Cesta med Min-Rimmonom in Ethirom

Trenutek zatem, ko je dekle zaklicala ponosnemu plemiču, so iz teme švignile vrvi in se tesno ovile okoli njegovega trupa. Pri tem mu je spodrsnilo, tako da je padel na vse štiri in se z nosom zaril v prašno cesto. Sprva je bilo nemogoče povedati, odkod so prišle vrvi, saj je bil mrak pregost, da bi se karkoli videlo, čez čas pa se je iz teme izrisala pojava starca, ki se je opirajoč na palico počasi bližal Lordu. Z mešanico sovraštva in prezira je zrl v padlo telo, ki se je skušalo osvoboditi vrvi in se spraviti na noge, a mu ni uspevalo. "Glej ga zlomka, naposled si le naletel na nekoga, ki ne trepeta pred tvojim obličjem Lord Donorin." Ob omembi njegovega imena se je plemič nehal premikati in na vse kriplje poskušal dvigniti glavo. Naposled mu je le uspelo tako, da se je brado zaril v tla in se zazrl proti izvoru glasu. "Ti! Kako si drzneš, kako si vi vsi drznete, da se..." Čarovnik je zamahnil z palico in plemičev besni glas je utihnil, čeprav so se mu usta še premikala. "Zdaj bom jaz govoril! Si mar mislil, da boš lahko večno teptal vse, ki so pod tabo? Si mar mislil, da jih boš lahko večno ustrahoval, večno ravnal z njimi kot z živino? Potem si se zmotil, kajti pomni eno, ti gnusoba. Svetloba spet vstaja in kakor pomlad prežene zimo, bo Svetloba pregnala Mrak. Dovolj je bilo hudobij, dovolj, če imam pri tem kaj za reči!" Plemič je besno premikal glavo in pri tem krčevito zvijal telo, a ni mu uspelo ne vstati, ne spregovoriti. Bil je povsem nemočen in nikoli v življenju še ni bil v tako ponižujočem položaju, da bi koga zrl kvišku. "Vsakdo se ima pravico spokoriti in tudi ti jo boš imel. Tri mesece časa imaš, da premisliš o svojih dejanjih in če spoznaš svojo krivdo, se lahko vrneš v preteklo življenje, drugače pa te čaka povsem zrcalna usoda tega, kar si doživljal do zdaj." Framling je levico iztegnil proti plemiču, za trenutek zatisnil oči in zamrmral nekaj nerazločnih besed. Zgodilo se je nekaj neverjetnega, prejšnji plemič se je pričenjal spreminjati in naposled je pred starcem čepelo bitje, ki je spominjalo na opico, podobno človeku. "V tej obliki boš tri mesece, nato se povrneš v človeka, a dar govora se ti nikoli ne povrne, če ne spremeniš svoje vesti. Pojdi!" Vrvi so se pretrgale in opica je z besnim izrazom obraza, ki je rahlo spominjal na plemičevega, izginila v temo. Framling je nekaj časa še zrl zanjo, nato pa utrujeno zavzdihnil in se zazrl naokoli. Nedaleč stran je zagledal Tronirja, ki je nejeverno zrl predse, a on ni bil edini. Na drugi strani poti je stala mladenka, v mlaki krvi in ko je starec spregledal, kaj se je zgodilo, je pohitel do nje, ter si na hitro ogledal padla morilca in naposled še dekletino rano. "Svet je res poln presenečenj" je z nasmeškom dejal in pokleknil, da bi si ogledal rano. "Dovoli mi, da ti jo oskrbim, saj z rano ni prijetno potovati, kamorkoli že potuješ." Izpod plašča je potegnil majhno malho, jo odvezal in na plan potegnil majhne zelene listke. Nad njimi je nekaj zamrmral in jih nato previdno položil na ranjeno dekletino mesto in kot bi mignil, je kri prenehala teči. "Drži si te lističe na rani, kajti zdravilni so. Rana bo prav kmalu povsem zaceljena." V dekletu je resda bila neka skrita moč, ki jo je zaznal že prvič, a šele zdaj je resnično videl, kako je prišla do izraza.

