Cesta med Min-Rimmonom in Ethirom

Nathaniel se je iz svoje kolibe napotil po dolgi in z jutranjim soncem obsijani cesti do Minn-Rimona. Saj je hotel priti na zborovanje v čikrajšem možnem času. Do Minn-Rimona je hodil kar precej časa, saj se je nekajkrat tudi ustavil da je spil nekaj požirkov vode.

Faith je hitro stopala po prašni cesti, ki se je vila po neprijazni pokrajini. Upala je, da ji bo kmalu uspelo priti do Ethira.

((prišel iz orožarne))

Kljub majhnim nogam so škrata le te hitro ponesle mimo varuhov mestnih vrat Ethirja proti divjim prostranstvom. Nekateri stražarji so škrata še pomnili medtem, ko so mnogi že zamenjali prejšnjo izmeno in so sedaj začudeno pogledovali proti majhni postavi. Toda pritlikavega moža ni nihče zaustavil. Pustilo so ga, da se je odšel kamor se je že pač namenil. Čeravno tudi sam ni vedel, kam sploh gre.

Kar nekaj časa je preteklo in večer se je že spustil, ko je Tronir v daljavi ugledal novo podobo, podobo mesta Min-Rimmonom. In, ker si vsekakor ni želel preživeti noči na prostem, so možgani poiskali zadnje kotičke sape v pljučih, prižgali rezervne motorje, da se je kakor miniaturna srna škrat pognal proti mestnim vratom.

((stekel v mesto))

Jason je stopal nekaj metrov izven ceste, v senci dreves. Plašč je slekel, a se ga v njegovi črni obleki vseeno ni povsem videlo. Zemlja ni bila blatna, a povsem postlana z listjem. Koraki niso bili nič kaj tihi, a vseeno se je Jason držal svojih načel in stopal izven ceste. Tako se je počutil bolj v svoji koži.
V daljavi se je dvigoval Min-Rimmonom, a tja ga ni ničkaj vleklo. Sam je bil namenjen v Ethir. Slišal je za za zastrupljevalca, ki napada mestne vode. ne da bi imela morala veliko pri tem, ampak nagradi bi mu prišla prav. Vendar se je mesto zdelo še daleč, in dan ni bil pretirano naklonjen potnikom. Jason je zagodrnjal, zavil in stopil na cesto. V trenutku je začutil rahel piš v laseh in korak je postal lažji. Temno mesto se je manjšalo za njegovim hrbtom, medtem ko se je svetlejše približevalo. Ni svetlejše, se je opomnil Jason, odkar so na oblasti temnostranci ni za svetlostrance nikjer svetlega prostora. Oči so se mu v jezi zableščale, ko je pogledal čez ramo proti Rimmonomu. A čas za maščevanje in končno svobodo svetlostrancev bo prišel kdaj drugič... sedaj se mora posvetiti nalogi. Z upanjem je pomislil, da je lahko še pred mrakom za mestnimi vrati. Sonce še ni zahajalo in časa še ni primanjkovalo. Le koraka nesme upočasniti....

[Prišel iz Min-Rimmona]

Takoj zatem, ko se je starec skupaj z škratjim spremljevalcem znašel zunaj mesta in mu je velikansko mračno obzidje stalo za hrbtom, je Framling začutil neizmerno olajšanje. Počutil se je, kakor da bi po neizmerno dolgem času končno stopil iz kletke bolečine in hudobije in spet zavohal svež zrak in občutil veter na svojem obrazu. Ni več pomnil, kdaj je nazadnje stopal po tej cesti, kajti preveč časa je prebil v Min-Rimmonu, da bi to še pomnil. A zdaj mu je bilo vseeno, svobodo je dosegel in že to mu je zadostovalo. S prihodnostjo se ni mislil obremenjevati, ampak je raje puščal, da bo sama ubrala svoja pota. Še pred dnevi ne bi niti pomislil, da bo temnemu mestu obrnil hrbet, tako da je bilo v škratovem prihodu na delu morda kaj višjega - usoda.
Z radostjo v očeh je zrl po prostrani divjini, ki se je razprostirala proti oddaljenim hribom, proti sivemu nebu, ki se mu je zdelo mnogo prijaznejše, kot v mestu in po nerodovitni zemlji, ki mu je bila kot mehka preproga. Prav res je bil zadovoljen že s tem.
V vsem svojem razmišljanju je povsem preslišal škratove besede in tako se je njegove prisotnosti zavedel šele pozneje, ko je bilo meso že precej za njima, medtem ko so gore pred njima hitro rastle. Framling se je poti deloma še spominjal in tako je vedel, da je pred njima prelaz, ki se bo nato spustil v zeleno in rodno dolino, kjer stoji mesto Ethir. "Vidite, življenje je res zanimivo. Povsem brez cilja kreneva na pot, pa je pred nama že prva naloga. Pomoč drugim ni nikoli zaman, saj si človeške misli marsikaj zapomnijo, srca pa še več. In potem, ko najmanj pričakuješ, ti prav oni lahko pomagajo iz zagate, ki bi te brez pomoči pokončala. Seveda govorim o ljudeh, ki srce imajo." Starec je utihnil, saj je daleč naprej na poti uzrl postavo, ki se je počasi približevala. Framlingu se je dozdevalo, da oseba koraka v isti smeri, saj ji je uziral hrbet, a očitno je stopala počasneje od dvojice. Močan veter, ki se je zaganjal preko pustinje, je razpihaval starčevo dolgo brado in njegov temni plašč, ki mu je segal vse do tal. Framling je stopal precej hitro in gibčno, saj je bil poln energije in palico je urno zabadal v tla. Teren se je vse bolj dvigal, na obeh straneh poti so se začele pojavljati skale in bližnje gore so nakazovale, da je prelaz vse bližje. Prav tako se je tudi kakovost zraka izboljšala, saj ni bil več tako zatohel, kakor v pustinji okoli Min-Rimmona.

((prišel z osrednjega trga v Min-Rimmonu))


Ponosno je škrat korakal ob starem sopotniku. Končno je namreč vsaj približno ponovno čutil nekakšno notranjno radost, ko je zapustil mesto teme. Ogenj veselja se je iskril v očeh, ko je pogled malega moža potoval sem ter tja po pokrajini. Nenadoma je vidni organ trznil. Luknja v bradi, ki je predstavljala usta, se je razširila v širok nasmešek, ko je škrat ugledal ob poti nekaj lesketajočega. Izurjeni oči kovača so hitro prepoznale material, ki je bil mojstru izdelovanja raznih napadalnih in obrambnih reči še kako zelo pri srcu. Kovina. Z velikim, že skorajda otroškim navdušenjem, se je Tronir pognal proti svojemu odkritju. V tistem trenutku se ni več menil za besede, ki jih je izgovarjal sogovorec, niti za nekakšno podobo, ki jo je trenutek poprej ugledal v daljavi. Vse, na kar so bile njegove oči prikovane, je bil ta kos kovine. Sijaj ga je privabljal in skorajda bi lahko rekel, da ga je lahko zavohal. Kakor starš poboža svojega potomca je močna dlan pogladila najdo, ko je bojevnik padel na tla. "Moje, moje, moje." Previdno, povsem ne meneč se za okolico, so prsti poprijeli po odkritju. Počasi so blazinice zagreble v prst ter izkopale kovino. Z radostjo, ki se je izrisovala na obrazu, je Tronir pospravil svoje odkritje. Ljubosumno se je ozrl naokrog, če mu namerava kdo ukrasti, kar je našel ter se nato dvignil kakor, da se ne bi pravkar nič zgodilo. Našel, jaz sem našel! Kdo je tisti tam? Mogoče je tat! Z močnim glasom, ki ga tako mali postavi skorajda ne bi pripisali, se je škrat zadrl na neznanca pred dvojico. "Oi! Kdo si?"

