Gozd Araw

Ko je človek omenil škratovo ime so njegove oči za trenutek ali dva izgubile sijaj, ko je med brskanjem po spominih preverjal, če osebka morebiti pozna. Te črni razmršeni lasje, ki so padali čez oči, so mu res delovale od nekod znano, toda kaj, ko se ni in ni mogel spomniti. Črni plašč. črne rokavice. Kdo je? Tedaj je ugledal na plašču izvezane srebrne zvezde se je iz zaprašenega kota pojavil iskani spomin. Jason, tisti človek, ki je tedaj nekoč bil soudeležen pri potovanju na eno izmed nalog. Ponovno se je vrnil v prejšnje stanje iz zamaknjenosti, ki je trajala v resnici samo sekundo ali dve. Nedolžno se je nasmehnil in nič kaj nataknjeno, za razliko od mladeniča, odgovoril na vprašanje. "Vmešavam? Samo mimo potujem, to je to. Kar sem nazadnje preveril so bili to svobodni gozdovi. Je tako?" je povprašal spremljajoče viline, ki se niso skrivali. Tiho so prikimali v znak strinjanja s svojim voditeljem čeravno resen, skorajda mrki izraz z njihovih obrazov pri tem ni izginil. Svojo pozornost je nato posvetil še čarodeju, ki je z besedami izkazal več spretnosti kakor pri dejanjih do sedaj. Glasno se je zasmejal njegovim besedam, ki jih je s člani svoje druščine še dodobra poznal. Kajti nič koliko temnostrancev so med sovjim vandranjem že pobili. "Res je, toda to še ne pomeni, da lahko brezglavo napadamo. Še zmeraj je potrebno razmišljati preden kaj storimo. Čeravno je dežela pod vplivom kaose še ne pomeni, da morajo naša dejanja odražati stanje." Obrazne mišice so medtem podzavestno zamenjale obrazno poteze v bolj resne, premišljujoče. Iznenada je z desnico zamahnil pred sabo kakor, da bi odganjal muhe ter stresel z brado. "Pustimo globoko razmišljanje za sedaj. Glede na to, da smo na področju naših prijateljev vilincev bi se spodobilo, da se kakor prvi gostitelji primerno predstavimo." S pogledom je ošinil eno izmed ptic, ki je pristala na bližnji veji ter pričela radostno prepevati svojo pesem. Kmalu so se ji pridružili še druge, da je po zraku zaplaval poleg besed še pesem gozda. "Jaz sem Tronir, to so Juki, Thobek in Mahtan." Na vsakega posebej je pokazal in vsak izmed njih se je rahlo priklonil čeravno dvojice ni izpustil izpred oči. "Za začetek bi bilo to dovolj. Glede na to, da že vemo, kdo je človek bi se torej spodobilo še, da se predstaviš tudi ti čarodej." Napočil je odločilni trenutek, ko so se mišice vseh enajstih članov druščine napele do popolne pripravljenosti. Loki so se neslišno napeli, škratje so se še bolj pritajili in pripravili na napad, vilinka čarodeja pa sta si v mislih pripravili strategijo posredovanja. Naslednje poteze, besede maga so bile namreč odločilne ter bi odločale o tem ali ja pripadnik teme ali ne.


((potlej pa najbolje, da še sedaj na hitro odgovoriš dokler ne greš ter naj tvoj lik odtava stran ali pa kaj - ker v vsakem primeru te bomo za ta čas pustili, saj je 10 do 14 dni dolga doba za čakat odpis ))

Jason je s po turško sedel na štoru, opazoval nohte ter "poslual" Tronirjev "predstavitveni" govor. Oh ja. Ni se dosti spremenil. Nikakor ne. Dvignil je pogled in opazil, kako se je enajst postav pripravilo za napad. Očitno na dokaj nemočnega čarovnika. Razlog je očitno preslišal. Oh bog danes pa tu res ni miru. Zavil je z očmi ter vstal. Počasi se je odvlekel proti prizorišču "spopada". Postavil se je med Tronirjevo in čarovnikovo stran, oprl roke ob boke in pogledoval zdaj k enemu zdaj k drugemu. Tlesknil je z jezikom. "Tronir, ne igraj se njega," pomignil je na čarovnika, "dovolj je bilo za danes. Sam sem opazil da je več kot očitno svetlostranec... razen če res dobro igra." pomežiknil je čarovniku. "Vendar imam dovolj tega za danes, poleg tega pa je človek izmučen. Dvomim da bi nam v takem stanju prav veliko škodoval." Sprehodil se je do enega izmed vilinov ter frcnil konico puščice. Vilin ni niti trznil. Pomahal mu je pred očmi. Odziv je biu enak. Jason mu je namenil čuden pogled in se odpravil naprej. Vrsta kipov je pomislil, a ker jih vodi Tronir.. no ja, podcenjevanje ravno ni prišlo v poštev. Dooobro je pomislil.
Po turško se je usedel ob rob prostra, ki je nastal med stranema. "Storite kar želite in mi povejte kaj ste storili. Dovolj imam vsega. Zabavajte se." Naslonil je glavo na roke ter se zazrl v Tronirja, pričakujoč, kaj se bo nadalje zgodilo.