Jason je medlo opazoval. Skozi misli so mu švigali prebliski spominou in občutji, in odkar sta s čarovnikom odšla po svoje ni bil povsem pri sebi. Komajda je zaznaval okolico in kaj se je zgodilo ni povsem opazil. Gledal je kako je Farmling spremenil plemiča v nekakšno opico in mu naložil kazen. Prikaza je poklapano odšepala v gozd in Jason jo je nekolikopostrani opazoval. Še vedno ni zaupal temo človeku, čeprav v drugi obliki. Imel je tisti nevaren, nenavaden občutek da z njim še niso povsem opravili. Naslonil se je na drevesno deblo in opazoval, kako Čarovnik pomaga dekletu. Ni dosti mlajša kot jaz je pomislil, kvečjemu leto ali dve. Sestro je izgubil, ko so njihovo vas napadli svetlostranci. Njega so starši vzeli s sabo, sestra pa je, lahko bi se reklo, zaostala. Od takrart je ni videl. Vendar je pogled na dekle v njem nekako prebudil ta spomin, ki je segal daleč daleč nazaj v mladost. Razloga zakaj ni vedel.
Opazoval je, kako je čarovnik pozdravil rano. Zanimivo je pomislil in se nekoliko prestavil ob deblu, te lističe bi bilo dobro imeti pri sebi. mogoče ga kasneje povprašam o tem. Opazoval jedve postavi.Pri tem ga je nekaj zmotilo. Dve postavi? Kje pa je škrat? Misel je kaj kmalu opustil. Škratje znajo dobro poskrbeti zase, čeprav je bil ta, kolikor je dosedaj opazil, čuden tič. A vseeno ne nesposoben, pa tudi Jasonu je šel malo na živce s svojim dolgim jezikom. Dokler me pusti pri miru mi je zaenkrat vseeno kje se potika.
Kar nekaj časa je med drevesi vladala tišina. Drevje je sem in tja zašumelo v vetru in vsakr toliko se je zuaslišalo krike nočnih živali. A nikjer nobenega drugega zvoka. Mir. Tišina. Jason se je nasmehnil in globoko vdihnil zrak. Čist. Neumazan od mest kakršno je MIn. Pa tudi Ethir. Vsa so ista. Ogledal si je starca. Z njim bom imel še težave. Samn pri sebi se je zarežal. Sam sem rahlo nepremišljen in povem vse naravnost im velikokrat brez premisleka, on pa je moder in vse vzame dobesedno. Oja, nesporazumi so tu.
Vedel pa je, da ima starec v veliko stvareh prav. A si tega ni povsem priznal.
Razmišljanje je prekilnil visok krik. Jason je dvignil pogled in še pravočasno umaknil glavo, ko je iz gozda proti njegovemu vratu planila temna senca. Tisoče majhnih zob se je zasvetilo, ko je zver zletela po tleh, zapraskala v tla globoke brazde in se zopet pognala nad Jasona. Ta je zaklel, potegnil bodalo in se umakil za drevo. Nakazta je zdrvela mimo njega. Napadala je kot podivjan pes, povsem podivjano se je zagnjala vanj, hlastala z ostrimi čeljustmi in praskala s kremplji. V nekem trenutku je za las zdrsnila mimo Jasona, a kremplji so ga vseeno oplazili po obrazu.Slednji je medtem izkoristil priložnost in zapičil Zveri nož v bok, a se je ob nenadni bolečini zdrznil in jo je samo oprakskal. Zaklel je, obrisal kri z obraza in se obrnil za pošastjo, a je ni bilo več tam. Nekaj časa je stal v tišini, tako popolni, da je slišal lastno dihanje. Obrnil se je. Čarovnik in Dekle nista opazila ničesar. Mora ju opozoriti.
Vrešče je Zver planila nanj in uspelo ji ga je zbiti po tleh. Hitro jo je vrgel s sebe in se izognil hlastajočim čeljustim. Prvič je za trenutek zver postala pred njim. In tedaj jo je prepoznal. Isti kožuh. Iste oči. Ista opičja oblika telesa. Jasona je zmrazilo. Vedel je da s Lordom še niso povsem končali.