Jason se je mrko ozrl.
Klic je prišel z strani Min-Rimmonoma in Jason je sam pri sebi preklel svojo neprevidnost. Moral bi se izogniti poti. Zatipal je za skritim bodalom. res si ni želel boja, a v Rimmonom si tudi ni želel. Natančneje si je ogledal prihajajoči postavi.
Prvi, pritlikavec, ki se je oglasil, je v rokah zaščitniško stiskal kos železa. S to nekoliko otroško kretnjo in veliko brado nikakor ni deloval nevarno. škrat je se je opomnil Jason in se skoraj lopnil po čelu za tako očitno napako. Ampak škrat ni deloval nevarno, bolj ga je skrbel starec zraven njega. Več kot očitno čarovnik. Jason je zopet zaklel. Čarovniki so nevarni nasprotniki in res se ni želel zaplesti z kašnim od njih, še posebaj če je močnejši od njega. Vseeno je obstal sredi ceste in počakal na potnika. Morda pa nista na temni strani. Toda kaj bi potem počela v Minu?

Framling si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil ob Tronirjevi reakciji, ko je uzrl kos kovine, ki je ležal ob robu ceste. Počakal je, da je škratji mojster stekel do svoje dragocenosti in jo na dolgo in široko občudoval, sam pa je medtem z nekoliko počasnejšim korakom stopal naprej. Tujec pred njima, je bil vse bližje, a kolikor so lahko razločile starčeve oči, ni spadal med nadute plemiče, ki so živeli v Min-Rimmonu, saj po videzu sodeč ne. V Framlingovi glavi, se je počasi začela oblikovati misel o prihodnjih načrtih, a dokler čas ne bo pravšnji, jih ni mislil razkrivati. Dobro je vedel, da so zelo negotovi in mračni časi, Tema pa je močna zgolj zato, ker Svetloba ni organizirana, nima enotnega voditelja in skupnih interesov. Mnogi dnevi samotarjenja sredi sovražnikovega teritorija so pri njem vzbudili najrazličnejše načrte, ki so se mu sprva zdeli zgolj fantazija, a zdaj so nenadoma postali mnogo lažje dosegljivi, kot kdajkoli poprej. Forestu je manjkal povezovalni element, ki bi združil rase in jih podal v skupni boj proti Temu in prav ta trenutek slednji morda vstaja.
Ko je škrat nespametno zavpil in s tem pritegnil mladčevo pozornost, ki se je zasukal in obstal, se je starec zazrl v njegov rosno mlad obraz in pri tem razmišljal o njegovi prihodnosti. Prav lahko bi to postal velik kralj, kajti na njegovem obrazu ni bilo kančka hudobije, a življenje je bilo vselej tako, da je tudi največje upe skrenilo s poti in le peščici dovolilo doseči svoj cilj. "Orožja ne boš potreboval mladenič" mu je mirno odvrnil starec, ko se mu je dovolj približal. "Tvoja poteza je preudarna, a tokrat nepotrebna. Sama sva le še ena izmed mnogih vandrovcev v mračnih deželah, ki jih je dandanšnji vse preveč. In če se sprašuješ, zakaj prihajava iz Min-Rimmona, bi tudi sam tebe lahko povprašal, kaj počneš na sovražnem ozemlju." Čarovnik se je rahlo nasmehnil in oprt na svojo dolgo palico stopil nekoliko bližje k mladeniču. "Ne dvomim, da ima vsak izmed nas na jeziku nešteto vprašanj, a ne kraj in ne čas nista dobra zanje. Raje pohitimo Ethirju naproti, saj domnevam, da tudi tvoja pot vodi tja in šele tam lahko naša radovednost pride na plan." Framling se je z zamišljenim obrazom ozrl proti oddaljenem Min-Rimmonu, ki je bil le še črna lisa na obzorju, a vendar je bil preblizu, da bi svobodno trgovali z besedami. Starca v mestu ne bo nihče pogrešil, a škrat, povrhu vsega še svetlostranec, je povsem druga stvar. Prav lahko bi se zgodilo, da bi kdo poslal za njim, čarovniku pa ni bilo niti najmanj do tega, da bi se morali spopasti.

Izpod košatih obrvi je proti tujcu švigal sumničav pogled, ki ni obetal nič dobrega. Skoraj zagotovo se je neznanec pojavil tamkaj samo zato, da bi mu ukradel mali zaklad. Ljubeznivo je škrat pobožal svoje odkritje, ko je ljubosumno še zmeraj zrl proti človeku. Bolj sebi kakor drugim je zašepetal besede iz bogato razraščene brade. "Moje, sam moje." Toda kaj storiti z nebodigatrebo, ki je imel skoraj zagotovo temačne zločinsko tatinske načrte? Tronir je dobro vedel, kako se obračuna s takšnimi, ki si želijo lastnino drugega. Še posebej, če gre za kovino. Odseka se mu dlan.
Zvok udarjanja ščita ob oklep je zavel skozi bližnjo okolico, ko se je mali bojevnik premaknil. Še zmeraj nasršenega pogleda je zrl proti neznancu, ko je pospravljal najdeno kovino. V okrepljene rokavice je prijel ročaj svojega orožja, ko je opazil, da tujec otipava samega sebe. Vedno manj mu je bilo všeč, da sta morala ravno sedaj naleteti na tega neznanca. Vendar kdo je bil on, da bi presojal o namenih nekoga drugega? Raje se je tako, čeravno ne ravno prijaznega pogleda izpod obrvi, postavil ob bok starcu, ki je sprva poprijel po diplomatski bilki. Toda ne glede na vse je hotel biti Tronir pripravljen na kar koli in pri tem kar koli je bila tud všteta možnost boja. Šele, ko je sopotnik končal je škrat pristavil še svoj delež ter prhnil predse. "Toda jaz se vseeno ne bom branil, če mi poveš, zakaj tako poželjivo gledaš mojo kovino. " Kakor v potrditev svojih besed je mali bojevnik dvignil svoje orožje ter ga spustil, da je zadelo ob rokavico, ki ga je že čakala in ujela. Za razliko od Framlinga je bil Tronir prav po škratovsko nezaupljiv, k čemur je delno pripomogla tudi nedavna najdba. Ena izmed stvari, ki je škratom namreč draga je tudi kovin. Da seveda ne omenjam vsega zlata, draguljev ter podobnih bleščečih zadev, ki jih je mogoče najti v zemlji in kamnu.

Jason je že prasnil v smeh a se je nekako zadržal. Škrat ga je nezaupljivo gledal le zaradi tistega malega kosa kovine? "emm, ja, moram reči da me tista kovina nič kaj ne mika, tako da brez skrbi." Pogledal je čarovika in oči so se mu poblisnile, vendar ne tako sumičavo kot prej. "če sta res to kar trdita, lahko nadaljujemo pot skupaj. A vseeno.. zaenkrat držimo distanco." Bledo se je nasmehnil. "Min je daleč za nami, a Ethir še ni blizu. Tja sem nameraval priti še pred zahodom. Tako da... ni časa za postvanje" Že se je zavrtel na petah, a se je ustavil in zopet obrnil "čeprav, vseeno, ne zdita se mi značilna temnostranca. Zakaj točno sta namenjena v Ethir?" Ne da bi počakal na odgovor se je obrnil in nadaljeval pot.

