Kultura in umetnost

ej dejansko sm bila uno : a je to tina? al ne? ma pol sm se odločila da nisi xD dokler te nism še na izhodu vidla, sam takrat sm bila z enim folkom, pa sm te poklicala pa nisi slišala

dugač pa ja, bilo noro^^ edino mi smo bili čist pred odrom in je bilo ful glasno :S

To se sliši kot bi bla z miljon ljudmi, bla sm pa z eno punco. xD

Ja glasno je pa kr blo , ma sm bla u takm mudu da mi je ful pasal to, še posebi un solo na koncu.^^

Ja, finale je biu cist kul ^.^

Ma jst sm bila s folkom, no. Pac eni ne glih frendi...

Aja, narobe sm prebrala, pa sm misla da sm bla js kao z njimi. Ja pol pa čist razumem, ni panike.

Torej! Sem vam napovedala da bom komentirala knjige, ki sem jih prebrala, tako da je tukaj prva objava.

Bukvice, bukvice!
Avtor: Joanne Kathleen Rowling
Naslov: Nadomestne volitve
Originalni naslov: The Casual Vacancy
Barry Fairbrother ni želel ven na večerjo. Že ves konec tedna ga je kljuvalo v glavi in trudil se je ujeti rok za lokalni časopis.
Toda njegova žena je bila med kosilom odljudna in nedostopna, zato je Barry prišel do sklepa, da njegova voščilnica ob obletnici ni omilila njegovega smrtnega greha. Za nameček je pisal o Krystal, ki je Mary ni marala, čeprav se je pretvarjala, da to ni res.
Vsebina: Barry Fairbrother, mestni svetnik, umre. Prebivalci mesta Pagford se začnejo potegovati za to mesto. Formirata se dve strani, vsaka s svojo politiko v razmerju do predmestja Fields in bolnišnice za odvisnike. Spoznamo več družin, ki so povezana z Barryjem oz. med seboj in njihove življenske zgodbe. Družine so zelo različne in pri vsaki izstopajo predvsem težave, ki jih srečujejo. Dodatne težave pri boju za svetnika povzročijo objave na spletni strani sveta pod up. imenom Duh Barryja Fairbrotherja in razkrivajo umazane skrivnosti kandidatov.
Mnenje: Moram povedati, da sem od knjige pričakovala več. Se mi zdi da je JRK poskušala ustvariti neko kompleksno zgodbo z veliko človeškimi karakterji, pa ji ni najbolj uspelo. Mislim, da premalo spoznamo like in je preveč skakanja od enega do drugega. Sem si sicer ustvarila mnenje o vsaki družini, a kljub temu ne spoznaš globlje likov in to mi ni bilo preveč všeč. Zgodbe in karakterji likov so res vsakdanji, človeški in to je dobra stran knjige. Zanimivo je, kako družine vidijo ostali in potem kako je v resnici in kakšne umazane skrivnosti imajo. Je pa tu še ena stvar, ki me je zmotila in sicer konec. Se mi zdi kakor, da knjiga ni zaključena, kakor da se zgodba konča na sredini. Veliko je ostalo odprtega. Pri nekaterih knjigah je to zelo dobro narejeno in pol se sprašuješ kaj se je zgodilo in si narediš neke svoje zaključke, a pri Nadomestnih volitvah nekako ni tako. Se mi zdi da je res preveč odprto, take stvari, ki bi bile lahko komot zaključene in bi izpadlo boljše. Se res konča preveč sredi zgodbe.
Priporočam? Ma, ja. Preberite, pa povejte kako ste vi kej doživljali. Konec koncev spet ni tako slaba knjiga. Povprečna.

Kdor je kej prebral, bom vesela, če bo povedal kako je on kej doživljal. Tisti, ki pa niste, pa če nameravate/vas zanima.