Preden bi se mali postavi uspelo primajati do glavne ceste ter primerno zaželeti konjenikom dobrodošlico se je pričel splet nenavadnih zaporednih dogodkov. Ob malo postavo se je namreč nenadoma usedlo dekle. To še niti ne bi bilo tako zelo čudno, če ne bi bila deklina kljub zimi in noči napol naga. In Tronirjeva sekira zamazana od krvi. Njene krvi. Preden bi škrat lahko odreagiral so izza ovinka prijezdili jezdeci, ki so seveda videni prizor razlagali po povsem svojem mišljenju. Toda tudi tokrat ni mogel škrat primerno odreagirati kajti dekle so odnesli stran in pred presenečenega osebka se je postavil lord, ki pa ni ostal tamkaj kaj dolgo. Znašel se je namreč tesno ovit v vrvi. Iz teme se je prikazala na palici oprta podoba starca, ki je tako rekoč takoj pričela z nekakšnim pridiganjem, ki pa se jo bojevniku ni dalo niti malo poslušati. Po pravici povedano oziroma napisano, škrat je imel vsega že polne kovčke (seveda ne dobesedno kajti kovčkov sploh ni imel zraven). Jeznega koraka, ker so mu vsi očitno načrtno in zahrbtno pobrali vso zabavo se je predstavnik male rase obrnil, prestavil ščit nazaj na hrbet ter hitro odkorakal stran. Prekleto. Pri moji bradi, kako si drznejo. To je bil moj boj. Moji so bili! Presneti tepci. Vsi po vrsti naj se gredo poprat. Besno je z težko sekiro udaril proti bližnjemu drevesu, da se je ostro rezilo zarilo globoko v lubje. Tepci. Moj sovražnik, moj boj. Toda nenadoma je bila škratova glava zapolnjena z razmišljanjem. Zaradi vsega tega skakanja sem ter tja je mehur predvidel, da je primerni čas, da se sprazni. Toda kako naj naš mali, boja željni bojevitež, to stori, ko pa ima vendar ne sebi oklep? Pri moji bradi, da jim bom pok… na opravljanje male potrebe me je prijelo sedaj? Ko imam na sebi oklep? Če ga zmočim bo zarjavel in potlej bo samo še za stran. Vendar če pa ne opravim, kar je pač potrebno storiti, tvegam bolečine v predelu trebuha in zbiralnika tekočine. Kako naj storim to ne, da bi si moral sleči oklep? Pri moji bradi! Moral enkrat poskusiti skovati oklep, ki bi imel pri mednožju nekakšno odprtino, če se ti to kdaj stori med bojem. Toda morala bi imeti nekakšno zaščitno sredstvo saj dandanes pri kakšnih perverznih nasprotnikih nikoli ne veš. Čudni časi so ni kaj. Morda bi imela nekakšno loputico, ki bi se jo dalo pritrditi, da ne bi prosto mahala naokrog. Tristo kosmatih brad, sem jaz pameten. Dvignem malo oklep pa bo.
Zamišljeno storjeno. Škrat je pospravil sekiro na hrbet in se povzpel na bližnji hribček, ki ga je ovijala gosta tema. Ni namreč želel, da bi ga zalotil kateri izmed sopotnikov, ki so mu predhodno tako nesramno pobrali vso zabavo. Navdušen, ker se je spomnil tako odličnega načrta, se je mali mož postavil na rob in veselo potegnil oklep malo višje. In že je lahko sprostil vso rumeno tekočino, da jo je poneslo v daljavo. Samo zvok padajoče sečnine in nekakšen udarec ob tla je odzvanjal skozi tiho noč. Trenutek. Saj tekoči telesni izločki vendar ne povzročajo takšnih udarcev. Po opravljeni potrebi je bojevnik spustil problematični oklep nazaj na svoje mesto in se zazrl proti vznožju hribčka v upanju, da ugotovi, kaj so bili tisti udarci. In kaj je imel Tronir možnost videti. Na travi sta se v ljubezenskem objemu stiskala nekakšna kosmata žival in tisti mlajši moški od poprej. Z obeh pa je kapljala nekakšna tekočina. Perverzneža. je bilo vse, kar se je škratu zapodilo po možganih, ko se je pognal po krajši poti navzdol. Res pa je, da ga je to stalo čiste brade kajti približno nekje na polovici je postal klanec vseeno prestrm ter je preostanek mala postava prepotovala v obliki zvite krogle. Šele neko drevo, ki je stalo ob vznožju, je zaustavilo kotaljenje, ko je prijazno ponudilo svoje ne prav mehko lubje. Od silnega udarca se je škratu zatresel oklep ter ustvaril zvok, podoben zvoncem. "Uiiiiiii." je bilo vse, kar je lahko Tronir izdavil med vstajanjem. Toda ni se mu uspelo dvigniti do konca. Pokrajina se je namreč prav nesramno odločila, da mora nujno preveriti ali gravitacijski zakon drži tudi, ko se vse skupaj nagiba. In lahko vam potrdim, da drži.