"Ne skrbi mojster škrat, ta kovina je zgolj tvoja in ne verjamem, da bi bil med nami kdo, ki bi ti jo poskušal vzeti" je Framling pomirjujoče dejal razburjenemu škratu, nato pa pozornost znova posvetil nezaupljivemu mladeniču, ki ju je pravkar ogovoril. Čarovnik si je pozorno ogledal njegov obraz, ki je razodeval silno mladost in še precejšnjo neizkušenost, medtem ko bi ga po postavi že lahko uvrstil med borce, saj ni bil majhne in zakrivljene rasti. "Moraš vedeti mladenič, da je škratji rod že od nekdaj silno povezan dragocenostmi kamnin in vsega drugega, kar je moč najti v zemlji. Zato te naj ne preseneča njegovo vedenje. Videz pa mnogokrat vara in prav prvi vtis zna biti usoden, če si nepreviden." Škrat je kajpada svojo dragocenost še zmeraj močno stiskal pri prsih in verjetno jo bo še vso preostalo pot, kar pa Framlinga ni vznemirjalo. Navsezadnje so bili škratje znani kot veliki rudarji in kovači in če bi bil ta kaj drugačen, bi starca vsekakor presenetil.
"Resda ni, saj ceste postajajo vse nevarnejše" je resnobno prikimal Framling, ko se je za mladeničem odpravil polagoma naprej. Dan se je počasi začel prevešati v večer, nebo je postalo še temnejše in s severa je preko hribov prišla rahla večerna sapica, ki je nekoliko olajšala težino, ki je vladala tej pustinji. "Značilna temnostranca?" je ponovil starec in planil v smeh. "Kakšni pa so značilni temnostranci? Mar nosijo posebna znamenja na čelu, ki jih ločijo od svetlostrancev? Ne sklepaj prehitro fant, saj to nikoli ni pametno. Temnostranci niso zgolj kruti, neusmiljeni in ošabni že na videz, o ne. Lahko so prav nežni, medtem ko v sebi kujejo načrt, kako te bodo pogubili na najhujši način. A naj te pomirim, midva nisva temnostranca. Sam sem sicer dolgo živel v Min-Rimmonu kot berač z namenom, da bolje spoznam svoje nasprotnike, a v srcu sem vselej ostal zvest Svetlobi. Mojster škrat pa se je po nesrečnem naključju znašel v leglu teme." Framling je utihnil in preko rame pogledal škrata, ki je stopal za njima in se še zmerom posvečal predragi kamnini. "V Ethir sva se odpravila zato, ker naju Min-Rimmon ni več niti malo mikal, dovolj hudega sva tam doživela, poleg tega pa želiva storiti nekaj koristnega za ta svet in mu pomagati, da bo spet uzrl svetlejše dni. Pomoč ubogim je prvi korak v tej nalogi." Starec je nekoliko pospešil korak, da se je znašel skorajda tik za mladeničem, a njegovi koraki so bili tako tihi, da slednji tega sploh ni opazil. "Kakšni opravki pa tebe vodijo v Ethir?" Medtem so že prišli do prelaza, hribi okrog njih so jih obkolili in pred njimi se je razprl pogled po širni zeleni dolini z oddaljenim Ethirjem, v središču gozdnega morja.

Čeravno je mali mož delno sprejel povedano, neznancu še zmeraj ni povsem zaupal. Tatovom namreč niti laži niso bile povsem tuje torej je bilo povsem mogoče, da se je tujec pretvarjal. Torej je imel škrat več kakor dober razlog, da sekire ni pospravil nazaj na hrbet temveč jo je med korakanjem še zmeraj pestoval. Niti rahel vetrič, ki je zapihal po pokrajini, pogled na človeško mesto Ethir, ki se je v daljavi kopal v zeleni pokrajini ali prijazne besede starca niso bile dovolj, da bi Tronir umaknil svoj pogled z novopečenega člana dvojice, ki je tako postala potujoča trojica. Naj kar govori kaj hoče. Dobro vem, da si v svojem črnem srcu želi moje kovine. Toda ta je samo moja in noben človeček mi je ne bo ukradel oziroma sploh poskušal to! Samo, da ga dobim ter potrdi moje sume pa bo padla sekira. Za njo pa še kaj drugega pač odvisno od tega, kaj bo ostri rob zadel.
Nenadoma je v majhna ušesa priplaval zvok konjskih kopit. Sunkovito se je škrat obrnil ter med obračanjem z hrbta potegnil še ščit. Pogled bojevnika male rase se je zožil, ko je v daljavi uzrl dviganje prahu. Vendar pa je večje kamenje onemogočalo očem, da bi lahko razbrale kaj več. Toda ni bilo potrebno čakati dolgo, ko se je izza zadnjega ovinka prikazal črni jezdec na kot noč temnem konju. Plašč je divje plapolal, ko se je hitro premikajoči se okoliški veter igral z njim ter vzbujal vtis kakor, da bo jezdec kar poteptal bitja na cesti. V zadnjem trenutku se je ustavil, da so manjši kamenčki, ki jih je bilo po cesti polni, odleteli v zrak ter se glasno odbili od škratovega oklepa. Izpod črne kapuce se je zaslišal sikajoč glas, ki je trojico pozival k obrazložitvi, zakaj se nahajajo tukaj. Toda preden je Tronir odgovoril temačnemu neznancu je svoje besede namenil sopotnikoma. "Pojdita naprej. Bom že jaz poskrbel za tega." Šele nato je svoj pogled ponovno obrnil v jezdeca, ki je vzvišeno zrl na bitja pod seboj ter ga ogovoril. "In zakaj bi ti moral obrazložiti to? Nikomur nisem dolžan razlagati svojega razloga za pohajkovanje po pokrajini."

Tudi Framling je kaj kmalu zaslišal topot konjskih kopit in ko se je zasukal, je v daljavi uzrl mračno pojavo, ki se jim je z naglico bližala. Jezdec v črnini, na črnem konju kajpada ni deloval vzpodbudno, a starec je vedel, da je zdaj treba ostati razsoden. Že je mislil podvzeti glavno besedo, kar ga je Tronir prehitel in se sam usločil pred postavo, ki se jim je zdaj povsem približala in vzišeno obstala v njihovi neposredni bližini.Takoj, ko je ta spregovorila, je čarovnik prepoznal za koga gre, kajti v dneh bivanja v prekletem mestu, je spoznal najrazličnejše osebke in ena izmed njih je bil nadut plemič v službi vladarja mesta, ki se je nadvse rad izživljal nad slabotnejšimi od njega. Lord Donorin.
Preko starčevega spokojnega obraza je šinil gnus, ko se je zazrl v zakrit obraz, a nekaj mu je reklo, naj uboga Tronirja. Res je bilo, da starca ne bi prepoznal, saj je v mestu mrgolelo beračev, a nikoli se ni vedelo, kako prebrisan je bil ta Lord. V starcu bi lahko prepoznal čarovnika in potem bi se stvari zasukale le še slabše, poseg po magiji pa je bila skrajnost, ki je Framling ni prakticiral. Tako se je zasukal nazaj k Jasonu, ki je borbeno zrl v mračnega nasprotnika in ga držeč za ramo popeljal naprej. "Poslušaj škrata. Nekaj mi pravi, da mu tokrat ugodiva, saj nikoli ni pametno, če se nas naenkrat razkrije preveč. In mislim..." Čarovnik je pomolčal in se preko ramen še enkrat ozrl proti postavi na konju. "Mislim, da je tu zaradi Tronirja. Sam pa te vabim, da mi medtem poveš kaj o sebi, saj sem ti jaz nekaj svojih malenkosti že zaupal." Starec se je medtem še bolj zgrbil kot poprej in s tem zakril skoraj celoten svoj obraz, palico pa je močno stiskal v desnici, v morebitni pripravljenosti po ukrepanju.

