Osrednji trg

"Hm..." je začela. "Iz tega sem se naučila, da je krasti koristno" je rekla. Vstala je, ter se splazila za enim vilinom. Ozrla se je okrog, nato pa iz njegovega žepa sunila mošnjiček, poln denarja. "Tukaj je vsaj 10.000" se je navduševala. "A je to lahko moje?" je nato vprašala. "Je bilo vredu?"

"Po moje je to, da moraš krasti neopazno. Opazila sem, da je možak oborožen. Če bi jo videl, bi jo poskušal ubiti. Tako je pač v tem mestu," je zdolgočaseno pripomnila Clar, na Lyanino vprašanje Loryijin odgovor. Smuknila je in nekomu, ki je klepetal z družabniki, neopazno vzela jabolko. Šele, ko se je vrnila k čarovnicama, je ugotovil, da je sadež izginil. "Tako se to počne. Ly tudi obvlada, brez skrbi," je rakla in ugriznila v rdeče jabolko.

Z zanimanjem si je pricel ogledovati mec, ki si ga je kupila. Vsekakor je bil mojsterski izdelek. "Odlicna roba."je rekel po nekaj preiskusnih zamahih in potem, ko je preveril ravnotezje rezila. Vrnil ji je mec "Najboljsi nacin, da prepoznas dober mec je, da preveris njegovo ravnotezje. Ce bos se kdaj kupovala rezilno orozje, se vedno prepricaj, ce ga v dlani cutis kot podaljsek roke."ji je resno povedal. Sam je to s pridom uporabjal, kadarkoli je kupoval mece ali bodala. Sicer trenutno ni imel nicesar pri sebi, vendar je razmisljal o tem, da bi si kaj kupil v slavni Zripovi prodajalni, o kateri je veliko slisal z pred Leinim prihodom. "Ali se da pri Zripotu kupiti kaksna bodala?"jo je povprasal, vedoc, da je gotovo strokovnjakinja.

Pozorno jo je poslusal, ko mu je obrazlozila, kako stvari res stojijo v Min-Rimmonu. Arm je tiho pokimal. "Ocitno sem malo prevec fantaziral."je zavzdihnil in se nenadoma pocutil, kot da bi ga slavno temno mesto pustilo na cedilu. "Kaze, da sem upal, da bo resnicno nekaksen raj in to.". Medtem ko sta se pogovarjala, je cutil, kako se pot nagiba navzgor, saj je mesto stalo na vzpetini. Po nekaj minutah sta prispela do mogocnih vrat v mesto. Arm je kar nekako obstal. Ce bi bil to beleriand, bi se mu strazarji preprosto umaknili, vedoc kdo je in kaj lahko naredi. Tukaj je bilo drugace. Na njegovo zacudenje so se strazarji vseeno spostljivo odmaknili in odprli vratca, ki so bila v velikih dvokrilnih vratih. Potem se je spomnil, da ob njem stoji lea, kraljica podzemlja. Nasmehnil se je in zmajal z glavo ob svoji zmedenosti.

Lea ga je vajeno, a strasansko oprezno vodila po min-rimmonskih ulicah. Videl je lahko spremembo v njenem vedenji. Bila je strasansko bolj previdna in oprezna, stalno je gledala naokoli. Hotel ji je pomagati, a ni vedel kaj naj isce, za koga naj opazuje, kako naj se obnasa. Potem se je zavedel svoje preklete neumnosti. "Lea.."je spregovoril. "Kaj naj naredim s svojo obleko? Mislim, glede na to, kar si mi povedala, mi bodo za naslednjim ovinkom prerezali vrat, ce se bom se naprej takole sprehajal.". Zaskrbljeno se je ozrl okoli sebe in se bolj zaostril svoje cute. Videl je skrite poglede, cutil je, kako mu vrtajo v hrbet in ga preiskujejo, ocenjujejo. Nelagodno je stopil blizje k njej, vendar se je nato spomnil njenega slovesa. Ni gaa hotel uniciti, zato se je zopet odmaaknil in zavzdihnil. Koncno sta prisla na glavni trg, kjer je ze na videz nepovezano postavalo nekaj ljudi. Preseneceno je spoznal svetlolasko s pivskega tekmovanja, ki sta jo z leo spretno ignorirala celoten vecer, dokler se ni odselila k crnolaski, ki je bila prav tako na trgu. Videl je se zmagovalko tekmovanja v zlobi, zadnjega dekleta pa ni poznal. Uhh, same punce. Je ugotovil arm. "no, kaj pa zdaj?"je dejal in se ozrl k njej, k Leassi. Videl je nekak zar v njej. Ocitno je bila zelo srecna da je zopet doma.