Iz gozda je naenkrat nekaj švignilo, naslednji trenutek pa se je že zaslišal zvok grebenja obraza po pesku in prizor tesno zvezanega plemiča, ki se je kljub na videz zelo grdemu padcu silovito zvijal in preklinjal. Dvignil se ji je adrenalin in mrzlično je opazovala črnino. Kaj je bilo to? Se je spraševala, ko je stala v pripravljenosti, če bi se mogoče lotilo še nje. Ne vem, ali je bila bolj presenečena nad tem, da je iz senc gozda stopil starec s katerim se je še nedavno pogovarjala, ali da je ta, na videz preprost star človek že ves čas skrival svoj dar magije. Močne magije. Kot vkopana je opazovala dogajanje, slišala vse besede. To je bil človek, ki se mu res nebi hotela zameriti. Misel na to, da bi lahko zaradi posledic neprespanosti in izbruha jeze ob prvem srečanju lahko naredila kaj, kar bi jo postavilo v več kot nelagoden položaj med makadamsko kamenje. Za čarovnike je slišala v mestih, po katerih sta z očetom trgovala in iz številnih maminih zgodb. A enega v živo še nikoli ni videla. Do zdaj. Ko so ob kretnji z roko vrvi popustile in je dlakava zver izginila nekam v gozd, je na nasprotni strani zagledala vsaj toliko zmedenega in presenečenega škrata, kot je bila sama. Takrat je stopil do nje nasmejan starec, ki se je za svoja leta neverjetno hitro in gibčno sklonil in izrekel, da svet skriva polno presenečenj. Ja ob taki situaciji, je to res težko zanikati. Si je mislila, ko ji je starec brez nadaljnjih besed ustavil krvavitev s pomočjo nekih zdravilih zeli in podal navodila. Takrat ji je tudi telo po velikem zamiku za umom dojelo, da ni več nevarnosti. Ker so posledično popustili učinki adrenalina, se ji je oster mraz zažrl v celoten život in neusmiljeno zarezal v svežo rano. »Hvala za oskrbo…« mu je hvaležno rekla in odtrgala dva trakova z majice na zraven ležečem truplu, s katerima je nadomestila držanje obkladkov. »Predlagam, da malo bolj popazite na svojega tovariša mojster mag. Srce in sposobnost za bojevanje vsekakor ima, a brez glave vam bo bolj malo v korist.« Ob tem je pogledala proti smeri, kjer se je nazadnje ta trmasti škrat še nahajal in je do takrat že njej neznano kam izginil. »Torej, stopim jaz še po svojo opremo in se zopet srečamo višje na cesti… če ponudba še velja?« je predlagala z rahlo tresočim glasom in odšepala proti gozdu. Na obzorju se je že začelo razsvetljevati in bila je srečna, da je že končno konec, vse prej kot mirne noči. V daljavi se je zaslišal zvok, ki jo je spominjal na nekaj okroglega pločevinastega, ki se kotali in se z visokim zvonom ustavi ob nekaj trdega. Ob zatohlem škratjem stoku ob trku, so jo zapustili vsi dvomi da to ne bi bil kdo drug, kot Tronir. Ob vsakem dejanju je bila bolj prepričana, da to dejansko je tisti Tronir, ki ji ga je mati opisala in da je ta neroden zaletav možic dejansko njen polbrat. Ni bila povsem prepričana, ali naj ji bo žal da se je umešala in si nakopala toliko težav, ali naj bo hvaležna, da ji ni bilo treba prehoditi polovice Foresta, da bi našla svojega polbrata? Navlekla je nase svoje obleke, ki so bile zaradi ležanja na tleh hladne, a ji je bilo dosti vseeno, saj je v svojih mislih že spala v topli krčmarski postelji sredi Ethirja. Slišala je trd škratji korak s kopico izvirnih kletvic, katerim sledeče je naletela na presenetljiv prizor. Ali ni bilo dovolj za danes? Prosim le za posteljo in malo miru, dobim pa vse ostalo… je z zdolgočasenim tonom zrecitirala v mislih, medtem, ko je nekaj trenutkov opazovala rokoborbo opičjaka in očitno tretjega člana druščine, zaradi katere je sploh padla v ta splet okoliščin. Ko je opazila, da ima fant njene starosti probleme pri obvladovanju zveri in ima svoj čeden obraz že prav grdo opraskan in krvav se je zopet odločila vmešati. »Dober načrt, da se odkupiš! Ni lepšega, kot do konca življenja jesti črve, bežati pred lovskimi psi in brezupno iztrebljati kolonijo bolh, ki si je za domovanje izbrala prav tvojo kosmato rit.« je zaklicala proti ravsajočemu se paru, z znervirano-naveličanim glasom. S prekrižanimi rokami je gledala v opičjaka, ki je ob teh besedah spustil grabež in se z mrkim pogledom ozrl proti njej.

Opičjak je pogledal je pogledal v smer dekleta in to je dalo Jasonu ravno tisti pravi trenutek, da je opičjaku zabil koleno v tisto, kar je bilo vrjetno mednožje. Opičjak je zatulil, in Jason mu je v zmesi besa in adrenalina šeenkrat pognal koleno v obraz. Zaslišalo se je ogabno škrtanje in po obrazu pošati se je ulila kri. Šele tedaj je Jason zadal zadnji, sedaj milostni udarec. Pograbil je pošast za grivo in ji prerezal vrat. Gledal je, kako mu je temna kri pricurjala po roki in kapljala po tleh. Odrinil je pošast in se sesedel. Ni maral nepotrebnega nasilja. Sploh ne brutalnega. Raje je zadajal čimhitrejšo smrt z mečem (ali v tem primeru z bodalom). Žal je predvsem v boju, ali ko je bil v nevarnosti, na plano prirezla njegova temna polovica, tisti del njega, ki so ga v mladosti vzgajali v ztemnostranca. Mislil je, da se ga je že znebil. Ravnokar je dokazal obratno. Malo je manjkalo, da mu nebi v oči stopile solze. Stresel je z glavo in obrisal nož ob tla. Nat ose je dvignil in poklimal deklini. Še oči ima iste kot jaz. stresel je z glavo. Iste kot jaz pred to nesrečo. Zavzdihnil je in pogledal v nebo. Zvezde so vrjetno že dolgo gorele, a od tu jih ni moral videti. Obrnil se je nazaj k sopotnikom. "Nameraval sem priti do Ethira še pred nočjo" je mrko dejal. Nato pa se preveč dobrovoljno glede na prestan dan zarežal. Počakal je, da se je škrat skobacal nazaj na noge (kar je trajalo kar nekaj škratjih kletvic (to pomeni, zelo dolgo)), in počasi so se odpravili proti mestu. Zrak je bil tu dosti bolj čist kot pri Minu. To je Jasonu ugajalo in ga spravljalo v dobro voljo. Čarovniku je odklonil, da bi mu pozdravil rane: naj se pozdravijo na naravni način. Čarovnik je bil videti užaljen in je že nameraval modrovatri s svojim modrim jezikom v premodrih ustih, a ga je Jasdon tako gladko ignoriral, da je le utihnil in hodil naprej. Mogoče se mu je samo zdelo, a v Čarovnikovih očeh je Jason opazil vesel lestket, kot bi se vsaj znotraj nalezel veselja. Tudi škrat ni bil več tako zelo sovražno nastrojen. Dejansko so vrjetno izgledali precej vesela druščina povsem nenevarnih popotnikov. Kako zelo včasih videz vara.