Jason je srepel v konjenika. Zdelo se mu je, da ga je Framling prepoznal, in tudi njemu glas in način drže nista bila tuja. A oseba na konju se mu je prj zdela kot nekdo, ki ga je srečal v sanjah kot nekdo, ki bi ga kdaj resnično spoznal. Vse povezano s to osebo je bilo zamegljeno in nedoločeno. Še vedno je bil pripravljen na boj, ko ga je čarovnik potegnil na stran. Jason se je na začetku uprl, a nato popustil. Še en pogled je pred tem vrgel na škrata. "In kaj sploh potrebuješ vedeti o meni?" nasmejal se je "kot prvo, da nebo pretiranih nesporazumov: Po naravi sem samotarsko bitje. Ne sklepam prenaglih prijateljstev. Ne sili vame pa se bomo dobro ujeli" Zamišljeno je pogledal v smer, kjer naj bi potekal boj, a zaradi dreves ni videl ničesar. Zato je le zavzdihnil in pogledal v nebo "Trenutno sem namenjen v Ethir... na pomoč bi se reklo. Gotovo ste že slišali za tistega zastrupljevalca? Nameravam ga ujeti. Menda nagrada ni ravno majhna in vseeno nemoreš celo življenje preživeti s potikanjem po hribih. Pa že zdaj sem ti izdal več kot bi nameraval" Zarežal se je ter se naslonil na bližnje drevo. "to je zaenkrat največ, kar ti lahko izdam. Torej, zakaj sta vidva namenjena v Ethir? In kako to da si prepoznal tistega jezdeca?"
Zamišleno se je razgledal po gozdu "raje govoriva hitro. Mogoče bo škrat potreboval pomoč. Pri tej rasi nikoli neveš, kaj bodo storili."

Kaithlyn se kljub že prej neprespani noči odločila, da nebo zapravljala časa v Ethirju, saj ji burne misli tako ali tako niso pustile zatisniti očesa. Imela je osebne opravke v Demenskem gorovju, kjer je iskala notranji mir, a se ji je zaradi še zelo živih spominov žalost le spremenila v jezo in željo po maščevanju. Vedela je, da zna biti potovanje posameznika po teh dokaj neobljudenih poteh ponoči zelo nevarno, a po resnici povedano ji je bilo vseeno. Že odkar je bila na poti, je skrivala obraz pod veliko kapuco svojega plašča in delovala kakor se da nevpadljivo. Spenjala si je lase za vrat, in s pomočjo kapuce ter velike sekire in loka na hrbtu, ni nihče izpraševal njene »moškosti«.
Ko je na zemljo padel mrak, so se iz daljave videle le še drobne luči Ethirja, a je nekaj popolnoma drugega zmotilo njene odsotne misli. Ob pričakovanju neobljudene ceste, se s to logiko očitno niso strinjale štiri temne postave, in kakor je lahko iz daljave razločila je bil eden jezdec, nižjega pa je ocenila kot škrata. Zavila je z makadama in hreščanje kamenja pod njenimi nogami je zamenjalo tiho ugrezanje snega v sencah dreves. Ko je prišla relativno blizu neznancem je opazila obrambno držo škrata in začutil izrazito sovražno energijo. S prednostjo dobrega vida in sluha, je slišala pogumne besede škrata, a bolj kot to jo je zmotila neverjetna podobnost med dogodkom, ki se je zgodil poprejšnjo zimo. Zasnežena pokrajina, smrtna tišina, iz oči v oči si strmita pogumen škrat in pokvarjeno temno stransko bitje. Skozi misli ji je šinil boleč spomin na vonj po razkrajajočem mesu in s krvjo prepojenem snegu. S polno sovraštva je s hrbta snela lok in v vidno področje stopila z napeto tetivo, usmerjena proti jezdecu. »Izgini nazaj od koder si se privlekla… golazen. Če se ga dotakneš… prisežem…« je izrekla z močnim rezkim glasom. »… da tudi če te najdejo, te nebo nihče prepoznal. Moje puščice vedno dosežejo svoj cilj.« Lok je še vedno ostajal natančno uperjen v jezdečev život.

Konjenikova glava je počasi sledila odhajajoči dvojici. Toda čeravno je konja jezdec hotel pognati za njima mu je na poti še zmeraj stal mali bojevnik, ki je povzročal hrup z udarci sekire ob ščit ter tako plašil konja, da le ta ni upal priti bližje škratu. Tako pristašu temne strani ni preostalo drugega kakor, da odneha ali sprejme izziv. In vsekakor ni bilo v njegovi krvi, da bi odnehal. Vsa nadutost, ki se je nahajala pri temačnežih, je že marsikdaj popeljala katerega izmed njih na drugi, nematerialni svet.
Pogumno je jezdec seskočil z živega prevoznega sredstva, da je ob dodatnem vetru črni plašč zaplapolal ter je kapuca padla z glave. Tronirjevemu pogledu se je razkril obraz mladega človeka, ki se mu je že od daleč videlo, da je iz višjega sloja. In prav tako je bilo pri priči opaziti, da je mladenič polen misli o svoji vsemogočnosti. Tako ni prijaznemu škratovskemu bojevniku preostalo nič drugega kakor, da soborcu prijazno v glavo vtepe nekaj ponižnosti. "Odmakni se mi pritlikavec. Nimam se časa igrati s teboj. Če me takoj ne ubogaš bom uporabil silo. V bistvu bom tudi za tvoje kaznovanje uporabil meč." je v vsej svoji snobovski drži zaklical mali človek proti nasprotniku. Toda Tronirja ni to prestrašilo. Ne, še pomagalo mu je, da se je še bolj glasno in iskreno zasmejal sovragu. Vendar pa preden bi mali mož lahko kaj izzivajočega zaklical v odgovor je usoda prinesla na pot dodaten zaplet dogodkov. Ali pa so bili to morda bogovi? Mogoče so imeli vmes prste celo predniki, njihove brade ali pa brade, ki so obstajale v tistem trenutku? Vsekakor je nekdo skorajda moral imeti nekaj vmes. Toda pustimo ugibanje o tem za prihodnjič ter se raje posvetimo dogajanju. Ob strani, povsem v kotu svojega vidnega polja, je namreč škrat ugledal nekakšno premikanje. Ne vedoč, ali grem morebiti za veter, ki se poigrava z rastlinjem ali pa za še enega potuhnjenega sovražnika, je svoj pogled Tronir za drobec časa preusmeril tja. In to je zadostovalo, ob besedah ter proti jezdecu napetemu loku, da je mali mož kaj hitro ugotovil, da je očitno lokostrelec ali lokostrelka na njegovi strani. Za sedaj.
Temačnež, ki je ugotovil, da je tokrat v nemoči kljub zaverovanosti vase, je sikajoče izrekel proti nasprotnikoma nekaj groženj v stilu 'Samo pazita se, bom že pripeljal z seboj več ljudi.' ter se ponovno povzpel na jezdno žival. Z močnim udarcem je le to obrnil ter odgalopiral v daljavo. Šele sedaj je imel škrat dovolj časa, da se je lahko spodobno in radovedno ozrl proti neznani osebi. In kakšno presenečenje ga je čakalo tedaj. Pred njim se je namreč nahajala ženska. V trenutku je obraz dobil ponovno značilno zmrdujočo se podobo škratov in se je zaslišal globok glas. "Nisem potreboval pomoči. Sam bi ga lahko premagal. In kdo si ti? Pri moji bradi, če si se namenila ukrasti mojo kovino ti lahko kar takoj sedaj povem, da to ni dobra ideja. Ako ti je namreč kaj do vseh svojih udov." Nikakor Tronirju ni uspelo, da nebi niti med pospravljanjem ščita in sekire nazaj na hrbet še zmeraj sumničavo pogledoval proti neznanki.

