Ulice

(( Ker se mi je vmes zgodil dogodek v temi Smreka Rebeka nisem mogla pisati, zdej bom pa od tistega dogodka nadaljevala.))

Ko se je Kiana spomnila, da sedaj pri njej živi Luthien je z veseljem odšla domov. "Upam, da sem bom z njo lahko pogovorila." Je dejala ter si utrla pot pod noge. Hodila je šele pičli dve uri. Utrujeno je legla na kamnita tla ter vzdihnila svež zrak. Komaj čakam, da pred seboj ugledam svojo hišico. je pomislila in sedla na debel štor. V gozdičku je prijetno pihljalo in Kiana se je počutila domače in nadvse prijetno. Iz usnjene torbe je povlekla iz lesa narejeno "vodenko" in začela piti ledeno mrzlo vodo. Ko si je do konca odpočila je nadaljevala dolgočasno pot. Skakale ter tekala je med visokimi drevesi, in se prepevala neznano melodijo. Ni vedela kam jo bo pot odnesla ko bo prišla domov, vendar pa je vsekakor nekoč hotela videti Človeško mesto. Tako bi Luthien bolj podrobno zaupala svoje občutke glede ljudi, ki jih ni pretirano marala. Tako je hodila po stezah gozdička. Znašla se je pred velikanskem smerokazom, ki je kazal: Levo Vilinska mesta in podeželje, Desno Človeška mesta in podeželje, Naprej Škratovska mesta in podeželje. " Človeška mesta kaj?" je rekla in se naslonila na leseno tablo. Pokimala si je ter se napotila na desno. Človeška mesta so jo od nekdaj zanimala, domov pa si kar naenkrat ni več želela. Ko je tako hodila dobre pol ure, je na zadnje le stala pred obzidjem mesta. Priklonila se je stražarju, ki je pazil vrata in za lasmi skrivala svoja špičasta ušesa. "Kam, pa kam dekle!?" "Tukaj te vidim prvič. Ti že nisi iz naših krajev!" je rekel drugi, ki se je psihopatsko režal in jo objel okrog vratu. "Izginita!" ju je napasla. "Sem l nova trgovka, ki je prišla po robo!" moški z svetlimi lasmi se je zgrudil po tleh in skoraj umrl od smeha. "Misliš, da sva neumna?! Saj nimaš niti konja! Ti že nisi trgovka!" je rekel in jo porinil po tleh. Kiana se je užaljeno opotekla ob zidu in se sklonila po tleh. Z ustnic ji je tekla kri, vendar je ni bolelo. Obrisala se je v svojo svetlo bombažno srajco, in kri se je kar vpijala. "Ne bom se vdala. Hočem v mesto in to takoj!" je zahtevala. "Mala, kaj res ne razumeš, tukaj nimaš nič početi. Poberi se, in to takoj!" se je zadrl ter jo počil po licu, da je postalo rdečo. Skoraj bi pristala v grmovju. In takrat se je prikazal on, tisti, ki ga Kiana nadvse spoštuje in ljubi. Paznika grajskega obzidja sta stala zravnano, Kiana pa je ležala na tleh, sklonjena je brisala kri z ustnic. Ko je opazila mladeniča, se je sama pri sebi nasmehnila in upala, da jo bo vsaj malo zaščitil.

((Emir, prosim nadaljuj))

Emirju se je pred očmi odvijal prav posebno zahrbtno beden dan. Zjutraj je vstal z levo nogo in ugotovil, da mu je čez noč poskušal nekdo odkleniti skrinjo z oblekami. Zahvalil se je stvarnikom, da je skrinja ostala trmasto zaprta, dokler tat ni obupal. Nato se je na hitro oblekel v svoje rdeče obleke z svetlo-rjavimi usnjenimi rokavi in engraviranimi čudnimi simboli, ki verjetno sploh niso nič pomenili, toda so Emirju dajali občutek misterioznosti. Iz kante je potegnil Zmajski Krempelj in si ga pripel na hrbet. Nato se je konkretno pretegnil in se odpravil na sprehod, morda poiskati kakšno nalogo. Slabi dve uri je taval po ulicah in trgih, in poskušal prodati nekaj predmetov na katere je naletel na svojih potovanjih. Večinoma so to bile kakšne čudne rastline, kosi redkih živali (nohti, rogovi) in nekaj čudnih kipcov. Kmalu je obupal in se vrnil k smetnjaku in v skrinjo zabrisal svojo ničvredno robo. Zavzdihnil je in se odločil sprehoditi po naravi, morda ujeti kaj za večerjo, čeprav ni imel loka. Napotil se je k glavnim vratom in hodil. In hodil. In hodil. Vmes je za trenutek začelo deževati, nato pa se je vrnilo medlo sonce, značilno za Eth.....karkoli že. Frustriranost se je povišala, ko ga je začela njegova brazgotinasta desnica ščemeti. Dlani je potlačil globoko v žepe svoje čudaške obleke in dajal vedno bolj zamorjen vtis.

