Osrednji trg

Končno si je škrat uspel nabrati dovolj zraka, da je lahko normalno zadihal. Prav tako ni imel več potrebe, da bi se sklanjal naprej ter z lastno brado poskušal počistiti tla. Se je pa pri tem pojavil nov problem. Prav nemarno se je namreč pričenjalo kruljenje, ki nikakor ni želelo popustiti kljub raznim grožnjam, ki mu jih je škrat namenil. Tako malemu možu ni preostalo drugega kakor, da se odpravi do bližnje stojnice ter nakupi kar je pač bilo potrebno za osnovno preživetje. In kot po naročilu je takrat po zraku priplaval omamen vonj po sočnem, toplem zrezku. Nos je brez vprašanj prisilil preostalo telo, da se je bitje premaknilo bližje izvoru slastne hrane. Res so Tronirja noge kaj kmalu pripeljale pred eno izmed stojnic in preden bi si lahko škrat pobril brado se je mali mož že mastil z svežim tiplim zrezkom in velikim kosom kruha. Šele med hranjenjem pa je osebek pričel pogledovati po trgu in opazil, da število meščanov tukaj niti ni tako zelo visoko.

"Hm...Lačen škrat," je rekla Siena in se zarežala. Zasmejala se je tudi Dissey. Šele zdaj jo je Siena premerila od glave do peta. Nič posebnega, je pomislila Siena in vzvišeno pogledala v škratovo smer. Ta se je v hrano zapodil še huje kot kakšen sestradan volk. Siena je zavohala vonj po hrani in v želodcu ji je zakrulilo. Iz torbe je vzela nekaj kruha, ki ga je vzela še iz shrambe, ko se je odpravila od doma in ga v enem grižljaju pojedla. Takoj se je počutila bolje.
"Bi kakšno zagodile? Mogoče temu škratu?" je zlobno rekla Siena in pogledala Dissey. Ta ji je vrnila nasmešek, ki je bil prav tako zloben kot Sienin. Potreppžljivo sta gledali v škratovo smer in čakali, da ju bo opazil, kar verjetno ni bilo prav težko. Siena je namreč imela oblečene črne hlače, strupeno rdečo majico s kratkimi rokavi in čez usnjenno črno jakno. Popotni plašč in včerajšnja obleka pa sta bila lepo zložena v torbi.

"Ja lahko bi jo zagodle temu škratu" je rekla Dissey in že začela razmišljati, kaj bi mu lahko naredili. Zlobno se je nasmehnila. Smuknila je malo bližje škratu in si ga ogledovala z vseh strani. Da je škrat ne bi opazil je kmalu smuknila nazaj do Siene. Dissey je čez čas postala lačna, saj ta dan ni pojedla skoraj ničesar razen kosa kruha za zajtrk. Dissy je bila zelo varčna s kruhom, ki ga je ukradla. Hitro je pojedla dva kosa kruha in pomislila, nato kaj bi ji skuhala njena mama če bi bila zdaj doma. Zagotovo bi ji skuhala kaj dobrega. Dissey je čez čas nehala razmišljati o hrani saj jo je to naredilo lačno, pa čeprav je pojedla dva kosa kruha.

Ne ozirajoče se na okolico je škrat nemarno rignil, ko je pospravil nakupljeni obrok. "Najprej zdravje nato pa kultura." je bolj sebi kakor komu drugemu zamrmral mali mož. Toda kaj naj počne sedaj? Kaj ga je sploh privedlo semkaj? Pri moji bradi, kaj mi bodo bogovi namenili sedaj? Tako zamišljen nad lastno usodo in njemu neznanim namenom obiska tega človeškega mesta je pritlikavi bojevnik posadil svojo zadnjico na rob ploščnika. Majhne noge je stegnil predse, da se mu je po žilah pognala nova doza krvi ter nanje položil do tedaj na hrbtu spravljeno sekiro. Z blazinicami prstov je nežno pobožal svoje orožje kakor roditelj poboža svojega potomca ter se samemu sebi nasmehnil, ko se je pokazala kapljica krvi. "Oster kot mora biti." Oči so počasi odplavale navzgor proti črnemu nebu, kjer so se že pričenjale prebujati prve zvezde. Tako domače je vse skupaj izgledalo in kar kamen od srca se je škratu odvalil, ko je opazoval ta nebeški prizor. Ne glede na to kje sem, vedno je nebo isto. Isto domače. Kje je sedaj moja rojstna kovačija? Joj star postajam. Mogoče bi se moral odpraviti kam na sever, proti gorovju. Tile topli letni časi mi namreč nič kaj ne odgovarjajo. Nekdo je ob trgu prižgal bakle, da je nenaden pritok dodatne svetlobe predramil škrata. Le ta je zmedeno pričel pogledovati naokoli, da bi so osvežil spomin o svojem trenutnem nahajališču.

