Osrčje puščave

S kotičkom očesa je opazila, da je temnostranec spravil na tla Tronirja. Skremžila se je, saj je to pomenilo, da bosta oba temnostranca napadla njo. Zavedala se je, da ne bo mogla dolgo odbijati dvojnih udarcev. Poskusila je ampak bilo je težko, komaj ji je uspelo odbiti enega že je proti njej letel drugi, ki ga je lahko ustavila v zadnjem trenutku, kar je pomenilo, da bo naslednjega komaj ustavila. Razmišljati je začela o pobegu ampak se je spomnila Tronirja in se odločila, da ga ne more prepustiti usodi in zbežati, saj tudi on nje ni pustil na cedilu. Počasi so je malo po malo zapuščale sposobnosti in odločila se je, da tako več ne gre. Morala bo ustvariti načrt, da ju nekako spravi na tla in sicer z magijo. Če uporabi ogenj, se bosta izmaknila, prav tako vodi ali zemlji. Odločila se je da bo veter še najbolj neopazen. Ni se smela preveč naprezati, saj ju bo potem potrebno še onesposobiti, kar pa je bila dokaj težka naloga saj sta bila dva in to dosti starejša ter višja (pa tudi mnogo močnejša) od Luciane. Magija se je očitno izkazala za najboljšo možnost, razen... Bi ji uspelo nekako priklicati pomoč ne da bi nasprotnika to opazila? Verjetno ne, telepatske povezave še ni odkrila z nikomer. Medtem, ko je to razmišljala je poskakovala, se umikala in odbijala udarce, časa za dajanje udarcev pa sploh ni bilo. Opazovala je, če kje v bližini lahko opazi Mery ali Eo, pa ni nikjer videla nobene. Verjetno se tudi onidve borita proti nasprotnikom, mislim, da sta v teh kupih trupel tudi njuni trupli ni spustila daleč. Hitro je ztrla vsako sled teh misli. Spomnila se je še ene možnosti... Ne, Lars je premlad, ne more še njega izpostavljati nevarnosti, že tako je bil napaka Tronir, ki trenutno nezavesten, če... Misel se ni mogla nadaljevati saj je morala Luciane narediti hiter gib, da se je rešila enega izmed premnogih udarcev. Skremžila se je, in ju pogledala. Zdelo se ji je, da ju njene zmožnosti magije ne bi spravile na tla zato je raje še naprej pazila, da so rezila ostajala stran od njenega telesca. Vedela je, da je drobna, ni pa vedela kako to uporabiti v dobro napada. Če bi bila še malce višja, bi se lahko izmuznila za njiju, ampak nista bila dovolj visoka, da bi se lahko kakorkoli izmuznila pod njunima iztegnjenima rokama. Verjetno bi jo kaj zadelo in bi končala kot Tronir, če ne še slabše. Zavzdihnila je in se komaj izognila hkratnemu napadu nasprotnikov s počepom. Kaj za vraga pa sploh lahko sedaj naredi? Odkrila je kaj bi se dalo narediti iz počepa. Lehko se je zakotalila med njunimi nogami in napadla od odzadaj, v tem je bila veliko močnejša. Poskusila se je zkotaliti... Uspelo je. Zanšla se je za nasprotnikoma hitro se je odzvala in napadla moškega, saj se ji je zdelo da bo napade ženske lažje odbijala. Od odzadaj mu je nožek prislonila na hrbet in z nogo spotaknila. Nekako je nekaj malega uspelo, medtem pa je njo napadla ženska. Zamomljala je nekaj nerazumljivega in blokirala udarec.



[evoga, nekaj sem spravla skupaj.


smrk smrk, Tronkota ste na tla spravli. Help Lucy, Help Lucy...]

Odsotno in utrujeno se je branil udarcev vedno bolj malostevilnih nasprotnikov okoli sebe, kajti njegova pozornost je bila v vecini usmerjena na Leo, ki se je odlocno in hkrati brezvoljno borila s spretno vilinko. Arm je stresel z glavo, da so mu crni, od krvi zlepljeni prameni las poleteli stran z obraza in usekal po velikemu, a ocitno izmucenemu velikanu s sekiro. Tudi sam je bil utrujen, tako utrujen, da sta se mu meca v rokah zdela z vsakim zamahom tezja, kot bi bila narejena iz svinca in kaj kmalu se je odlocil 'izposojenega' zalucati nekam stran v mnozico, ce pa je pri tem se koga zadel, mu je bilo vseeno. Pravzaprav mu je bilo vseeno za vso norijo, ki je divjala okoli njega, za utrujene, izmucene in okrvavljene obraze, ki so se premikali v morju neznancev. Konec koncev so si bili vsi isti - moski in zenske, celo otroci, ki niso imeli kaj poceti v bitki, narejeni iz mesa in krvi. Vse je enako bolelo, ce si jih presekal z mecem. Zatisnil je oci, zajel sapo, nato pa je odlocno sledil rjavolaski, ki je stekla navzgor po pescini.

Pesek se mu je vsipal pod nogami, a ni se ustavil, dokler ni obstal na vrhu pescine poleg Lee. Utrujeno jo je potegnil k sebi in mec zapicil globoko v pesek, glavo pa naslonil na njeno ramo. Izklopil je vse zvenketanje mecev in krike ranjenih ter umirajocih v ozadju, svojo pozornost pa blazeno namenil izkljucno kraljici Podzemlja ob sebi. Bil je utrujen, mesarjenja je imel povsem dovolj in dovolj je imel vse krvi, ki se ga je drzala kot obcutek krivde, ki ga je hotel sprati s sebe kolikor hitro je bilo mozno.

Obcutek njenega toplega telesa ob njegovem je bil pomirljiv in dejstvo, da je bila enako navelicana in utrujena kot on, ga je nekako grelo od znotraj. Ko se je le zopet ozrl na bitko, je jasno videl, da je pri kraju. Vsi bojevniki so vse bolj izmuceno sekali drug po drugem, ponekod so se nasprotniki naslanjali drug na drugega in si dajal podporo, eden je drugemu delal obveze in le redki so se se zares bojevali.

"Greva domov?"je tiho vprasal in svoj pogled uprl v obrise Min-Rimmona v daljavi. Svoje bolece in okrvavljene prste je prepletel z njenimi, mec izpulil iz peska in se z roko v roki z Leo spustil navzdol po drugi strani sipine, stran od krvi in bitke.

Olajšano se je nasmehnila, ko sta eden za drugim oba nasprotnika pobegnila stran od nje. Stekla je do Tronirja in ga zvlekla v zavetje skal. To je bil precejšen podvig saj je bila Lucy izmučena, Tronir pa kar težak (Lucy se je zdel kot svinčen). Ko sta bila v zavetju skal ga je odložila na tla in zbrala zadnje moči, skupaj je zbrala zadnjo magijo, in se dotaknila Tronirja. Skozi njega je skustila vso svojo magijo, ki jo je še premogla nato pa zaprla oči ter se vdala usodi. Vsaj Mery in Ea naj sta še živi. Tronir, prosim, naj je urok pomagal. Sama pri sebi je skorajda molila in se pozibavala naprej in nazaj, nato pa odprla oči in se zazrla v Tronirja. Oba sta bila umazana, krvava in izmučena, a ko je Lucy na Tronirjev vrat prislonil prst, da je preverila ali je živ, si je oddahnila. Začutila je utrip. Sedla je zraven njega in čakala. Nekoč se bo že moral zbuditi in takrat bosta skupaj odšla do njene hišice in tam bo Lucy naredila čaj in pila bosta čaj in obiskala Mery v palači, je sploh še živa? Lucy je v miljontinki sekunde skočila na noge in zbrala vso svojo moč, da je začela hoditi proti bojišču. Le še nekaj vztrajnih posameznikov se je borilo in glede na to, da je bila Lucy pokrita s črnim ogrinjalom in je hodila počasi, se ni noben zmenil zanjo. Hodila je in opazovala mrtve. Pozorna je bila predvsem na obraze, noben ni bil Meryn ali Ein. Oddahnila si je in počasi odšla nazaj do Tronirja. Vsedla se je ob njega in pogledala svojo čutaro. Žal je bila prazna. Pogledala je, če ima Tronir slučajno kaj vode, spomnila se je namreč, da je nekoč, ko je bila ona v nezavesti nekdo nanjo polival vodo in to ji je pomagalo, da se zbudi. Vode je bilo le še za požirek. Zlila jo je na Tronirjev obraz, spremenilo pa se ni nič. Zaslišala je topot kopit in se obrnila. Opazila je obe svoji živali, ki sta urno tekli proti njej. Počakala je, da sta bili že čisto ob njej nato pa razmislila. Svoje misli je govorila na glas, da bi jo Lars slišal. "Tole je Tronir, škrat, ki me je že tudi rešil, vsekakor pa mi je zelo pomagal, zato sem mu dolžna," je na kratko povedala o škratjem prijatelju, "v bitki je skoraj izgubil življenje ampak, ja še je živ. V moji hišici na drevesu, doma bi imela več možnosti, da ga ozdravim, zato me zanima ali bi lahko Black'ef nosil mene in Tronira drugače pa, ali bi lahko ti, Lars nesel mene?" Pogledala je Larsa in nato svojega konja. Nekako je Tronirja dvignila, kar je bil grozljiv napor in ga nato z veliko Larsovo pomočjo spravila na konja. Izgledalo je, da konju še ni težko. Pogledala je svojega konja nato pa se še sama z Larsovo pomočjo splazila na konja. Še vedno ni dajal znakov, da je težko zato je Lucy presodila, da bo lahko Black'ef nosil njo in Tronirja. Spodbodla ga je, da je lepo počasi šel proti njeni hiški na drevesu. Ob spominu na hiško so se ji zasvetile oči. Upala je, da se bosta Mery in Ea uspešno izvili iz bitke ter prišli za njo.

[ja malo pa smo iz vaje ane Lea?]