Cesta od Min-Rimmona do Lossarnacha

Cesta se je vlekla v nedogled. Ampak Faith je bila preveč zamišljena, da bi to opazila. Avtomatsko je stopala naprej in strmela nekam v prazno.

Luthien je utrujeno stopala ob svoji mali Lalaith po cesti, ki je vodila v eno izmed njenih najljubših mest, Min-Rimmon. Cesta je bila prašna, prav tako kot Luthien in tudi Lalaith se ni godilo bolje. Njuna sopotnica je bila Kiana s svojim konjem, katerega ime je Luthien vedno pozabila, naj se je še tako trudila. Luthien je bila utrujena in žejna, čeprav je ob njej Lalaith nosila čutare in čutare sveže in bistre vode, ki si jo je ob odhodu in Lossarnacha priskrbela Luthien. S Kiano stat bili namreč še vedno na poti v Fin-Hollen, in Luthien je imela te misije že počasi čez glavo. Vedno sta bili na poti. Nikoli počitka. Kiana s svojo vilinsko kondicijo ni imela niti najmanjših problemov na poti, Luthien pa so že več dni zapored noge nečloveško bolele. Tolažbo ji je delala le mala Lalaith in Luthien je ni pozabila ob vsaki priliki pogladiti za ušesi.

Luthien se je odločno odločila da bosta s Kiano imeli postanek. Trdo je rekla: "Kiana, čas je za počitek. Lalaith se že znoji in tudi jaz sem utrujena." Ne da bi počakala na Kianin odgovor je stopila s ceste pod košato lipo in se naslonila na na njeno deblo. Zaprla je oči in Lalaith je takoj obtožujoče zaprhala. Luthien se je zdrznila in pohitela k njej. S hrbta ji je vzela vreče, zrahljala sedlo in ji snela uzdo. "Popasi se malo, srčica." ji je naročila in pohlepno zgrabila meh z vodo. Pila je in pila in šele ko jo je Kiana grdo pogledala, se je zdrznila in rekla: "Oh, seveda. Malo moram še pustiti za nadaljno pot, saj vem." Opravičujoče se je nasmehnila in skomignila z rameni. Lalaith se je še kar veselo pasla in Luthien je iz žepa potegnila kocko sladkorja in ga pomolila Lalaith, ki je veselo pritekla k njej in kocko polizala z njene roke, nato pa se je veselo pasla naprej. Luthien jo je počohljala za ušesci in iz malhe potefnila kos kruha, ki ga je začela veselo žvečiti.

Pot se je vlekla v nedogled. Listje je zaradi močnega vetra šumelo, kar je Kiano samo še spodbudilo da je pognala svoje v korake v skorajšnji tek. V roki je močno držala vajet Lassa. Bilo je vroče vendar to Kiane ni ustavilo. Z Luthien sta že nekaj dni nemo tavali po poti do cesti od Min Rimmona do Lossarnacha. »Kiana, čas je za počitek. Lalaith se že znoji in tudi jaz sem utrujena.« je Luthien zateženo rekla. Kiana je jezno prhnila. »Če boš tako počasna ne bova nikoli nikamor prišle. Sedi na Lassa in odpeketajva.« v roki je držala čutaro s hladno vodo, ki jo je natočila pred nekaj urami. Ni je bilo veliko a za 2 dni je bilo dovolj. Končno je le popustila, saj je bila tudi sama utrujeno.