"Bi ga lahko opazovala še bolj očitno?" je nesramno vprašala Siena. Dissey ji je vrnila dokaj nesramen pogled, se obrnila stran in "dvignila" nos. Siena je takoj vedela, da gre za malo in razvajeno, zlobno "punčko", ki išče pozornost. A bilo ji je dolgčas in pomoč za kakšne zlobne podvige ji ni bila nikoli odveč.
"Pridi, greva spoznati škrata," je dejala Siena in se zlobno nasmehnila. Cel dan je preživela na trgu, zato ji je bilo kar v veselje, da je vstala in se malo sprehodila. Pa čeprav samo nekaj metrov. Z Dissey sta se odpravili k škratu, ki se je usedel na rob pločnika. Na trgu ni bilo prav dobre svetlobe, edino so oddajale visoke bakle. To je pajdašinjama, če se smemo tako izraziti, prav godilo. Samo še večje presenečenje za majhnega škrata.
"Bova prelile kaj krvi, ali se samo malo pogovorili. Jaz glasujem za pogovor. Nimam volje za kakšen spopad," je dejala Siena, ko sta se z Dissey pomikali proti škratu. Siena je pomislila, kaj bo dekle odvrnilo. Glede na prejšnje podvige, bo Dissey glasovala za prvo možnost, je pomislila Siena in pogledala novo pajdašico. Zgledalo je, da Dissey razmišlja in tehta te dve možnosti. Čakala je na odgovor. Sekunda dlje, meter bliže škratu. Siena je zavzdihnila in se ustavila. Dissey ji je rekla za prvo možnost, jasno. In tako je Siena kar brez taktike, napadla moža.

(Okeii, use ja mau čudn, kr Dissey sploh ni gor, pa še tale čarovnička se je uštulila;)

((ja sm čaku, da bo dissey odgovorla glede na to, da je bla ona na vrsti za post ))

Danes se je počutila naravnost izjemno. Potem ko je zjutraj premlatila nekega starejšega gospoda, ki je prišel mimo ter mu pobrala denar, je imela celo dovolj, da si je kupila nekaj dobrega za v usta in obiskala stare znance v taverni, kjer je zvrnila vrček ali dva. Takoj je bila boljše volje in odločila se je, da bo naredila majcen 'tour' po mestu. Že dolgo ni zapustila svojega predela in je bila zato konkretno presenečena nad nekaterimi spremembami v starem dobrem Min-Rimmonu. Po prijetnem sprehodu je prišla na osrednji trg. Malce se je ozrla, če se morda v sencah skriva kakšen znanec. Prek obraza se ji je razlezel zadovoljen nasmešek. Od nekega berača, ki mu je zagrozila, da bo nasrkal, če ji še kdaj prekriža pot, je izterjala še nekaj drobiža. Sedaj že prav izvrstne volje, se je Alynn poknila na pločnik. Ko je preštela denarce v žepu in spoznala, da si bo kasneje privoščila še en obisk v oštariji, je že vstala, da bi se odpravila. Vendar je, ko je zapuščala trg opazila nekaj, kar je pritegnilo njeno pozornost. Škrat! Iz čiste radovednosti se je napotila proti njemu in sedla na mrzli kamen poleg. "No, to je pa res čast! Zate namreč, da te je garda sploh spustila v mesto, kajne. Pravzaprav, kako si sploh prišel noter? Še nisi slišal, da ne maramo tujcev?".

Preden bi škrat lahko dvakrat pomežiknil, se popraskal po bradi, vstal in pretegnil noge ter ponovno vsedel je doživel nenačrtovano akcijo. Med opravilom stanja in ponovne namestitve zadnjice na kamen ga je namreč iznenada napadla neka neznanka. Samo hitrim refleksom, ki so mu bile poznane kakor bojevniku ali sreči, morda celo bogovom ali duhovom prednikov, najverjetneje pa svoji bradi, se je mali mož lahko zahvalalil, da je še pred prejetjem udarca dvignil desnico in zaustavil napad. Napadalka, očitno presenečena nad odzivom, se je hitro obrnila in stekla stran ter pustila malega borca samega s svojimi mislimi. Pri moji bradi, kaj pa je bilo to sedaj? Današnja mladina. Ne poznajo več nikakršne olike. Mrzel, že zimski vetrič, je zapihal in skorajda ugasnil bližnje bakle, ki so se trudile osvetljevati kar se da največjo površino trga. Škratov oklep se je sunkovito dvignil, ko je Tronir zajel polna pljuča zraka. Že od nekdaj mu je bila namreč bolj kakor vročina po godu zima. Tako ni imel nič proti, če se je temperatura spremenila in jasno razjasnila, da je napočil čas prihoda novega letnega časa.
Iz misli je predstavniku malega ljudstva že zdavnaj ušel nedavni napad. Ponovno se je vrnil k opravilu, ki ga je želel storiti že pred nenadno prekinitvijo - ponovno sedenje. Toda tudi tokrat ni šlo vse po načrt. Škratu se je namreč pridružilo novo dekle, ki je za razliko od prejšnjega ubralo drugačno taktiko. Čeravno je Tronir sprva želel ignorirati novo neznanko se je na koncu vendarle odločil, da se ne bo pustil zafrkavati. Brez, da bi nesramno sogovornica pogledal, je odgovoril. "Tujka mi bo govorila, kako sem prišel noter. Kako pa si ti prišla noter kaj?" Počasi je malemu možu že pričelo najedati dejstvo, da so se ga ravno danes vsi izbirali za preganjanje dolgčasa. V bistvu se niti ni mogel več spomniti razloga, da je sploh prišel v to mesto. Če je sploh kdaj imel razlog seveda. Naj mi predniki razodenejo, kaj me je vendar gnalo, da sem prišel semkaj prekleto.

