Zriperjeva trgovina

Luthien se je namrščila in odgovorila: "Ne, pač nimam konja. V tole precej zanemarjeno mesto sem prispela peš." Zdelo se ji je trapasto, da bosta morali pešačiti še v naseldnje mesto. Sploh pa je z začudenjem opazila Kianina kar precej izzivajoča vilinska ušesa. Trapasto. je pomisila. Prvi človek, ki ga tu srečam je vilin, ki je seveda logično na strani vseh dobrih itd. A to je še ni odvrnilo od tega, da ne bi govorila s precej simpatično znanko. "Kako daleč pa je do tega mesta." je vprašala in nato z izzivajočim pogledom dodala: "Ali vanj sploh spustijo ljudi?" Čudilo jo je, kako se barva las tega dekleta oz. vilinke kar tako spreminja. "Všeč so mi tvoji lasje." je rekla in še dodala: "Ali mi misliš odgovoriti glede mesta? Če so vsaj ne sovražno razpoloženi do ljudi, kar pohitiva prosim."

Luthien je zagodrnjala in šepnila: "Kje so to mesto sploh nahaja?" Ni ji bilo povsem povšeči, da se mora kot ubežnica plaziti v vilinsko mesto. Res upam, da je blizu tega mesta tudi kakšen gozd ali vasica, kjer bi lahko preživela tudi naslednjih nekaj dni. je pomislila in vprašala: "Kako pa se imenuje to mesto?" Še tesneje se je zavila v plašč in dregnila Kiano, češ odpraviva se že. Bila je res precej lačna in kar ni si morala predstavljati trenutka, ko bo spet okusila hrano. "Daj, daj pojdiva že. Res sem zelo lačna!" je nestrpno priganjala Kiano in se z zanimanjem ozirala okoli.

((Lahko kar pišeš v tisto mesto?))

Siena je vstopila v trgovino in se razgledala po prostoru. Namrdnila se je, saj tudi trgovinica ni bila po njenemu okusu. A kaj, ko ima Zripo najboljše orožje. Je pomislila in se nasmehnila sama pri sebi. Bilo ji je v neverjetno veselje, da je morila ljudi in pa kradla, pa vendar prvega ni naredila že dolgo časa. Spomnila se je nekega dne, ko je odšla na vrt in videla očeta, ki je v roki držal bodalo. Stopila je do njega in ponudil ji je orožje, a ga Siena ni prijela. Samo gledala je očeta, kako je prebadal lutko...
"Khm, ti lahko pomagam?" je dejal nek stari gospod in stopil do Siene. Pogledala ga je in opazila, da je to stari gospod Zripo. Oče ji ga je namreč nekoč opisal.
"Ne hvala, že vem kaj bom kupila," se je zlagala Siena in stopila do police z bodali. Ni ji bilo prijetno v bližini "serijskega" morilca, pa čeprav je bila po eni strani to, tudi sama. Gledala je bodala in opazila eno, ki ji je bilo skrajno všeč. Ročaj je bil črne barve, nič posebnega, a Sieni je bil všeč. Prijela ga je in ga odnesla do blagajne.
"Vzela ga bom," je dejala in prodajalka, ki je delala tu še poleg Zripota, je pokimala. Siena se je še malo razgledala naokoli in zagledala neke zelo tanke verigice.
"Počakajte," je dejala Siena in prodajalka jo je pogledala.
"Rada bi eno tisto tanko verigico," je razložila in prodajalka je stopila do tiste police, ter jo prinesla na blagajno mizo. Vse ji je zaračunala, Siena je plačala in se odpravila nazaj na ulico. Morala si je najti dom.

(Kupljeno blago: bodalo z rezilom dolgim 30 cm, 3.000; tanka veriga, 1.000; skupaj, 4.000)

Rhina se je odločila, za vsaj majhno oborožitev in vstopila v trgovino. Mirno je stopila k policam in si ogledovala stvari za ubijanje in mučenje. Dvignila je napojček in si ga ogledala. Odložila ga je nazaj. Zagledala je orožje in z pogledom preletela zbirko. "Hmmmm..."je zamomljala in v roke vzela paketek nožev. Dala jih je nazaj in vzela manjše bodalce. "V redu bo" je rekla sama sebi in odšla do blagajne.
"Tole bom."je spregovorila Zripu, ta pa jo je pogledal in prikimal.
"Še kaj mogoče?"Jo je vprašal, ker pa je odkimala je prosil za plačilo.
"Izvolite,"je rekla izročila denar in vzela bodalo.
Odšla je na ulico.

