro ni počivala ampak je zamahnil v diagonali od navzdol navzgor v poskusi posekati temnostranca.
Za trenutek se je jezil sam nad sebe in preklinjal vse po vrsti, nakar je opazil čudno pozicijo svoje brade. Le ta se je namreč zataknila pod njegovo nogo, kar bi ob neprevidnem prehitrem premikanju glave pomenilo boleče puljenje kocin njemu tako drage kosmate brade.

Anthaliel je v glavi odmeval kričeč zvok mečev, sekir in mnogo svisčev puščic. Vse to in še rama jo je bolela, pa vendar je bila samo malce krvava. Samo njej slišni glasek v njeni glavi ji je govoril naj ne obupa, pač pa nadaljuje. Tako se je zopet postavila na noge in se prikazala iz skrivališča. Pobrala je krvav meč in se zagnala v nekega temnostranca. Izmaknil se ji je, pa vendar je bila hitrejša od njega in mu je meč zasadila v srce. Nadaljevala je z bojem.

Sledila je Tronitju iz boja, ob strani pa je opazila še eno osebo. Ni imela nekakšnih namenov, da bi jo napadla, zato je bila nekoliko presenečena, ko je ona pritekla proti njej in jo napadla. Bila je nekoliko nepripravljena, a na srečo je imela nožek v roki. Tako se je nekako zasilno umaknila udarcu. Napadla je in s pogledom pričela iskati Tronirja. Opazila je njegove manjše problemčke z brado. Posvetila se je svoji nasprtonici in napadla z nožkom. Ni pa opazila, da ga drži malce čudno. Njen prijem ni bil izjemen. Hitro je preprijela in nekako površno blokirala udarec. Napadla je in pogledala Tronirja, ki je prav tako napadel nasprotnico kot Luciane. Imela je nekaj trenutkov, da si jo ogleda. Imela je rahlo kodraste rjave lase in rjave oči. Bila je temnostranka, kar je bilo sedaj sigurno saj je napadla Tronirja in Luciane.


[sory za kratki post se mi mudi, je malček podaljšan ampak se mi spet mudi XD, bom še enkrat uredila mogoče.]

(oo, boga leica ratla dzrtva xD arm comes to rescue )

Arm je se naprej udrihal po nasprotnikih, zaradi utrujenosti in dolgega boja njegovi udarci niso vec povrocali taksne skode ali zadevali tako natancno kot poprej, a vseeno je bil zelo nevaren nasprotnik. Ravno je razmisljal, da bi se nekoliko umaknil iz srzi boja, ko se je krog svetlostrancev okoli njega razbil in zagledal je Leo, svojo Leo, kako lezi na tleh, nadnjo pa se spravljata kar dva sovraznika. In se nek magicni napad, katerega stvaritelja ni uspel opaziti. Pogled se mu je zmracil in s z nekaj mocnimi udarci je pobil preostanek svetlostranskih bojevnikov okoli sebe, nato pa je odlocno zakorakal proti trojici. Dekle, vilinka, ki jo je napadala, se je ukvarjala z bodalom in izgledala je pol manj nevarna kot s sekiro oborozeni skrat ob strani. Arm je pospravil tezki mec in iz enega izmed razkosanih trupel izvlekel lahkotno, sloko in dolgo rezilo vilinske izdelave. Podrzati tako orozje v njegovih rokah je bilo pravo olajsanje, kajti bil je ze posteno navelican tezkega kosa kovine, ki ga je vihtel ze cel dan. Prste je trdno sklenil okoli z usnjem ovitega rocaja, ki je omogocal boljsi oprijem, nato pa je vskocil med skrata in Leassi ter usekal proti bradatcu. Bil je besen. Svetlostranci naj bi bili castni, nezahrbtni in ponosni bojevniki, ki so temnostrance sovrazili zaradi njihove zahrbtnosti in kaj grejo in naredijo v bitki? Dva se spravita na eno. Zelo castno, ni kaj. Zobe je stisnil skupaj, da je kar skrtalo, ter skrata zasul s toco hitrih, skoraj nevidnih sunkov iz vseh smeri.

Olajsano je zajel sapo, ko se je Lea hitro pobrala s tal in se spravila k sebi. Le za nekaj trenutkov je oklevala, nato pa se je lotila vilinke, ki je bila, v nasprotju s svojim krhkim, neznim izgledom, presenetljivo vzdrzljiva, saj je vztrajno odbijala Leine odlocne udarce z mecem. A kaj vec se ni mogel posvecati stanju v sosednjem dvoboju, saj je bil polno zaposlen z bradatcem, ki je dokaj spretno vihtel drugace okorno, veliko sekiro. A Arm je imel prednost, in ne le v besu ter spretnosti z orozjem, temvec tudi v visini, saj je skrata prekasal za dobri dve glavi. Odbil je se en grob, slabo odmerjen udarec in odskocil vstran, da je skrata zaradi sile udarca odneslo nekam naprej, kar je dolgolasec izkoristil, da mu je podstavil nogo in bradatec se je zlozil po tleh - oziroma po truplih in bojni opremi, ce smo natancni - kakor je bil dolg in sirok. Skratu je hitro pristavil rezilo na vrat in mu roke zvil na hrbet, da se slucajno ne bi spomnil, da bi pograbil kaj v okolici, noge pa mu je onesposobil tako, da mu je pokleknil nanje. S konico meca je zavrtal v njegov vrat, da je pritekel majcen potocek krvi in le s tezavo se je zadrzeval, da ni pritisnil do konca. A hotel je, da je ob smrti tega svetlostranca prisotna tudi Leassi, zato je samo usekal skrata po glavi z najblizjim kosom tezkega lesenega, z zelezom okovanega scita, da ga je pahnil v zanesljivo nezavest, nato pa je skocil pokonci, zopet poprijel za mec ter se pridruzil Lei v boju z vilinko.