Zadihano je sedla k njej in opazila Luthienin mil obraz. »Oprosti, ker te tako mučim. Po dedkovi smrti pred dvema mesecema sem se zelo spremenila in postala nekako zelo tečna?« njen glas je bil zarohnel. Govorila je tiho, a jo je Luthien še vedno lahko dobro slišala. »Izvoli pij še iz moje čaše.« čaša je bila velika in bil je čas, da svoje vedenje spremeni. Vedela je, da jo trapasto kujanje ne bi nikamor pripeljalo. Globoko je vzdihnila in se upajoče zazrla v nebo. Naj že prične deževati! je pomislila. Dežja ni srečala že od kar od lanske pomladi. Torej skoraj 5 mesecev. To seveda ni bilo normalno, vendar se nihče izmed vaških ljudi ni zanimal za to. Pridelki so bili letošnje leto dobri, kljub temu da ni bilo dežja. »Vino. Kako bi rada poskusila zopet tisto domače vino, ki ga je vedno naredil dedek.« zasanjano je sedla na štor, ki je štrlel iz zemlje. »Si se že kdaj zaljubila? Mislim, si kdaj nekoga resnično ljubila in mu poskušala to dokazati pa ni šlo? Mu povedati v obraz, da ga ljubiš vendar si se ustrašila in zbežala.« misli so ji uhajale k Emirju, ki je neznano kam izginil. Komaj je čakala, da bosta zaključili misijo in se bo Kiana z denarcem v roki odpravila v bližnje mesto. Vstala je ter odšla k konjema. Ni čakala njenega odgovora, saj niti ni mislila da bo nanj odgovorila. »Pridno dekle.« Lalaith Luthienin konj je bil zadihan, in je še vedno prhal. Ob hladni vodi, ki mu jo je Kiana nalila v čašo je hitro spila. Pobožala jo je po njeni redki grivi, ki je bila svetle barve. Nato se je stegnila še k Lassu, ki se je ljubosumno stegoval proti njej. Iz usnjene torbe je vzela star in posušen kruh, ter ga dala konjem. »Saj sta pridna. Kar tako naprej in kmalu bomo na cilju. Takrat si bosta lahko privoščila veliko mrzle vode in seveda močno kopel. Pa veliko sena bosta dobila. « legla je na travo. Bila je v senci, zato jo žereče sonce ni moglo motiti. Lass se je z velikim telesom sprehodil mimo Luthien do Kiane in jo s svojim gobcem nemarno poslinil. Kiana se je namrdnila a je slabo voljo pregnala s smehom. »Lasss! Kakšen mali pacek si! Ubogaj svojo skrbnico in odidi iznad moje glave.« z vezenim robcem si je odstranila slino in stresla svoje dolge svetlikajoče lase.

»Pridi počivali sva skoraj dve uri. Če želiš lahko jahaš na Lassu.« ji je še enkrat ponudila in že prijela za vajet Lalaith. Že kot otrok je vedno ljubila konje. Bile so prijetne živali, ki so ti olajšale delo in nošenje težkega tovora. Seveda, pa so si bili konji različni. Naprimer Lalaith je bil konj za nošenje težkega tovora, Lass pa je bil močan konj za jahanje. Da, Lass je bil pravi žrebec. Močan z trdno voljo in ponosom. Čeprav ga je imela Kiana v lastništvu šele nekaj dni se je nanj privadila prav tako on nanjo. Kiana je bila seveda vilinec in je bila na živali močno navezana, vendar zadnje čase po dedkovi smrti je močno premišljevala, da bi odšla na drugo stran. Stran teme in sovraštva. Na slabo stran, a ne premislila si je. Ko je nekaj dni po smrti dedka ležala v svoji sobi in premišljevala o svojem življenju ji je glas staršev rekel, naj ne stori tega. Bila je zaprta vase, osamljena in žalostna. Izgube najbližjih se ne da kar tako odstraniti saj je bolečina premočna a nekako je vsak dan manj mislila na vse skupaj. Ko je bila na poti je imela veliko dela s konji in seveda s prepiranjem z Luthien, tako je bolečina pojenjala. Večkrat je pomislila na Emirja v katerega je bila močno zatreskana. Ljubila ga je in komaj je čakala, da bo konec misije in se bosta poročila »Si pripravljena?« zopet sta zavili na cesto.

comment: Oprosti ker sem tako dolgo časa rabila.