Belree je stopila na osrednji trg v Min-Rimmonu. To mesto je imela rada, saj je popolnoma vedno pomenilo zaslužek. Živela je v Belerinadu, a tam je s svojimi krajami in ostalimi ' zločini ' postala malce preveč opazna, zato se je odločila, da bo nekaj časa iskala zaslužek v drugih mestih. Razgledala se je po trgu pred kraljevo palačo. Ponavadi je komaj stopila na kakšen trg, cesto, pot ali pa v gostilno, pa je že zagledala ogromno znancev.Tokrat pa ni bilo tako. Začudena se je še razgledala, šele nato je v glavi zaslišala posmehljiv glas, ki se ga v pogovoru z njo ne bi upala poslužiti nobena oseba, ki ji je govoril : "Belree, Belree, to je Min- Rimmon, ne Belerinad, tu ne poznaš vseh, kot si vajena!" Ko je v svoji glavi zatrla posmehljiv glas, je opazila, da v resnici pozna veliko oseb. Z eno roko si je popravila lase, ki so ji običajno padali na obraz in se brezobzirno začela prerivati skozi množico. Zagledala je majhnega, starejšega človeka, mu vzela denar in ga preštela. Bilo ga je precej več, kot ga je pričakovala, zato je mahoma poostala boljše volje. Mimogrede je med potjo hladnokrvno opravila še nekaj kraj. Izkupček je bil naravnost izvrsten, zato je iz čistega veselja nekemu človeku namenila močan udarec v nos.
Zagledala je nekaj znancev s katerimi je že kar nekajkrat opravila kakšno večjo krajo in se ustavila, da bi z njimi malo poklepetala. Ta malo se je razvlekel v zelo dolgo, tako, da je postajala vse bolj in bolj lačna. Novic je bilo zares veliko, in ker je bila po naravi takšna, da je vedno hotela biti na tekočem, je tam ostala dokler ni zagledala znane postave, ki je hitela čez trg. To jo je presenitilo, saj te čarovnice še ni videla bežati. Zares nikoli. Vedela je, da zelo spretna in hladnokrvna tatica, a je ne bi presenečalo, če bi imela na vesti še kakšen hujši kriminal. Bila je prebivalka Min- Rimmona in kolikor je vedela ni ravno dobro prenašala tujcev, zato ni vedela kaj bo naredila če jo opazi. No, kar naj poskusi napasti, si je mislila Belree. Njene lastne misli so jo presenetile, saj še nikoli ni razmišljala o tem, da bi jo kdo lahko napade. Da bi se uprla svoji podzavesti je na svoje presenečenje zaklicala :"Alynn!"
Alynn se je zmedeno obrnila. Kot je presodila Belree, ni bila vajena, da so jo ostali klicali po ulici. Čakala je na njen odziv.

Opazila je, da je malega škrateljca s tem kar lepo znervirala. Ko ji je vrnil nekakšen protiudarec, se je samo veselo zasmejala. Danes ji je šlo vse po maslu in ni imela razloga, da bi se jezila. "Ah, meni ni bilo treba. Že od vedno sem tukaj...". Ob teh besedah se je za nekaj kratkih trenutkov potopila v spomine, potem pa se je spet zbrala. "Ampak veš kaj, ti sploh nisi zabaven! Pa sem mislila, da ste mali škratki vsaj malo bolj duhoviti.". Naredila je navidez užaljen obraz in že vstala, da bi se končno odpravila v gostilno. Ko se je že drugič danes zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Nekdo jo je poklical po imenu. Kaj? Kako prosim? Me je slučajno nekdo ravnokar poklical? Povsem zmedena se je ozrla po trgu. Redkokdo v mestu je sploh vedel njeno ime. Klic se je ponovil in tokrat je našla njegov izvor. Mlado dekle, z dolgimi temnimi kodri, ta jo je klicala. Sumničavo se je začela prerivati skozi množico na drugo stran trga, kjer jo je čakala temnolaska. Avtoritativno se je ustopila pred njo in ji že samo s svojo držo dala vedeti, da ima ona tukaj moč. "Kako veš moje ime?".