Dominos je poslušal besede škrata in jih pretehtal. Ko mu je škrat predstavil njegove sopotnike in po namenu in imenu vprašal njega se je Dominos zdrznil. Pričakoval je, da se bo moral soočiti tudi s tem vprašanjem. "Sem Dominos Elentari in sem čarovnik z previdnim in nezaupljivim, a dobrim srcem. Svojega namena pa vam zaenkrat še ne morem razkriti, povem pa vam,da se bodo naše poti še srečale." S temi besedami na ustnicah je stekel v gozd. Zaslišal je, kako mu dva vilina sledita. Po zraku je nekaj zažvižgalo in Dominos je z magijo komaj zaustavil izstrelek. Tekel je naprej in navidez ušel vilinom. Zdaj pa se je osredotočil na to, kje bi našel tisto, kar je iskal. Pobrskal je po spominu in se jasno spomnil dogodka, ko je ob končanem učenju za čarovnika svojo palico skril v neko drevo v tem gozdu. Zdaj je iskal to drevo in kot bi imel notranji smernik, ga je pot privedla do vrbe. Dominos je začel mrmrati dolg obrazec in ga končal v petih minutah. Takrat je vrbi razpokalo lubje in v votlini v steblu drevesa je bila v les zapičena palica. Dominos jo je vzel in lubje se je spet staknilo. Vsedel se je na tla in zapičil palico predse v zemljo. Začel je monotono izvajati urok, ki se ga je domislil sam.
Palica se je zasvetila, ko se je k njej vrnila moč. Ko je začela svetiti kot sonce jo je Dominos vzel v roke in jo dvignil nad glavo. Zdaj sem pripravljen, da se pokažem in se uprem mračnim silam. Konec urokov, ki so šibkejši od travnate bilke in se je iz njih mogoče izmotati. Odvihral je kot ptič, ki ga je noč zlila z okoljem. Njegova palica pa je ugasnila, le rune na njej so še vedno žarele. Končno je prišel do tabora. Stopil je iz za grmovja pred škrata ter se mu priklonil in rekel:" Z vami grem, ker bi rad izpodrinil zlo in temo, kjer bi se le dalo. Bom vam kot brat in tebi škrat kot zaveznik. Ne bom se več skrival za kopreno magije, ampak bom vstal, ker je prišel čas."


(Sem uspel pridet do nterneta, čeprav je peklensko drag=))

((za nadaljnje bi prosil, da za moje npcje, te viline in škrate, ki spremljajo moj lik, ne pišeta več))

Mala postava, predstavnik škratov po imenu Mahtan, je brez oziranja na bonton prhnil ob besedah čarodeja, da se je brada zazibala kakor, da bi zapihal vetrič. Tiho je kar rahlo čemerno zamrmral predse z dovolj veliko jakostjo, da so vseeno lahko vsi slišali kakšno je bilo njegovo mnenje. "Moj brat? Pa ja." Vodja skupinice je ignoriral to nič kaj prijazno dobrodošlico, ki je prehitela njegove besede. Nasmehnil se je čarodeju, ki je očitno odšel po svoje reči. Čeravno bi lahko to storil počasneje. Razširil je majhne roke in končno podal še uradno stališče. "Dobrodošel med nami." Nato se je ozrl proti drugemu škratu, čigar izraz na obrazu se je hitro spremeni iz nejevoljnega v opravičujočega. Nič ni rekel na glas, toda vseeno je izgledalo kakor, da je predhodno brezobzirni škrat zlezel v samega sebe v upanju, da ga bo brada skrila. Ponovno se je Tronir obrnil k magu ter se vanj uperil svoje oči. Še enkrat je na hitro s pogledom preletel vso zbrano druščino, skrito in tisto manj skrito, dokler se ni nenadoma obrnil k Juki. "Mar nimate tukaj nekje v bližini vilinci zbirališče? Tamkaj bi se lahko vsi nastanili in si nabrali novih moči." Nagovorjena je takoj vedela, kam meri Svečenik. Kotiček ustnic je trznil proti špičastim ušesom, ko se je ženska obrnila ter z dlanjo pomahala, da naj bi vendarle že sledijo. Kot bi mignil, je Tronir s svojimi sopotniki izginil med drevesi.
Kar nekaj časa so korakali preden se je pred njimi razprla jasa. Že od daleč se je videlo, da se na drugi strani pričenja drugačen, iglast gozd kjer je domovalo manj svetlobe. Tudi trava je bila po nekaterih mestih poteptana, kar je pričalo, da se je še nedavno tukaj nekaj dogajalo.

Luciane je tekla po gozdu zraven nje pa sta tekla njen konj in Lars. Ko je tekla je naenkrat zaslišala znane glasove. Odločila se je, da bo poiskala izvor tega glasu, zato je stekla v smer od koder je prihajal. Ko je pretekla že kar nekaj poti je v daljavi končno opazila to kar je iskala. Bili so še predaleč i niti s svojim vilinskim vidom ni mogla razbrati kdo so ter katere rase so. Stekla je hitreje in končno prepoznala znano postavo. Tronir je bil še živ. Stal je tam in se pogovarjal z vilinko, čarovnikom in še nekom. Približala se je in prva jo je opazila vilinka. Sumičavo je opazovala Lucien, rdečelaska pa je videla samo svojega prijatelje. Stekla je do Tronirja in tik preden ga je objela se je spomnila, da škratu to ne bi bilo preveč všeč zato se je ustavila in se mu široko nasmehnila. "Tronir! Nisem si mislila, da te bo še kdaj videla. Bila sem na dvoru. Vsi so mi govorili gospa in oblečeno sem imela obleko. Obleko, Tronir!" zadnji dve besedi je poudarila, kot da bi jo skrbelo, da ni bila dovolj jasna. "Poleg tega sem skoraj dobila na glavo krono. Si me predstavljaš s krono? Ampak Mery je še živa in tam na dvoru so bili neki pomembneži, ki so imeli lasulje. In postelja je bila ogromna in..." naenkrat se je ustavila sredi svojega burnega govora ker je ugotovila, da so z njima še drugi. "Kako si pa ti Tronir? Kaj si počel od takrat, ko sva se razšla?" je vprašala škrata in se nato na hitro obrnila proti ostalim. "Jaz sem Luciane. Kličite me lahko tudi Lucy." ni jim ponudila roke, ker niso kazali znakov, da bi se želeli z njo rokovati. Skomignila je z rameni in pozornost spet posvetila Tronirju.

Lux se je tiho premikal okoli. Dvoje modrih oči je opazovalo okolico. Visoko drevo je imelo izvrsten razgled na tla. Tiho je prisluškoval. Kakšno malo gobezdalo. Kar govori. Začel se je potuhnjeno smejati.