Na trg sta prišla še dva poznana človeka. Tista dva s pivskega tekmovanja. Clarissa je zavzdihnila. Z ostalima dvema je prišla bližje. "Clarissa, beleriandska princesa," se je predstavila in malce umaknila. Približno je vedela, kdo je rjavolaska. Kraljica min-rimmonskega ozemlja. Pogledala ju je in počakala, da se predstavita.

((sm vaj že kr med znance napisala))

No, z Willinimi mišljenji, da bo njena frizura ostala tako lepa in svetleča, se je motila. Takoj, ko je malo prišla povohljat na svojo cesto je zagledala tri berače, ki so se prepirali zanjo. Willow je sicer bila zavestno prepričana, da je njena cesta najlepša, ampak to je ni vodilo do te mere, da bi tele može pustila žive, kaj šele, da bi jim dala svojo cesto. Stran od njene ceste! Samo njena je in pika. Z nožem jih je veselo zabodla in se zadovoljno odpravila proti trgu.

Kamnit tlak, ki je imel vonj po plesnivem, bruhanju in krvi je ni spravil v dobro voljo, kaj šele navadni črnkasto poraščen kip v vodnjaku. Pa bi lahko sploh rekla, da je bila notri voda? Bila je zelena brozga, na kateri so plavale plesni. Naravnost ogabno. Ogabno! Stožilo se ji je po cesti, a je sedaj morala poklati trapaste svetlostrance, kar ji ni preveč dišalo. V bistvu sploh ni vedela, zakaj je prišla. Nikakor ni marala moledovanj. Čutila je premike v senci in rabvnodušno je obstala, kot bi ravnokar prišla v bar naročit en lep vrček ruma. Nato se je obrnila in zasadila nož v nekega morilčka, ki jo je hotel ubiti. "Ne boš," je rekla in ga brnila stran od sebe, da je njegovo mlahavo telo pripelo na suho bruhanje na tleh. Njeni lasje so bili ogabni. Na njih je bila kri. Tako so bili oranžno-blond-rdeči. Fuj.

Vrgla se je na prvi še kar lepo izgledajoč pločnik, prekrižala svoje dolge noge in nezainteresirano strmela predse. Nikoli ni bila preveč družaben tip.

"Tole boš morala še zelooo vaditi...", je odgovorila Loryni, hkrati pa pokimala Clar, ki je mimogrede izmaknila jabolko. Potem sta se v sencah prikazali dve znani postavi. Fant in dekle, ki ju je srečala na pivskem tekmovanju. Dekle je sicer poznala že prej. Tako jima je skupaj s Clarisso stopila naproti in pustila črnolasko, da se predstavi:"Clarissa, beleriandska princesa.". "Lyan, Min-Rimmonska princesa. Pozdravljena doma!". Zadnji stavek je povedala z radostjo v glasu. "Tu je bilo dolgčas brez tvoje tolpe, Leassi.". Nasmehnila se je vladarici podzemlja, nato pa so se skupaj napotili proti klopci, ki se je morala še bolj raztegniti. Ravno ko so se udobno posedli, je na trg prišlo še neko dekle, ki ga je Lyan poznala že s tekmovanja v zlobi.

Clarissa je poslušala kako se je še polsestra predstavila, Yantar pa je tudi prišla bliže. Na nek pločnik se je usedla nenavadna svetlolaska. Seveda, po tistem, ko je ubila nekoga. Clarissa se je previdno približala. "Clarissa Sanier," se je previdno predstavila. Dekle je izgledalo nevarno, kakršno je skoraj zagotovo bilo. Izpustila je tisto o beleriandski princesi. Malenkost se je umaknila in čakala.