(malo daljše bodalce, z rezilom dolgim 15 cm ¤¤ 1.500)

Belree je tiho vstopila v trgovino znamenitega Zriperja. V njej je bilo temno in precej zatohlo, a po stenah in policah so bili razstavljeni številni mučilni in borilni pripomočki. Najbolj so jo sicer privlačili strupi, zato je najprej pohitela tja, kjer so bili razstavljeni le-ti. Različne barve, cene in predvsem učinki so Bel prevzeli in skoraj fizično se je morala odtrgati od njih, saj bi zagotovo kupila kakšnega, če bi se še dlje zadrževala ob njih. V bližini je bil razstavljen prečudovit lok, ki je prav tako prebudil čarovničino zanimanje. A ker ni znala streljati z njim, se mu je brez večjih težav odpovedala. Ko si je pogledala še nekaj izvrstnega, a trenutno nepotrebnega orožja se je končno odvlekla do bodal. To je bilo orožje, po katerega je prišla in po nekaj minutah se je odločila, da si bo kupila dvajset centimetrov dolgo bodalo s ročajem smolnato črne barve. A bel ne bi bila ona, če se ne bi odločila še za nekaj mučilnega. Stopila je k polici, ki je ponujala različne pripomočke. Bič ji ni bil pogodu, saj so svetlostranci z njimi mučili konje, ki jih je imela rajši kakor lastnike. Tudi do okovov ji ni bilo, saj jih ni imela kam pritrditi. A bodeča veriga in žecike so jo resnično privlačile. Razlika v ceni je bila majhna, pa tudi učinkovitost obeh orodij je bila podobna. Belree je skoraj obupano razmišljala o nakupu obojega, a vedela je, da za to nima dovolj denarja. Čez nekaj časa pa je v oddaljenem kotu zagledala nenavadno bliskanje. Ugotovila je, da je bila to tanka, a močna veriga. Da jo je opazila, je povzročil majhen fantek, ki jo je očitno hotel kupiti. »Hvala, » je brezbrižno in temnostransko dejala Belree, in mu iz roke vzela verigo. Na poti do pulta je vzela še velik, a nezložljiv nož in ga skupaj s bodalom in verigo položila na pult. Na hitro je seštela, da jo je vso nakupljeno orožje stalo 5.500 zlatnikov, ki jih je vzela iz bolj polne mošnje, kot je mislila, da ta je. Novo opremo je dala v torbo in se odpravila iz trgovine…

((Kupila: Večji noži, nezložljivi:1.500
Tanka veriga: 1.000
bodala z rezilom dolgim 30 cm : 3.000 (črn ročaj)
=5.500, skupaj

Nakupljeno sem si že dodala v življenepis&dodala točke. Je to Ok?))

NPC:
Zriper je preštel denar in nekaj zamrmral v pozdrav.

[ja okej, jst ti bom še denar odštela]

Immer je tiho stopala po mračnih ulicah Min-Rimmona. Hodila je hitro, pravzaprav je že skorajda tekla. Že sama misel na Zriperjevo trgovino in predmete ki jih prodajajo v njej jo je navdajala z grozo ter niti v sanjah si ne bi mislila da se bo kadarkoli znašla tam. Vsaj prostovoljno ne. Preden je vstopila, je še za trenutek gledala v velika, lesena vrata pred sabo in počasi vdihnila in izdihnila. Položila je svoje delge, krhke prste na železno kljuko in rahlo potisnila navzdol. Vrata so se škripaje odprla in Immer si je zaželela da se nikoli ne bi odpravila v to trgovino. A zadnje kar je hotela je bilo, da bi se zdaj obrnila ter izpadla kot strahopetnica, zato je s svojimi tihimi koraki vstopila v zatohel prostor. V trenutku je na sebi začutila veliko pogledov, neprijaznih in sovražnih. Vedela je da so ti lahko pripadali le temnostrancem, kdo drug se sploh ne bi zadrževal v trgovini kot je ta. Na obraz si je nadela brezčuten izraz, a njene oči so jo kot vedno izdajale. Prav zaradi tega se je bala prodajalcu pogledati v oči ko je stopila mimo njega, a pogovoru z njim se kljub temu ni mogla izogniti. "Si se izgubila, mala?" Je zaslišala prodajalčev rezkav glas za sabo in počasi se je obrnila. Pogledala je nekam mimo njega, v ogromne nože za njegovim hrbtom. "Občutek imam, da se nisem. Saj je to Zriparjeva trgovina?" Ne da bi počakala na odgovor je stopila mimo njega ter upala da se ne bo več brigal zanjo. Svojo pozornost je posvetila nožom ki jih je že prej opazila. Roka se ji je samodejno dvignila k največjemu od njih in ga snela s police. Občutno prevelik. Niti najmanjše možnosti ni da bi ga lahko neopazno nosila naokoli. Skomignila je z rameni in ga odložila nazaj na polico. Sprehodila se je mimo bičev in podobnega orožja. Na sebi je še vedno čutila poglede temnostrancev ter v njenih očeh se je strah vedno bolj poznal: ni bila vajena biti v središču pozornosti, sploh ne tako neprijetne. Končno je našla kar je iskala, majhno, nevpadljivo bodalo. Previdno ga je vzela v roke kot da bi bil zaklad in se z konico rezila dotaknila blede kože, ki se je v trenutku predrla. Immer je pustila, da je kaplja njene rdeče krvi padla na že tako umazana tla trgovine, nato pa je obrisala rezilo v rob svojega plašča. Stopila je do prodajalca -spet je gledala mimo njega- ter ga nekoliko plaho vprašala: "Koliko stane?"

((malo daljše bodalce, z rezilom dolgim 15 cm ¤¤ 1.500
P.S.: upam da je vredu napisano. ))