Končno se mu je uspelo dvigniti. Toda na veliko razočaranje je škrat lahko samo še videl kosmatega člana dvojice, kako se je kopal v rdeči mlaki krvi, ki se je z vsakim trenutkom povečevala. Jasno se je na bradatem obrazu izrisevala žalost, ki se je vedno bolj prevešala v jezo, ker je ponovno zamudil najzanimivejše. Ne meneč se za sočlane skupinice se je tako stisnjenih obrvi in mrkega ter besnega pogleda pognal, že skorajda stekel mimo ljudi. Prekleto. Vse, kar je zanimivega, mi poberejo. Pri moji bradi, če ne bom kaj kmalu dobil poštenega boja se mi bo še zmešalo. Nenadoma je mala postava začutila željo po obuditvi vojaške discipline. Brez oziranja na preostale se je tako v oklep odeta postava pognala v tek. Skozi noč je kakor oznanjevalec odmevalo žvenketanje, ko je kovina sprečala kovino.



((stekel v mesto Ethir, natančneje v palačo))

Kakor že neštetokrat prej je bila Alynn spet na cesti. Ona je bila otrok mesta, saj ni poznala staršev, bila je otrok travnikov in puščave, bila je otrok gozdov. Z svojim debelim mačkom v naročju se je lagodno in počasi približevala mestu Ethir in že je dosegla obrobje.

Trda kopita velikanskega črnega konja so udarjala ob tla ceste, ki je vodila do Ethirja, drobna črnolasa postava na njem pa si je le bežno ogledovala pokrajino, ki se je raztezala povsod naokoli. Clarissa je odšla na pot ponoči, saj je bila med Beleriandom in Ethirjem precej dolga pot, ki je za povrhu vsega še ni poznala, sedaj pa se je že počasi delal dan. V daljavi se je kazalo temno obzidje Min-Rimmona, ki je bil nekoč njen dom, sedaj pa le še eno mesto, ki je postajalo le senčen del preteklosti. Drobcen, rahlo žalosten nasmešek se je prikradel na njene ustnice, nato pa naslednji trenutek izginil, ko se je obrnila stran in pogled nazaj preusmerila na cesto. "Dajmo Finvarra. Do poldneva želim biti v Ethirju," je tiho zamrmrala konju in nežno ga spodbodla s petami. Žrebec je rahlo pospešil, Clar pa se je zazrla v daljavo, kjer je ležalo nižje gorovje. Sčasoma je prišla do njega in ga prečkala, nato pa je končno zagledala Ethir. Tokrat je Fin pospešil brez da bi ga Clar prosila. Vedel je, da ga bo na cilju čakal počitek, hrana in voda. Ko sta končno prispela do Ethirja je bilo že kar precej čez poldne, vendar je Clarissi zadostovalo, da je končno lahko razjahala. Finvarra je pustila neprivezanega v staji za konje na obrobju mesta, saj je vedela, da bo ostal tam, nato pa se je odpravila poiskat knjižnico.

Bilo je zgodnje jutro in črna postava je hodila po makadamski poti. Namenjena je bila v Ethir. Rhina je tiho stopala po majhnih kamenčkih. Pospešila je. Tiho si je mrmrala neko temnostransko pesem, ki je govorila o davljenju in klanju, in gledala v tla. Ni bila utrujena, pa tudi polna energije ne. Počasi se je začela približevati Ethirju in ni minilo veliko časa, ko je stopila vanj.

Belree se je hitro odpravila po vzpetini, na kateri je stal Min-Rimmon. Ko je zvečer izvedela, da je razpisana neka naloga z raziskovanjem čarovništva, se je odločila da bo kljub propadli misiji v Fin-Hollenu odšla še na to. Oblečena v popolnoma črna, čista in nova oblačila, ki si jih je kupila , z popolnoma urejenimi lasnim(pri tem si je pomagala z magijo) in s novim orožjem, pripetim za pasom je izgledala precej zastrašujoče. Sicer običajno ni bila tako načimerna, a na nove sodelavce ni hotela narediti slabega vtisa zaradi razcapane pojave. Sicer je nekoliko dvomila, da bodo tam le pomembni čarovniki in čarovnice, a Bel si je želela najti učitelja, katerega bi pa bolj težko ujela, če bi izgledala popolnoma beraško. Sicer je to v resnici bila, a tako življenje si je izbrala zato, ker je rada potovala in odkrivala nove dežele. Včasih je ni bilo več mesecev, celo let, zato nikoli ne bi mogla skrbeti za hišo. Kot beračico so jo sicer vsi, ki niso imeli enakega statusa kot ona zapostavljali, a v resnici ji je bilo za razvajene plemiče vseeno. Mnogi med njimi ne bi preživeli boja z njo in zato se je počutila močno. Pa tudi svojega načina življenja ne bi nikoli zapustila, le je bila povsem poštena. Vedno bi se vrnila na ulice…