Opazoval je ostale, neznane rase. Nekako zagrenjeni so bili. Tečnobe. Ptiči so žvrgoleli in Lux je resno razmišljal da bi preprosto skočil dol in zaspal.

((Epic fail))

Iznenada se je malemu možiclju zazdelo, da se je gibanje okrog njega upočasnilo. Zvok, ki je predhodno potoval do njega, se je nenadoma pričenjal spreminjati zaradi kdo bi vedel kakšnega razloga, da so nastopili vse mogoči toni. Barve so se pričele vedno hitreje prelivati in spreminjati odtenke. Enemu izmed poslednjih škratov ni bilo sprva, no, tudi za sprva nič jasno. Kaj pri moji bradi? Listje je … zacvrčalo?, ko je stopilo bitje nazaj. Toda kar naenkrat, kakor je čudno stanje nastopilo, je tudi izginilo. Stari, dobri, nerodni, piva in bitk željni škrat je bil nazaj, pripravljen na nove dogodivščine, ki so prihajale naproti. V takšni ali drugačni obliki ter obliki ter vonjavah ter težah.
Stresel je z glavo, da je žvenketajoč udarec ščita ter sekire ob oklep zadonel skozi bukve. Blisk zmedenosti se je zasvetlikal v očeh bojevnika toda že naslednji trenutek je izginil. Toda znotraj glave so ostajale zmedene misli. Kje sem? Kdo, naj se mi vrčki piva polijejo, so to? Presneto, saj sem vedel, da ne bi smel več toliko piti. Tedaj je kakor, da bi jo na pomoč poslali sami bogovi, v vidni spekter planil znani obraz. No, v bistvu dva znana in en neznani kosmati obraz (ne, ne mislim s tem tebe Luciane). "Luciane?" Da, z odprtjem njenih ust se je izrečena teza potrdila. Dolgo je bilo, kar sta se vilinka in pritlikavi ne-vilinec srečala. Oziroma je glede na svoje zmedeno stanje v spominskem delu možganov tako mislil. Kakor hitro je deklina postavila sedaj zadnji, zagotovo pa ne povsem zadnji vprašanji, je racajočega škratovskega koraka stopil do znanke. Hrapava dlan, kakor je pač hrapava dlan izkušenega kovača, je prijel za gladko roko višje osebe in jo potegnil za seboj v goščavo. Ni se oziral, če jim kdo sledi saj ni slišal nobenih sumničavih zvokov, ki bi namigovali na to. Na varni razdalji, da ju niti spretni slušni spekter prebivalcev gozda ne bi mogel ujeti, se je šele mali mož zaustavil. "Kje sva?" je končno izdavil, še vedno ne povsem vedoč kaj točno se dogaja.

((lahko se odpravimo kam drugam glede na to, da bom s tem probu tronirja tud spravt s tega prizorišča x) ti Lux pa se razkrij kakor hočeš al te bova pa midva prej ko slej ))

((I'm hidden Still))

Slišal je premikanje in sledil je osebama pred njim. Tihi koraki so stopali za počasnim bitjem in vilinko. Ptiči so zleteli z veje in slišal je glas. Premaknil se je bližje, potem pa hitro splezal na drevo in poskušal nadaljevati po vejah. Nekaj časa mu je to uspevalo, vendar je skoraj padel. Ujel se je za deblo. Kapljica potu je padala proti tlom in zadela počasno bitje. Sranje

Luciane je bila najprej v šoku, ko jo je škrat naenkrat zgrabil za roko in potegnil stran. Sledila mu je, ne da bi se zavedala kam gresta. Ob škratovem vprašanju je šok končno minil in Luciane si je lahko dobro ogledala svojega starega prijatelja. Izgledal je nekoliko zmedeno in utrujeno. "Po moji orientaciji sva v gozdu Araw. Si v redu prijatelj? Nekam uničeno izgledaš. Kdaj si nazadnje spal?" je vprašala v eni sapi nato pa je zaslišala čuden zvok, kot da bi nekdo padal. Pogledala je navzgor in prijela za ročaj meča. Ko ni opazila ničesar je pogledala nazaj k Tronirju. "Če si zbolel mi povej kaj ti je, nekaj zelišč imam mogoče bi te lahko pozdravila."

Imela je občutek, da jo nekdo opazuje zato je ponovno pogledala navzgor in prijela za ročaj meča ter ga tokrat tudi nekoliko izvlekla. Zdelo se ji je, da se gori, v krošnjah dogaja nekaj nenaravnega.

Imela je slab občutek glede tistega v krošnji zato je škrata prijela za roko in ga potegnila stran. Med tem, ko sta bežala, mu je na uho zašepetala:"Zdi se mi, da nama je nekdo prisluškoval. Če se usedeš na konja bova hitreje pobegnila." Ker je vedela za škratov odpor do konjev je zadnji stavek izdavila zelo previdno. Cel čas pa je hodila v smeri iz gozda. Hotela je priti ven, da jima tisto nekaj v krošnjah ne bi moglo slediti po krošnjah. Živčno je pogledovala v zrak proti krošnjam in hodila vedno hitreje. Zraven nje je hodil Lars ki mu ni bilo jasno, kaj Luciane tako muči, konj pa je tekel nekaj korakov stran od Larsa. Za roko je vilinka vodila škrata ki je še vedno izgledal nekoliko zmedeno. Skoraj je lahko že videla rob gozda in zato je še malo psopešila.

[ok. grem v mesto in ko bomo prišli iz gozda se Lux ne bo mogu več skrivat.]