Yantar je zapdla v nekakšen trans in preslišala vse kar so ljudje okoli nje govorili ali delali. Zadnje kar je slišala je bilo nekaj o tem da bi jo lahko Clarrisa učila. S tem bi se z veseljem strinjala ampak je bila že skoraj v transu zato ji ni mogla odgovorit. Razmišljala je o svoji preteklosti.
-
"Neeee! Mami prosim ne pusti me same tukaj!" Kako sem bila lahko takrat tako neumna, kaj nisem razumela da mama umira? Kaj mi res ni bilo jasno da je oče že tako ali tako mrtev? Čudno. Zakaj na vsem širnem svetu sta umrla ravno njena starša? Zakaj ne neka druga starša? In zakaj se nekateri ljudje rodijo v žametu in brokatu, drugi pa v prahu in smeteh? Zakaj je svet nepravičen? Zakaj je vse skupaj tako zelo kruto? Ja saj sama vem odgovor, si temnostranka ali nisi? Na to je dogovor da sem temnostranka ampak prvo leto življenja me je babica vzgajala kot svetlostranko. Oh daj nehaj že razmišljat o tem! Ali boš šla premagat svetlostrance in zavladat ali ne??! Morala bi odit in zavladat ampak kako, če pa je moja že davno pokojna babica prav tako bila svetlostranec? Morala boš odit ker te bodo drugače vsi okoli ubili, si to želiš?
-
Zbudila se je in se hitro spomnila vseh dogodkov. Clarrisino vprašanje če želim bit učenka... Počasi bi bilo pametno odgovorit na tisto:"Clar, seveda me lahko učiš. Z veseljem bi se naučila učinkovitejše kraje ali ubijanja. Mislim da je res da sem obetavna, bila sem prva na tekmovanju v zlobi." Zarežala se je Clar in počakala na njen odziv na to kar ji je rekla.

"Kdo pa je to?" je vprašala, ko sta na trrg prikorakali dve osebi. "Fant in dekle... Sta par?" je vprašala. "Obedvi imava torej učiteljico"" je vedelo pripomnila. Stekla je do fanta v bližini in mu, ne da bi opazil izmaknila torbo z ramena. "Čudno, pa niti zdrznil se ni" se je navduševala. Odprla je torbo in ven se je vsipalo za celo pest sladkarij, turški medi,... "Njami" je pripomnila in zagrizla v enega izmed turških medov. Naenkrat se ji je zaletelo in izkašljala je ves turški med. "Nikoli... Nikoli več..." je hripala ter turški med vrgla v najbližji smetnjak.

((ratluk=turški med))

Clar se je zasmejala Loryni, ki se je skoraj zadušila z ratlukom. Bila je vesela, ker je Yantar sprejela ponudbo. "Najbolje bo, če si boš po koncu vsega tega izbrala sobo v moji graščini," je rekla in se začela poigravati z mošnjo, v kateri je bil denar. Takrat pa se je nečesa spomnila. "Uheljc," je poklicala svojega podganka, ki je kmalu pritekel. "Pridi," je kratko rekla in dekletom povedala, da bo takoj nazaj. Stekla je ven iz mesta, seveda s svojim podgankom za petami.

Poskušal je vsaj malo posnemati njene vajene, utrjene gibe, ki jih je izvajala tako, kot normalen človek diha. Povsem avtomatsko je preverjala mimoidoče, strehe, okna in ulice. On sam se je počutil precej izgubljeno, vendar se je trudil po svojih najboljših močeh, da bi bil kar se da oprezen. Malce se je nasmehnil, ko je rekla, da bi se sicer v normalnih okoliščinah mogel preobleči v klošarja, vendar je bil tukaj z njo. Veličasten sloves, ni kaj, je pomislil, ko je videl, da je neki moški, ki je šel mimo njiju presenečen razprl oči in pospešil korak. Očitno so vendarle mislili, da se ne bo vrnila po ropu kralja.

Končno sta prispela na osrednji trg in se ustavila. Tam je bilo zbranih nekaj očitno uglednih temnostrancev, ki so sedeli na zelo očitno z magijo podaljšani klopci in so se zelo očitno zabavali s tem, da os kradli mimoidočim. Videl je, da jo je večina ljudi, ki so bili tam prepoznala, medtem ko so nekateri nakazali da poznajo tudi njega. Večino jih je že bežno spoznal ali pa celo spregovoril besedo ali dve z njimi. Ko se jima je približala temnolaska in se predstavila s Clarisso, ji je tudi sam odvrnil »Armadal.«. Njegov glas je bil rahlo zadržan, a s skoraj popolnimi neznanci ni bil pripravljen deliti mnogo več, razen v posebnih primerih. Tudi Lea se je suho predstavila Clarissi, nato pa sta se usedla na raztegnjeno klopco. Na Leino vprašanje je rahlo obotavljajoče odvrnil »No, kar lepo število se nas je že zbralo in mislim, da smo vsi kar lepo izkušeni v našem poslu. Svetlostrancem se bolj slabo piše.«ob zadnjih besedah s emu je po obrazu razlezel precejšen nasmešek. Pogledal je Leo »Jaz se tukaj ne znajdem prav nič, tako da če bi mi pomagala priti do Zripota, pa verjetno ga tako ali tako hočeš pozdraviti.«. Dvignil se je s klopce in ji ponudil roko. Resno je potreboval orožje, saj nobena mera izkušenj ni zadostovala proti mnogoterim oboroženim napadalcem.