Med razmišljanjem je hodila in kmalu se je začelo daniti. Čez nekaj ur je prispela na območje travnikov, ki so najavljale, da je Ethir v bližini. Belree je pospešila korak in kmalu je z veliko težavami vstopila v svetlostransko mesto…

Amethyst je skupaj z njenimi sodrugi v grozi stopila iz knjižnice. Nekako kar ni in ni mogla verjeti za koga bodo delali. Taki so bili neumni čarovniki, ki so si na vso moč želeli oblasti nad vsem kar je lezlo in hodilo, oni so skoraj pogubili čarovniški rod. V Amethyst se je nabiral bes, naloga ki se je je tako veselila je nenadoma izgubila svoj čar. Žal ji je bilo, da se je prijavila, mar se ni mogla sama odpraviti na Sumatol in poiskati ostanke prvih čarovnikov? Ni želela delati za nekoga tako nespametnega kakor je bil tale čarovniček. Bes je Thyso podžgal in tako je strumno hodila ne meneč se za sodruge, premišljujoč svoje razžirajoče misli. Takrat ni pomislila, da bi bil ta čarovnikov izgled lahko le dobra kamuflaža, bila je le še bolj gotova, da si bo več stvari ohranila zase.
Ko se je njen bes nekoliko ohladil je začela opazovati svoje sodruge. Zdaj na dnevni svetlobi si jih je lahko bolje ogledala in si jih vtisnila v spomin. V prihodnosti si je želela ponovno poklepetati z Clarisso, bolje spoznati Belree ter si ustvariti kakšno mnenje o Alynn, saj ga takrat sploh ni imela. Ko se je naveličala opazovanja ljudi se je raje posvetila okolici ter lepemu vremenu, ki jih je spremljal. Min-Rimmon, je pomislila, kakor da bi odhajala domov. Želela si je oditi domov v svojo malo temno hišico, ki jo je zvesto čakala doma, preučevati kakšne stare zvitke, se izboljšati v magiji ali če ne domov iti v Beleriand, pa ne tako kakor nameravajo - ga samo prečiti- želela je oditi na obisk prelepi Leassi in postavnemu Armadalu. Njen zanji spomin o njiju je ostal tako žgečkljivo živ z priokusom opojne pijače v ustih.

Po srečanju s čarovnikom, ki jih je poslal na nalogo, je Clarissa resno razmišljala, da bi temu arogantnemu bedaku zasadila enega izmed saijev med rebra. Ko pa so se podale na pot proti Beleriandu, je opazila, da Amethyst prav besno koraka v ospredju ter se niti malo ne trudi počakati na druge. To sicer ni bil problem za Clar, saj je bila na svojem črnem žrebcu, druge pa so bile že precej zadaj. Imela je občutek, da jo je razjezil ravno odnos mladega čarovnika. Medtem, ko je razmišljala, je dobila precej dobro idejo, saj je spoštovala čarovnike, kot je Amethyst, pogosto pa ubijale bedake, kot je bil čarovnik, ki so ga spoznale v Ethiru. Odločila se je, da bo počakala, da se čarovničin bes razkadi, zato si je ponovno začela ogledovati pokrajino. Na začetku je bila pokrajina bolj gorata, sčasoma pa so se spustili in je skale zamenjala trava. Malce je spodbodla Finnvaro, da je prišla vštric z Amethyst. "Tisti čarovnik te je zelo razjezil, kajne?" jo je vprašala in jo pogledala navzdol. "Sprašujem se, če je vredno iti na Sumatol samo zato, da tale rit dobi svoje artefakte. Mu po tistem, ko mu jih predamo, slediva in ga ubijeva?" Clar se ni obotavljala, temveč je takoj prešla na temo. "Če je takšen čarovnik kot izgleda... Bo to minilo hitro. Vem, da je to mogoče čuden predlog iz mojih ust, predvsem zato, ker nimam kančka magije, in mi nič od tistega ne bi koristilo. Pa kljub vsemu. Tebe poznam. Videla sem te tudi v bitki, sodelovali smo, ko smo šli ugrabit tisto vilinsko princeso. Teh, ki so z nama sploh ne poznam. Mogoče je kakšna čarovnica, mogoče tudi ne. Toda tebe poznam in spoštujem kot temnostranko in čarovnico. Bolje bi se počutila, če bi ti imela artefakte, ki jih najdemo." Govorila je mirno, odločno, a tiho. Ravno dovolj na glas, da jo je lahko slišala le Amethyst.