Zatem je končno prispel do mestnih vrat in do njegovih ušes se je prikradel hrup. Najprej je mislil, da se kakšni zgodnji pijanci že pretepajo, toda se je motil. Pred velikimi mestnimi vrati sta dva stražarja pretepala dekle. Emir je privzdignil obrv in se z napol zanimanjem napol jezo približal. Po boljšem ogledu je upazil, da je dekle vilinka. Sicer je imela zašiljena ušesa skrita za svojimi svetlimi lasmi, toda njene poteze so bile dolge in elegantne, njene oči ostre in izžarevajoče. In bila mu je všeč, zato se je odločil pomeniti z tema dvema gizalinoma.

Iz nožnice na hrbtu je z levico potegnil Shurt'arren in se ga trdno oklenil. Nato se prikradel prvemu stražarju za hrbet in ga potrepjal v ramenu. Ta se je ustavil sredi zbiranja sline za pljunek in se obrnil. Dobil je medeninast mečev ročaj med oči in se zgrudil. Drugi stražar je to opazil in se obrnil proti vsiljivcu. "Za vraga...?" je izustil in zmedeno pogledoval k čudaškemu mladeniču z modrimi lasmi in dolgim nevarnim mečem.

"Menim da je naš ljubljeni kralj (ne vem kako mu je ime, pardon), ukazal, da v mesto lahko spuščamo kogarkoli. In predvsem svetlostrance," je dejoč Emir nameril konico meča proti stražarju. Nato je zapestje zasukal in zamenjal lego meča v bojno držo. "Predvsem viline, ker zlonamernih vilinov prav zagotovo ni. Tako, da te lahko pretepem in me ne boš mogel tožiti, ker je bil moj cilj upravičen."

Stražar je neumno poškilil in izustil: "Torej te pretepem in zadeva rešena. Ti pa nič več ne rečeš, če jih ne želiš dobiti čez gobec."

Emir je prikimal. Stražar je izvlekel meč in napadel ter izvedel neverjetno močan udarec. Emir se ga je obranil in odplesal v polkrogu okrog stražarja. Ta je zadal še tri udarce in enkrat zgrešil. Emir je z olajšanostjo opazil, da je stražar zmeden, ker je Emir levičar in ga obrambe pošteno čudijo. Zato se je odločil za svoj "pressing". Začel je s tremi neprekinjenimi zamahi in čudnim skokom, ki se je končal z pravalom in zamahom k nogam stražarja. Ta je spretno skočil in se izmaknil meču, ni pa pričakoval, da bo meču sledila še noga in stražar se je spotaknil čez Emirjev škorenj. Emir je ugotovil, da ga ne bo ubil, da se pobere pa si ni mogel privoščiti, za to je natančno odmeril udarec v stražarjev pleksus, kar z desnico. Paznik se je zvil v gubo in zaječal. Sinji pa se hipoma napotil k vilinki, jo prijel za roko in odpeljal v mesto.

Ko jo je človek prijel za roko in jo odvedel v mesto je Kiana prestrašeno zrla v moški obraz. "Kam, me pelješ?" se je upirala. Hodila sta med tržnico in ljudmi, ki so se drli eden na drugega. Ko sta se končno le ustavila je Kiana le ugledala ljubek obraz, ki se je skrival za svetlo modrimi lasmi. Kiana se je posrečeno nasmehnila ter dobremu človeku, ki jo je rešil iz pred krempelj hudobnih vojakov, pokazala svoje svetleče zobe. "Hvala!" je tiho rekla ter ga objela, kot je velela zapoved vilinov. Nekaj časa sta zrla drug v drugega, vendar je Kiana šibko odvrnila pogled in se zazrla v tla. V srcu ji je bilo toplo, vendar pa ji je v glavi nastajala velika zmešnjava, ki se kar ni in ni končala. Nekaj časa je tiho tavala okrog človeka, dokler je ni prijel za roko in jo ovil k sebi. Kiana je zvedavo obračala oči, k moškemu, ko ji je ta pritisnil goreč poljub. Kiana mu je vrnila poljub, in ga objela. "Kiana" je rekla in ga pri tem močno stiskala k sebi. Bil je edini človek, ki ji je v trenutku postal všeč. Vsekakor pa se je vse odvijalo nekako prehitro, zato je Kiana ranljivo fantu pritisnila klofuto. Zvalil se je po tleh, Kiana pa je panično skočila k njemu in ga objela. "Oprosti, oprosti nisem hotela!" je dejala ter ga poljubila. Nekaj vaških opravljivk je obračalo pozornost k njima, vendar pa se Kiana ni dala motiti. Strastno je poljubila fanta, ki je imel na vratu amulet z napisom Emir. "Emir torej!" je rekla in se nasmehnila. Še enkrat ga je poljubila nato pa vstala. Ni hotela vzbiditi pretirane pozornosti, vendar pa je bilo za to že prepozno.