(oky zej p h zripotu, ane xD armić se more oborožit za u bitko hehe)

Willow je škrtala z zobmi ter gledala predse in brcala v pobruhan kamen. V njenem življenju se pojavljajo sami kamni! Sivi, beli, črni, modrikasti, rdeči, rjavi... Zaradi očitnega razloga. Ker se vedno spotakne ob njih. Še bolj je z napeto čeljustjo zavzeto brcala v siv kamen in tolkla po njemu s svojo drobno nogo, ko ji je na pogled padla senca. Pogledala je navzgor in zagledala črnolaso dekle z zelenimi očmi, iz katere se je videlo, da je v bistvu iz kar dobre družbe. Will je imela tudi družbo. Beračico na prelepi cestici. Torej sebe, aheh. "Clarissa Sanier," se je predstavila na Willowino presenečenje s previdnim glasom. Willow je iz žepa potegnila rumeno hruško, ugriznila vanjo in prežvečila ter odgovorila: "Willow, ne vem pa, kako se pišem. Tebi pa se vidi, da si modre krvi," se je zahehetala in se še bolj veselo lotila hruške, nato pa vstala ter jo vrgla v vodnjak. "Ups," je brezbrižno skomignila z rameni. Potrebovala je še zadnjo stvar... Posetilo se ji je pred očmi in dobesedno zdrvela je v Lossarnach.

Če je bil tisti kamen, v katerega je brcala preden je odšla v Lossarnach, zelo sive barve, se je prekleto uštela. Willowin obraz je bil dobesedno pepelnat in mračen, ko se je z vso svojo težo upirala ob pobruhano cesto, da je konj nekako hodil ob njej. To teslo bi šlo kar po svoje. Will je besno lovila sapo in konja privezala na steber neke hiše. "To. Je. Naravnost. NAPAKA!" je zakrakala in grdo pogledala konja. Ta je prežvekoval in je ni opazil. Kako ponižujoče. Res da je bil lep in nabit, a je z njim vedno bolj zgubljala živce. Bil je trmast in skoraj da neumen. No ja, po Willowino je bil zabit. Besno je pripravila stremena, tako da jih je čisto podaljšala, da jih bo lahko sploh dosegla z nogo. Nato je zataknila stopalo v streme, se prijela sedla in zajahala. konj je presenečeno trznil. Will je kot mala jahala svojega belega ponija z rjavimi pikami. Imel pa je nadvse butasto ime in mašnjice v lase. Ime mu je bilo Shugar. Stresla se je od sladkobe, ki jo je premogla ta beseda. Kot opica se je stegnila naprej in odvezala vajeti s stebra ter jih prijela v roke.Močno je brcnila konja, ta se je na njeno reakcijo odzval ravno nasprotno: Počasi se je obrnil in Will je besno zaklela. "Kje je konj, ki je divjal po izpustu in podrl vse druge?"

zopet sta stopila na umazana ter luknjasto tlakovana tla. Napotila sta se nazaj proti trgu, vendar se je tokrat tudi arm znasel bolje kot prej. Spomnil se je zavojev in ovinkov, mimo katerih sta sla in katerim sta se ognila. Pocasi sta se vracala na trg, ko je arm leo vprasal "in, kaj ti je zripo povedal? Gotovo si bila zeljna svezih novic,kajne?". Priblizala sta se razpotegnjeni klopci in skupinici temnostrancev, ki so bili na njej. Kar je bil se najbolj primeren izraz, ker vsekakor niso sedeli, lezali ali poceli kaj podobno cloveskega. Po klopci so se obesali in natikali v najbolj nenavadnih polozajih, kot da bi izvajali jogo ali tezko meditacijo. Nasmehnil se je in zmajal z glavo. Verjetno so cakali ze veliko casa, zato so bili ze precej zdolgocaseni. Upal je, da se bo vse skupaj kmalu premaknilo, saj ni zelel docakati iste usode.