Belree je mirno stopala po cesti, ki je vodila do Lossarnacha. S sopotnicami še vedno ni govorila, in očitno tudi nobena izmed njih ni želela načeti pogovora z njo. Min-Rimmon so za seboj pustile že pred časom, in poldne se je že prevešalo v popoldne. Topel in soparen zrak je bil precej zadušljiv, kar je Belree prisililo, da si je slekla ogrinjalo. Temnolasa čarovnica je upala, da bodo čim prej prišle v Beleriand, saj je bilo tam vsaj morje, čeprav je bilo verjetno še bolj vroče kot v bližnini Lossarnacha.

Hoja je ni preveč utrujala. Njeni lasje so valovali v nežnem vetriču, ki je poletel čez poljane. Zdolgočaseno je zrla v tla in se še vedno čudila bebcu, za katerega naj bi opravile nalogo. Pa vendar ni imela kaj. Zanimal jo je denar in kako bi ga čim hitreje dobila. Zaplavala je v misli, ki so sanjarile o bogastvu. Vseeno pa je Rhini ugajalo takšno življenje kot do zdaj, čeprav malo sprememb ne bi škodilo. Zmotilo jo je vedno bolj bujno rastje ob cesti. Bilo je kar prijetno, le malo preveč razneženo. Upala je, da bodo kaj kmalu prispele do kakšnega izvora osvežitve. Iz nahrbtnika je potegnila čutaro in izpila zadnjo zalogo. Ni se bala, da bi bila žejna, saj je po tej poti že hodila in je vedela, da voda ni daleč. Ozrla se je po ostalih in se nato zopet potopila v lastne misli.

"Lepega konja imaš," je potrepljala Finna, ko se je Clarissa spretno spustila na tla. Črn je in neviden, vsekakor uporaben, čeprav ga v Min-Rimmonu ne bi imela kam pospraviti in bi ga najverjetneje naslednjo jutro dobila z prerezanim goltom. Škoda, je pomislila medtem, ko je Clar podajala svoje mnenje o sodrugih in se ji niti sanjalo ni kakšne misli se podijo čarovnici po glavi. Beleriandska princesa se je bolj ali manj strinjala z Thysinim mnenjem o sodrugih na nalogi, kar je Amethyst seveda ugajalo. Če se je princesa prej hahljala ob Thysinem pritoževanju je zdaj prišel njen čas zanj in je napolnilo čarovničino srce z radostjo. Poskušala je stanje na Beleriandskem dvoru in situacija je ni preveč presenetila. Celo najsvetlejši svetlostranci se spričkajo med seboj, ko gre za imetje ali vpliv. Bedaki, mi na bolj enostaven način razrešimo težave za vse večne čase, dokler nam drugi ne stopi na pot. Igra, ki jo nikoli ne nehaš igrati, poskrbeti pa moraš da si le najboljši, se je počutila vzvišeno kakor ponavadi. "Pravzaprav te občudujem, kako ti uspe preživeti na dvoru, svetlostranskem dvoru. Sama tega ne bi nikoli zamenjala za zakotne, umazane uličice mojega predragega Min-Rimmona, kjer lahko počneš čisto vse kar ti srček poželi. Skrivati se v Beleriandu pod lažno krinko ter poslušati pritoževanje meščanov in plemičev, ki se pričkajo za moč in denar vsekakor ni moja stvar. Celo presvetli svetlostranci, se obračajo k nam, celo njihov duh se je spremenil. Za par cekinčkov bi še mamo prodali, čeprav je vredna veliko več. Kdaj pomislim, da so prevare v mešanih mestih hujše kakor v temnih, tam vsaj več, da se moraš paziti vsakega, ki ti prekriža pot, medtem ko v mešanih mestih se lahko hitro tvoj najboljši prijatelj, ki ga pač moreš imeti, da deluješ svetlostransko, izkaže za tvojega najhujšega sovražnika," je postala malo z zaničljivim izrazom na obrazu. "Zdaj pa te vprašam Clarissa, če bi postala kraljica, bi razglasila Beleriand, za temnostranskega? Bi ti uspelo zbrati okoli sebe dovolj ljudi naše baže?"
Clarissa je delovala kar navdušeno nad magijo in učenjem, kar Amethyst ni presenetilo, saj bitja ki ne posedujejo takšne količine magije so vedno najbolj navdušena nadnjo ali pa jo zaničujejo. "Trik ali dva, da bi ukrotila brezglave dvorjane, kaj?" se je zarežala mlada čarovnica. "Potrpljenja pravzaprav sploh nimam, opozoriti pa te moram, da magija zahteva veliko časa in truda, sploh za vas, ki niste tako nadarjeni kakor čarovniki ali vilini. Seveda, lahko poskusiva, a rezultatov ti ne morem obljubiti. Ampak o tem šele po končani nalogi, pa tudi najinemu malemu načrtu. Zdaj se še nimava kaj dosti pogovarjati, pred nama je dolga pot do uspeha," je zdramatizirala in gledala Min-Rimmon, kako se oddaljuje. Vrnem se nekega dne, prav kmalu, je obljubila umazanemu mestu, ki ga je imela tako rada obljubo, ki časovno ni bila preveč smiselna. "Verjemi Beleriand te bo pokopal. Nekega dne se boš zbudila, ne da bi se spomnila občutka tvojega rezila v tujem grlu. Tega res ne smeš dopustiti, malo temnostranske družbe ti bo koristilo. Zdaj po bitki smo močnejši, uporabi to, pridobi nam Beleriand in uživaj v slavi," ji je podala droben prijateljski nasvet.

Potem ko so odšle iz Ethirske knjižnice se je držala čisto na repu kolone in se mirno zleknila na svojem novem konju, ki jo je počasi in lagodno nosil za ostalimi. Ležala je na hrbtu in izgledala povsem ranljivo in nepozorno, vendar je bila resnica daleč od tega. Odkar so Forestu zavladali temnostranci, niso bile ceste niti približno toliko varne kot prej. Še posebej ko so obšli Min-Rimmon in so nadaljevali proti Lossanarchu. Medtem ko je delovalo, da opazuje puščavnato pokrajino osušeno rastlinje, je pozorno motrila okolico in se hkrati zatopila v svoje misli. Izbruha v knjižnici jo je bilo resnično sram, saj je tako v luči sopotnic izpadla nezrela, otročja in neobvladana. Poleg tega pa je še izgubila nadzor nad magijo in so sedaj vse vedele da je čarovnica. Krasno, je mračno pomislila. Glavo je še malo pogreznila v temno ogrinjalo in zaradi mračnega razpoloženja so se ji lasje obravali ogljeno črno. Potem pa še ta zabit tip, je sama pri sebi razpredala. Gotovo ne bi mogli dobiti še neumnejšega 'delodajalca'! Bolje zanj, da bo nagrada res bogata... Njene pozorne oči so opazile, da so počasi zapuščale puščavo in je rastlinje vedno bolj zelenelo. Torej so se bližale Lossanarchu. Obrnila se je na konju, tako da je sedaj normalno sedela in oči prikovala na dekleta pred sabo. Nekaj metrov pred njo je hodila največja uganka med soppotnicami, potem Belree in kar zajetno razdaljo naprej še princesa na konju, ob njej pa druga neznanka. V Alynn je gorela jeza, nase zaradi duševne nestabilnosti, na tipa, ki jih je poslal na Sumatol zaradi arogantnosti, in seveda na cel svet, ker je bila precej lačna. V daljavi so se že kazale prve hiše v Lossanarchu, ona pa je jezo potlačila globoko vase in jo shranila za primernejši trenutek.

Aestiva ni videla (vsaj ne, da bi bila v njih) drugih mest, kot samo domačega Min-Rimmona. Tokrat se je odločila, da bo potovala v Beleriand, slavno obmorsko mesto. Vedno si je svoj čas želela odmeči stran ob morju in s svojo navzočnostjo počastiti tamkajšnje meščane. Vse je bilo kaj tiho. Pravzaprav je bilo slišati le rahel vetrc, ki ji je mršil lase. V daljavi se je že počasi risal Lossanarch in veselo je pospešila korak, da bi čim hitreje prišla do tega nepoznanega mesta.

Ko je Alaphos zapuščal Lossarnach, je sonce že leno lezlo na nebo. Kar med hojo je z sebe otresel prah, ki mu je ostal od spanja v neki zakotni ulici med čakanjem. da se mestna vrata odprejo in bo lahko odšel proti gorski verigi, preko katere bo prišel na sever. A najprej je moral priti mimo Min-Rimmona, koder bi prešel na drugo pot, ki bi ga vodila naprej mimo Ethira in končno do gorovja, za katerega je slišal da se imenuje Demen. Med potjo po ulicah Lossarnacha je slišal za govorice o neki skupinici, ki naj bi že prišla do severa in naj bi ga zdaj že raziskovala. Upal je, da se ne bo srečal s temi "raziskovalci", a če bo usoda tako hotela, bo verjetno moral sodelovati z njimi.
Tako je med premlevanjem o nadaljevanju poti, hodil Alaphos po cesti, ki se je pela med dvema mestoma. Ko se je sonce že vse bolj nagibalo k zahodu, je Alaphos v daljavi že videl zidove mračnega mesta, mimo katerega je moral iti. Ko je že razločil posamezne hiše v mestu, je zavil dol z poti, saj je vedel, da bi Min-Rimmonskim patruljam le stežka razložil pomen nevtralnosti in bi ga verjetno dokaj hitro pobili kot da bi bil svetlo stranski vohun. Zatorej je zavil med puščobne planjave kamnov in peska, ki niso ravno nudili kritja in previdno napredoval naprej v počepu z pripravljenimi bodali, ki mu, če bi se ga odločili zajeti ali ubiti, ne bi ravno pomagala, a vsaj ne bi umrl sam. In kot da bi njegove misli priklicale nesrečo, so ga kmalu opazili stražarji. Spravil se je v podivjan beg naprej proti poti, ki vodi do Ethira in medtem naokoli metal majhne plamenčke, ki so hitro zajeli redke šope suhe trave in se tako širili. Od daleč je slišal kletvice stražarjev, ki so gasili ogenj, kakor so ga že lahko. To je dalo, od magije malce izčrpanemu Alaphosu možnost, da je prišel mimo mesta na drugi kos poti, ki ga mora premagati.

Noge so ga nosile kolikor hitro so le lahko in kljub temu, da mu je lica bičal ostri, bridki zimski veter, so bila razpotegnjena v zardel nasmeh. Iz oči si je sicer moral stalno brisati solze, ki jih je izzval hladni piš, a za to mu je bilo prav malo mar. mraz, ki se ga je oklepal kakor koščeni prsti stare Matilde ga je poživljal, mu poganjal kri po žilah in ga venomer opominjal, kako obupno je pozabiti živeti.

Več mesecev je bil namreč zagonil, ne da bi sploh opazil, kako mu čas polzi med prsti. Niti vedel ni, kako je zapravljal dragocene trenutke svojega življenja, dokler ga ni na to opomnil preprost razglas na steni ene izmed Min-Rimmonskih hiš: "Pivsko tekmovanje v Lossanarchu!". Le borne štiri besede kasneje je bil Armadal zopet tisto, kar je bil nekoč; poln sle po srži življenja, v očeh so se mu bleščale ognjene iskre, na ustnicah pa mu je sijal skorajda nor nasmeh.

In ko mu je pred oči priplaval spomin na prejšnje pivsko tekmovanje…oh, kako se je zasmejal, da je zvonko odmevalo preko opuščene planjave. Min-Rimmonska puščava je zevala v vsej svoji praznini in tudi na cesti pod njegovimi hitečimi stopali ni bilo ne spredaj ne zadaj videti nikogar. A samota, ta sladka samota; Armadala je pomirjala. Prinesla je nek občutek notranjega miru, ki ga je bil v usmrajenem, s kriminalom prepojenem mestu že povsem pozabil, tukaj, na odprtem pa ga je ponovno prevzel v vsej svoji mogoti.

Ko je pogled na ljubljeni Min-Rimmon že počasi izginjal je Luth po dolgih dneh počasne in zložne hoje počasi pospešila korak. Po tedanjih merilih je prepotovala že skoraj polovico poznanega sveta in na to je bila precej ponosna. Kljub temu, da se vse dni svojega življenja sprehajam po istih cestah, vedno pa se vračam v Min-Rimmon! je srednje navdušeno ugotovila.
Znebila oziroma svojemu želodcu prepustila se je že večine svojih zalog, saj je pokrajine, po kateri je do sedaj potovala, poznala le dolgočasnost grmičevja in ne prav veliko šumečih potočkov, ki so dajali življenje. Zalogo vode si je sicer nameravala obnoviti v obrobju Lossarnacha, ki pa je bil še daleč.
Njena zvesta Lalaith je brez pritoževanja nosila tovor, in tako je tudi Luthien brez pritoževanja korakala dalje. Srečevala je zanimive skupinice ljudi, večinoma razcapanih in sumljivih, če so potovali v nasprotni smeri, in veselih, da puščajo puščavo za sabo, če so njihove poti vodile proti bolj prijaznim človeškim mestom.
Dan za tem, ko je Min-Rimmon izginil iz obzorja si je dovolila obnoviti zaloge med ne prav prijaznim pogovorom z lastnikom voza, ki ga je v pogovor prepričala s puščico nastavljeno na mesnati vrat. Brez večjih problemov ji je prepustil malce večjo količino posušenega mesa in veselo je koraka po prašni poti naprej.

Opazovala je Min-Rimmon v daljavi, vendar je skušnjava in domotožje nista premamila, da bi zavila proti domačemu mestu. Ne, korak je vztrajno usmerjala naprej proti jugu, proti Lossarnachu, hkrati pa utrujene oči poskušala držati odprte. Kaj kmalu je obupala in si poiskala zasilno ležišče pod trnovim grmom nekaj deset metrov od ceste.

Zbudilo jo je šele opoldansko sonce, ki je s svojimi šibkimi žarki osvetljevalo njeno speče telo. Ne, zima ni bila čas, ko bi te žgoče sonce zbudilo že nekaj ur po svitu. Lea je zaspano vstala, se pretegnila in za silo očistila obraz zemlje, na kateri je ležala, nato pa se še odteščala za grmom. Zatem se je vrnila na cesto in nadaljevala svoje dolgo potovanje.

Delal se je že večer, ko je končno dospela do predmestja Lossarnacha.

((prišel od tukaj))

Komaj mu je uspelo prepričati mater, da ne bo prav nič na izgubi, če zaužije spanec kakor se spodobi in si nabere nekaj novih moči, ki mu jih je puščavsko popotovanje ukradlo. Stopnja nerganje se je sicer zavoljo tega močno povečala vendarle pa se je zavoljo tega tudi energija. In tako je spočita dvojica sedaj nadaljevala svojo pot z vsemi svežimi zalogami. Ksanijala je še dolgo stala na pragu in mahala sinu v slovo, ne vedoč kdaj ga njene stare oči spet ugledajo. Če ga sploh še kdaj.
Z vsaki premikom kopita je bila struktura same ceste boljša. Očitno je bilo, da gre za bolj vzdrževane predele čeravno glede na ničelnost srečanih popotnikov ni bilo videti razloga ohranjenosti. Kdo bi vedel, morda pa je bil samo danes takšen dan. In kakor, da bi nekdo bral njegove misli, je tedaj vetrič iz daljave prinesel smeh ter glasbo. Izza manjše sipine, ki je zastirala pogled, se je primajala manjša skupinica. Pa to kakšna! Oblečeni so bili v pisana oblačila, ki so bila na nekaterih mestih že dodobra načeta. Marsikateri obraz je bil pokrit z masko, med tem, ko so bili na ostalih nanešene »zgolj« barve. Izgledalo je, da so dodobra opiti, kar je pomenilo, da bi znali povzročati težave. Še posebaj, kar škratje niso ravno prebivalci teh predelov. Kakor hitro si neznanci opazili malega moža so se njihovi glasovi umirili. Ko so bili na razdalji, ko se je glas lahko slišal brez nepotrebnega dretja, je eden izmed njih zaklical Tronirju. "Hej ti! Ali si prekleto dobro našemljen pritlikavec ali pa si dejansko škrat! Torej?" Nagovorjeni je spodbodel svojo žival in se približal. Roko je položil na ročaj svojega orožja, pripravljen braniti svojo čast. "Dejansko sem škrat." Nekateri v čudno napravljeni skupinici so zastokali, spet drugi so skorajda zavriskali. Mošnje denarja so se razprla in zlatniki so pričeli menjati lastnike, ki se niso več zmenili za bradateža. Dokler ni le ta ponovno pritegnil pozornosti nase. "In kdo ali kaj ste vi?" Kakor, da ni bilo to več kakor dovolj očitno, je prvi govorec prhnil predse in skorajda užaljeno odgovoril. "Mi? Mi preganjamo zimo iz dežele! Mar ni to dovolj jasno?" Čudaki. Vendar pa svojih misli ni delil z ostalimi. Nežno je spodbodel Ulvena in odjahal naprej, ne meneč se več za norce. Morda pa bi bilo bolje, da bi ostal v Ephel Duathu.

((odšel semkaj))

Poskočnih stopal je Eyana zapustila MinRimmon. Boga moja klopca... Tako zapuščena, osamljena... Z mislimi obžalovanja so si njene noge utirale pot na prašni cesti. Poleg Eyane se ni ravno trlo uporabnikov te poti, pa vendar se ji je zdelo, da jih je več, kot so opisovali nekateri popotniki v njenem rojstnem mestu.Kogar je srečala; na vsakem obrazu se je svetil nasmešek. Lossarnach mora biti pa čudovit. Saj jih bo minil smeh, ko bodo stopili v MinRimmon. Saj ne, da bi se sramovala tega mesta. A bila je pač njegova prebivalka - 'kraj je lep po svoji temačni strani' je menila. Za hip se je med kar utrujajočo hojo ustavila. Tedaj je prispela do jezerca, kjer si je vzela čas za daljši premor. Uživala je v tišini in s ceste opazovala drobnega zajca, ki se je odločil za uro umetnostnega drsanja na zamrznjenem jezercu. Eyana ni dolgo opazovala te predstave, ko ji je zakrulilo v želodcu. Bilo bi dobro, če bi jedla Pri razposajenem davitelju, je nejevoljno pomislila in se dvignila iz čepečega položaja. Znova je vzela pot pod noge in se enkrat ustavila za nekajurni spanec ob zasneženem grmiču. Premražena je zjutraj nadaljevala do svojega cilja. Okoli poldneva so se ji že prikazali obrisi Lossanarcha. Aaaah, končno! Gostilna, prihajam!

Fillip je pot nadaljeval v mraku. Bil je še zaspan, saj se je ravnokar zbudil. Bil je namenjen proti Lossarnachu. Počasi je premikal noge in hodil po urejeni, a prazni cesti.