Belree je bila zares presenečena. Vedela je, da Alynn nekaj časa ni bilo na kriminalni 'sceni', a ni vedela zakaj. Poznala jo je praktično od svojega prvega roparskega pohoda, ki se je zgodil dolgo časa nazaj. Od tedaj sta bili prijateljici, kakor sta pač lahko bili. Belree je od Alynn pravzaprav izvedela praktično vse o krajah in preživetju na ulici in ji pomagala pri vseh večjih krajah. Ko je na začetku potrebovala vpeljavo, je Alynn to popolnoma brez odlašanja opravila. Zares je bila prava prijateljica. Ni in ni mogla verjeti, da jo začudeno in nejevoljno gleda. Kako? Ji je odzvanjalo v glavi. Nato pa je sledil še en udarec, veliko hujši od začudenega in nejevoljnega pogleda. Prijateljica jo je vprašala kako ve njeno ime. Belree se je počutila kot da bi se ji svet zamajal pod nogami. Pred očmi pa so ji za trenutek zaplesale bele lučke. Nato se je skoral takoj zbrala, vedela je, da je nekaj narobe, zelo narobe a ni mogla ugotoviti kaj. Ko je opazila Alynnin sumničavi pogled pa je zajeclala:"Se... se me ne spomniš? Ničesar?"

Kot vsako jutro, se je tudi to, iz ene majhnih in nepomembnih ulic prikazala suha postava v dolgem temnem plašču z oglavnico, ki ji je zakrivala večji del obraza, le dolga brada se je videla, ki je prosto padala nekako do višine pasu. Oseba, opirajoča na preprosto leseno palico, se je počasi odpravila vzdolž prometnejše cestne žile proti osrednjemu trgu, ne da bi se menila za tatove, smrad in gnusobo tega mesta, ki so ji že zlezli v kri. Na začetku si je še očitala nespametnost, da jo je pot pripeljala ravno semkaj, a zdaj, po toliko tednih bivanja v Min-Rimmonu, je bila nad svojo potezo zadovoljna. Tod je lahko spoznavala življenje v povsem drugačni luči kot poprej in tod je bila tudi bolj varna, saj bližje kot si sovražnemu brlogu, manj te slednji tam pričakuje. Le kdo bi se menil za starega berača, ki je bil le en od tisočih? A ta berač se je v resnici od njih v marsičem razlikoval in njegove živomodre oči so iz teme ocenile vsak nevaren gib, ki se mu je bližal. Takoj, ko mu je kdo hotel seči pod plašč in mu suniti kaj, se je starec zgolj s svojo dlanjo nežno dotaknil roke tatu in ta je pri priči izgubil voljo do tega, da bi ga okradel. Da, Framling se je že povsem navadil na tukajšnje življenje, čeprav njegov cilj še zdaleč ni bil tak, da bi do smrti obtičal tod.
Cesta se je vse bolj širila in sčasoma ga je pripeljala do glavnega mestnega trga, kjer je vrelo od življa. Vsepovsod v glavnem razbojniki, tatovi in nepridipravi, večinoma v skladni podobi z notranjostjo, a v zadnjem času nemalokrat tudi povsem v neskladju. Navzen prelepa dekleta, so bila v notranjosti velika temota. Tudi to je bila ena stvar, ki je Framlinga na začetku silno presenečala, zdaj, pa se je nanjo že povsem navadil. Ker je bil star in s tem neprivlačen za mladenke, ga te seveda niti pogledale niso, sam pa jih je lahko skrivoma opazoval in celo prisluhnil njihovim pogovorom. Ko je znova ugledal dve, je iz dolgočasja nameraval stopiti do njiju, a njegov pogled se je tedaj zaustavil na nenavadnem bitju, ki mu ne bi pripisoval bivanja tod. Škrat, navidez nekoliko nezadovoljen in vznerviran, je bil nedaleč stran in dlje, ko ga je Framling opazoval, bolj drugačen se mu je zdel od drugih. Starec se je zato obrnil proti njemu in se mu izza hrbta počasi približal. "Čudni so dnevi, da škratji rod pritava med ljudi in je tam tarča posmeha." Njegov glas je zvenel zamišljeno, škrata pa je pazljivo opazoval. "Mar niste zgrešili cilj, ko vas je pot pripeljala do vrat Min-Rimmona, mojster škrat? Človeška vrsta premore ustvariti marsikaj drugega od tega, čemur ste zdaj priča." Starec ni deloval prav nič posmehljivo, pač pa je bilo v njegove glasu celo nekaj spoštovanja, ko je naslovil tujca. Hrup v okolici je bil kajpada tolikšen, da tihega starca ni mogel nihče slišati, kdor pa je pač pogledal v škratji smeri, si je lahko mislil, da so se na tujca že obesili mestni berači.