(dejmo mery no )

Clarissa je prijezdila malo prej, kakor Willow, ki si je tudi kupila konja za v bitko. Razlog je bil le v tem, da je Finnvara zadovoljno in hitro galopiral, svetlolaskin konj pa je stalno poskušal odkopitljati nekam po svoje. Ravno je vstopala v mesto, ko je opazila nekega možakarja, ki je prodajal neke maske. Nek stražar ga je spravljala iz mesta. Na hitro se je sklonila in iz njegovega vozička pobrala črno masko, okrašeno s srebrom. Tole bom potrebovala. Kar dokler nisem kraljica ne sme noben svetlostranec vedeti, da sem temnostranka. In nočem, da me prepoznajo po bitki, je pomislila in prispela do prijateljic. Spustila se je na tla in se nasmehnila dekletom, ki so jo čakale. "Pa sem nazaj," je zadovoljno rekla trem temnostranskim prijateljicam. "To je Finnvara, moj čudoviti zlobni vranec, ki sem ga ne dolgo nazaj kupila v Lossarnachu. Ubožec je bil obkrožen s temi gnusnimi svetlostranci." Nasmehnila se je in hitro utihnila, saj je ravnokar nek možakar prišel povedat kako in kaj glede naloge. Ubogi svetlostrančki, je prhnil Finnvara. Možakar je končal z govorjenjem, Clarissa pa je splezala nazaj na svojega ogljeno črnega žrebca. Rahlo ga je spodbodla, da je v rahlem drncu odkopitljal iz mesta.

Faith je počasi stopala proti fontani na središču trga. Tam ni bilo veliko ljudi, niti kakšnih drugih bitij. Trg je sameval. Ampak glede na uro to ni bilo nič čudnega. Faith je vedela, da je tukaj nevarno, še posebej, če je sama in je sredi noči. Zazehala je in sedla na rob fontane, ki jo je ravnokar dosegla. Nekje moram prespati, je pomislila in ponovno zazehala. Ni se ji dalo več nadaljevati in spanja zunaj je bila tako ali tako vajena. Zleknila se je kar tam na trgu in ni dolgo trajalo, da je zaspala.

Luthien je počasi krožila po trgu, brez kakršne koli pametne misli. Ni vedel kam naj gre in tudi ni vedela naj počne. Želela si je, da bi kdo pristopil do nje in jo karkoli vprašal. Da, bila je zelo osamljena. Že tedne ni z nikomur spregovorila, živela je v svojih mislih. Za njo je bilo dolgo potovanje in bila je utrujena in lačna. Pri sebi ni imela niti koščka kruhan niti požirka vode. Sicer pa je bila precej vzdržljiva in še vedno zelo lepa.

Siena se je počasi prikazala na trgu. Usedla se je na rob umazane fontane in zdolgočaseno gledala ljudi, ki so počasi hodili po trgu. Ni spremljala dogajanja, samo videla je neko mlado dekle, ki je skakalo naokoli in ljudem kradlo kruh. Ta pa išče pozornost, je pomislila Siena in se namuznila. V trebuhu ji je krulilo. Vstala je in se sprehodila okoli fontane. Naenkrat pa jo je dekle, ki je kradlo kruh napadlo. A Siena je bila pripravljena. Iz žepa je potegnila verigo, se obrnila tako, da je bila dekletu za hrbet in ji verigo ovila okoli vratu. Dekle se je davilo, a Siena ni popustila prijema. Verigico je zategnila še nekoliko več, a dekle je končno reagiralo in jo s komolcem sunilo v trebuh. Siena kljub upiranju, ni takoj popustila prijema. Po kratkih desetih sekundah, pa je dekle le izpustila.
"Drugič raje ne kradi. Ne tako očitno," je dejala Siena in dekletu, ki se je zrušilo na kolena, pomagala na noge.
"A vidim, da si vseeno zelo spretna. Kako ti je ime?" je vprašala Siena in se usedla na rob fontane, točno tja kot prej. Pogledala je dekle in se namuznila. Ni premogla nasmeha, ne sedaj. Pomislila je na bližujoči božič in novo leto. Na sneg, ki je padal okoli nje. Na dekle, ki je stalo pred njo in se še vedno odkašljevalo. Dekle ji še ni odgovoril, zato je Siena pogledala še malo po trgu. Po njemu se je sprehajalo kar lepo število sumničavih ljudi. Od otrok do starčkov. Na nebu so se prikazovale že prve zvezde. S stojnic so se vile omamne in manj omamne dišave. Še malo se je razgledala po trgu, ko je dekle pred njo končno prišlo do sape. Spregovorila je z dokaj nesramnim glasom.