Faith je stala na vrhu skalovja, iz katerega je imela odličen razgled nad bitko. Bitja, ki so sebojevala niso bila nič večja od mravelj, tako visoko je bila. Kaj sploh počnem tukaj, je pomislila. Tu gori je bila že nekaj ur, pa se ni prav nič spreminilo. Razen tega, da je bilo vse več bitij mrtvih. Ampak še vseeno je bilo veliko živih. Tale bitka lahko traja celo leto, je pomislila. Na hitro je ocenila, da je bitij na svetli strani precej več kot na temni. To sploh ni bilo nič čudnega, saj je imela svetla stran viline. Mogoče bi bilo bolje če se pridružim bitki, je pomislila in pri tem jo je neprijetno zvilo. Globoko je vdihnila in začela plezati po skalni steni navzdol. Nekje na sredini se je ustavila. Pomislila je, da bi morala še malo počakati, preden se spusti v boj. Ni je bilo ravno strah. Ampak... Še enkrat je zavzdihnila, nato pa se napotila (po drugi poti ) nazaj.

S kotičkom očesa je opazila, da je temnostranec spravil na tla Tronirja. Skremžila se je, saj je to pomenilo, da bosta oba temnostranca napadla njo. Zavedala se je, da ne bo mogla dolgo odbijati dvojnih udarcev. Poskusila je ampak bilo je težko, komaj ji je uspelo odbiti enega že je proti njej letel drugi, ki ga je lahko ustavila v zadnjem trenutku, kar je pomenilo, da bo naslednjega komaj ustavila. Razmišljati je začela o pobegu ampak se je spomnila Tronirja in se odločila, da ga ne more prepustiti usodi in zbežati, saj tudi on nje ni pustil na cedilu. Počasi so je malo po malo zapuščale sposobnosti in odločila se je, da tako več ne gre. Morala bo ustvariti načrt, da ju nekako spravi na tla in sicer z magijo. Če uporabi ogenj, se bosta izmaknila, prav tako vodi ali zemlji. Odločila se je da bo veter še najbolj neopazen. Ni se smela preveč naprezati, saj ju bo potem potrebno še onesposobiti, kar pa je bila dokaj težka naloga saj sta bila dva in to dosti starejša ter višja (pa tudi mnogo močnejša) od Luciane. Magija se je očitno izkazala za najboljšo možnost, razen... Bi ji uspelo nekako priklicati pomoč ne da bi nasprotnika to opazila? Verjetno ne, telepatske povezave še ni odkrila z nikomer. Medtem, ko je to razmišljala je poskakovala, se umikala in odbijala udarce, časa za dajanje udarcev pa sploh ni bilo. Opazovala je, če kje v bližini lahko opazi Mery ali Eo, pa ni nikjer videla nobene. Verjetno se tudi onidve borita proti nasprotnikom, mislim, da sta v teh kupih trupel tudi njuni trupli ni spustila daleč. Hitro je ztrla vsako sled teh misli. Spomnila se je še ene možnosti... Ne, Lars je premlad, ne more še njega izpostavljati nevarnosti, že tako je bil napaka Tronir, ki trenutno nezavesten, če... Misel se ni mogla nadaljevati saj je morala Luciane narediti hiter gib, da se je rešila enega izmed premnogih udarcev. Skremžila se je, in ju pogledala. Zdelo se ji je, da ju njene zmožnosti magije ne bi spravile na tla zato je raje še naprej pazila, da so rezila ostajala stran od njenega telesca. Vedela je, da je drobna, ni pa vedela kako to uporabiti v dobro napada. Če bi bila še malce višja, bi se lahko izmuznila za njiju, ampak nista bila dovolj visoka, da bi se lahko kakorkoli izmuznila pod njunima iztegnjenima rokama. Verjetno bi jo kaj zadelo in bi končala kot Tronir, če ne še slabše. Zavzdihnila je in se komaj izognila hkratnemu napadu nasprotnikov s počepom. Kaj za vraga pa sploh lahko sedaj naredi? Odkrila je kaj bi se dalo narediti iz počepa. Lehko se je zakotalila med njunimi nogami in napadla od odzadaj, v tem je bila veliko močnejša. Poskusila se je zkotaliti... Uspelo je. Zanšla se je za nasprotnikoma hitro se je odzvala in napadla moškega, saj se ji je zdelo da bo napade ženske lažje odbijala. Od odzadaj mu je nožek prislonila na hrbet in z nogo spotaknila. Nekako je nekaj malega uspelo, medtem pa je njo napadla ženska. Zamomljala je nekaj nerazumljivega in blokirala udarec.



[evoga, nekaj sem spravla skupaj.


smrk smrk, Tronkota ste na tla spravli. Help Lucy, Help Lucy...]