Po nekaj minutnem osamljenem korakanju na čelu kolone, je rjavolasa čarovnica dobila družbo, Clarisso Beleriandsko princeso na postavnem črnem konju. Amethyst jo je nekoliko presenečeno pogledala, ko je načela debato o čarovniku, ki jo je prej tako razjezil. Princesa ni kaj dosti ovinkarila in je Thysi kar takoj zaupala svoj načrt.
"Ja, nama zarote niso tuje," je trpko pritrdila na Clarissin predlog. Presenetilo jo je Clarino pojasnilo in njene spoštljive besede so bile za Amethyst še kako laskajoče. Seveda ji je najbolj ugajalo to, da bi sama dobila vse najdeno.
"Morda so morda ni čarovnic med nami. Za eno pa vendarle vem, morda v zatišju polic nisi opazila, tista ki je zganjala največ cirkusa, Alynn, gotovo poseduje magijo. Barvo las si je spreminjala kot za šalo, čeprav se je videlo da jim trajno ne more spremeniti barve. To sem ugotovila po tem kako so se počasi spremenili nazaj v njeno naravno barvo, tako namreč izgleda če urok nehaš negovati. Ne zaupam ji, ne njej ne kateri koli drugi. Ne znajo biti neopazne, vse kar naredijo morejo pospremiti z raznimi burkami. Ne moreš v javni knjižnici brat knjige z kapucami na glavi, vsem na očeh. Tako vsekakor ne boš ostal neopažen, še posebaj ne če boš kričal in se glasno pogovarjal. Nekateri res nimajo občutka," se je pritožila princesi ter gledala, da hodi dovolj hitro, da s njunega pogovora ne sliši.
"Najinega načrta bolje, da ne omenjava nikomur, manj ljudi kot ve bolje bo," premolknila je za trenutek nato pa nadaljevala: "Nevem koliko veš o magiji, toda vsako bitje poseduje vsaj majhen del magije. Celo bitja tvoje rase jo - ljudlje. Res je, ne morejo izvajati pol toliko mogočnih čarovnij kot vilini ali čarovniki, ampak nekaj se lahko vedno naučite. Morda bi si lahko nekaj zvitkov vzela zase ter poskusila kaj? Morda bi ti lahko tudi jaz kaj pokazala, če bi bilo potrebno." Zanjega stavka Amethyst ni kar tako izrekla, saj je raje imela da je končala nalogo, zaslužila nekaj zlatnikov, morda dobila kako drugo dragocenost in izginila, pustila da so jo pozabili. Odločila se je, da bo Clarissi ponudila svojo pomoč, če bi jo zanimalo, najverjetneje zato ker je bila edina, ki ji je vsaj malo zaupala izmed sodrugov, saj ni bilo v njeni naravi vračati uslug. Po tem dogovoru s Beleriandsko princeso je vedrejšega obraza stopala proti Min-Rimmonu.

[Ok, zdej ni treba da vsi ostali napišete kako ste naju slišali, če sva napisali da sta bili Thysa in Clar dovolj naprej, da se ju ni slišalo do ostalih]

Belree je zelo nejevoljno stopila iz knjižnice in se spraševala, ali naj dejansko sploh odpotuje na otok samo zato, ker bi nek bedak želel vedeti več o čarovnikih in njihovih skrivnostih. Nekatere, na primer resna temnolaska in Clarissa, so bile ob misli na svojega novega delodajalca vsaj tako razbesnjene kot ona. Ko so začele stopati proti Min-Rimmonu, se je začel pogovor med Amethyst in Clarisso, ki pa je potekal dovolj daleč, da je vsaj Bel ujela le nekaj besed. Očitno se pogovarjata o tem, katera izmed nas še poseduje magijo, je pomislila temnolaska, jaz jima svojega daru niti slučajno ne bom razkrivala, dokler ne bo nujno. Redkokdo je vedel, da je Bel čarovnica in želela si je, da bi tako tudi ostalo, saj je želela biti neopazna in neznana. Vedela je, da izpostavljanje ni pamento, saj je povsod polno sovražnikov, ki samo čakajo, da pokažeš šibkost. Med razmišljanjem je opazovala še zadnje neznano dekle, ki pa ni dajalo nobenega znaka, da bi si želela pogoror. Tako se še naprej hodila v tišini, v daljavi pa se je začrtala vzpetina, na kateri je stal Min-Rimmon...

"Ja, nama zarote niso tuje," je Thysa trpko odgovorila na Clarissin predlog. "Vse se zdijo neizkušene. Tista, ki je gobezdala, da sem princesa, se mi zdi precej mlada, zato ne pričakujem kaj veliko znanja od nje. Alynn bi znala biti starejša od mene, vendar ima po moje pol toliko izkušenj. Sem pa opazila spreminjanje barv, ja. Še zdaj se mi zdi zabavno." Ocenjevala je sopotnice, kot da bi bila trgovka s čimerkoli pač, spotoma pa se je malenkost hahljala zaradi Amethystinega pritoževanja. "Edina, ki bi lahko bila kaj vredna, pa me je šla pozdravit, medtem, ko sem jo opazovala. In tudi preveč je poudarjala, da je temnostranka." Z grenkobo v glasu je dodala še oceno zadnje sopotnice, nato pa se v hipu spustila s Finna. Če je govorila z dokaj dobrimi znanci ni bila rada na konju, medtem ko so bili oni na tleh. Pot je nadaljevala peš ob Thysi. "Ah, ja. Preživeli vsekakor bova, zanje pa ne vem. Glede zaupanja pa... Če sem bila po odhodu iz Min-Rimmona nezaupljiva, sem zdaj pridobila toliko nezaupljivosti, kot jo imajo vsi Min-Rimmončani skupaj. Ne zaupaj ničesar nikomur in nihče te ne bo mogel izdati. Sicer sta kralj in kraljica zaprisežena svetlostranca, toda te zoprne plemščine ne znata obvladovati. Pred mesecem dni sem videla kako so obesili nekega plemiča, pod pretvezo, da je poskusil ubiti nekega drugega plemiča. V resnici samo ni hotel svoje hčere poročiti z njegovim sinom. Pred bitko sem hotela nekako poskrbeti, da bi jaz vladala Beleriandu. Na srečo sem se odločila, da počakam eno leto. Že biti princesa je težko, da bi pa imela celotno mesto na grbi..." Zavzdihnila je, kljub vsemu, pa se je še po svoji 'porciji' pritoževanja počutila bolje. "S starimi znanci se isem mogla srečevati, sem pa pobegnila sredi noči, da se bom lahko odpočila od vsega spletkarjenja. Človeku kar odleže, ko lahko normalno govori z običajnimi temnostranci." Pozorno je poslušala, kaj je imela Amethyst za povedati o magiji. "Torej praviš, da bi celo jaz lahko čarala?" je z začudenim glasom vprašala. "Ne morem verjeti. Če imaš toliko potrpljenja, da me česa naučiš..." Nasmehnila se je sama sebi. Čeprav sem se navadila živeti povsem brez magije, in mi povsem ugaja takšno življenje, bo zanimivo poskusiti čarati. Medtem, ko sta se z Amethyst pogovarjali, se je v daljavi prikazal Min-Rimmon, in počasi zopet zdrsel iz njihovega vidnega polja, saj si ga lahko videl le še če si se obrnil povsem nazaj in ga poiskal v daljavi. "Ah, ja. Ugotovila sem, da me je življenje v zgornih slojih Belerianda nekoliko omehčalo in naredilo bolj prijazno. Sicer povsem nezaupljivo, a ko moraš vsak dan igrati svetlostranca... Sčasoma sem se naučila, da temno stran kar 'pospravim' in pustim, da pride na plan moj prijazni jaz. Na sploh pa nisem več tako previdna, ker mi nikjer ne grozi, da bi mi prerezali vrat. Nekoč bi tisti, ki je povedala kdo sem, za šalo prerezala vrat, če bi si enako drznila pokazati ročaj bodala. Danes sem se samo obrnila stran," je povedala Clar in zavzdihnila. Na trenutke si je dejansko želela vrniti nazaj v Min-Rimmon, vendar se je preveč privadila udobju in varnosti, kar v njenem nekdanjem domu pomeni smrt.

((nadaljujte kar na cesti med min-rimmonom in lossarnachom. sem že jaz tukaj napisala, da smo šle mimo min-rimmona.))

Pot je kar sama tekla pod Alaphosovimi nogami, ko je ta tekel in z tem puščal za seboj, zdaj že pogašena polja ožgane trave. Min-Rimmonski stražarji so k sreči opustili pregon, saj je pospravljanje za Alaphosovim metanjem ognjemeta po suhi travi vzelo preveč časa in je tako lahko Alaphos pridobil nekaj razdalje med njimi. Plamenček, ki se je vrtel okoli džinove glave, je le temu džini vzbujal občutek pijanosti. "Ko bi se vsaj ta plamenček vrtel od česa bolj tekočega in nasploh bolj okusnega od magije!" je žalobno pomislil in zrl v daljavo in s svojim morilskim tempom, ki na dolge razdalje rad izmuči kakršno koli človeku podobno bitje, se je vse bolj bližal Ethiru. Ime tega mesta mu je bilo všeč in okušal je njegov zven ko ga je izgovoril. A vedel je, da ne bo šel na daljši obisk v to mestece, a se bo vseeno ustavil na kratkem postanku pred maršem čez sever. Kocka je padla in njegov um ne bo izoblikoval misli o vrnitvi in neuspehu, to je vedel. Vedel je, da zanj ne bo vrnitve nazaj na jug, ne prej, preden ne doseže severa.

Po kakšni uri sestopanja med ostrimi skalami v slabi vidljivosti, je Leina noga končno stopila na utrjeno, prašno in ravno podlago. Olajšano se je ustavila za trenutek, se pretegnila in popravila trak na kolenu, nato pa nadaljevala proti jugu, v smeri Min-Rimmona, čeprav ni nameravala zaviti tja. Prijetno je bilo hoditi ponoči po osamljeni cesti v puščavi, vse je bilo tako mirno in spokojno, Leina samota pa popolna. Vendar pa je čutila, da ji po mesecih potikanja okrog manjka človeška družba, zato se je željna novih poznanstev namenila v Lossarnach.

Sameli je prišla iz Kopališča Kaplja. Sama je stopala je po makedamskicesti in brcala kamenček pred sabo. Pokrajina se je spreminjala in tekla čez travnik, kjer si je Sameli spletla venček iz cvetlic in si ga posadila na glavo. Kmalu je prispela v mešani gozd, kjer jo je spreletel občutek miru in domačosti. Kot vilinka je tudi splezala na kakšno drevo in se razgledala. Kmalu je zagledala deročo reko in takoj je vedela, da je to reka, h kateri je namenjena. Hitro je splezala dol in ubrala bližnjico med drevesi.