Belree je v pričakovanju Alynninega odgovora v zadregi metala poglede po trgu. Mesto kot je Min-Rimmon bi bilo vsakemu svetlostrancu neprijazno, a njej je bil všeč, saj je bila temnostranka. Oboževala je temne, umazane ulice, temnostrance, ki so se po njih sprehajali.... Prej je videla, kako je Alynn parala živce nekemu škratu, ki si je v resnici zaslužil kaj dosti hujšega kot malo izzivanja. Kaj pa ima škrat sploh za iskati v Min- Rimmonu? je bilo njeno edino razmišljanje. Ker Alynn še vedno ni odgovorila, je Belree svoj bolj in bolj ledeni pogled zapičila v škrata. Zdajci pa je k njem pristopil star berač. Bel je začutila močno, neverjetno močno magijo, ki je sevala iz njega. To pa mora biti zares mogočen čarodej, je bila njena prva misel. Nato je opazila, da škrata nikakor ne utesnjuje, prej spoštljivo se obnaša z njim. Nekaj časa je začudena zrla vanj, šele potem ji je postalo jasno. A kaj svetlostranec počne v Min- Rimmonu!? , je bilo Belreejino vprašanje.

Izgubila se je v spominih. Dekle se ji je zdelo domače, kot da bi jo nekoč davno poznala. Iz razmišljanja jo je zbudil hladen veter, ki ji je zapihal okrog nog. "Kaj če bi stopili v gostilno? Tukaj postaja hladno." Ne da bi počakala na odziv temnolaske, ki je sedaj strmela nekam proti neumnemu malemu škratu, jo je prijela za roko in začela vleči po glavni ulici proti Razposajenemu davitelju. "Ime ti je Belree, kajne?". Ob pogledu na mlado dekle ji je na misel stalno prihajalo to ime in zato je sklepala, da se tako tudi dejansko imenuje. Prispeli sta do gnilkastih vrat v krčmo, ki jih je Alynn z dobro znano kretnjo odrinila. V obraz ji je bušnil vonj po plesnivem, po pivu in zažganem mesu iz kuhinje. Belree je odvlekla do prazne mize v kotu ter ji zaukazala:"Govori! Povej mi vse kar veš o meni in od kod me poznaš.". Neučakano jo je gledala in vmes uspela še naročiti pivo za obe. "Torej?".

((sori k je tok caita trajal, ampak sm bla dost brez domišlije... Ti pa nadaljuj kar pri razposajenem davitelju ))

Preden bi škrat lahko dekletu ponovno kaj zabrusil nazaj se je le ta odzvala klicu. Imenu, ki je očitno pripadal njemu. Očitno pa je bilo tudi, da to punci ni bilo prav nič po godu. Izzivajoče je zatorej mali mož zaklical za odhajajočim bitjem. "Nasvidenje, Alynn!" Zarotniško se je Tronir nasmehnil ter z pogledom sledil predstavnice nežnejše strani človeške rase. To mesto je še bolj zmedeno kakor sem mislil. Počasi je z pogledom ponovno pričel raziskovati okolico in vedno bolj se mu je v ospredje vsiljevala ideja, da bi končno zapustil ta prostor. Odšel nekam, kjer ga ne bodo vsi podcenjevali ter se norčevali iz njega. Nekam, kjer ga bodo sprejeli kakor sebi enakega in bodo cenili njegovo raso. Toda kam?
Nenadoma je mali mož za svojim hrbtom zaslišal novi glas. Ker mu je oklep ter ščit in sekira, pripeta na hrbet, oteževalo obračanje glave je Tronir raje napel mišice in dvignil trup. Obrat, ki je sledil, je bil dovolj, da je končno ugledal novega sogovornika. Čeprav je bil neznanec pred njim po videzu bolj kot ne samo še eden izmed premnogih beračev, pa je nekaj globoko v podzavesti malega bojevnika opozarjalo, da ni vse tako kot je videti. Kajti čeravno je bil človek na pogled ubog je nekaj v tihem glasu ter izrečenem stavku izdajalo, da oseba pred njim tako zelo nedolžna kakor izgleda. Toda, ker dandanes nikoli več ne veš kdo se za kaj izdaja, je bil tud odgovor škrata bolj kot ne previden. Kakor, da bi še ocenjeval s kom se v resnici sploh pogovarja. "Čudni so dnevi, ko ljudje ne spoštujejo več škratov. Toda dandanašnji je že vse čudno. Tudi vi." S pogledom je še enkrat premeril prišleka preden je nadaljeval pogovor. "Kje pa so naši cilji? Pot nas sproti razkriva neznano usodo. Ljudje znajo ustvariti marsikaj toda če so, če ste v čem dobri potlej je to prilagajanje, laži in zahrbtnost. Vendar dovolj. Kdo ste in zakaj ste me ogovorili, če izvzamem samo dejstvo, da zaradi tega, ker sem pač škrat." Oči so preiskujoče merile neznanca in možgani so divje premlevali tone v katerih ga je to bitje ogovorilo. Le te niso namreč zveneli zbadajoče ali škodoželjno. Ne, bolj so se nagibali k spoštljivosti za razliko od prejšnjih sogovornic, ki so ga prišle zbadat.