No, jst sem prebrala in moram reči, da se precej strinjam s tvojim mnenjem. Mogoče, če bi bila knjiga nekega novega, še 'zelenega' pisatelja bi bila bolj popustljiva, ampak od JKR sem preprosto pričakovala več. Bi dodala še, da so bile te družine vse potovale iz ene skrajnosti v drugo - v resničnem življenju pač ni tako, da je čisto vsaka družina res ekstrem, ane? O likih se pa res ni zvedelo kaj dosti. V bistvu sem po značaju 'dojela' gospo Mollison, pa še njo zato, ker mi je delovala plehko. Mi je pa bilo všeč, da liki niso bili razdeljeni na dobre/slabe kot so bili v HPju, poleg tega pa imajo ti liki vsi slabe lastnosti, npr. hinavščina... Predvsem so mi bili všeč mlajši liki, Duh Fairbrotherja pa je po mojem lepo poskrbel za določeno raven humorja v zgodbi ( pač kako so iskali krivca na vseh možnih koncih razen na pravem, ...)

Zgodb na to temo je drugače dosti, in nekatere so tudi precej boljše. Nekako se JKR ni navadila pisat za odrasle, čeprav je v knjigo dala veliko odlomkov z vsebino za odrasle: spolnost, prostaštvo, beda, nasilje, itd. Se pa ne strinjam glede konca - res je precej odprt, samo ni se mi pa zdelo da je ravno 'na sredi zgodbe'. Vseeno je razvidno, da se za marsikoga ne konča niti najmanj lepo, medtem, ko so nekateri liki zgodbo zaključili na svetlejši točki kot so jo začeli. Ampak še vedno ni nek povsem srečen, super in ohinsploh - potterjevski - konec.

Mmm ma ja malo so ekstremne družine, čeprav jaz bi rekla tako. Na vzven večina družin izgleda lepih, normalnih itd. Kako je pa v resnici ponavadi zveš samo za tiste ki so ti blizu. Verjamem da jih obstaja precej takih kot je opisanih, pa čeprav ne ravno v enaki obliki kot so tam.
Ma sej smisel niti ni bil da bi jih delila na dobre slabe, ker itak je čisto drugi stil pisanja.

Drugače ja, ta pogruntavščina z Duhom je bla tudi meni zelo všeč. Dejansko me je presenetilo, ker sem mislila, da bo samo eno sporočilo potem pa jih je blo več.

Ne vem, meni je bil res preveč odprt konec. Sej ni da rabim zaključene konce, sam ta mi nekako ni bil ne vem. Ma ja, za nobenga se skoraj boljše ne konča ... Za hčerko od Parminder se boljše konča, ostali so pa več al manj na slabšem.

Na sploh ti je bila všeč?

Ja, za punco sa S (Xd. Ime ima za umret ) je bolje, ma za samantho in moza tudi? Dejansko se najslabse konca za wheetonove, pa za bajsa... no.

Mi je bila kar vsec, za tri recimo?

Nekaj zanimive HP trivie.

Daniel Randcliffe's favorite HP book is Chamber of Secrets, Emma Watson's favorite HP book is Prisoner of Azkaban and Rupert Grint's favorite HP book is The Goblet of Fire.
Neville asked the Sorting Hat to be put in Hufflepuff because he found Gryffindor's reputation bravery intimidating.
Most of the members of the Black family are named after stars.
Voldemort cannot love because he was conceived under the effects of a Love Potion.
The first Harry Potter novel was published in 1998, the same year that the final Battle of Hogwarts take place. "I open at the close."
J.K. Rowling has said that when she took an online Sorting Hat quiz it sorted her into Hufflepuff.
Both Sirius and Fred, Hogwarts pranksters from different generations, died laughing.
Tom Marvolo Riddle is also an anagram for "immortal odd lover."
Slytherin house was the first and last house mentioned in the series.
October 9 of 1995, Dumbledore's Army meets in the Room of Requirement for the first time to practice the Disarming Charm.
In the movie scene "Nineteen Years Later", Tom Felton's girlfriend Jade Gordon makes an appearance as Draco's wife, Astoria Greengrass.
Voldemort is bald because this way people can't use his hair in a Polyjuice Potion.
Ron's Patronus is a Jack Russel Terrier, which are know for chasing otters. Hermione's Patronus happens to be an otter.
Voldemort's Boggart would take the shape of his own corpse, since death was his greatest fear.
Voldemort was 71 years old when he died on May 2, 1998.
A Patronus is a physical representation of one's soul. Since James Potter's is a stag and Lily's is a doe, they are literally soul mates.
Molly Weasley's brothers Gideon and Fabian were killed by Death Eaters in the first war.
Even though he feared death, Voldemort could not become a ghost because his soul was so damaged.
George would never be able to evoke a Patronus Charm after Fred's death.
A Patronus often mutates to take the image of the love one's life because they so often become the happy thought that generates a Patronus.
Bellatrix Lestrange is actually in love with Voldemort.
After Kingsley Shacklebolt became the new Minister of Magic, he told all who participated in the Battle of Hogwarts they could have a job as an Auror without N.E.W.T.s.
Snape hates Neville so much because Neville could have been the other Chosen One, meaning that Lily would have to survived.
The third scent Hermione could smell emanating from the Amortentia (love potion) was that of Ron's hair.
Minerva McGonagall played on the Gryffindor Quidditch team while she attended Hogwarts.
The Elder Wand is the only known wand in existence with a hair from the tail of a Thestral at its core.
Dumbledore was gay, and he was in love with Grindelwald.