Emir je ostrmel. Nato se je odločil še bolj ostrmeti. Vilinka mu je bila všeč, vendar je bila dokaj....err.....zmedena. Najprej ja, potem ne, nato zopet ja, zatem klofuta in spet ja. Emir se je pobral iz blata in si poravnal svoje zmedene in čudaške obleke. Odmaknil si je pramen sinje modrih las z oči in popeljal Kiano stran od občinstva, za vogal in v neko prazno ulico. Vilinka je delovala nekam odsotno in začudeno pa tudi odmaknjeno.
"Prehitevava korake," je zmedeno začel, "daj, ti bom razkazal okolico mesta. Mesto samo ni zanimivo." Vilinka ga je odsotno opazovala naprej, zato jo je kar prijel za roko in stekel proti enim izmed manjših mestnih vrat.

Šla sta pod obokom in po potki čez Eth.....em ja no...-jevo jaso, do gozda. Da bi malo počila sta se usedla na štor. Emir je odmotal majhen linen zavojček, ki ga je vedno kranil za pasom, in iz njega potegnil dve jabolki. Eno je podal Kiani, v drugo pa se je zagrizel sam.

Nekaj časa je nemo opazoval vilinko in jo z očmi modril naj spregovori, nato pa obupal. Zato je začel sam. Povedal ji je kdo je in od kod prihada. Pripovedoval ji je o svoji materi, o svojem bratu in očetu. Kako je odraščal, kako je živel. Nato ji je povedal o pokolu in o neumnosti svojega brata. Pokazal ji je svojo brazgotino na pohabljeni desnici in nadaljeval o svojem mentorju in o svojih skromnih pustolovščinah po divjini. Povedal ji je vse o svojem veličastnem smetnjaku in svoji dragoceni skrinji.

Posrečilo se mu je, da jo je spravil v smeh, nato v jok, nato zopet v smeh. Ko je končal se je nasmehnil sam pri sebi. In jo nekaj časa opazoval vmes pa odvrgel ostanek jabolka v gozd.

Čez nekaj časa mu je sama razodela svojo življensko zgodbo in je šokiran ugotovil, da je poljubil 108 let starejšo osebo.

((Zdej maš nalogo al neki, zato neki dolgotvez o tem kako si zanjo zvedla itd itd. in povej da se kao še vidva u bližnji prihodnosti. And stuff.))