Starčeve modre oči so se ob škratovem odgovoru skrivnostno zalesketale in na njegov obraz, deloma zakrit pod veliko oglavnico, se je prikradel rahli nasmešek, ki je bil nekaj novega na tem starem razbrazdanem obrazu, ki se že predolgo ni smehljal. Framling med škratovim odzivom kajpada ni spregledal sumljivega pogleda ene izmed mladenk, ki je stala precej blizu dvojice in je spadala k "temni mladostni eliti", ki je o sebi imela najboljše mnenje in je z drugimi delala kot s psi. Jasno, kdor ni bil tak kot oni in ni vsakega drugačnega sebi posmehoval, je bil že sumljiv. Starcu se je ta mladina po svoje prav smilila, saj ni poznala tistega, kar potrebuje vsako živo bitje - sočutja in ljubezni. A Framling je bil dovolj okupiran z drugimi zadevami v mestu, da bi se ukvarjal z mladenkami in tako se jih je raje izogibal.
"Modre in preudarne besede" je z nedoločljivim glasom odvrnil starec, opirajoč na svojo leseno palico. "A v nečem se motite. V čredi belih ovac se vselej najde kakšna siva in na travniku triperesnih deteljic, je vselej skrita kakšna štiriperesna. Problem je v naših očeh, ki vidijo le večino, ali v naši nesreči, da naletimo zgolj nanjo." Starec je kajpada opazil nekoliko zmeden pogled škrata, saj ta odgovor ni bil najlažje razumljiv, zato je stopil predenj in se s hrbtom obrnil proti mladenkama, ki sta že zapustili prizorišče. Framlingu je to ugajalo, kajti ni mu bilo do nepotrebnih izgredov, ki jih je bil že več kot sit. "Kdo sem?" je skrivnostno ponovil škratovo vprašanje in se pogladil po dolgi beli bradi. "Hmm, to je zanimivo vprašanje, kajti toliko let sem že na svetu, da še sam ne vem. Sam sebi pravim Framling, kar v davninščini pomeni Tujec. Kar se pa ogovorjenja tiče..." Framling je spet skrivnostno premolknil in njegov pogled se je izgubil v množici, ki ju je obdajala. V mestu je bila res silna gneča ob takšnem času in smrad je zaudarjal celo tu, na mestnem trgu. Starec je do tega kraja čudil vse večji odpor in upal je, da je končno prišel čas, ko ga bo lahko zapustil.
"Ta kraj, Min-Rimmon" je povzel starec "je bivališče ljudi z vrlinami, ki ji sam preveč ne cenim. Sami ste jih lahko videli na dekletih, ki so vas prej ogovorile. Reciva, da sem se teh njihovih vrlin že počasi naveličal in si želim spet zadihati. Sam sem prestar, da bi se svobodno odpravil neznanemu naproti, a s pomočjo drugega, bi mi to nemara uspelo. Že na prvi pogled sem ugotovil, da ste tujec, kajti škratov tod ni veliko, če pa že pridejo, so po lastnostih precej podobnih tukajšnjim ljudem. Sam bi z vami krenil v svet mojster škrat, če vam je po godu in pri tem bi si lahko oba pomagala." Framling je govorjenje končal z rahlim nasmeškom, njegove oči pa so navihano opazovale škrata.

Belree je zaradi Alynninega nenadnega odziva povsem pozabila na svetlostranca in škrata, čeprav po njenem mnenju nikakor nista spadala v Min-Rimmon. Začutila je mraz, ko je zapihalo in jima okoli nog zvrtinčilo smeti. Taki prizori so se ji že večkrat zgodili z Alynn, zato je priklicala v misli spomin iz tistega dne, ko je zadnjič videla svojo prijateljico. Bila je čisto običajna, le zelo dobre volje, saj se jima je tistega dne posrečil izvrsten rop. Iz obujanja spominov jo je zdraminlo šele Alynnino vprašanje :" Kaj če bi stopili v gostilno? Tukaj postaja hladno.". " Ha? Aja, seveda, ja, zares se je ohladilo", se je glasil njen nerodni odgovor na prijateljičino vprašanje. Kot včasih jo je zgrabila za roko in jo začela vleči proti gostilni, ki sta jo nekdaj pogosto obiskovali. Ko jo je vprašala če ji je ime Belree, je Bel končno normalo odgovorila: "Ja, drži."
Vstopili sta v gostilno. Takoj jima je v obraz udarli dobro znan vonj, ki bi ga najlažje imenovali vonj po plesnivem pivu in zažganem mesu, čeprav bi bila Belree pripravljena staviti vse kovance, ki jih je imala, da je šlo za veliko večjo svinjarijo. Ko jo je prijateljica odvlekla do kotne mize, ki je bila prazna in naročila pivo za obe, sta sedli. Alynn jo je končno spustila in Belree je zaslišala prijateljičini vprašanji: " Govori! Povej mi vse kar veš o meni in od kod me poznaš? Torej?"
Bel je najprej globoko vdihnila in si popravila lase, nato pa ji odgovorila "O tebi vem veliko, zares veliko in če bi ti zdaj naštevala kaj vse bi tole postal zelo dolg monolog, tako ali tako pa o sebi veš več od mene," naredila je predah, nato pa nadeljevala" Poznam te od svojega šestega leta dlje, se pravi od tvojega dvanajstega. Spoznali sva se na nekem ropu, ki bi se mi totalno ponesrečil, če se ne bi vmešala ti. Postali sva prijateljici, skupaj sva ropali, izsiljevali, zastrahovali, mučili..." je zaključila. Nato pa nadaljevala" Zakaj me sprašuješ vse to?" jo je vprašala, medtem pa natakarju, ki jima je prinesel pivo plačala za obe. Naredila je požirek in rekla:" Očitno se ne spomniš, saj veš moje ime." Sedaj je ona s svojimi predorno zelenimi očmi vrtala vanjo na isti način kot je Alynn prej vanjo. To je pa čudno, je pomislila. Nekaj se ji je moralo zgoditi, Alynn ni taka, da bi za zabavo naredila kaj takega, kot je pretvarjanje, da nima pojma. Alynn že ne. Ali pač? Takšne misli so se ji podile po glavi, medtem, ko je čakala na prijateljičin odgovor. Če je tole šala, je pa zares zelo slaba, je še pomislila, medtem, ko je srkala pivo in pogled nepremično upirala v prijateljico.

Majhna glava je odobravajoče kimala v znak strinjanja ob besedah neznanca. Starec je dobro povedal, da vendarle ne smeš vseh enačiti zaradi nekaj osebkov. Toda škrat si vendarle ni moral pomagati, da ne bi ob tej povedi dodal še svoje misli. "Toda tudi med svežimi sadeži se najde kakšno gnilo, ki lahko kaj hitro okuži ter uniči preostale, še nepokvarjene." Rahel, a hladen zimski vetrič, ki je zapihal skozi trg, je s seboj poleg prvotne osvežitve prinesel tudi smrdljivi smrad iz samih temačnih globočin mesta. Z vsako preživeto minuto tukaj je bila ta človeška naselbina škratu manj po godu. Ob možakarjevi omembi, da bi skupaj z njim zapustil trenutno nahajališče ter odpotoval stran, se je mali mož urno pognal na noge. Orožje je ob tem zaropotalo ob stiku z oklepom in nekaj ljudi, ki so se nahajali v neposredni bližini, je obrnilo glave proti novo nastalemu hrupu. Toda kakor hitro se poglede obrnili proti bitjema so jih tudi, v večini med zbijanjem šal o škratih, obrnili stran. Vendar se miniaturni vojak ni pustil zmesti temveč se je raje, kolikor mu je to dopuščala vsa oprema in dejstvo, da ni imel nikakršnega namena z brado počistiti umazanih tal, priklonil. "Zanimivo, da rečem to v tem mestu toda me veseli, da sva se spoznala. Jaz sem Tronir, škratji bojevnik in kar je po mojem mnenju še pomembnejše, kovač. In v veselje mi vas bo pospremiti. Če ne že zaradi ničesar drugega že vsaj zato, da končno zapustim Min-Rimmon." Počasi se je mali mož ponovno vzravnal ter pogledal človeka pred seboj, ki se je predstavil kakor Framling. Oziroma vsaj poskušal ga je pogledati glede na to, da je obraz zakrivala kapuca. "Toda ali ste že imeli morda v mislih kakšno destinacijo?"

"Ah, tudi tokrat se strinjam z vami škratji mojster" je nekoliko otožno odvrnil starec, katerega pogled je potoval med svojim sogovorcem in množico neprijaznih obrazov, ki ju je obdajala. Beračev tod ni manjkalo, a še bolj kot berači, so Framlinga jezili premožnejši meščani, čigar napuh in samovšečnost nista poznala meja. Sam je bil z njihove strani mnogokrat tarča posmeha, odkar je ždel v tem mračnem mestu, a kolikor ga je to sprva jezilo in žalostilo, je sčasoma postal povsem ravnodušen in je tovrstnim "plemičem" znal pošteno ponagajati. Prigod o tem je bilo mnogo, a vse so bile v starčevi glavi in tam bodo najbrž tudi ostale, če jih kdaj ne bo delil s kom drugim.
"Spomnim se še dni, ko bi se ob vaših besedah lahko nasmehnil, kajti videl sem že mnogo generacij in vsaka naslednja je bolj izprijena. Po tej zadnji bitki, ki je divjala, so se stvari zasukale samo še z večjo hitrostjo proti cilju, ki je povsem napačen." Framlinga je neizmerno razveselilo, da je škrat sprejel njegovo ponudbo, kajti v njem je bilo veliko dvomom in bal se je na negativen sprejem. Navsezadnje je bil Min-Rimmon pravo demonsko mesto za takšne, kakršen je bil Tronir in povsem lahko bi se starca zlahka znebil. A do tega ni prišlo in Framlingov obraz je zasijal od sreče, čeravno tega ni nakazal z drugim, kakor s skromnim in utrujenim nasmeškom. "Me veseli Tronir. Mislim, da ste se prav odločili, a o prihodnosti ne bova ugibala." Ko je škratji mojster povprašal o destinaciji vandranja, se je Framling znova pogladil po svoji dolgi bradi, ki kljub beraškemu življenju ni delovala umazano in spet ni takoj odgovoril, kakor, da bi v svojih mislih razpravljal o tem. "Hmm, destinacija potovanja... Mislim, da nama končna destinacija potovanja ostaja zakrita, kajti nihče, niti najmodrejši ne vedo, kam jih bo pripeljala pot usode. Na poti se lahko zgodi marsikaj nepredvidljivega in niti ne dvomim, da se ne bo." Starčev nasmešek je postal nekoliko bolj skrivnosten. "Kar se pa tiče najine prve destinacije, pa predlagam mesto Ethir. Če še kaj pomnim, se mi dozdeva, da mesto ni preveč daleč in tamkajšnjo ozračje je povsem drugačno od tukajšnjega. Morda bo kdo celo potreboval najino pomoč, kajti dandanes jih je veliko potrebnih pomoči, od najpreprostejših revežev, do velikih vladarjev. Kaj pravite mojster škrat?" Framling se je počasi zasukal in se zazrl proti nebu, ki ga je že kot tolikokrat poprej zakrivala gosta kepa oblakov in prispevala k še turobnejšemu vzdušju.

Škratove oči so jezno pogledovale iznad košate brade proti stražarjem mestnih vrat, ki sta jim bila z vsakim korakom bližje. Zaradi nenavadne sestave dvojice, po izgledu berač in v teh krajih že dolgo ne videni predstavnik male rase, ne bi bilo nič čudnega, če bi varuhi javnega nereda in nemira izbrali popotnika za preganjanja dolgčasa na svojih izmenah. Toda na srečo ali nesrečo, kakor gledano z čigavega stališča, vojaki odhajajočih prišlekov v mestu ni skorajda opazili. Preveč so bili namreč zaposleni z kockanjem ter kreganjem, kdo je goljufal in kdo ne.

Šele, ko sta bila streljaj loka od vhoda v gnezdo zla je Tronir ponovno posvetil pozornost sopotniku ter nadaljeval pogovor. "Toda ali je tisto potlej sploh cilj, če je napačen? Morda je ravno nasprotno od cilja. Konec igra, če se tako izrazim." S pogledom je mali osebek počasi pogledoval po pokrajini. Tako zelo negostoljubna je bila. Toda vendarle so se kakor v upanju, da je drugje bolje, v ozadju dvigovali hribi. Šele, ko je v daljavi ugledal cesto, ki povezuje človeški mesti, je škrat ponovno odprl usta in pustil besedam, da so se izlile. "Preden sem pršel v to nahajališče človeške nesnage sem bil v Ethirju. Na uho mi je namreč prišlo, da naj bi tamkajšnji prebivalci potrebovali nekakšno pomoč pri problemu z zastrupljenim pivom. Toda, ko sem prišel tja, ni bilo ne duha ne sluha o tem. V bistvu se komaj spomnim da bi srečal kakšnega meščana. Vendar kdo ve, morda pa sedaj resnično potrebujejo pomoč. O, tukaj je cesta do mesta." Pogumno je mala postava zakorakala na utrjeno pot med naselbinama. In kakor, da bi bila na delu magija, so se na drugi strani že pričenjala prva zelena dela narave.


((odšel na cesto med Min-Rimmonom in Ethirom))