((komaj pritekel z podeželja))

Ves zadihan se je škrat ustavil skoraj takoj, ko je prispel v mesto. Mimo mestnih vrat je mala postava šinila urno kakor puščica zapusti lok, se prebija skozi neiusmiljeni veter in končno zarije v tarčo. Prav tako se je škrat zaril v samo nedrje človeškega mesta. Ni se oziral ne meščane, ki so pogledovala za njim niti se ni zmenil za zbadljivke (ali komplimente?), ki so mu jih morebiti navrgli.
Oklep je škripal, ko se je Tronir nagnil naprej med hlastanjem po zraku. Niti ščit in sekira, ki sta bili pritrjena na hrbtu, nista olajševala težave, ki je trenutno tarala škrata.

Dissey se ni bala dekleta, ki jo je davilo. Po nekaj sekundah je sunila dekle s komolcem in dekle je kmalu popustilo. "Moje ime je Dissey" je spregovorila, ne meneč se za dekletove prve besede. "In ti si?" jo je vprašala. Premerila je dekle od nog do glave. Kmalu je zagledala smešnega možica, ki je moral biti škrat. "Poznaš tistega možička tamle?" je vprašala in pokazala na smešnega možica. Nekaj časa je opazovala možica potem pa se je spet obrnila k dekletu. Dekle je bilo bolj izkušeno kot Dissy, to je Dissey videla na prvi pogled. S kotičkom očesa je pogledala proti možicu, ki ni bil dosti oddaljen od Dissey in dekleta.

"Siena," je odgovorila Dissey in pogledala v smer škrata. Ta je imel na sebi srebrn oklep, ki je pokrival skoraj celo telo in neverjetno dolgo brado( ). Nekaj si je mrmral v brado.
"In ne, ne poznam tega škrata," je dejala Siena in vstala. Pogledala je Dissey, ki je neverjetno zlobno strmela v škrata. Izgleda, da ima rada pretepe, je pomislila Siena in verigico pospravila nazaj v žep. Škrat je bil vedno bliže dekletoma. Ni bilo videti, da bi nanj naredile kakšen vtis,a zdelo se je, da prihaja k njima. Sneg je še močneje zapadel in mračilo se je. V hišah in gradu so bila okna že osvetljena in kadilo se je iz dimnikov. Sieno je že ob misli na to, da bo morala noč preživeti na prostem, zmrazilo. Želela je v zavetje štirih sten. Želela je toplo in mehko posteljo. A življenje, ki si ga je izbrala ji to ni dopuščalo. Ne zdaj, ne na začetku.

(okeii mi je čist useen kdo zdej piše...sam zmenta se:)

Končno si je škrat uspel nabrati dovolj zraka, da je lahko normalno zadihal. Prav tako ni imel več potrebe, da bi se sklanjal naprej ter z lastno brado poskušal počistiti tla. Se je pa pri tem pojavil nov problem. Prav nemarno se je namreč pričenjalo kruljenje, ki nikakor ni želelo popustiti kljub raznim grožnjam, ki mu jih je škrat namenil. Tako malemu možu ni preostalo drugega kakor, da se odpravi do bližnje stojnice ter nakupi kar je pač bilo potrebno za osnovno preživetje. In kot po naročilu je takrat po zraku priplaval omamen vonj po sočnem, toplem zrezku. Nos je brez vprašanj prisilil preostalo telo, da se je bitje premaknilo bližje izvoru slastne hrane. Res so Tronirja noge kaj kmalu pripeljale pred eno izmed stojnic in preden bi si lahko škrat pobril brado se je mali mož že mastil z svežim tiplim zrezkom in velikim kosom kruha. Šele med hranjenjem pa je osebek pričel pogledovati po trgu in opazil, da število meščanov tukaj niti ni tako zelo visoko.