"Prav, si bom zapomnil" je prijazno odvrnil starec, ki je deloval spokojno kot zmeraj. Očitno ga temni jezdec sploh ni vznemirjal, ali pa ni kazal znakov tega. "A pri tem nekaj moram dodati, saj me preveč srbi jezik, da bi besede obdržal zase. Če se ti zdi, da sem silil vate, očitno še nisi okusil srečanj s pravimi temnostranci, kajti potem bi vedel, kaj je pravo siljenje. Če že potujem z samotarjem, pa lahko izvem vsaj to, kam gre, mar ni tako?" Framling se je nasmehnil in se nekoliko prestavil. Dolga hoja ga je že nekoliko utrudila, saj je minilo precej časa, kar se je tako potepal po svetu. Zadnjih nekaj mesecev je tako prebil večinoma sedeče ali ležeče, kajti tako je bilo najpametneje preživljati čas v mestu, kakršno je bilo Min-Rimmon.
"Mladenič, očitno imaš še slabšo glavo od moje, ki mi na ramenih stoji že več desetletij, če tako slabo slišiš. Povedal sem ti razlog mojega potovanja v Ethir in če si nisi zapomnil, je to tvoj problem. Vsega se mi ne ljubi ponavljati, povem lahko le, da je podoben tvojemu." V starčev glas je prišel rahel podton nestrpnosti, ki do sedaj še ni bil opazen. Kraj, kjer sta stala z Jasonom, je bil s treh strani obdan z visokim drevjem, na eno stran pa se je razpiral proti prelazu, kjer ga je prečkala pot. Od tod se ni videl kraj, kjer se je nahajal črni jezdec, a Framling je lahko razbral, da se je nekaj spremenilo. Zazdelo se mu je namreč, da se je pojavil še nek tretji glas, ki pa je kljub surovosti zvenel precej visoko in bi tako posledično lahko pripadal ženski. "Kako pa veš, da sem jezdeca prepoznal? In če sem ga že, je to moja stvar, mar ne?" Navihano je pogledal mladeniča in se nato zasukal, ter s počasnimi koraki krenil proti prašni cesti. "Res je, nikoli ne veš" je zamrmral sam sebi in stopil izza drevja, ter se razkril prizorišču. Kar je videl, ga je silno presenetilo. Jezdec je urno galopiral nazaj proti črnemu mestu, Tronir je razkoračen stal sredi poti, v njegovi bližini pa je stalo še tretje bitje - človek in povrhu vsega še ženska. V roki je stiskala lok in po postavi bi lahko bila moški, če ji ne bi vzhajajoči mesec razkril nežnih potez obraza. "Se mar tako govori z nekom, ki je zaradi tebe tvegal glavo mojster škrat?" je glasno spregovoril čarovnik in se opirajoč na palici počasi približal dvojici. "In dvomim, da bi ga lahko sam premagal, kajti prišlec ni bil običajen sel vladarja Min-Rimmona, pač pa sam Lord Donorin. Res se rad petelini, a njegove spretnosti v bojevanju niso zanemarljive. Čudi me, da se je dal tako zlahka pregnati..." Čarovnik je utihnil in se potopil v svoje misli. Kolikor je poznal tega Donorina, je lahko vedel, da je izvrsten mečevalec. Na ulicah je zelo rad dokazoval svoje spretnosti in se naenkrat spopadel z večimi vojaki zgolj zaradi zabave in ni bilo malokrat, da so vsi štirje, s katerimi se je mečeval, končali na tleh v luži krvi. Framling se je vse bolj bal, da ga ne bo mogoče tako zlahka pregnati in zdaj mu je na srce padla mračna slutnja. Roganja škrata že ne bo prenesel in če bo potrebno, mu bo sledil na konec sveta, da se mu maščuje.
"Ne vem, kakšna usoda te je pripeljala na ta kraj, a prišla si v pravem času" je mirno dejal starec in se približal neznanki. "Sami smo namenjeni v Ethir in če nas želiš spremljati, si dobrodošla. Kolikor sem zasledil, premoreš obilico poguma in to ne bi smel biti problem. A sam pogum brez znanja, ni vselej dovolj." Framling se je resnobno ozrl po okolici in pri tem ošinil škrata. "Najbolje bo, da se dolgo ne obiramo tukaj, saj me obhajajo mračne slutnje in noči so še posebej nevarne zanje. Besede lahko počakajo na primernejši trenutek." Mesec so medtem zakrili gostejši oblaki in zdaj je vladala skoraj popolna tema. Čarovnik je zaradi tega palico vzdignil v zrak in na njeni konici je zažarela majhna svetloba. Njena moč je bila dovolj velika, da je osvetljevala bližnjo okolico, a premajhna, da bi jo opazili iz daljave. "Sence Min-Rimmona se v mraku nevarno podaljšajo in ni jih malo, ki so prav tedaj padli v njihove kremplje. Mene pa prav nič ne mika spet priti tja." Zadnje besede je čarovnik spregovoril precej tišje, medtem ko je že počasi zakorakal proti oddaljenim lučem Ethirja.

Temna postava je nekaj zasikala proti malemu bojevniku, a zaradi oddaljenosti ni razumela kaj. Nato se je le še spravil nazaj na svojega konja in odgalopiral v smeri Min-Rammona. Šele, ko je bil izven dosega, je povesila svoj lok in pospravila neuporabljeno puščico. Pozornost je nazaj usmerila proti škratu, ki je že pospravil svoje orožje. Obrnjen proti njej je prvi prekinil tišino. Srh je prevel njeno telo. Preveč znan obraz se ji je prikazal pred očmi, ušesa so ji uslišala predomač glas . Le, da lastnih le teh že od prejšnje zime leži v miru pod grobo Demensko prstjo. Odsotno je pogled usmerila vstran in njene misli so mrzlično prehitevale ena drugo. Ta obraz, iste košate obrvi… celo enaka drža sekire… ne more biti!… temno je - vsaka krava je ponoči črna. Ni neobičajno za škrate, da prečkajo to zemljo… zdaj se že lasten um se poigrava z mano. Močneje je stisnila lok v svoji levici. Dobro se je zavedala, da ni bil njen izgubljeni prijatelj, a nekje globoko v srcu je hotela da bi bil. Zaznala je prisotnost še tretje osebe. Takrat se je zavedla, da ji je škrat že ves čas nekaj govoril, a ni slišala nič drugega kot nekaj v zvezi s »kovino« in »njegovo«. Ni se še dobro zavedla, ko je že preveč blizu sebe zaslišala ugrezanje snega. Zmedeno se je ozrla, ko je zagledala visoko osivelo postavo, ki se je počasi približevala. Trenutno ogroženost so pregnale starčeve modre in tople besede. A bila je jezna nase, da se je tako nepremišljeno izpostavila, še bolj pa, da ni bila dovolj pozorna na okolico. Kljub že trdi temi, je v starčevih očeh zaznala dober namen in iskrenost. Po prijaznem povabilu, da bi obrnila smer in se z njimi vrnila v Ethir se je ozrla v nasprotno smer, kamor je bila prej namenjena. Čeprav ji je telo kričalo po počitku, ter um že trpel za nespečnostjo, kar si je razlagala z nemalo prej izkušenimi prividi in prisluhi, ponudbe ni mogla sprejeti. Ne od popolnega neznanca in ne ob tem času. Iz ust je spravila le en tihi in nezaključeni: »Moram…« Morala je priti v Ephel Duath in do takrat ne bo zatisnila očesa. Brez nadaljnih besed, si je pospravila lok in nadaljevala korak v že prej načrtani smeri.

Majhna ušesa so presenečeno trznila, ko se je izza hrbta malega bojevnika zaslišal glas starca. Pa ne zaradi meseca, ki je nežno razsvetlil vedno bolj temno pokrajino, mrzlega vetra ali zvoka hitro oddaljujočih kopit. Ne, v še večjo nejevoljo je škrata spravilo to, da se mu je nekdo očitno priplazil za hrbet. Srepega pogleda je oči usmeril proti podobi osivelemu Framlingu. Košate obrvi so še bolj stisnilo, ko je človek spregovoril ter so besede dosegle malega moža. Nič kaj ni namreč borcu ugajalo, da je nekdo samo namigoval, da bi ga lahko nek človeški mladič premagal v boju. Že sama misel na to se je zdela Tronirju absurdna kaj šele, da bi se mu to nekdo upal vrči v bradati obraz. Tako je odgovor prišel izgovorjen z še globljim glasom, kakor je škrat drugače govoril. "Govoril bom kakor bo meni ugajalo. Pri moji bradi pa si upam zatrditi, da bi ga z lahkoto premagal. Nekakšen človeški mladič ni kos meni, ki sem se skorajda rodil z orožjem v rokah." Užaljeno je bojevitež ponosno stopil mimo starca, ki je izvajal nekakšen hokus pokus s svojo palico. Čeravno povsem odkrito tega ni želel priznati za nič na svetu so bile predhodno besede izrečene besede skorajda povsem resnične. Pomoč neznanega dekleta je bila namreč vsekakor dobrodošla ne glede na to, da Tronir ni prav nič dvomil, da mladeniča ne bi bil sposoben sam premagat. Urnega koraka, kakor pač lahko predstavniki manjše rase hitro stopijo oziroma stopicajo, se je bojevnik podal za neznanko. Oklep je pri tem zaradi hitrejšega tempa premikanja glasno poskakoval gor in dol na svojem lastniku. Odhajajočo postavo je škrat ujel šele po kar nekaj premikih stegenskih mišic ter jo, ko je pričel korakati ob boku lokostrelke, tudi ogovoril. "Prekleto, kam pa se ti tako mudi. Mar imaš na ognju kovino in se ti mudi kovat? Pri moji bradi, da jaz vas ljudi ne razumem. Nenehno bi nekam hiteli, tudi takrat, ko ni potrebe po tem. Vendar pustiva to." Z tišjim glasom, da ga sočlana male druščine ne bi morala slišat, je mali mož nato nadaljeval govor. "Čeprav prav nič ne dvomim, da ne bi moral tistega naduteža sam premagati, sem ti vseeno hvaležen, da si se prikazala. Na, vzemi to kovino." Počasi se je mala dlan premaknila in punci ponudila najdbo, ki jo je škrat predhodno našel ležati ob cesti. "In dovoli mi, da se še primerno predstavim. Sem škratovski mojster kovač in bojevnik, Tronir po imenu. Morem reči, da je zanimivo videti predstavnika, ter še zanimivejše, predstavnico človeške rase z veliko sekiro, dvorezno, če se ne motim in se moje oči ne igrajo z menoj." Jezno je pričel škrat opletati po bradi, ko mu je igrivi večerni vetrič v kosmato goščavo zagnal nekakšen list neznanega drevesa.

Njeno pozornost je pritegnil mesec, ki je poleg ceste osvetlil tudi njeno okolico, in pregnal sence dreves, pod katerimi je prej hodila. Ni bila navdušena nad izgubo zaščitnega faktorja, a je vseeno sama sebi priznala, da je bilo prav lepo. Poslušala je prijeten zvok ugrezanja snega pod njenimi nogami in rahlega vetriča, ki se je igral z golimi vejami dreves… in ropotanje pločevine?! Refleksivno se je ozrla proti izvoru ropota in se sočasno oprijela rezila pod svojim plaščem. Ob prizoru malega člana skupine, kako z vso svojo opremo sopiha v njeni smeri, z vsem orožjem varno pospravljenim na svojem hrbtu, je tudi sama pustila nož na njegovem mestu. A kolikor pozornosti je še premogla, toliko jo je bilo skoncentrirano na tega vztrajnega škrata, ki ji je ves zasopihan stopil ob bok. Besede sploh niso bile potrebne, saj je mali bradati mož kar sam začel z vljudnostim govorom. Še vedno namenjena proti svojemu cilju in z navidezno držo, kot da škrata ni opazila je brez upočasnjevanja držala korak. Začetek kjer je vsaj na tri načine povedal, da ljudje preveč hitimo je v večji meri preslišala. Ko je že mislila, da je končal s svojim škratovskim ocenjevanjem ljudi in se bo vrnil nazaj k svojim sopotnikom, jo je presenetila sicer diskretna a iskrena zahvala tega pripadnika male ponosne rase. V odgovor se je za hip ustavila, spoštljivo pokimala in nadaljevala s potjo. A vztrajni mali možic je zopet prihitel do nje, in ji v roke potisnil kos kovine. Le ta se je še z večjim presenečenjem ustavila, in pogledala smehljajočega se škrata v obraz. Škrat ni izgubljal časa s predstavitvijo in le ena sama njegova beseda, ji je zbistrila misli. Tronir? S presenečenim pogledom, mu je nazaj v roke položila njegov kos kovine, stopila do drevesa in se razmišljujoče nanj uprla. Moj polbrat? To razloži veliko stvari… ampak on bi moral biti v Ephel Duathu! Če je res on, potem je vse rešeno… agh tri dni nisem spala… Z dlanjo se je prijela za čelo. Vse skupaj se zdi preveč megleno… morda bi res morala z njimi v Ethir, zdijo se… v redu. Pa tudi denar imajo. Tako bo. Zdaj si vzamem počitek… zjutraj pa lahko trezno odločim kako dalje… Ni dolgo trajalo, ko se je vrnila do pestujočega opazovalca. »Mojster škrat… če dovolite bi se sprejela ponudbo vašega prijatelja, če je še odprta?«