Alaphos je bil med zadnjimi, ki so ga še spustili v mesto, saj se je sonce že pošteno nagibalo čez zahod. Ko je stopil skozi mestna vrata, mu je pogled nevede ušel navzgor in njegovim očem se je razkril masiven obok, ki je omejeval velikost vrat. Zaradi dovolj dobre osvetljave mesta, je ugasnil plamenček, ki mu je počasi krožil okoli glave. Le ta je še enkrat ali dvakrat zaokrožil, potem pa ugasnil kot s kozarcem pokrita sveča. Kmalu potem ko je džin prišel v to mesto, se je namenil v labirint, sestavljen iz ulic, za katere je upal, da mu bodo dale prenočišče. Namenil se je ostati v mestu, dokler ne bi mimo prineslo še kakšnega popotnika na sever. Saj ne, da bi rabil družbo, saj je bil predvsem samotar, a vseeno je bilo dobro imeti nekoga, ki bi ti kril hrbet. Kmalu je našel prijetno majhno ulico in se udobno namestil ob prijetno ogret zid, katerega toplota je bila verjetno posledica notranjega ogrevanja, saj so bile lahko tu, na samem severnem koncu Foresta, noči prebito mrzle. Izkoristil je toploto zidu, da je oblikoval plamen, velik kot njegova odprta dlan. Odločil se je, da bo malo preizkusil svoje sposobnosti, s tem, da bo poskusil spremeniti obliko tega plamena, ga obdelati. Zamislil si je obliko in začel poskušati spremeniti plamen v zadano stvar. Od ogromnega napora, se mu je na čelu pojavila kapljica potu. Hladnega potu. "Očitno sem že porabil dokajšno količino toplote okolice, da je magija začela porabljati mojo telesno toploto," je pomislil in se čudil, kako je lahko samo spreminjanje oblike plamena lahko tako zahtevno. A kmalu je začel plamen dobivati grobe obrise in postajal vse bolj podoben enemu od njegovih bodal. Kmalu zatem je moral Alaphos prenehati dovajati magijo plamenu in ga dopustiti ugasniti, saj ni več imel dovolj moči. Začel je razmišljati, zakaj je oblikovanje plamena tako zapleteno, težavno v primerjavi z ostalimi ognjenimi uroki. A kmalu je spoznal, da mora za oblikovanje uporabljati ne samo ognjeno magijo, temveč tudi spreminjati zračne pogoje okoli plamena, ki ga prisilijo k spremembi energije. Torej je logično, da magije ki niso Alaphosu že prirojene, kot džinu, težje od drugih in da je samo ustvarjanje plamena veliko lažje kot oblikovanje le tega. Utrujen od teh poskusov je Alaphos kmalu zaspal.

Lakota v trebuhu, in pa mraz sta Tendrasu dala vedeti, da bo treba ukrepati če hoče preživeti saj to noč. Ker ni še nič pojedel zaradi mraza pa se je komajda še premikal, je začel iskati rešitve. Ker je bil prejšnji dan dež mu ogenj ni hotel goreti kot bi si želel, Zato se je čim bolj stisnil k plamenu, ki ga je včasih že oplazil po dlaneh in razmišljal. Ko je že skoraj zaspal se je spomnil da če zaspi bo ko ogenj ugasne verjetno zmrznil in nebo dočakal dne naslednjega dne živ. Sonce je že zahajalo in lahko je občutil kako se mraz še stopnjuje. Dlake so se mu naježile in roke pobledele. Še naprej je razmišljal.
Ni poznal veliko okolice razen njegovega gozda v katerem je imel bunkar. Toda enkrat ko je bil na robu gozda in iskal borovnice v travi, je videl v da je na drugi strani obširnega travnika mesto. Mogoče je bilo samo nekaj hiš ali pa kakšna postojanka a to sedaj ni bilo pomembno. V stiski v kakršni je bil se mu je zdelo, da je edina možnost, ki se jo lahko domisli ta da gre v mesto.
Počasi je stopal čez travnik in sedaj ga je zeblo že tako zelo da je kar drgetal. Včasih ko se ni mogel upreti pa je kar zaškripal z zobmi. Mel si je roke, da bi se malo ogrel prstov na nogi pa tako ali tako ni več čutil. Še nekaj korakov in prišel je v mesto.
Še nikoli prej ni bil v mestu ali naselju. Prvič se je počutil obkoljenega z soljudmi, ki jih v svojem gozdu ni velikokrat srečal. Tam je poznal le nekaj trgovcov, ki jim je pokazal bližnjico čez njegov gozd in jih je tako videl dvakrat ali trikrat na leto, ko so šli mimo. Mesto mu je že sedaj dajalo toplino, občutek da je varen. Hodil je po tlakovani poti in gledal zdaj sem, zdaj tja. Videl je trgovine, pokarne, čevljarne in še mnogo delavnih ljudi, ki so ga pozdravljali, ko je šel mimo. On jim je samo odkimaval. Po dolgem času se mu je prikazal nasmeh na obraz, ko ga je pozdravila mična mladenka. Po vsem kar je videl se je odločil da bo za nekaj časa odšel iz svojega gozda in bolje spoznal svet, saj je videl kako lep je le ta.
Roke je imel že skoraj modre in odločil se je da si poišče prostor, kjer bo lahko zakuril ogenj. Gledal je naokoli potem pa zavil v v ulico kjer je človek sedel na tleh in gorela mu je roka. Ustrašil se je. Nekaj časa ga je opazoval potem pa hitro stopil do prve gostilne. "Dober dan Sem Tendras." je rekol ko je vstopil in glas se mu je zmehčal saj je končno stopil na toplo. V odgovor mu je gostilničar pomahal naj pride bliže. "Kaj želiš mladi mož" ga je prijazno vprašal, ko je pristopil bližje. Kmalu sta se zmenila da lahko prespi eno noč brez plačila saj je revež komaj preživel.
Gostilničar mu je dal prostor ob kaminu, in ko so vsi zapustili gostilno je še pomagal popraviti. Ulegel se je in šele sedaj je začutil tudi mezinček na nogi, malo je pomigal z njim, da je preveril če je vse vredu. Preden pa je zaspal pa je razmišljal o človeku, ki mu je gorela roka. Zaradi neznaske radovenosti si ga je tako želel spoznati.