((prišel iz gozda))

Udaril je po nevidni žuželki češ, saj ni vendar nič takega za mene in mojo brado, toda nekaj je zaustavilo pomikanje dlani. Kapljica nečesa je zadela prsta. Od kje? Saj ne pada dež. Kakor, da bi vilinka potrdila hotela vzbuditi v škratu sum je premaknila špičasta uhlja. Pogled je sledil pogledu proti krošnjam visoko nad glavami, ki so nadomeščale sinje modro nebo. Sumničavo je napol priprl oči ter ponese prst proti ustnicam, da bi okusil skrivnostno kapljo. Toda preden bi se konico jezika poizkusil neznanko ga je Luciane potegnila vstran. Namesto v ustih je tako kaplja končala nekje na sredini košate, prav škratje brade. "Kaj za …" Da bi posadil svojo ponosno bojevniško zadnjico na kosmato štirinožno zver? Ne, ne to pa se ne bo zgodilo. Prepričan v svoj prav je tako izvil dlan iz prijema in se ponosno udaril po oklepu. "O bom jaz kar lepo ostal na tleh. Sploh pa se hitreje premikava skozi gozd po svojih nogah saj drevesa samo otežujejo jahanje." Ponosnega koraka je tako eden izmed poslednjih predstavnikov male rase položil nogo na pot, ki se je vila skozi Araw.

((dobr neki na hitr tok, da se lohka nadaljuje P: nadaljujemo kar tukaj))

[[[tronko gremo rajši v zbirališča???]]]]]

Eärédien, ki je zamudila na srečanje svetlostrancev v zbirališču je sklepala, da bodo pot nadaljevali skozi gozr Araw, zato se je tudi ona odpravila tja. Gozd je bil temačen in za hip je pomislila, da jih bo mogoče spregledala, vendar se je nato spomnila, da bo verjetno njihov voditelj svetil po poti, da mu bodo lahko ostali sledili. In res je kmalu pred seboj zagledala svatlobo, ko se je malo prbližala pa je lahko razločila tudi obrise konjenikov. Spodbodla je konja, da se je pognal v galop ter kmalu dohitela skupino. Videla je, da je na čelu skupine njehov voditelj, zato se je odločila, da stopi k njemu in mu pojasni, da je tudi ona prišla na nalogo. Jezdila je mimo ostalih v skupini in med njimi zagledala tudi nekaj znanih obrazov, vendar trenutno ni bilo v razpoloženju za pogovarjanje, zato jim je samo prikimala v pozdrav in odjezdila naprej. Ko je dohitela voditelja se je najprej predstavila: "Dober dan, jaz sem Eärédien, princesa Elweja. Zamudila sem v zbirališče, vendar se vam zdaj pridružujem na nalogi. Vidim, da je udeležba kar številčna." Bila je vesela, da se je naloge udeležila tako velika količina svetlostrancev, med njimi celo en džin, saj je vedela, da je naloga zelo pomembna in bo njen razplet močno vplival na njihovo prihodnost. Zadnje kar bi si Eä želela bi bilo, da bi morala živeti pod oblastjo temnostrancev. Ko je zagledala vse te obraze iz katerih je sevala volja po spreminjanju sveta na boljše, se ji je ponovno vrnilo upanje, da bodo mogoče vseeno porazili temnostransko nadvlado. Malo boljše volje se je nato spet ozrla k vilincu, katerega imena še vedno ni poznala in počakala na njegov odgovor.

((prišel z ostalimi od tukaj))

O kakšno srečo je imel vsiljivi vilin, da škrat ni slišal besed zaradi novo nastalega hrušča, ki je oznanjal začetek nekega dogajanja. V nasprotnem primeru bi mu namreč mali mož s sekiro razčesnil glavo, da ne bi od špicouhlja ostalo nič več omembe vrednega. Vsijivcu tako ni več namenil pozornosti, ko je prisluhnil besedam očitno vodilnega vilinca zatorej tudi ni opazil, ko je le-ta odkorakal stran. Medtem, ko so nekateri nepremično poslušali, prikimvali ali se dregali je Tronir s prsti potoval skozi svojo razkošno brado. "Ne, ne. Škratu bi morali prepustiti vodenje." je mrmral samemu, ko je poslušal govor o padajočih snežinkah. Seveda, sam ni bil navajen takšnih globokih besed, ki so bile mnogo bližje gozdnim prebivalcem. Trdni in neizprosni možje kamna so vedno na hitro ter direktno povedali kar so mislili ne meneč se za ostale olepševalne reči. Za trenutek se mu je zazdelo, da se je njegov pogled srečal s pripovedovalčevim oziroma nakladačevim toda že naslednji trenutek se je govor nadaljeval. Očesni kontakt je tako hitro kakor je do njega prišlo tudi izginil.
Tedaj se je ob škratu ustoličila trdno kakor katero izmed prastarih drevesa v okolici Luciane. Kdo bi si mislil, da se je med dvema tako različnima bitjima spletlo takšno nenadvadno prijateljstvo. Klepetava, navihana vilinka je bila ravno nasprotje tihemu, jeznoritemu škratu. Še zmeraj je gladil svojo brado, ko so njene besede nadomestila tiste, ki jih je podajal govornik. Niti, ko se je zavihtela na štirinožno žival kratke dlake in velike proizvodnje dreka, ni spremenil poti svojih prstov. Zamišljenega lesa v očeh je zru predse in premišljeval samo njemu znane misli. Morem si omislit pravo kozo. Da bodo ti praznoglavi videli zakaj smo škratji bojevniki strah in trepet severa! Saj smo vendarle najstarejši prebivalci dežele. Končno se je mišica zaustavila in se je pogled vrnil v normalno stranje. Pogled je usmeril v višave proti prijateljici na višji točki in se godrnjajočega glasa vendarle odločil, da se ji pridruži. Nič kaj mu ni bila ta opcija kaj povšeči toda kaj, ko je imelo dekle prav. Nekako mu je tako uspelo zatakniti nogo kdo bi vedel kam. Rezultat tega je bilo, da so se skorajda vsi trije – konj, škrat in vilinka – znašli na nič hudega slutečem volku, ki je stal v bližini čakajoč na premik. V zadnjem trenutku, hvala bogovom in duhovom od piva opitih prednikov, se je vse srečno brez padca razpletlo. Niti trenutek prepozno kajti že v naslednjem trenutku se je pričela izoblikovati kolona, ki je sledila vodilnemu koncu. Sama drevesa v vidnem polju za malega moža že tako ni bil najboljši pogled. K vsemu skupaj pa je še manj pripomoglo guncanje sedla, ki je spremljalo kopitarjev korak, da bi lahko kdo dobil še morsko bolezen. Ja, vsekakor si morem dobit kozo. In vrček piva. Ali dva ... najst.

Ea je videla rahlo zaničevanje ob omembi tega, da je princesa, vendar se za to ni menila. Naj si o meni misli kar hoče, važno je, da izpeljemo nalogo. Ea je prijazno poslušala voditelja skupine in mu nato odgovorila: “Misli, da so modreci, ki so odkrili to ljudstvo, vredni zaupanja in resnično upam, da morebitni zavezniki še živijo. Po njihovem opisu sklepam, da jih bo težko najti, saj so zelo prilagojeni na severno podnebje, večina od nas, vključno z mano, pa še nikoli ni bila na severu. Čisto mogoče je tudi, da ne bodo hoteli postati naši zavezniki in bo naša cela pot zaman. Vendar so naše edino upanje, zato ne mislim zlahka odnehati.” Obrnila se je stran od vilinca in se zazrla gozd. Bil je temačen in to ji je zelo ustrezalo, saj ni preveč marala sonca, čeprav so vsi mislili, da so svetlostranci radi na soncu. Nekaj časa sta tako v tišini jezdila in Ea je v ozadju slišala tiho pogovarjanje ostalih članov skupine. Ugotovila je, da ji vodilni vilinec ni prav nič všeč, vendar se je odločila, da se za zdaj ne bo ukvarjala s tem. Moram se skoncentrirati na nalogo, ne pa na osebne zamere. Le zaradi vljudnosti in ne ker bi jo zanimalo njegovo mnenje, je povprašala vilinca: “Kaj pa vi mislite? Nam bo uspelo najti zaveznike?” Nato se je spomnila, da se vilinec sploh ni predstavil, zato ga je povprašala še poi menu. Ne da bi se pretvarjala, da jo njegov odgovor zanima, je jahala naprej in poslušala šumenje listov v vetru.

(se opravičujem za slovnične napake)

Luciane si je oddahnila, ko je Tronir z nekaj problemi zlezel na konja. Odšli so in Luciane je opazovala namrščen Tronirjev obraz. "V naslednjem mestu ti moram obvezno nabaviti čutarico piva in popil boš vsaj en sod! Saj vem, da ne maraš konjev ampak ali so tvoji sorodniki sploh kdaj jezdili ali ste vedno potovali le po dveh nogah in...?" Luciane se je ustavila saj je ob poti opazila znano postavo. Ea je ne svojem konju jahala ob koloki proti vodji naloge in Luciane jo je opazovala z odprtimi usti. Ko se je Ea ustavila pri vodji je pogledala Tronirja in na obraz se ji je prikradel nasmešek. Razmišljala je, kako morata onadva izgledati nekomu, ki ju ne pozna. Verjetno morata biti na pogled čudna druščina.
Odločila se je, da Tronirju 'polepša' ježo in začela je govoriti, saj se ji je zdel to najbolj logičen način. Razlagala je o vsem česar se je spomnila, začela je s svojim obiskom dvora ki se je izkazal za slabo idejo, saj na te stvari ni bila pripravljena in obleke nikakor niso bile za njo, nadaljevala pa s podrobnim opisom naloge, ki sta jo z Eo opravljali v škratjih mestih. Povedala mu je tudi, da se še vedno spomni škratje pivnice in mu razložila vse kar ji je bilo v pivnici všeč in kaj ne. Čez nekaj časa se je zavedela, da je Tronir ne posluša, zato se je ustavila in opazovala okolico. Gozdovi so ji bili všeč, ta pa še posebej saj je v njem živela. Čez obraz se ji je zarisal nasmešek ob misli na svoje zgodnje otroštvo - kolikor se ga je pač spominjala.

Gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor ... kako enolično se je zdelu škratu potovanje, ki se je komaj začela. Seveda, potovanje skozi gozd ni bilo nekaj, kar bi malemu možu kamnin bilo ravno najbolj po godu. Nejevoljo v oklep odetega sojahalca je očitno zbodla v oči tudi vilinsko sopotnico, ki je povsem v svojem slogu z veliko besedami poskušala omiliti ali kdo ve kaj od radosti nasprotno čustvo. Vprašanje mladega dekliča špičastih uhljev je Tronirja presenetilo. Res morda, da se je zdela njemu jahalna žival njegove rase nekaj povsem samoumevnega toda ... če je pomislil širše je bilo povsem možno, da drugi prebivalci dežele niso poznali njihovih koz. Koze so bile uporabne predvsem na severu kjer je bilo hladneje. Prav tako pa so bile bolj spretne pri premikanju skozi takšno pokrajino, ki je konje upočasnila. Ni čudno torej, da jih druge ne poznajo tako zelo, ko pa je tamkaj že drugačna temperatura, drugačna zemlja in vse ostalo. No, vsekakor jim bom nekega dne dokazal, da tudi škratje jahamo! In to še kakor prekleto dobro ter nevarno!
Rahlo zmedeno je pomižiknil, ko se je »vrnil« nazaj v realnost. Še zmeraj je pred seboj videl hrbet Luciane, ki je povsem značilno na veliko razpravljala. Kakor, da bi jo njegova prebuditev, če ji lahko tako rečemo, presenetila, je nenadoma utihnila. Pritlikavcu se je zdela to priložnost, da ji odgovori na prejšnje vprašanje, ki je ni imel namena izpustiti. Hitro preden začne spet govorit. "Ja, ..." je začel s počasnim, da globokim glasom, ko je tehtal besede, ki bi jih uporabil, da bi vse skupaj kar najbolje razložil. "... ja, seveda jezdimo. Toda naše živali so mnogo manjša in bolj kosmata. Prilagojena naši pokrajini, da se lahko hitro gibljejo po terenu, kjer so škratje domovali. Toda izven naših kraljestev jih je bilo težje opaziti, saj so bile za koze temperature že previsoke glede na dlako, ki so jo imele." Toliko besed, ki jih je počasi oblikoval v povedi, so mu izsušile ustnice. Segel je proti čutari in jo šele v drugem poskusu uspel prijeti. Z mislimi je preklinjal nerodnega kopitarja, ki ga je tresel v sedlu huje kakor so se tresla tla kadar so se bogovi pod zemljo razjezili. Požirek sveže, prijetno hladne vode mu je stekel po grlu in čeravno se ni mogel primerjati z mrzlo tekočino zlate barve je bilo tudi to bolje kakor nič.
Zvok kovine, udarjajoč ob kovino, je tiho odzvanjal skozi kolono, ko se se premikali naprej mimo dreves. Veke so postajale vedno težje in so se bolj približevale druga drugi. Te toni so ga tako zelo spominjali na domačo kovačijo, da ga je po telesu kar prevel občutek topline. Dum, bum, dum, bum. Podobno je tolklo težko kladivo po žarečemu materialu iz katerega so nastajale raznorazne mojstrovine. Dum, bum, dum, ...