Framling je ob škratovih besedah samo nejevoljno odkimal z glavo, a ni dejal več ničesar. Pustil je, da je Tronir pohitel za mladenko, sam pa se je polagoma odpravil proti Ethirju ob spremstvu Jasona, ki se v dogajanje ni spuščal. Ko sta krenila dalje, se je počasi bližala že sredina noči, saj so se na tem kraju dolgo zadržali in mraz je bil vse večji. Pri prečkanju prelaza se je pokrajina čisto spremenila, saj ni bilo več pustinje in zadušnega zraka, pač pa zaplate gozdov z hladnim, ostrim zrakom, ki so bile posute z novozapadlim snegom. "Ah, kako to ugaja" je zamrmral Framling, se še enkrat ozrl proti oddaljenim lučem Ethirja in se nato spustil po prašni poti s hriba. Vedel je, da mu bo Tronir prej ali slej sledil, morda tudi dekle, a sam na tem mestu ni več želel ostajati. Ko je tako korakal ob tihem Jasonu je razmišljal o tem, kakšni so bili ti kraji v preteklosti, ko moč teme še ni bila tolikšna in spomnil se je, da so bili tedaj polni ptičjega petja, šumenja voda in lahnega vetra, a vse to je bilo pozimi, zdaj pa je vladala mrzla zima. Z vsakim napravljenim korakom se je hladen veter krepil in čarovnik si je moral pošteno oviti plašč, da ga ni zeblo. Majhna luč na vrhu palice mu je pomagala, da ni skrenil s poti, saj je bila vidljivost resnično slaba in tako je počasi, a vztrajno napredoval proti vse bližnjemu mestu. Ob poti ni bilo skoraj nobenih hiš, razen neke krčme, a v tej se Framling ni ustavljal. Korakal je dalje, noč je začenjala stareti in naposled se je znašel pred velikim obzidjem Ethirja in na vratih je zagledal praporje, ki so v vetru valovali. "Pa smo tukaj. Ne morem verjeti, da obstaja takšna razlika med mesti, kakršna obstaja med Min-Rimmonom in tem mestom. To je naravnost neverjetno." Čarovnik se je pri sebi nasmehnil in se podal v mesto, naravnost proti vladarjevi palači, kjer je imel namen spregovoriti z vladarjem o nalogi, ki jo je omenjal škrat.

Zmagoslavno so mali prsti poprijeli za listnatega vsiljivca v bradi. Dlan se je zmagoslavno dvignila proti črnemu nebu, kjer je kraljevala svetleča varuhinja pokrajine luna. Toda do izživljanja nad premaganim nasprotnikom ni prišlo kajti hladni nočni vetrič se je pripodil od neznano kje in prav nemarno pomagal listu pri izvedbi načrta o pobegu. Tako škratu ni preostalo drugega kakor, da je opazoval pobeglega sovražnika, ki si je drznil napasti njegov ponos. "Presneto. Toda kdor se zadnji smeje se najslajše smeje. Ali pa morda ni dojel vsega skupaj?" Razmišljanje o tem katera izmed opcij je boljša se ni moralo dodobra razviti kajti nenadoma se je v Tronirjevih rokah se je ponovno znašla kovina. Kaj naj vendar škrat, pošten kot le kaj, stori, če mu nekdo ponudi kovino? Smejočega se obraza jo sprejme. Logično vendar. In ravno to je mali mož tudi storil. Z nasmeškom na obrazu je previdno poprijel predmet in ga ponesel proti mesečini, ki je nežno padala na svet smrtnikov. Šele besede dekleta so škrata vsaj toliko vrnile v stvarni svet. Rahlo zmedeno pogleda, ker ga je predramila iz razmišljanja o tem, kako zelo so kovine nekaj enkratnega in kako preprosto čudovito jih je samo opazovati, kaj šele, da iz njih nekaj oblikuješ in ustvariš, se je osebek manjše rasti zazrl v žensko. Šele po nekaj mežikih, trzljajih mišic in brskanju po spominskem centru, kaj za brado vendar že počne tukaj, je škrat odgovor. "Eee prijatelja? Misliš tistega starca? Po mojem mnenju je še. Toda zakaj …" Nenadoma je sredi stavka Tronir obmolknil. Prav počasi kot le kaj se je roka premaknila in segla proti hrbtu. Z kar se da malo hrupa je bojevitež poprijel za ročaj orožja ter ščit. Kolena so se podzavestno rahlo pokrčila kakor, da meli mož ne bi želel biti opažen. Tako pripravljen je zrl nekam v daljavo.
Kmalu so se Tronirjevi sumi potrdili. Z vsakim zrnjem peščene ure časa je postajal glasnejši kopit konj, ki so se z veliko hitrostjo približevali. Kmalu je bilo mogoče v daljavi tudi uzreti že znano črno postavo na prav tako črni živali. Toda tokrat človek ni bil sam. Ob boku, vsak na svoji strani in na svojem prevoznem sredstvu, sta mu namreč jezdila dva vojščaka. Eden v težki bojni opremi, ki je vključevala oklep, sulico in ob strani pripasan meč ter drugi v lažjih oblačilih z lokom in sulicami na hrbtu.
Jezik je bliskovito obliznil suhe ustnice ter malo brade, ki je na vsak način silila navzgor in poskušala prav tako videti, kaj se dogaja. Mnogo tišje, kakor je govoril poprej, je Tronir ponovno spregovoril. "Fino. Fino, fino. Počakaj me tukaj, takoj bom nazaj." Z naglimi koraki, kolikor so ga male nožice pač lahko hitro nosile, je škrat planil sovražnikom naproti pripravljen na prelivanje krvi.

