Himna Foresta

Uporaba himne v popularni kulturi: Prispevek Armadala.

---

Pijane forestške horde so se kriče valile po ulicah Belerianda, izmed njihovih pregostih, da, celo natlačenih vrst pa se je razlegala slavna pesem, ki se je je priučil vsak forestški malček že v zibki. To je bila Forestška himna. Grla so gorela, glasilke so se naprezale in pivo je pljuskalo po ljudeh, vilinih in škratih, ne da bi razlikovalo; pivo namreč ne pozna diskriminacije in vsako bitje zmoči in spremeni v lepljivo zmes oblek, las in kože, ne glede na to, kateri strani ali rasi pripada.

In tako se je ta čudaška, opita mešanica bitij z vseh vetrov prebijala skozi ozke gase, opuščene uličice, ki so smrdele po postanem urinu in preko davno podrtih trgov, ki so jih obdajale obite podrtije; vse to le zato, da bi čim prej dosegla pristanišče. Ko so vendarle obstali na robu lesenega pomola in v pljuča globoko vdihnili s soljo prepojeni zrak, da bi si pregnali ogabni alkoholni zadah, je prvi med njimi spregovoril. To je bil nek nizkorasel škrat temne brade, v katere globinah se je skrivalo marsikaj – včasih je bilo še vedno živo! - , ob njegovem pasu sta visela dva lesena vrčka, v katerih je pljuskalo pivo. "Dragi – hik! – soforestčani!" je začel z donečim basom, ki je najbližje kar pomedel v morje, daje pod njim vse čofotalo. "Dragi – hik!" je še kar skušal nadaljevati, a ga je privlačna, mrzla kopel pod pomolom vse bolj privlačila, dokler si ni z divjim striptiz gibom, ki se ga je bil naučil na tečaju plesanja ob drogu, strgal svojega težkega oklepa skupaj z rožnatim čipkastim perilom, ter se z divjim krikom vrgel v ledeno morje. Vse to je spremljala vinjena množica, ki je dogodek pospremila z divjim navijanjem, mnogi pa so se celo ravnali po Tronirjevem vzoru in se s pohotnim rjovenjem pridružili svojim golim sodrugom, ki so se že nevarno zbližali v slani vodi; seveda le zato, da ne bi zmrznili, se razume.

Ker škratu ni uspelo dokončati veličastnega govora, je na njegovo nenadoma osamljeno in še vedno oklepljeno gorsko kozo splezala Amethyst, na katere ramena se je naslanjala prav tako pijana Opal. Tako sta se prijateljsko podpirali, medtem ko sta v skorajšnjem brezupu lovili ravnotežje na ozkem kozinem hrbtu, ter pogumno začeli: "Forestčani!" se je zadrla Metka, da je bližnje kar zasukalo ob naravnost ubijalskem zadahu, ki je zavel iz njenih ust; nekateri so se celo sesedli! Ko je videla ta dizaster, je Opal zavzeto prevzela pobudo: "Čeprav imamo morda –hik! – raznolike poglede na nekatere stvari," je pričela in s prosto roko divje gestikulirala po zraku," meni se zdi na primer povsem sprejemljivo, da dečka, ki te je prevaral, kastriraš," ob tem se je vsa moška populacija vidno odmaknila od gorske koze-govorniškega podija, njih roke pa so odbrzele pokrit njih premoženja. Da bi rešila situacijo, je zopet vskočila Amethyst. "Ampak nikar se ne obešajmo na takšne podrobnosti, saj niso važne!" je odmahnila z roko in ljudstvu Foresta ponudila svoj najlepši nasmešek, ki se je po nekem neznanem naključju sovpadal z njenim posiljevalskim izrazom; lahko si predstavljate, da je zadevo s tem le še poslabšala. V uvidu tega, kar se je dogajalo na hrbtu oklepljene gorske koze, je Nemesis, ki se je poprej zadrževala v ozadju smrdeče množice, postalo jasno, da mora svoji prijateljici rešiti pred večno javno sramoto.

"Pojdita domov, Metka in Opla, pijani sta!" je nič kaj šarmantno zakričala prek večtisočglave množice in se z enako mero vljudnosti in takta, kakršen pač pristoji pijani temnostranki, pričela prebijati do svojega cilja. Le redko kdo je bil dovolj priseben ali dovolj nor, da bi se skušal zoperstaviti moči njenih zob in komolcev, zato je bila ob prijateljicama kakor bi mignil; če seveda odštejemo postanek za bruhanje na nedolžne usnjene škornje nekega temnolasega morilca ob poti in pa še kratko pavzo, ki si jo je sestra princeske podzemlja privoščila, da je enega skadila. Potem ko je pijani dekleti odstranila z gorske koze, je sama prevzela njuno mesto in množico najprej nagovorila, kot se za pivko piva spodobi; rignila je.

Dejanje je, seveda, izzvalo pravi efekt domine. Vsi zapovrstjo so se skušali ugnati v dolžini, glasnosti in vibraciji svojega požrtega zraka, dokler ni Nemijin blagoglasni vokal preglasil celo najbolj okroglih izmed tekmovalcev. "Tišina, vi prasci nevzgojeni! Kdo pa se tako obnaša pred damo?!" ljudstvo pred seboj je premerila z najbolj temačnim, najgnusnejšim pogledom, kar ga je premogla kakor mlajša sestrica princeske podzemlja. Rezultat sploh ni bil slab – prav nasprotno, velika večina je povesila oči in zamrmrala nekaj pijanih opravičil. "Tako, dragi soforestčani," zamajala se je na svojem govorniškem podiju, ki je z vsakim novim povzpetnikom bolj protestiral,"tukaj sem, da vam naznanim najpomembnejšo novico v zgodovini Foresta," je spregovorila temnolaska in se nagnila bližje k množici (in pri tem prikladno spregledala zakone fizike, ki so narekovali, da bi se že davno morala zvrniti s kozjega hrbta in se srečati s pomolom ob veliki hitrosti).

"Trolov ne bomo imeli nikdar!"