Večino sem vedela, ampak še vedno je prav fajn osvežit te stvari. Nova mi je bla pa tista "I open at the close", ker sem prvič slišala, pa res simpatična mi je.

Kok kul, js jih kr ene par nisem vedela...!

Prilepljujem tudi sem.

2. Bukva

Avtor: Neil Gaiman
Naslov: Ameriški bogovi
Originalni naslov: American Gods
Meje naše dežele gospod? No, gospod, na severu nas zamejuje aurora borealis, na vzhodu nas zamejuje vzhajajoče sonce, na jugu nas zamejuje sprevod enakonočij, na zahodu pa sodni dan. - Ameriška knjiga šal Joeja Millerja

Shadow, Senca, je v zaporu odslužil tri leta. Bil je dovolj velik in deloval dovolj zajebano, da je bila njegova največja težava, kako ubijati čas. Tako je telovadil, se naučil trikov s kovanci ter veliko razmišljal, kako močno ljubi svojo ženo.
Vsebina: Shadow je izpuščen iz zapora. Na poti domov z letalom na njem sedi poleg urejenega moškega, ki mu ponuja službo in ga prepričuje, da svoje prejšnje službe ne bo več dobil. Po nekaj incidentih Shadow sprejme službo in začne delati za t.i. Wednesdayja. Skupaj potujeta po Ameriki in na svoji poti srečujeta bogove različnih religij v običajnih človeških podobah, ki jih Wednesday poskuša prepričati, naj se organizirajo v boju proti novim bogovom (bogovom denarja, tehnologije, materialnih dobrin). Knjiga se odvija v pričakovanju končne bitke med starimi in novimi bogovi in odgovora ali bo Wednesdayju uspelo združiti samosvoje  stare bogove.
Mnenje: Knjiga je zelo zanimiva. Zanimiv pristop in neprestano čakaš kateri bog bo naslednji, ki ga bo Shadow srečal. Fanj je ker so res bogovi različnih ljudstev in religij. Všeč so mi bili tudi fantazijski vložki. Na začetku se zna zgoditi, da bi se komu knjiga mogoče malo vlekla, čeprav se meni osebno ni. Večinoma knjiga gradi na tvojemu pričakovanju bitke, dela podlago za sam konec zgodbe. Na začetku me je precej motilo, ker je Shadow tak apatičen, neodziven lik, pa se kasneje izkaže, da je v bistvu namenoma tako napisan (tudi njegova žena mu v knjigi očita to - pravi, da ni mrtev, ampak se pogosto sprašuje, če je sploh živ). Konec je bil meni res navdušujoč. Ima tisti klasični preobrat (plot twist), ki je zelo smiseln, ni da bi prebral in bi bil wtf?, je pa kar presenečenje bilo, vsaj zame. Sem se zavedla, da že dolgo nisem brala knjige s takim preobratom in to skoraj malo pogrešam.
Dodatni komentarji: Nekaj zanimivosti sem hotela še povedati.

• Po knjigi bo nastala serija, katerega scenarij piše sam Neil Gaiman, pod okriljem HBOja.
  
• Ko je Gaiman pisal knjigo je potoval po istih krajih kot Shadow in se je poskušal ogibati opisovanju krajev kjer ni bil.
  
• Eno izmed prevar, ki je predstavljena v knjigi in si jo je izmislil Gaiman sam, je nek ljubitelj knjige uporabil in tako krajevne trgovce okradel za 30.000$.
  

Priporočam? Da.

_____________

Do sedaj: