Zriperjeva trgovina

Opal je z visoko dvignjeno glavo vstopila v trgovino in se ozrla po mračnem prostoru. Zripa je pozdravila kot starega prijatelja ter se nato sprehodila po trgovini in iz zanikrnih polic vzela kar je potrebovala. Stopila je do pulta in na slednjega stresla robo.
Kupila je:
~bodala z rezilom dolgim 30 cm ¤¤ 3.000
~bič ¤¤ 2.000
~manjši noži, zložjivi ¤¤ 1.500
Skupna cena: 6.500

(Leassi za te nože je še v redu cena, bi ti pa predlagala, da zvišaš ceno za loke, okove in tudi bodala. Aja pa še opomnila bi te, da veliki nezložljivi noži stanejo isto kot majhni zložljivi.)

Vstopila je v trgovine ter se koj namrdnila nad givjanjem nekega fantiča, ki ji je pritekel pod noge. Le kako se lahko kdo poniža do te mere? Se je spraševala. Dečku je namernila dobro namerjeno brco, sama pa si je vzvišena ogledovala razstavljeno blago. Odločila se je za:
~ Lok, dolg 50 cm ter
~ 15 cm dolgo bodalo.

Leassi je stopila v Zriperjevo trgovino in pozravila lastnika kot starega znanca. Nato si je takoj začela ogledovati robo, ter razmišljati kaj potrebuje. Imela je namreč precej malo denarja, čeprav je precej kradla. Upala je, da bo dobila kaj denarja, ko bosta z Opal okradli kralja, če jima bo seveda uspelo.
Tako zatopljena v misli je postopala po trgovini in si počasi nabirala stvari. Nazadnje je stopila pred blagajno in pred molčečega Zripota stresla naslednje predmete:
~Tanka veriga ¤¤ 1000
~Manjši noži, zložjivi ¤¤ 1.500 ~ strupeno zelene barve
~Kratka bodalca, z rezilom dolgim 10 cm ¤¤ 1.000 ~ strupeno zelene barve
~loki visoki 30 cm ¤¤ 3.000
Za vse skupaj je Zripotu odštela 6.500 zlatnikov in se odpravila proti hiši, da bi vstopila v Podzemlje.

(si bom sama odštela denar)

Tihega koraka je vstopila v dobro znano Ziperjevo trgovino ter se razledala po blagu. Sem je pogosto zahajala a redko kaj kupila. Tisti denar, ki gaje imela je namreč pogosto nakradla in tako ga je bilo komaj dovolj za večerjo. Tokrat pa je naletela na nekega neprevidnega bogatina in z veselnem mu je prerezala goltanec ter pobrala dragocenstri, ki jih je prenašal s seboj. Njegovo truplo je odplaknil stud kanalizacije, Nemesis pa se je navdušena nad dobičkom znašla tu. Po podrobnem ogledu, se je odločila, da bo nadgradila svojo borno opremo. Ni imela namreč pogosto takega premoženja pri sebi, da bi lahko razsipavala. kupila je:
-Tanka veriga
-Bič
-2× Bodalo 15cm

((Ti bom odštela, saj je 6.000 ane? Če nisem prov seštela reci po zs.. Dodaj si v življenjepis.))

((Žecike Podobne buvikam. Sem se prow nasmejala, drugač pa so delo priročne.))

Senear je kot se za temnostranko spodobi vzvišeno vstopila v Ziperjevo trgovino. S pogledom je preletela znano trgovino. Vse je bilo na enakem mestu, le tu pa tam je ležal kak nov predmet. Zripu je komaj vidno pokimala. Senn si je želela nabaviti kakšno orožje, čeprav je bila magija tudi priročna. A menila je, da je bolje če si oborožen. Tu pa je bil šeen razlog. V trgovii naj bi se sestala z njeno sestro Opal. Že dolgo je ni videla in bila je vesela da jo bo spet videla. Postavila se je ob polico z strupi in začela prebirat, za kakšne bolezni se uporablja in čas delovanja. Rada je imela strupe. Delovali so učinkovito in predvsem neopazno. Nevemrjetno privlačne so se ji zdele tudi žecike, čeprav je potrebovala bolj orožje, kakor mučilne stvari. Morda, si bom kaj mučilnega kupila kot dodatek, je pomislila in se sladko nasmehnila. Vrata so zaškripala in nekdo je vstopil v trgovino.

Opal je vstopila v trgovino in se odpravila do pulta. Zamrmrala je Zripotu v pozdrav in si začela ogledovati orožja. Imela je že nekaj stvari iz Zriperjeve trgovine vendar se je odločila, da bo še izpopolnila svojo zbirko. Izbrala je bodičasto verigo in manjše nezložljive nože ter jih pri Zripotu odplačala. Ni videla v kateri temni kot je izginila Leassi a, ko je dvignila pogled je zagledala še eno samotno postavo v trgovini. Napela je oči in v mraku razpoznala temno rjave lase. Prešinilo jo je, da se je preko nekega sla zmenila s svojo sestro za srečanje. In to srečanje naj bi potekalo ravno zdajle. Sestre ni videla že odkar je niso ločili od nje, ko je bila še zelo mlada. Podvizala se je k njej in jo zadržano pozdravila. Njen obraz ni bil pretirano podoben njenemu, mami pa je bila zelo podobna. Imela je iste rjave lase in podoben obraz. "Kje si odraščala?" Jo je naravnost in nič kaj blago vprašala. Ni vedela kaj ji je bilo, ko se je domenila s tistim fantičem, da posreduje sestrici sporočilo, da se srečata. Še ena težava več je pomislila. Senear zagotovo ni vedela dobro čarati, saj je bilo težko najti mojstra, ki bi te poučeval. Tako, da bo bila njena dolžnost, da jo pouči o tej skrivnostni vedi. Še naprej jo je z brezizraznim obrazom motrila in čakala na njen odgovor.

(Kupila: ~manjši noži, nezložjivi ¤¤ 1.100
~bodeče verige ¤¤ 4.000
Skupaj: 5.100

Ni se mi dalo celega romana pisat. )

V trgovino je stopila takoj za Opal in s treskom zaprla vrata za sabo, da se je vendarle počitila nekoliko zaščiteno. Povsem prijazno in nič kaj grozeče se je nasmehnila Zripotu, ki se je moral zelo čuditi, kaj ji je danes in zakaj se obnaša kot kakšna pridna svetlostranska deklica z roza kikelco in dvema kitkama. A svoja čustva je skrival, kot vedno in kot vsi temnostranci, Lea pa si ni mogla pomagati, saj ga vendarle dolgo, morda pa tudi nikoli več ne bo videla.

Nato je stopila naokoli po trgovini. Tu je bila nedolgo nazaj a morda bo našla še kaj, kar bi hotel kupiti. Sprva je mislila, da ne rabi ničesar, a se je kmalu zagrela za prekrasen polmeterski bič. Na koncu pa je svojo zbirko dopolnila še z vrečko žecik. Nikoli se nisem mogla upreti nakupovanju, je pomislila z vražjim nasmeškom in Zriperju na pult vrgla 5.500 zlatnikov iz mošnje.

Nato je šla pogledat, kaj počne Opal. Zagledala jo je z bodečo verigo in nožem v roki, na svoje veliko presenečenje pa je ob njej zagledala tudi neznano dekle. Koliko skrivnosti ima ta čarovnica, je pomislila in zmajala z glavo. Prijateljem se pa že kaj pove. Nasmehnila se je, ko je pomislila na besedo. Prijatelj. Najbrž ima že svoje razloge, da je bila tiho. Nevsiljivo je stopila bližje in čakala, da ji bo Opal kaj rekla ali pojasnila. Za pojasniti je imela kar precej, vendar jo Leassi ni nameravala priganjati, da ji vse pove. Vedela je, kot vsi kriminalci, da nihče ne more zaupati nikomur. Sama Opalinih skrivnosti ne bi nikoli izdajala, razen če bi kaj takega storila Opal in ne bi bili več pajdašinji. A verjela je, da tega Opal ne verjame. Lea ni izgledala kot človek, kateremu bi hotel zaupati.

((odštela obema. seni ti pa povej, kaj si kupila.))

Komaj kupljeno opremo je nameščala v notranji žep svojega ogrinjala ko so v trgovino vstopile tri dekleta, za katera ni bi Nem nikdar uporabila besede, dekleta, če bi obstajala kakšna beseda, ki bi se bolje približala pomenu mladega dekleta od katerega seva samozavest in ob katerem ti intuicija velikodušno namigne, da jim v svoje dobro, raje ne meči gnilih paradižnikov v obraz. Poleg tega pa se je njen spomin od pogledu na obraze nekoliko zganil, zatorej je bila skoraj prepričana, da jih je že nekje videla, in to vsekakor ne na novoletni dobrodelni zbiralni akciji, za otroke, žrtve nasilja. Ah ne.. Prav gotovo je njihove obraze zapazila kje v podzemlju ali najnedolžnejša možnost, va kaki zelo temni in zakotni ulici. Pa tudi, dejstvo da so stale v tej trgovini, in se seveda niso poskušale skriti druga za drugo ali zlesti pod kakšno mizo ob ostrem pogledu Ziperja, pod katerim je bilo še Nem včasih nekoliko neprijetno, je tudi veliko povedalo o njihovih karakterjih. Tako se je postavila ob rob ter nemo čakala, da zapustijo trgovino, upajoč, da tudi izgleda nevidno kakršno se je počutila.

Senear je pogled odmaknila iz 'svojih' dragih strupov. V trgovino sta vstopili dve dekleti. Svetlolaska se ji je urno približala. Nekaj v Senninem spominu se je zganilo in v osebi je prepoznala svojo sestro. Njena podoba je bila skita globoko v najtemnejšem kotičku njenega spomina. Bila je nekoliko drugačnejša, kakor se je je medlo spominjala. Imela je bolj ženske poteze obraza, a Senn ni bila pretirano podobna. Vrgla se je po njunemu očetu. Bila je lepa. Imela je dolge zlate lase, ki so ji prosto padali po hrbtu. Njene oči so bile neverjetno modre barve. Skoraj si se lahko zgubil v njihovi globini, a če si dobro pogledal si lahko opazil majhne bele pike v njenih očeh. Obraz je imela lepe okrogle oblike, ustnice krvavo rdeče. Pogled nanjo je bil resda veličasten, a tudi nekoliko zastrašujoč. Nekako je že njen izgled povdarjal, da z njo ni dobro imeti kakšnih neporavnanih računov, morda celo samo računov ne. A Senn to nekako ni prestrašilo. Morda zato, ker je vedela, da je Opal njena sestra in morda tudi zato, ker sta v ranem otroštvu nekaj časa preživeli skupaj. Opal jo je nevsiljivo pozdravila in Senn ji je pokimala. Tak odnos, bi se nekaterim zdel zelo čuden, saj sta se prvič videli po tolkem času. A za Opal in Senear je bil nekako običajen. Islanderjevi niso pretirano razkazovali svojih čustev.
"Kje si odraščala?" je Opal nezadržano vprašala Senn. Ta se je skoraj avtomatično dotaknila svojega notranjega dela zapestja, kjer je imela vžgan grb Islanderjev. Zdelo se ji je, da ga je imela tudi Opal, čeprav so jo dali kmalu odstraniti z njihove vile. Običajno so grb vžgali vsem pripadnikov Islanderjev neglede nato kakšne načrte so imeli z njimi.
"Doma pri Islanderjevih. Imela sem to srečo, da me je imela Samarkanda rada. Ni se me želela odreči. Edric se je tokrat za spremembo prilagodil," je razložila Senn. Opal očitno ni imela te sreče. Že precej zgodaj so so oddali, čeprav Senear nekoliko ni bilo jasno zakaj so ravno njo obdržali. Opal je bila na pogled veličastnejša od nje. Morda zato, ker sem že takrat znala spreminjati barvo las, je pomislila sama pri sebi.
"Kje si se pa ti preživljala?" je sestri vrnila vprašanje in se odpravila do bodal. V roke je vzela 15 centimetersko bodalo in ga izkušeno zavrtela v roki. Dobro se je prilegal njeni dlani, poleg tega je bil tudi dobro uravnovešen. Senn se je v hipu odločila, da ga bo kupila. Denarja ji je še ostalo zato se je vrnila nazaj k strupom, ki jih je prej ogledovala in vzela tistega, ki človeka ne ubije ampak mu povzroči delno odpoved možganov in nerazsodnost. Taki strupi so ji vedno prišli prav. Za ubijanje pač obstajajo tudi drugačne metode. O stupih pa so bile na policah razstavlene tanke posrebrene verige za davljenje. Senn si je zadovoljno vzela eno in se odpravila k pultu. Opal ji je ves čas sledila.
"Kdo pa je tale?" je nato Senn vprašala in pomignila na dekle, ki je vstopilo skupaj z Opal. Nato je na pult stresla zadostno vsoto zlatnikov.

[ Kupla:
Daljše bodalo, z rezilom dolgim 15 cm ¤¤ 1.500
strup, ki povzroči nerazsodnost in delno odpoved možganov ¤¤ 4.000
Tanka veriga ¤¤ 1000
Skupaj: 6.500]

"Ni zato, da te je imela rada. Ona nikogar ni imela rada. Vendar ti tega najbrž ne razumeš," je dejala dokaj odsekano še preden je dospela do njiju Leassi z nekaj novega orožja v roki. Sledila ji je k bodalom in Leassi nekaj časa ignorirala. Sicer je bila zelo vztrajne narave in dobra v ignoriranju, vendar se je zavedla, da ji je dolžna razlage, glede na to, da je komaj izvedla, da je njena pajdašinja čarovnica. Delno ji je zaupala, čeprav jo je izučilo, da v Min-Rimmonu ne smeš nikomur zaupati. Vseeno je z njo spletla prijateljske vezi prek umorov in tako je bila eden redkih človekov, ki ji je bil vsaj malo blizu. Oziroma edini.

"Nek gostilničar me je našel in bil prijazen z menoj nato pa sem se kmalu oddaljila in začela živeti na cesti. Sploh pa se mi zdi, da si predstavljaš s čim se preživljam," zlobno se je zahihitala in takrat pogledala k Lei in se odločila, da ju bo predstavila. O mojstru ji je zamolčala, saj svojega znanja ni hotela z vsakomur deliti.
"Lea to je moja sestrica Senear, Sen to je Leassi," ju je seznanila in opazovala sestrino izkušeno roko kako vrti bodalo. Nato sta ji s pajdašinjo sledili do strupov in opazovali kako se je odločila za enega od cenejših. Pri tem je njen obraz dosegla mesečina in v njej se je zazdela resnično lepa, čeprav na nekakšen skrivnosten, temačen način. Bolj kakor bi bilo dobro jo je spominjala na Samarkando in to Opal ni bilo všeč. Tudi sama se je podrgnila po njej sovražnemu znamenju na zapestju, ki ji ga je vanj ožgal oče Edric.

"Sicer ne podpiram strupov vendar, če tebi ustrezajo," je nedokončano poved pustila obviseti v zraku, saj so se ji strupi vedno zdeli dolgočasni. Nič krvi je pomislia in čez ustnice ji je zaigral neprijeten nasmešek. Sledili sta ji do pulta kjer je Zripotu plačala in Opal je takrat zagledala še eno dekle, ki je stikala med policami. Zdela se ji je nekam znano in imelo je podoben odtenek las kot Leassi, vendar se ni mogla spomniti kje naj bi jo srečala.

[Seni odštela. Dodajte si nakupljeno v ŽIVLJENJEPISE!]

Šokiralo jo je, ko ji je Opal povedala, da je dekle njena sestra. Nikoli ni razmišljala o tem, da bi njena pajdašinja imela sploh sorodnike, niti o njenem izvoru in preteklosti. Kritično jo je premerila in ji hladno pokimala. Zanimalo jo je, ali je tudi ona čarovnica in kakšnega značaja je, a to niso bile stvari, ki bi jo vprašala v vljudnem in prijaznem pogovoru. Zato je le nežno tleskala s svojim novim bičem po dlani, da bi prikrila nestrpnost. Hotela je čimprej izginiti iz mesta, saj se je nevarnost povečevala z vsakim trenutkom, ko je ostajala tukaj. Le dolgoletno pajdašanje z Opal ji je preprečilo, da bi se v trenutku pobrala iz mesta.

Ko je med sestrama za trenutek zavladal molk, je Lea Opal ne preveč nežno potegnila stran in jo razdraženo premerila. "Misliš tu klepetati cel dan, ali kaj? Tole ni bila kar ena nepomembna tatvina! Koliko misliš zaupati teli tvoji sestrici? Gre z nama iz mesta? Opal!" komaj je še šepetala, tako nestrpna je bila. Zvok njenih besed se je prelevil v skoraj sikanje, tako da jo je bilo res težko razumeti. "To niso nepomembni podatki! Ena oseba še zraven je veliko! In v nevarnosti sva!"

Komajda se je pomirila, a ko je nekajkrat vdihnila, si je dispiplinirano povrnila prejšnjo hladnost. Ni jo veliko stvari vrglo takole iz tira, ampak preveč šokov v prekratkem času je terjalo svoj davek. Ošinila je Zripota, ki ni z ničemer kazal, da je kaj slišal ali videl, vendar ga je poznala, torej je vedela, da je vedno pozoren. Po naključju je v nekem kotu zagledala senco, in ko je malo bolje pogledala, je videla, da je pravzaprav še eno dekle, očitno precej prestrašeno bitje. Lea se je nekako zabavala, ko je videla, kako se je ustrašila njenega prezirljivega pogleda. A vzbudila je njeno zanimanje, saj jo je videla prvič in zato jo je opazovala s kotičkom pogleda.

Nato je dekle stegnilo vitko roko v zrak in širok rokav se je zavihal, pod njim pa razkril... tatu. Bil je zmaj, in Lei se je zdel nenavadno znan. Malo bolje je pogledala, a v temni prodajalni se ni dobro videlo, dekle pa je roko že spustilo in rokav je prekril tetovažo. A Leo je neznatna možnost preveč vznemirila, da bi vse skupaj kar pustila. Odločno je stopila do dekleta in jo prijela za roko, rokav pa ji potegnila višje, pri čemer ni bila preveč nežna. In tam je bil zmaj, kot ga je poznala, zmaj, ki ga je lahko imel narisanega le en človek. "Kako se pišeš?" je zahtevala od dekleta, njen glas hripav od truda, da bi kontrolirala čustva...

Sama sebi je nemo čestitala za nevpadljivost, ki jo je kar sevala ter se zatrdno odločila, da se bo naslednje leto pridružila vseznanem karnevalu Zgub v Min-Rimmonu. Res ji je šlo dobro od rok, ni kaj, pa čeprav je bila novinka v tem. Ponavadi je dala več na pristop hladne vzvišenosti ter seveda milostni odstranitvi vseh, ki so si upali kaj pripomniti. A tudi lažna plahost se je izkazala kot učinkovita metoda. Tako je pridno čepela v temačnem kotu ter se pretvarjala, da je bila vzgajana med kardelom ovac. Kako zabavno. Osupljiva plavolaska ter rjavolaska, ki se je kjub njenemu bolj običajnemu videzu zdela najnevarnejša, sta se oddaljili od temnolasega dekleta ter se o nečem vročično pomenkovali. Nem je ujela nekaj besed in tako prišla do sklepa, da je šlo za nekakšno tatvino, a v podzemlju je že zgodaj spoznala, da vtikanje v tuje zadeve znatno krajša življenjsko dobo tako, da je raje molčala ter eksperimentirala v videzom stare ovce, ki je prišla do osupljivega spoznanja, da zajčji bobki niso okusni. Še sama sebi se je zdela trapasta.


Rjavolaso dekle se je zazrlo proti njej in v trenutku si je nadela nedolžen pogled mačke, ki se z vso strastjo zagovarja, da ni požrla zlate ribice, poila vode po tepihu, razbila akvarija ter za dobro mero snedla še kanarčka. Ker operacija nedolžen obraz ni uspela se je brž obrnila stran ter poskusila z operacijo strah. A v položaju ji je bilo že neprijetno, zatorej je preverila, če jo kdo opazuje ter si je nekoliko pretegnila roke. Ohlapni rokav lahne modre srajce ji je zdrsel proti komolcu ter le za hip razkril vjedkano znamenje njene matere. Napaka. Nikoli nisi bil dovolj previden, ko je bil ob tebi nekdo, ki se je rodil na preži. Nevarna rjavolaska je očitno nekaj ujela in odločnih dolgih korakov se je napotila proti nedolžni Nemi, ki je široko razprla oči ter si nadela izraz pokornosti oziroma skrajno nevravnovešenega človeka.


"Kako se pišeš?" Jo je vprašala rjavolaska. Kljub mirnemu tonu, se je iz neznanega razloga zdelo, da kar drhti od vznamirjenja. Maska je razpadla. Nemesis je prezirljivo privzdvignila obrv, da se je skrila pod košate črne kodre, ter se mirno pozanimala.
"Verjetno bi mi moralo biti v čast, da me po priimku sprašuje tako častivredna tatica, a me vseeno zanima, če me imaš za tako zelo neumno, da bi vam to povedala, vaše pokvarjeno veličanstvo." Uppsala.. Jezik jo je vedno prehitel. Ne bi bilo prvič, da bi jih dobila zaradi nesramnih besed. Bi bilo pa že bolje, če bi pridno posnemala nevravnovešeno ovco.
"Zanima me, zakaj vas to zanima?" Je še pripomnila.. Zgubiti tako ni imela več veliko.

"Brez veze paničariš," je zamrmrala in umaknila pogled. Morda je bilo njeno razmišljanje zmotno ali lahkomiselno, vendar je na nek način vedela, da gre Sen zagotovo z njimi.
"Ne vem, če bo šla, sploh pa je to nepomembno. Preveč se vznemirjaš," ji je odvrnila nekoliko glasneje, čeprav še zmeraj v šepetu. Videla je kako je Leassi pohitela k skritemu dekletu, ki je pred nekaj trenutki dvignilo roko in razkrilo nekaj kar je očitno Leo pritegnilo.

Ko se je približala je zaslišala predrzne neznankine besede in Opal je samodejno segla po bodalu ter se morala kar krepko zadržati, da ni v pričo vseh temnolaski prerezala vratu. Nato je prišla čisto blizu neznanke in zasikala: "Odgovori!" Sicer je ni zanimala družina neznanke in ni vedela zakaj bi Leo to zanimalo, vendar je svoji pajdašinji vedno stala ob strani, kar je dokazovala tako, da je imela še naprej uperjeno bodalo proti dekletu. Senear so pustili samo med strupi in ni dvomila, da se jim bo kmalu pridružila.

Leassi nikoli, nikoli ni mogla prenašati nesramnosti in preziranja. Če bi bila oseba pred njo kdorkoli drug, bi bila mrtva, še preden je povedala prvi stavek. A seveda je ni mogla ubiti, dokler je obstajala možnost, da je... Te možnosti si Lea ni niti prav priznala.

"Poslušaj," je siknila. Hladna kovina noža je slonela na vratu mladenke pred njo. "Edino tistelemu zmajčku na roki se imaš za zahvaliti, da tukaj in zdaj nisi mrtva, in verjemi," strupeno jo je prebodla z ostrim pogledom, "nisem človek, ki bi pomišljal, preden koga ubije." Za sabo je zagledala Opal z bodalom v roki in z nemim pogledom se ji je zahvalila za podporo.

"Povej mi svoj priimek," je ponono zahtevala, malce bolj pritisnila z nožem na vrat dekleta in se grozeče zastrmela vanjo. Grožnje ni bilo treba izgovoriti.

Krasno, trenutek kasneje je njen ljubki vrat krasil oster privesek. Se ji je kar zdelo, da se bo razpletlo kako tako, mama ji je vedno pravila, da jih bo zaradi svojega jezika nekoč že dabila, a se s tem ni preveč obremenjevala.. Sedaj pa sta dve dekleti o katerih si je takoj ustvarila jasno mnenje, da se z njima ne bi bilo šaliti, stali pred nji z noži uperjenimi vanjo. Ni bila povsem prepričana, če bi jo bile pripravljene umoriti v pričo trgovca, a ženske so znale včasih biti mnogo krvoločnejše od moških, česar se je iz neznanega razloga zelo dobro zavedala.

Pretehtala je možnosti, da bi se glede priimka preprosto zlagala, a se ji glede na dane okoliščine to ni zdela zelo inteligentna odločitev. Poleg tega, pa zgubiti tako ali tako ni imela ničesar. Imetja, ki bi ji ga lahko zaplenili ni imela in tudi nobenih sorodnikov za katere bi morala biti v skrbeh, če pa bi jo hoteli umoriti, bi to z največjo lahkoto opravili kar sedaj. A vendarle je obstajala majhna možnost... Ko je dekle omenilo njeno iniciacijo, je v Nemesis vzplamter droben žarek upanja.. a je hitro ugasnil. Vsekakor to ni mogel biti nihče dovolj poseben, da bi zanj lahko tvegala svoje življenje in ker ni poznala nikogar, ki bi bil z njo v sorodu, se s tem tudi ni obremenjevala. Le kaj bo njej, če zaradi njenega priimka umre nek neznanec. Ti so umirali neprestano. Velikokrat od Nemesisiine lastne roke.

Tako je iztisnila iz sebe, besede bolj podobne kačjemu sikanju.
"Valeryss po materi, Ental po očetu. Lahko zdaj grem?" RES je sovražila, trenutke v katerih je bila nemočna.

Leassi je od šoka obstala. Valeryss po materi, Ental po očetu. Valeryss po materi, Ental po očetu. Besede dekleta so ji odzvanjale v glavi, da ni bila sposobna misliti na nič drugega. A nekako se je vseeno uspela zbrati in s praznim pogledom ošinila dekle, katerega vrat je bil še vedno 'okrašen' s motnim sivim rezilom njenega noža.

Umaknila ga je. "Sama nosim prav taka priimka," je brezizrazno obvestila dekle. "In verjemi, da mi ni ravno v čast imeti takšno sestro." Potegnila jo je na noge in jo kritično premerila. "Ne misli da sem pozabila tisto, kar si mi rekla prej." Bila je nezmožna čustev sploh. "Ampak, zaenkrat te ne bom ubila. Z nama, emm... Torej z nami greš." Zdaj je govorila zelo tiho. "V Beleriand." Še enkrat se je zastrmela v dekletov obraz.

"Mogoče nisi ravno navdušena nad tem, ampak druge izbire niti nimaš," jo je obvestila. "Razen, če si želiš umreti..." Vrgla je pogled na nož, ki ga je še vedno držala v roki. Bila je še nekoliko tišja. "Upam, da razumeš koliko boš pridobila s tem. Veš da je tu težko preživeti. Mesta zunaj so veliko manj nevarna. Veliko se lahko naučiš od naju," ošinila je Opal.

"Pozneje boš lahko šla kamorkoli, če boš želela. Zaenkrat pa hočem, da greš z nama." Pogledala jo je. Upala je, da se dekle ne bo upiralo, čeprav si tudi sama ni znala popolnoma razložiti, zakaj ji je tako mar zanjo. Vendar ji je, povsem v nasprotju z njenim značajem, ogromno pomenilo, da je končno našla dolgo izgubljeno sestro. Želela jo je naučiti nekaj... Da bi lažje preživela... Kajti Lea ni hotela ostati zadnja iz družine Ental. Leta jo je mučil občutek tesnobe, da je njena mala sestrica mrtva, zdaj pa jo je našla in na nek način je čutila olajšanje.

"Ime ti je Nemesis, kajne?" je stvarno vprašala. Začelo se ji je muditi, da bi se čimprej odpravili. Povedala je Opal, da je dekle njena sestra. "Lahko zdaj gremo?"

Očitno je povedano rjavlasko presenetilo, kajti nekaj trenutkov je v šoku strmela v prazno, nato pa je prijem na Nemijinem vratu popustil in osvobojena bližine noža je lažje zadihala. Pretegnila si je vrat ter se pomela po skelečem delu, kjer je sicer popolno kožo razdražila ostrina bodala.

Ko je omenila, da sta tudi njena priimka prav taka, so se Nemijine oči široko razprle, nikdar ni slišala, da bi imela sestro, mama s katero je živela je ni nikdar omenila. A Nymeross je bila vedno molčeče in Nemesis se je je skoraj bala, pa čeprav sta bili podobnik karakterjev in je bila to njena mama. Prevzaprav je Nemesis vedno veljala za živo kopijo svoje prelepe matere tako po osupljivem videzu kakor po nevarnem a mirnem obnašanju. A vendarle si je včasih zaželela materinske topline, katere je bila še redkeje deležna. O očetu nista govorili, in Nemesis ga ni nikdar videla. Glede na to, da rjavolaska še zdaeč ni bila podobna Nemi, se je očitno vrgla po očetu. Je sama pri sebi hitro razmišljala, čeprav ni vedela koliko naj ji verjame, a zakaj bi ji lagala o tem?

Ko je omenila tisto o časti je zgolj nekoliko zožila oči, a ni pripomnila ničesar, ni ji bilo do pobližnjega spoznanja z njenim bodalom, proti trem nasprotnicam namreč ni imela možnosti. Tako je zadržala zase pripombo, da bi si tudi sama zase izbrala vse prej kot tako sestro. Ko pa je omenila potovanje, je Nemesis spet popadla slaba volja. Krasno. Min-Rimmon je imela rada. Tu je poznala vsako temačno ulico, vsak umazan kamen. Zavetje si je lahko našla na vsakem koraku. Seveda je rada potovala. Potovanja je naravnost oboževala. A ne v taki družbi.

"Kaj? Ne potrebujem učenja," je slabovoljno odvrnila kakor kakšen prizadet otrok kar je pri svojih zgodnjih šestnajstih skorajda še res bila. Naravnost zgrožena nad to mislijo je priprla oči a se ni upirala. Preveč je cenila svoje življenje. No prav, pa malo potovanja. Kdo ve, morda se bo izkazalo, da je zoprna neznanka poz zlobno kožo prava nedolžna svetnica. Na žalost je v to trditev precej dvomila. A upanje ostaja.

Visoko je privzdvignila brado ter odkorakala mimo nje, da so temni kodri zaplapolali za njo.
"Jah, verjetno mi je pa res tako ime." je odvrnila ter ob strani čakala, da se odpravijo. Po njenem imenu ni vprašala. Ni je resnično zanimalo. Zanjo bo neznanka, dokler ne bo sama presodila, da ji je dovolj blizu, da bo dobila naziv. Če se bo to sploh kdaj pripetilo.

"Ah, ljubusumna?" je pogledala Opal. Pravzaprav je imela biti za kaj ljubusumna. Med tem, ko je Senn lahko svoje dni preživljala v topli, domači vili Islanderjevih, je morala Opal preživljati svojedni pri nekem zakrnelem gostilničarju. Tega Opal raje ni omenila. Pravzaprav ni bila prepričana, da je bil gostilničar zakrnel, ampak se je tole lepo skladalo z besedo gostilničar. Zakrnel gostilničar, sama pri sebi se je zasmejala. Nato jo je Opal odvlekla, do svoje pajdašinje in ju predstavila. Leassi torej, dobro. Senn je Leassi mračno pokimala v pozdrav. Ta je nato Opal odvlekla na drugi konec trgovine in Senn je zavila z očmi. Ah, kaj mislita, da bom razdtrobila celemu mestu njune temačne skrivnosti ali kaj? je pomislila sama pri sebi, nato se spomnila, da to niti ni bilo tako nemogoče. Iz njune smeri se je zaslišal divji, jezni, nerazumljiv šepet. Kmalu sta se pomenili in Opal se je vrnila in pokomentirala Sennino izbiro. Ta je spet zavila z očmi. Ni ji treba vsega komentirati, je pomislila. Seveda, bom kupovala kar bom sama želela. Strupi pridejo še kako preav v pomankanju domišljije ali če moraš nekoga na skrito odpraviti. Pa tudi sem kupila strup, ki človeka zmede ne ubije, je pri sebi z mislimi naredila mašo posvečeno svoji sestri. Krasen začetek, večnega prijateljstva. Naslednji prizor, ki ga je uzrla je bila Leassi z nožem na vratu mlade postave v kotu. Seveda je Senn slišala nesramne odgovore dame, a vse skupaj jo je prej zabavalo kakor jezilo.
"Je pa napadalna taje tvoja prijateljica," si je upala komentirati. Opal pa je imela preveč dela, da je priskočila na pomoč svoji pajdašinji, tako se na njen komentar sploh odzvala ni čeprav je bila Senn prepričana, da ga je razločno slišala. Zdaj se je še Opal spravila na ubogo dekle. Česa takega pa šene. Nihče si nebi mislil, da potrebuje pajdašinja pomoč, da obvlada dekle, so bile njene posmehljive misli, ki jih je tudi tokrat zadržala zase. Na vzven izgleda prav nedolžna, čeprav sodeč po njenem jezikanju je pravi mali hudiček od znotraj. Še všeč mi bo postala, je zadovoljno pomislila.

Leassi je mrko gledala svojo novoodkrito sestro in se spraševala, ali si bosta celo življenje tako sovražni. Lei je šla osebnost male Nemi izrazito na živce, po pogledih pa je sklepala, da je ta nenaklonjenost zelo obojestranska.

"Seveda potrebuješ učenje," je razdraženo pihnila. "Stara si komaj..." Na hitro je preračunala. "Šestnajst let. Tako rekoč otrok si še." Zaradi te izjave ji je bilo hipoma žal. Tako se najbrž ne gradi ljubečega sestrskega odnosa, je pomislila. Zadeve bodo dovolj težavne že brez nenehnega sovraštva Nemesis. "Tega najbrž ne bi smela reči. Pri šestnajstih sem se tudi jaz že zdavnaj preživljala sama."

"Tudi jaz nočem zapustiti Min-Rimmona," ji je še povedala. "A moram zaradi določenih... err... razlogov. Ampak veliko več praktičnih znanj za življenje si pridobiš, če potuješ, kot pa če, emm... ves čas živiš v enem mestu." Ni bila povsem prepričana, zakaj to govori. Ampak čutila je, da mora vzpostaviti nekakšen odnos z Nemi, kot ga je recimo z Opal. Želela si je, da sestri ne bilo vseeno zanjo, tudi če jo ne bi imela ravno rada.

Tudi sama se je postavila k vratom. "Senear, Opal? Sta nakupili vse? Najbolje je, da čimprej gremo! Dajmo, hitro noo..." Bila je nestrpna, saj je imela občutek, da jih bodo ujeli še preden bodo sploh odšle in potem bi bilo vse zaman. Čutila je grožnjo in potrebo, da se čimprej spravi iz tega nevarnega mesta, čeprav ga je imnela tako rada in je nek ne tako majhen del njegove nevarnosti predstavljala tudi sama. Ampak v tem trenutku je bila njena paranoja upravičena in nestrpno se je tapkala po nogi, da bi pokazala, kako si želi oditi.

[Opal in vsi drugi: Naredila metalne nože, poglej v prvi post teme, upam da ti je v redu. pritožbe na zs, da ne smetimo teme aja pa sori ker si dolgo čakala]

Niti najmanjšega namena ni imela, da bi s tole godrnjavo in nasilno sestro odpotovala nekam stran iz svojega mesta a se je potrudila in držala jezik za zobmi. Zelo potrudila. Namenila je preiskovalen pogled tretjemu dekletu, ki je vso dogajanje opazovala od strani. Do nje je čutila nekakšno naklonjenost. Morda je bilo kaj povezano s tem, da je bil tudi ona sestra zatežene tatice, braz kančka smisla za humor. Ah ja verjetno si bosta še všeč.

Pogled, ki ga je namenila svoji ljubeči sestri le tej očitno ni bil povsem po godu. Približala se je Nemi verjetno iz vzgiba, da bi jo milostno pokarala o obnašanju.
"Ja res sem samo otrok," se je nasmehnila, "tak otrok, ki zna poskrbeti sam zase. Prav genijalen otrok bi rekla." Ko se je Leassi popravila se je temnolaska le namrdnila. Krasno. Očitno je res nameravala vzpostaviti ljubeč sestrski odnos. Nemesis je imelo, da bi jo opomnila, da celo sama ni tako nora, da bi planila v objem ljubeči sestri, ki ji je imela malo pred tem namen pristriči vse dlake na vratu. A nažalost Nemesis ni bila bradata, zato se je nož pač pomotoma znašel na vratu samem. Krasno, res.

Nemesis je bilo zelo jasno kakšni razlogi se skrivajo v tem potavanju. Tako neumna pa res ni bila. A spet ni komentirala. Navsezadnje si je potovanja res želela, pa čeprav bo morala prenašati sestro brez kančka smisla za humor.

Ko je Lea poklicala preostali dve, je lahko spoznala ime dekleta, ki se ji je edino zdelo znosno. Senear. Prodno jim je sledila, čeprav bi veliko raje še malo trmalira.. A ni ji bilo so ponovne družbe bodala.

Opal je s hladno mirnostjo spremljala pogovor med Leassi in neznanko, ter bila nemalo presenečena, ko je izvedela, da je predrznica njena sestra. Kako nepričakovano, si je mislila in bila zdaj prepričana, da ji Lea nima kaj očitati glede Amethyst, če je tudi ona povabila svojo sestro na pot proti Beleriandu. Nemesis ji ni bila ravno simpatična, vendar se bo njene tečnosti in nadležnosti najbrž čez čas navadila. Sama ni bila ravno s humorjem obdarjena, saj jo je zagrenil boj za preživetje ter neizprosen mojster. Nekaj zbadljivih izjav ne bo škodilo in morda se bo tega nalezla tudi svetlolaska, čeprav je v to močno dvomila.
Še zadnjič si je ogledala Zriperjevo trgovino in v oči ji je padlo novo orožje; metalni noži. Prej jih sploh ni opazila, ker je odhitela pajdašinji na pomoč. Takrat tudi ni imela časa odgovoriti na Amethystin pikri komentar. Vzela je set trinajstih nožev in hitro odhitela do Zripota ter jih v naglici kupila. Spravila jih je v žep plašča, saj se je odločila, da si bo po pasu kasneje razvrstila preljubo orožje.

Videla je kako je nek moški vstopil v trgovino in v prodajalni z morilskimi in vlomilskimi pripomočki spraševal po mečih, vendar je četverica že odhitela mimo njega skozi vhod po prazni, umazani in zapuščeni ulici Min-Rimmona. Želela je čim prej zapustiti to mesto, saj se je kot Leassi zbala, da so se predolgo obotavljali in jim je Zoglongova straža že na sledi. Tedaj jo je prešinilo.
"Lea, robe je kar precej. Kako jo bomo vso pretihotapile iz tvoje hiše?" Ji je zašepetala v uho tako, da ju Thysa in Nemi nista mogli slišati.
Še nekaj ji je prišlo na misel. "Saj bova šli skozi stranski vhod pri pokopališču? Ali si mislila zbežati preko Podzemlja?" Jo je vprašala zdaj dovolj glasno, da sta jo črnolaski morda slišali. Tako so skoraj tekle z neslišnimi koraki do Leassijine hiše.

((Kupujem Metalne nože - 3000
Sej gremo še v tvojo hišo po robo?))

Zripo se je ostro zastrmel v fanta, ki je pravkar vstopil v trgovino. Še nikoli ga ni srečal. "Če hočeš meče, pojdi v orožarno ali kovačijo," je osorno dejal. "Tu jih ne prodajamo." Nato je iz lažnega usmiljenja dodal: "Najbližja je v Lossarnachu. Tudi Ethirska ni daleč, ampak tam so vsi na svetli strani." Njegov pogled je spet postal grozeč. "Če ne misliš nič kupiti, lahko greš."
Nato je sprejel 3.000 zlatnikov za metalne nože od dekleta, ki ga je že dolgo poznal in vso četverico ven pospremil z zamišljenim pogledom.

(Opal bom odštela, dodaj v življenjepis.)

[Kakšno robo??? ]

Na videz brezbrižno je opazovala dogajanje. Morala je priznati da je zelo zanimivo. Očitno je prišlo, do sestrskih sestankov. V primeru, da bi šlo tako naprej bi lahko Zripo trgovinno preuredil v iskalnico izgubljenih sester ali pa kar gostilno, se je zasmejala sama pri sebi. Opal se ni menila za Thyso in je zagreto odšla k metalnim nožem. Kar dober okus, čeprav meni, da so strupi dolgočasni. Še kako prav lahko pridejo. Razmišljala je sama pri sebi in okoli prsta ovijala trenutno vranje črne lase. Pomislila je, da jim bo morala enkrat pokazati sposobnost spreminjanja las, čeprav se ni pretirano mudilo. Prej ali slej pa se bo naveličala črne. Že zdaj se je čudila, da Opal ni opazila razlike, saj je njena naravna barva rjava. Takrat, ko sta bili še skupaj ji še ni uspelo tako dobro spreminjati barve, kvečjemu odtenke rjave. Bila je še premajhna.
Opal je plačala, nek fant je vstopil v trgovino četverica je pa odšla ven. Thysi se ni niti sanjalo kam grejo, zato jim je preprosto sledila. Zavila je z očmi, ko je videla Opal in Leassi, ko sta si spet nekaj šepetali. Ni jima poskušala niti prisluškovati, le kasneje je ujela besedo podzemlje. Dvignila je obrvi in še naprej sledila pajdašinjama, ter malce bolj našpičila ušesa.