Vedela je za zbor svetlostrancev, katerega se je enostavno morala udeležiti. Čeprav tistega kraja, kjer naj bi se zbrali ni ravno našla in jih je zato posledično zamudila, jih je našla nekje v okolici gozda Araw-a. Inuticija ali pa notranji glas jo je enostavno vodil do sem. Sicer ni poznala nobenega in jih je zato posledično še nekaj časa opazovala (približno celo uro), ko jih je le našla, a kasneje so ji njihove kretnje povedale, da pač niso zlobneži. Nato se jim je počasi približevala in res spoznavala, da ne pozna prav nobenega od njih. Mogoče so bili nekateri nekomu res podobni ali pa jih je mogoče kdaj videla. Kolikor je vedela, je to zbiranje svetlostrancev.. No nekako gre za neko nalogo ali nekaj podobnega, pač da poiščejo zaveznike, neke starodavne rase, ki so nekako bolj na osamljenem področju gozda, daleč stran na severu. Dogodivščina jo je klicala, nekaj novega in svežega je potrebovala v tem življenju, sploh pa bi rada spoznala ali videla te stare rase dobrega foresta. In če jim bodo prišle v pomoč, še toliko bolj.
Ker se je skupina premikala, se je Ull premikala z njimi (tudi med opazovanjem, le na razdalji). Kasneje se jim je le pridružila in sledila naprej. Da je niso obkolili, je le tiho pozdravila: "Svetlostranci in potovanje daleč na sever?" Bolj je vprašala ko ne, no pokimala je, češ da je tudi ona ena izmed njih in se kratko nasmehnila, da le ni delovala tujec. Ujela je ritem hoje, katera za njo ni bila težka in bila tiho. Ogledovala si je gozd okoli njih in si skušala zapomniti njegove značilnost in napake, za vsak slučaj, če poti nazaj ne bodo vedeli. Zdelo se ji je edino prav in nikoli ne veš v kakšni godlji boš pristal.

Nekje na robu vsega je stal stari čarovnik in molče spremljal dogajanje. Ni šlo za to, da bi mu bila družba neprijetna, pač pa si je zaželel preprosto nekaj miru, ki ga bo pozneje težko našel. Odprava se je povečevala in več članov ko je štela, bolj glasno in nepregledno bo. Še ena stvar, ki čarovniku ni najbolj ugajala, a tudi tukaj se je moral sprijazniti in zaupati v modrost vilinske odločitve. Sam je vselej potoval sam, njegovi edini spremljevalci so bili nebo, živali in rastlinje. Na svojih plečih ni nosil odgovornosti za druge in če je šlo kaj po zlu, je lahko očital kvečjemu sebi. Tokrat je bilo vse drugače in ko so Framlingove oči potovale po obrazih mladih sopotnikov, so mu v glavi nastajale marsikatere pripombe. Ta je premlad, ta preveč zelen in tisti tako preplašen, da se bo že ob prvi nevarnosti podelal v hlače. Res pa je, da je bilo kar nekaj vilinov in njihova zunanja zelenost se pač ni ujemala z notranjo modrostjo, ki so jo premogla ta bitja. Pipo v ustih je premaknil, pihnil še en dimni kolobar, ki se je počasi zasukal v zvezdnato nebo in prisluhnil besedam vodje vilinov. Pričakoval je bil, da jih bo nagovoril kakšen vilinski velikaš, ki je že stoletja teptal travo Foresta in si ustvaril nepojemljivo slavo, a se je tudi tukaj uštel. Mladega vilina ni prepoznal in čelo se mu je začelo vse bolj gubati. "Le kam se podajam... Ti že veš." Njegove ustnice so se komaj premikale, z očmi pa je na hitro ošinil zvezdnato nebo, preko katerega se je raztezalo na tisoče in tisoče zvezd.
Ko je vilinec končal z govorom in se je potovanje končno začelo, se je tudi Framling zganil in poiskal svojega belca. Ta se je pasel na drugem koncu jase, s še nekaj drugimi konji in očitno se mu ni prav nič mudilo na pot. Gospodarja je na kratko pogledal in se spet posvečil prežvekovanju sočne zelene trave, ki ji ni bilo para. "Žal mi je kolega, a trava bo morala počakati. Čaka naju pomembna naloga in silno smešno bi izpadla, če bi ostala zadaj." Potrepljal je belo grivo in nekoliko nerodno splezal na Fidelisov hrbet, saj ga je dolgi plašč pri tem oviral. Ko je bil ugnezden v sedlu, si je ogrinjalo vrgel prek hrbta, palico zataknil za kavelj in se počasi pridružil koloni jezdecev, ki se je odpravljala v globine gozda.
Nekateri konji so nosili enega jezdeca, medtem ko so se na drugih gugale dvojice in med slednje je spadal tudi škrat, ki ga je čarovnik pred časom spoznal. Tronirjevo mrko obličje je bilo zadnje, kar je trenutno ne preveč razposajeni Framling potreboval, zato je škratu namenil zgolj rahel priklon in Fidelisa spodbodel v ospredje skupine. Tam sta jezdila dva vilina, ki se jima je pred kratkim pridružila še ena in očitno je bilo, da se pomenkujejo o poti. "Mae govannen" je pozdravil v vilinščini, ko je njegov konj ujel korak z vodilnimi. "Ujel sem vaše besede vilin, a sam nisem tako brezskrben glede severa. Morda dvonožnih sovražnikov ne bomo srečali, a veter in mraz, ki ste ju omenili, sta pokopala že marsikoga. V snežnem neurju človek zlahka izgubi orientacijo in zatava s poti." Umolknil je in se za nekaj časa prepustil skrivnostnim gozdnim glasovom, ki so bili za njegova ušesa zelo prijetni. Tedaj se je zavedel, da se ni predstavil, ti vilini pa o njem najverjetneje še slišali niso. "Pravijo mi Framling, vaš rod pa me je nekoč nazival Iant."