Alaphos se je že po nekaj minutah prebudil, začutil je namreč da ga nekdo opazuje. A ko je odprl oči, je videl le senco, ki je švignila okoli vogala. Klub utrujenosti je bil hipoma na nogah, pripravljen na najhujše, a ko je videl da se opazovalec ne namerava vrniti, je stekel v smer, v katero je izginil le ta. No, temu bi le stežka rekli tek, razen če ne bi bilo to mnenje kakšnega slepca, po zbranem "opazovanju" opotekajoče se hoje izmučenega džina. A vseeno je bilo skoraj tako hitro kot hoja in prišel je ravno dovolj hitro, da je videl kako je neki človek skrivnostno izpuhtel sredi ulice, oziroma stopil skozi vrata bližnje gostilne. "Pri vseh bogovih, ta občutek pijanosti po napornejših urokih je bolj ovira kot ugodje," je zaklel ko je stopil k vratom gostilne. Ko je vstopil v gostilno je začudeno pogledal izvesek nad vrati, ki je prikazoval prazen vrček piva. "Mar to pomeni da jim je zmanjkalo piva?" je pomislil in se zarežal neke sorte neumnosti, ki se ga je polotila zaradi utrujenosti. Ko je vstopil v to, očitno brezalkoholno krčmo, je takoj zagledal tega človeka ob kaminu. Usedel se je na klop nasproti le tega napol zmrznjenega človeka in zaklical krčmarju: "Eno pivce prosim, če ga seveda imate!" krčmar ga je zaradi drugega dela povedi čudno pogledal, a mu je vseeno prinesel pivo, saj so bili kovanci ki so še pred kratkim pripadali temu čudaku, prav tako dobri kot vsi drugi. Džin je nato na dušek zvrnil pivo in počasi je omama, ki jo je pustila utrujenost izginila. "Proti ognju se bori z ognjem," je pomislil in nato dejal človeku, ki je sedel nasproti njega: "Dokler si nisva sovražna, bodi pozdravljen! Videl sem te, da si me opazoval, a tvoji nameni mi niso jasni," ko je to dejal, je upal da ne bo imel le ta tujec preveč burne reakcije, a to ni bilo več odvisno od Alaphosa in usoda je vrgla kocke.

Približal se je človeku z gorečo roko, jo prijel ogledoval si jo je spraševal o njej. Razložil mu je da je zlobni duh, ki ga ogenj uboga. Pogovarjala sta se še malo ko ga je iz globokega razmišljanja, ki je se je že skoraj prevesil v spanje, zbudil zvonec nad vhodnimi vrati. Njegov zvok je naznanil prihod novega pijače željnega gosta. Iz ležečega položaja se je presedel, tako da je imel noge prekrižane pred seboj. Gledal je v kamin kako mu je ogenj s svojo toploto povrnil radost in vlil življenje. Bil je utrujen sedaj pa se je spomnil da tudi jedel ni že lep čas.
Med tem, ko se je nekdo pogovarjal z gostilničarjem se je Tendras počasi obrnil da bi videl kdo je. Njegova želja se je uresničila. Bil človek z gorečo roko, ki si ga je tako želel spoznati. Nenadoma je začutil veselje, toda še preden je lahko vstal in šel pozdravit neznanca je ta že hodil proti njemu. Ko ga je pozdravil mu je Tendras odgovoril "Dober večer ob tej pozni uri, sem Tendras." malo je pomislil potem pa nadaljeval" Včasih sem živel v gozdu sedaj pa bi rad spoznal lepote vsega sveta. Ko sem te videl sem si rekel, moram spoznati tega človeka ki obvladuje ogenj." Z roko je segel proti neznancu s pričakovanjem da se predstavi.
"Oprostite ampak sem zelo lačen bi se prosim premaknila do pulta." je rekel in se odpravil proti pultu. Pult je bil temno rjav, takega lesa Tendras še ni videl, izgledal je masiven toda lepo obdelan. Po korakih, ki jih je slišal se mu je zdelo da mu neznanec sledi. "Oprostite ker motim ob tej pozni uri toda trebuh me je spomnil da prazen ne morem spati. Bi lahko dobil še nekaj za pod zob.?"
Obrnil se je in se namrščil potem pa vprašal" Od kod prihajaš in kam greš. Veš, čez kakšen teden bom gotovo zapustil to mesto in se odpravil po svetu. Kakšni pa so tvoji načrti? Gostilničar mu je postavil skledo predenj.«Tole kar je ostalo dobiš« mu je rekel gostilničar« sedaj pa grem spat. Ko je Tendras zavohal hrano je kar zatrepetal. Nosnici sta se premikali kot za stavo in začele so se mu cediti sline. Njegove svetlo modre oči so se zasvetile kot volku, ki vidi srno potem ko že teden dni ni jedel. »Kar govori.« je rekel sam pa pograbil leseno žlico nenavadne oblike. Bila je tako obrabljena, da je skoraj puščala. Zato jo je kaj kmalu položil ob skledo in dobro brozgo spil v enem dahu. Sedaj ga je toplina navdala še od znotraj. Počutil se je dobro in poln želodec je dal znak za spanje. Če je neznanec kaj govoril, ga je poslušal samo napol. Veko so mu nekajkrat omahnile, da je zamižal. »Oprosti ,ampak sedaj ko sem te spoznal in ko sem takole pregret in sit se moram še naspati.« Mu je rekel si še enkrat pomel oči. Ko je hodil do kamina je še ugasnil vse traveje to so bile nekakšne luči, ki so oddajale le šibko svetlobo in so jih uporabljali samo za zvečer.«Če hočeš lahko priležeš tukaj ob kaminu kjer je toplo. Razen če nimaš kje drugje mesta pod luno.« je rekel medtem ko se je ulegel se pretegnil še enkrat zazehal in zaspal.

"Sem Alaphos, džin," je na predstavitev tega človeka, ki mu je bilo očitno ime Tendras odvrnil Alaphos. "Namenil sem se na sever, a sem trenutno na poti proti pultu in krožniku hrane," se je poskušal džin pošaliti iz smeri v katero se je namenil. Gostilničar je nekoliko nejevoljno postavil predenj krožnik hrane in zraven primaknil še kozarec piva, očitno ni bil najbolj vesel poznih gostov. Alaphos se je z veseljem vrgel na hrano in potem ko je s krožnika čudežno izginila vsa hrana in se je pivo v vrčku po nekem čudnem naključju znašlo v džinovem želodcu, je vrgel krčmarju nekaj več kovancev kot je bila hrana vredna, in zraven rekel: "Zaradi pozne ure in vseh neprilik ki jih imate zaradi mene.". Obrnil se je k človeku, da bi ga še kaj vprašal, a je ta že spal zraven kamina. Bežno je slišal nekaj v zvezi z luno in spancem in pomislil, da minutka ali dve spanca nebi škodile. Ulegel se je kar čez klop in ignoriral krčmarjeve srepeče poglede. V nekaj trenutkih je že zaspal in se potopil v svet sanj. In spominov.

"Puščava, jug kako je to mogoče?" se je spraševal in užival v blaženi vročini, ki ga je obdajala in mu vračala moči. V daljavi je zagledal vas in se namenil proti nji, nakar jo je prepoznal. "Očitno sanjam," je pomislil saj je takoj prepoznal vas v kateri se je končalo njegovo prejšnjo življenje. "Kraj začetka in konca, kraj kjer se je odločila moja usoda in moje izgnanstvo," si je rekel in vedel, da sanja o svojem najpomembnejšem spominu, o dnevu, ki je začel njegovo pot na sever. Bolj, ko se je bližal vasi, vse več je bilo džinov, ki so ga obdajali in vanj zrli z očmi polnimi neusmiljenega ognja. Ni mogel več bežati, le hodil je lahko sredi množice, proti požganim ostankom neke velike koče. Tam so se ustavili in Alaphosa so preplavili spomini na grozote, ki jih je storil prejšnjo noč pod vplivom ognja. Bolj ko se je oziral okoli sebe, več je videl praznih prostorov, kjer so bile nekoč koče, zdaj pa je bil le pepel. Presunila so ga ožgana trupla, ki so ležala med ožganimi zidovi koč. Vedel je, da ga čaka smrt, in še huje, vedel je da si zasluži smrt. A sla po življenju je bila močnejša od njegovega čuta za pravičnost in iskal je luknjo skozi katero bi lahko zbežal, a ni je bilo in moral jo je ustvariti. Džini so že pripravljali kamenje, saj je bil obsojen na sramotno smrt s kamenjanjem. Alaphos je izvlekel bodali iz svoje nožnice in ju zvezal med sabo z vrvjo stkano iz ognja, stkano iz vročine puščave. Bodali je zalučal v množico in žareli sta v ognju, nakar ju je povlekel nazaj k sebi. Odprla se je majhna luknja v množici in stekel je proti pristanišču, nakar je začutil valovanje stoterih plamenov za sabo...

Nenadoma ga je prebudil žarek jutranjega sonca, ki je kukal skozi okno krčme in stresel je človeka, da bi ga prebudil. Izvedeti je moral namreč, ali bosta skupaj nadaljevala pot.

[[prihajam iz tukaj. ]]

Bilo je že pozno zvečer in v mesto so spuščali še zadnje popotnike. Ull ni imela časa za ogledovanje okolice in prepoznavanje. Raje je pohitela. Saj ni hotela še eno noč preživeti zunaj na mrzlem kajne? In tukaj se je mraz veliko bolj občutil kakor globoko v gozdu. Vesela je bila, da je prišla do civilizacije. V mestu je upočasnila korak in si ga končno začela mirno ogledovati. Spet je pozabila na svoje suho grlo in ni iskala vode, kaj šele prenočišča. Poskusila je prisluhtini ljudem in drugim rasam, ki so še vedno bile na ulicah. Pojma ni imela kaj se je trenutno dogajala v teh dneh. A spet je niti malo ni mikalo pogovarjanje in vso razno zaslišovanje. Rajši je gledala zgradbe v sloju uličnih svetilk. Postala je in vse ji je bilo v trenutku jasno. Tukaj je že bila. V svojih bolj zgodnjih letih. Tudi zato ji je bil gozd proti mestu vse bolj znan. Pokimala je v odobravanje in krenila naprej. Sedaj je pa res bil čas, da najde gostilno. In kolikor se je spomnila mesta in resnično je upala, da se ni kaj dosti spremenilo, bi morala biti prijetna in majhna gostila za vogalom. Pospešila je korak. Bila je že noč in nikoli ne veš kdaj te bo obiskal kakšen ne pridiprav in ti okradel še tistega malo kar imaš. No pa saj ni veliko slišala o takšnih primerih, a Ull enostavno ne zupa nobenemu na cesti. Naslednji trenutek je resnično mislila, da jo bodo okradli. Najprej je naglo zavil v njeno smer človek, kasneje pa še džin? Kako je vedla, da je džin? Preprosto zaradi magije, ki jo je oddajal, četudi je le ta bila šibka. Sicer pa ni bila sto procentno prepričana. V temi in šibki ulični svetlobi se ni skorja nič videlo, kaj šele prepoznalo. A po magiji, ki jo je začutila, je bila prepričana da je džin nekje okoli. Oddahnila si je, ker sta zgolj šla mimo nje in zavila v tisti lokal, kamor je bila namenjena. Skomignila je z rameni in se napotila do lokala v rokah pa skrbno držala svoj majhen zavitek v katerem je imela zelišča in pa nekaj robid. Za pultom je videla tista dva z ulice. Počakala je za vogalom, da sta se odstranila in tu in tam ujela kakšno besedo z njunega pogovora. Po svetu? Ima v mislih sever? se je spraševala v glavi. Zavoj je stiskala k sebi. Nič ni jemala iz njega, ker bi preveč šumelo. In izdati se ji res ni treba. Vsaj dokler ne bo čisto prepričana, da nista nevarna. V naslednjem stavku je od džina izvedela. No vsaj eden od njiju gre na sever, pa s emu bo drugi pridružil? Zadeva jo je močno zanimala a je presodila, da še ni pametno pristopiti do njiju. Bog ve, mogoče pa bodo našli njihovo prvo odpravo na sever. Nekje na poti. Sam bog ve kaj se je zgodilo z njimi, Ull se je izgubila tam v škratovskih pokrajnah.
Potem sta se premaknila ob kamin, sama pa je šla do pulta in tiho poklicala fanta, ki jima je malo poprej postregel. Pogladila je leseni pult in rahlo sočustvovala z drevesom, ki je umrel za dobrobit rase. Razmišljala je ali je to kostanjev les ali hrastov. Oba sta gosta in trda, no oreh je malce slabši od kostanja v tej smeri. Pa vendar, ni mogla kar tako določi lesa in drevesa, ki so ga uporabili za to pohištvo. Zagotovo so ga prevlekli s kakšno smolo ali pa čem drugim, za daljšo dobo in večjo odpornost. Rahlo je božala pult, ko je mladečin za pultom pristopil. "Skodelico čaja prosim." je tiho šepnila in mu namenila opravičajoč pogled. Zdelo se ji je, da ga je zbudila ravno ko je tonil v spanec. Zoprn občutek, a tudi ta je na svetu z določenim namenom. Od časa do časa je pogledala proti kaminu. Usedla se je tako, da je imela popolen razgled na kamin. In k sreči je do sedaj še nista videla. Tiho je srkala čaj in ju gledala. Res mislita zaspati kar tam ob kaminu? Pomislila je, da bi bil čas da se jima pridruži. Za pošteno prenočišče ni imela denarja, četudi je imela je raje prišparala vsak penij. In tam ob kaminu se zdi kar precej udobno in še toplo je. Ne. Počakaj. Počakaj in v miru spij čaj. Je sklenila in spet srknila čaj.