Čakajoč na odgovor je opazovala tega silnega bojevnika, kako varuje in se igra s svetlečim kosom zemlje, kot bi se majhen otrok s svojo najljubšo plišasto igračo. To bo verjetno njegov »sir«… si je mislila in počakala, da ne bi zmotila trenutka. Po kar nekaj sekundnem zamiku je dobila odgovor, sicer zmeden, a odziv je bil že dober znak, da je z mislimi nazaj v realnosti. A , ko je nenadoma obmolknil sredi stavka in je zavladala popolna tišina, je zaslišala tisto zaradi katerega je škrat prekinil pogovor. Topot kopit, zvok orožja, ki se udarja ob oklepe in moški glas, ki je oznanil da so prispeli. Iz ritmičnosti konjskega galopa je ocenila 3 ali 4 jezdece, eden od njih sklepajoč z lesenega prizvoka odmevov opremljen z lesenim ročnim ščitom. Ker se je glasnost kopit drastično večala in si že skoraj lahko slišal sopihanje konj, se je odločila, da je čas, da se umakne v varnejše sence gozda in dreves. Istočasno nasmejani škrat, je brez oklevanja poprijel za sekiro in ščit in z nekako mešanico mačovskega in radoživega glasu dejal, da bo takoj nazaj. Od začetka trenutka, ko je izrekel te besede in do konca le tega, ko se je v vsej svoji škratovski hitrosti namenil proti svojemu grobu je še mislila, da se šali. Ja v kosih… si je sama pri sebi zamrmrala in preklinjala čez očitno prirojeno brezglavo zaletavost škratov. Bilo je prepozno, da bi ga poskušala odvleči v goščavo, saj na tako svetlo noč, na tako široki in prazni cesti, res ni težko zgrešiti ropotajoče okrogle postave, ki leta tam okrog. No, kako bi bila sposobna odvleči odraslega škrata v goščavo proti njegovi volji in brez pomoči še vsaj treh močnih ljudi, je sicer dobro vprašanje; a sama se je zdaj znašla v dilemi. Naj se potuhne v gozdu in pusti škrata njegovi usodi, ali naj sprejme to tvegano igro in postavi še svoje življenje na tehtnico? Odgovor je bil jasen, a ne zato, ker bi se rada igrala z življenjem, ampak preprosto iz razloga, ker ne bi mogla prenesti krivde za smrt še enega čistosrčnega škrata. Tokrat je stavila na up, da je jezdec v sencah ni prepoznal in na moško naivnost. Časa ni imela več veliko, zato je v nahrbtnik hitro spravila škratovo predrago lastnino, ki jo je pustil tam kjer je prej stal, nahrbtnik z vsem kar je nosila na hrbtu vrgla za drevo, slekla plašč in debelo volneno srajco, ki sta našla prostor pri ostali opremi. Skromno oblečena le še v hlače in tanko preprosto srajco, kateri je odvezala vrvice, ki so prej skupaj držale blago, ki je zakrivalo vpogled na njene prsi, je razpustila še svoje svetle lase, da so ji padli prosto čez rame. Z enim očesom na bližajočih se jezdecih in drugim na hotečem škratu je s pasu potegnila svoja noža, si ne meča vrezala dolgo plitvo rano in stekla za zaletavim škratom. Ker je delovala hitro, ga je ujela ravno, preden je stopil na cesto. Od kar dosti krvi, ki ji je do takrat stekla po nogi jo je nekaj brez pojasnjevanj razmazala na eno od rezil njegove sekire, sebi na trebuhu razrezala srajco in območje za silo prepojila. Rezili, pa je skrila vsakega v svoj škorenj. Ravno prav, ko so prijezdili na prizorišče temni jezdeci. Naleteli so na prizor na tleh sedečega okrvavljenega mladega dekleta, ki jih nemočno proseče gleda, naj ni pomagajo… in zadaj (presenečenega) napadalca, ki je v rokah držal več kot zgovoren dokaz. Nekaj metrov stran so vsi trije sestopili s svojih vrancev in se napotili bližje. Eden od pajdašev je vzel za trebuh držeče se dekle v naročje in jo v spremstvu drugega odnesel nazaj do konjev, medtem, ko se je že prej srečani vodja začel s svojim vzvišenim govorom in opazkami na račun napadanja nemočnih človeških mladenk. Takrat sta jo pajdaša položila na tla in eden jo je prosil, če lahko odmakne roko, da pogleda rano, medtem ko se je drugi več kot očitno pasel ob njeni lastnini malce višje. Takrat, pa sta se prej v škornjih stanujoči rezili hitro preselila v jezdečeva žrela. Nepričakovan hrup, je pritegnil oba nekaj metrov oddaljena, na spopad pripravljena moža. Jezdecu je ob pogledu na prej smrtno ranjeno deklino, ki zdaj pobira meč z enega od svojih pajdašev, katera ležita negibna na tleh, z obraza zbledel ponos. Kaithlyn se je rahlo premražena vzravnala in zaklicala svojemu soborcu: »No, kaj zdaj?«

Trenutek zatem, ko je dekle zaklicala ponosnemu plemiču, so iz teme švignile vrvi in se tesno ovile okoli njegovega trupa. Pri tem mu je spodrsnilo, tako da je padel na vse štiri in se z nosom zaril v prašno cesto. Sprva je bilo nemogoče povedati, odkod so prišle vrvi, saj je bil mrak pregost, da bi se karkoli videlo, čez čas pa se je iz teme izrisala pojava starca, ki se je opirajoč na palico počasi bližal Lordu. Z mešanico sovraštva in prezira je zrl v padlo telo, ki se je skušalo osvoboditi vrvi in se spraviti na noge, a mu ni uspevalo. "Glej ga zlomka, naposled si le naletel na nekoga, ki ne trepeta pred tvojim obličjem Lord Donorin." Ob omembi njegovega imena se je plemič nehal premikati in na vse kriplje poskušal dvigniti glavo. Naposled mu je le uspelo tako, da se je brado zaril v tla in se zazrl proti izvoru glasu. "Ti! Kako si drzneš, kako si vi vsi drznete, da se..." Čarovnik je zamahnil z palico in plemičev besni glas je utihnil, čeprav so se mu usta še premikala. "Zdaj bom jaz govoril! Si mar mislil, da boš lahko večno teptal vse, ki so pod tabo? Si mar mislil, da jih boš lahko večno ustrahoval, večno ravnal z njimi kot z živino? Potem si se zmotil, kajti pomni eno, ti gnusoba. Svetloba spet vstaja in kakor pomlad prežene zimo, bo Svetloba pregnala Mrak. Dovolj je bilo hudobij, dovolj, če imam pri tem kaj za reči!" Plemič je besno premikal glavo in pri tem krčevito zvijal telo, a ni mu uspelo ne vstati, ne spregovoriti. Bil je povsem nemočen in nikoli v življenju še ni bil v tako ponižujočem položaju, da bi koga zrl kvišku. "Vsakdo se ima pravico spokoriti in tudi ti jo boš imel. Tri mesece časa imaš, da premisliš o svojih dejanjih in če spoznaš svojo krivdo, se lahko vrneš v preteklo življenje, drugače pa te čaka povsem zrcalna usoda tega, kar si doživljal do zdaj." Framling je levico iztegnil proti plemiču, za trenutek zatisnil oči in zamrmral nekaj nerazločnih besed. Zgodilo se je nekaj neverjetnega, prejšnji plemič se je pričenjal spreminjati in naposled je pred starcem čepelo bitje, ki je spominjalo na opico, podobno človeku. "V tej obliki boš tri mesece, nato se povrneš v človeka, a dar govora se ti nikoli ne povrne, če ne spremeniš svoje vesti. Pojdi!" Vrvi so se pretrgale in opica je z besnim izrazom obraza, ki je rahlo spominjal na plemičevega, izginila v temo. Framling je nekaj časa še zrl zanjo, nato pa utrujeno zavzdihnil in se zazrl naokoli. Nedaleč stran je zagledal Tronirja, ki je nejeverno zrl predse, a on ni bil edini. Na drugi strani poti je stala mladenka, v mlaki krvi in ko je starec spregledal, kaj se je zgodilo, je pohitel do nje, ter si na hitro ogledal padla morilca in naposled še dekletino rano. "Svet je res poln presenečenj" je z nasmeškom dejal in pokleknil, da bi si ogledal rano. "Dovoli mi, da ti jo oskrbim, saj z rano ni prijetno potovati, kamorkoli že potuješ." Izpod plašča je potegnil majhno malho, jo odvezal in na plan potegnil majhne zelene listke. Nad njimi je nekaj zamrmral in jih nato previdno položil na ranjeno dekletino mesto in kot bi mignil, je kri prenehala teči. "Drži si te lističe na rani, kajti zdravilni so. Rana bo prav kmalu povsem zaceljena." V dekletu je resda bila neka skrita moč, ki jo je zaznal že prvič, a šele zdaj je resnično videl, kako je prišla do izraza.