Čeprav se je dala bolj na sredino cele črede, jo je tisti od spredaj še vedno povabil k sebi. Mislila si je, da je pač rutinski pogled. Torej je pričakovala neko formalnost in da tam ne bo prav dolgo. Vsaj po njenem ne bi smela biti, ker je navadna vilinka in nima nobene posebne prioritete, sploh si pa ni želela biti na čelu črede in voditi druge. To vodstvo je z veseljem prepustila starejšim, saj so veliko bolj izkušeni od nje in izkušnje na terenu štejejo.
Počasi se je premaknila na stran črede in ob strani do čela. Vendar se jim je že nekdo nov pridružil in je načel pogovor. Sama je ostala tiho in se zgolj nasmehnila. Opazila je škrata (nekje na poti do prvih vrst), vilinca, ki jo je 'poklical'. Ta novi je najbrž čarovnik ali pa človek. Strinjala se je z njim. Sever zna biti krut. Na splošno znajo biti vse neznane dežele krute, ker nimaš pojma kaj točno te čaka. In kje drugje bi bila pustolovščina, kot v tem. In na severu si je predstavljala sneg in strašno nizke temperature. Ozrla se je nazaj in pogledala vsakega posebej. Da lahko je opazila razno razne poglede, ki so bili namenjeni njej. Ne menjajoč se za njih se je obrnila proti vilincu, ki ji je malo prej nakaže naj pride bližje. "Ull." se je na kratko predstavila, saj ni imela pojma kaj sploh hoče od nje. To, da je vilinka je pa ja videl? Pogledala je še škrata, ki je bil poleg. Njegova velikost ji je bila ljubka. Vsem skupaj, ki so bili na čelu črede, pa se je kratko nasmehnila. Pogled je usmerila naprej in spremljala pot, ki je bila pred njimi.
"In kako se da ne izgubiti orientacijo v snežnem metežu? Se zabarikadirati v brlog in počakati, da mine vse skupaj?" je vprašala zadnjega, ki se jim je pridružil na čelu - Framlinga. Ni vedela prav dosti, je pa le logično sklepala. Kdo pa hoče biti ujet v snežnem metežu? Ali pa v peščenem viharju. Oboje je.. Neprijetno, smrtonosno in najbolje je najti zavetje.
Vdihnila je svež zrak in uživala v potovanju. Gozd ji je bil magičen. Vso to zelenje, majhne živali in cvetovi. Sonce je skozi krošnje ravno prav osvetljevalo pot in to ji je bilo všeč. Nato se je vprašala, koliko časa bodo sploh potovali do tja in ali imajo ogenj, za ponoči, hrano (vedela je da je v gozdu tega več kot dovolj, pa naprej?), načrt za taborišča? "Khm.. Kdo pa ima vse to čez? Mislim, dvomim, da bomo na sever potovali manj kot en dan in najbrž bomo rabili taboriti, se okrepčati in podobne stvari." pogledala je v Framlinga in vilinca.


[*editirano, zbrisala vn škrataa, ker se mi ni dal usega brat xD]

Eirene je tekla na vso moč, sploh si ni upala ozreti nazaj in s tem izgubljati časa, samo molila je k vsem bogovom, da ji uspe ubežati največjemu medvedu kar jih je kdaj koli videla. Še malo zdrži, ne obupaj!. Zbrala je pogum in hitro pogledala nazaj. Kako si je oddahnila, niti najmanjše sledi o kakem medvedu. Nenadoma pa je zaslišala glasove, zvenelo je kot skupina ljudi, ki se ji približuje. Ali je to mogoče? Skupina popotnikov tako daleč v gozdu? Eirene se je skrila med grmovje in vsa napeta čakala, da se neznanci pojavijo v njenem vidnem polju. Skupina je bila kar velika in očitno jih varnost ni preveč skrbela, saj so se pogovarjali na ves glas. Opazila je veliko vilinov, tudi škrata in saj ni mogoče, ali vidim prav? Džini? dva džina. Precej pisana druščina. Oh kako dolgo se že ni pogovarjala z nekom iste rase. V hipu je sprejela odločitev, da se jim pokaže. A preden je stopila izza grma je zamižala in videlo se je, da se močno koncentrira. Počasi so njena ušesa postajala vse bolj špičasta, polt vse svetlejša in postava višja. Ko je odprla oči ni več spominjala na džina, temveč je bila videti kot navadna vilinka. Varnost je na prvem mestu. V enem samem skoku se je umaknila iz svojega skrivališča in se priključila skupini. Nek vilin jo ustavi in ogovori: " oho oho postoj mladenka! Najprej te moram vprašati, če so tvoji nameni svetli in dobri!". Izbira strani. Torej Eirene, kako se boš odločila? Eirene s pogledom ošvrkne dva džina ki sta se pogovarjala v ospredju. Če sta se lahko odločila ona dva, zakaj se ne bi še ona. Odgovori mu:"Da, štejem se med svetlostrance. Ali smem vprašat kam je namenjena ta pisana druščina?". Vilin ji pove, da iščejo nove zaveznike in da jim bo pot verjetno prekčalo veliko nadlog. "Ali si pripravljena nanje?" Earine se nasmehne in odgovori:" Vedno. Torej se vam lahko pridružim?". Vilin ji v odgovor pokima in ji dodeli enega izmed konj, ki očitno niso imeli jezdecev. Earine se zahvali in pogladi gladko dlako iskrega vranca. Že dolgo je odkar je imela priložnost jezditi na tako imenitnem konju. Jahati se je naučila sama, vadila je na večinoma ukradenih konjih, s sedli ki niso bili namenjeni njej. Tiho se je zavihtela nanj in začela poslušati pogovor dveh sosednjih vilinov. Omenjala sta neko princeso Eärédien in pri tem kazala na vilinko, ki je jezdila v ospredju. Eirene ni pomišljala in je konja usmerila na čelo kolone, dolker se ni ustavila zraven lepe princese. "Oprostite. Ampak ponavadi kadar se podam na življenjsko nevarne dogodivščine rada vem, kam grem. In kdo me vodi. Moje ime je Eirene.", to reče in ji ponudi roko.

Ea si je morala priznati, da se je vilinec o starem ljudstvu pozanimal bolje kot ona sama. Zato pa on void nalogo in ne jaz. Njegovo mnenje je bilo podobno njenemu, zato se je odločila, da bo pozabila na prejšnjo zamero. Videti je bilo, da se je tudi on odločil postati bolj prijazen do nje. Kaj pa veš, mogoče na koncu postaneva cello prijatelja. Čeprav je ta misel ni preveč navduševala je prijazno še naprej jezdila ob njem. Čez nekaj časa se je skupini pridružila še ena vilinka in Ea je bila zelo vesela, da se število udeležencev veča. Prijazno jo je pozdravila in se predstavila, kmalu z tem pa se je zaslišala globok glas, ki je nagovoril Feanorja. Pogledala je, od koga prihaja in zagledala starega čarovnika, ki jim je povedal za nekaj nadlog severa, ki so že marsikoga spravile v smrt. Earedien se je njegovo razmišljanje zdelo preveč pesimistično, vendar si je morala priznati, da ima starec prav. Nekaj je že hotela odgovoriti, pa se je oglasila vilinka, ki se je kasneje pridružila četi in se je imenovala Ull. Njena vprašanja so zvenela dokaj logično in Ea se je čudila, da sama ni prej pomislila na te reči, verjetno se ji je zdelo, da je Feanor že poskrbel za to. Zato raje ni nič odgovorila, saj na ta vprašanja ni vedela odgovorov. Hotela je počakati, da vilinki kdo kaj odgovori, vendar se je v tistem hipu skupini na čelu kolone pridružila nova vilinka. Ker je nagovorila prav njo, se je Ea obrnila k njej in ji odgovorila: “Sem Earedien. Cilj naše naloge je iskanje zaveznikov, ki naj bi živeli nekje na severu. Trenutno imajo temnostranci premoč v Forestu, zato poskušam poiskati nove zaveznike v boju za svetlostrance. Sicer ne vodim naloge jaz, ampak vilinec zraven mene, ime mu je Feanor. Kako pa to, da si se znašla v gozdu Araw? Si že kdaj jezdila bolj proti severu?” Upala je, da se bo v skupini našel kdo, ki je že bi na severu, vendar se ji je to zdelo malo verjetno. Večina prebivalcev Foresta se ni nikoli odpravila bolj na sever, saj niso vedeli kaj jih tam čaka.

[aja Eirene preteklik morš uporablat drgač pa uredu semizdi. če so slovnične napake ti bo kdo drug povedu, jst tega ne opazim.]

Ko je Ethelena Seraphina z Es dohitela 'sprevod', je bilo tam že ogromno ljudi, vilincev, mislila je, da je zagledala celo škrata. No, tako velikega sprevoda pa res nisi pričakovala, je pretreseno ugotovila Ethel. A je le stresla z glavo, nato pa se postavila zadaj za sprevod in ker so vsi konje držali v hoji, je tudi sama upočasnila svojo kobilo in jo potrepljala po vratu, ponosnem in z labodjo obliko. "Pridna," ji je zašepetala. Kobila je bila zadihana in je bila vesela, ko jo je gospodarica ustavila. Hvaležno je zarezgetala in ob tem je Eleni na obrazu zaigral nasmešek. Med ježo sta Ethelena in Es postali pravi prijateljici. Ethel je bila celo tako pozorna, da je začela opažati kretnje in obnašanje svoje kobile ter se skušala naučiti konjske govorice. Ne, ni nameravala rezgetati ali kaj podobnega, ampak je skušala biti samo pozorna. Takrat pa je pomislila, da bi odprla duha in se tako poskusila sporazumeti z Es. No, vredno je poskusiti, je nemočno pomislila svetlolasa vilinka, nato pa previdno odprla duha. Začela se je zavedati vseh duš okoli sebe, še najbolj pa Esine. Dotaknila se je njene duše, se prestrašila ter se sunkovito vrnila v svoje telo. Kobiline misli so bile skorajda... človeške. Še enkrat je poskusila, tako, da je odprla zavest, nato pa se nežno dotaknila kobilinih misli. Esennia? je vprašala, previdno, v pripravljenosti, da potegne svojo dušo k sebi. Da? Je začutila nežen glas nasprotnega duha. Esennine misli so bile zares skorajda... človeške. Kobila je bila bolj intiligentna, kot si je mislila. Zaslišala je nežen smeh... predvidevala je, da je Esin. Skoraj je že začela pogovor, ko jo je nekdo ogovoril. Svojo dušo je zopet sunkovito potegnila k sebi, nato pa se ozrla za sabo.

((Kdorkoli?))