Tendras je ležal pred kaminom, s polnim želodcem in toplino, ki jo je oddajal kamin je bila to ena njegovi lepših noči v zadnjem času. Sanje so bile tako lepe, da se sploh ni hotel prebuditi. Obrnilni se je zdaj sem zdaj tja, potem pa se spet umiril. Lesene deske na tleh so mu dajale sicer trdno oporo a kaj ko je bil vajen spati na smrekovih vejah, ki so bile skrbno zložene, da ga niso tiščale v hrbet. Na njegovo največjo žalost pa ga je takrat nekdo dregnil.
Tendras je refleksno prijel roko, ki ga je stresla, jo potegnil k sebi, da ji je nemogočil ponovni napad, z drugo pa je že držal za napadalčev vrat. "Oh ti si" Je rekel ko je videl sedaj že znanca nad seboj. "Oprosti ampak ustrašil sem se, saj veš v gozdu vedno preti nevarnost." se je opravičil in se nasmejal, prijem pa popustil. Ni imel še volje da bi vstal, ko pa je bilo tako lepo toplo.
V gostilni je bilo že svetlo, kar je pomenilo da je sonce vzšlo. Narediti je moral še dnevni načrt. Zdelo se mu je najbolje da čimprej zapusti mesto saj je bil že neučakan pustolovščin, ki se mu lahko zgodijo po svetu. Že to da je srečal džina ali kar koli že je bitje, ki mu lahko gori roka in upravlja ogenj, je bilo nekaj posebnega in nevsakdanjega kar se mu v njegovem bunkarju nebi moglo zgoditi. Globoko je vdihnil, da je lahko dobro premisli. Vstal je. Potem pa je pri pultu zagledal nekaj posebnega. Bila je ženska, toda ne navadna. Kot da nebi bila človek. "Hej Alpasos, kdo je ona pri pultu?" Je šepetaje vprašal Tendras in se delal da gleda pult. Tendras si imen nikoli ni zapomnil saj se mu je zdelo to povsem nepotrebno, tako ali tako ni spoštoval skoraj nikogar. "Mislim da je čas, da se dogovorimo kaj in kako." je sedaj povzdignil glas. Gostilničar je ravno prišel iz shrambe, s polno vrečo kruha. Tendras je v tem videl priložnost za svoj zajtrk, prestopil se je do pulta in se vsedel en sedež stran od čudne ženske."Dobro jutro vsem, pa prosim za kos kruha pa še kos za po poti, zdi se mi da danes odidem." je v pozdrav rekel Tendras in si zavihal rokave. "Kdo pa si ti če smem vprašati?" je rekel ko je pogledal žensko in jo premeril s pogledom od glave do pet. "Alphasos mislim da je najbolje če do južne odidemo na pot, sam bi rad hodil po soncu in do večera spal v toplih prostorih." Je v smehu rekel Tendras Alaphosu. Premaknil se je stol bližje in ji ponudil roko. "Jaz sem Tendras" se je predstavil.

"Končno si se zbudil!" je dejal Alaphos dejal Tendrasu, ko ga je ta zagrabil za vrat. "No, vsaj reflekse ima dobre, če že drugega ne," je pomislil in mu začel odgovarjati na vprašanja, ki so se kar usula iz ust tega človeka. "Tale vilinka je prišla medtem ko si spal, glede njenih namenov ne vem, a verjetno je namenjena v isto smer kot midva, če ne je ne bi bilo v Ethiru," mu je odvrnil Alaphos med hojo k zajtrku, oziroma k pultu. Usedel se je zraven Tendrasa, ki se je udobno namestil kakšen stol stran od neke predstavnice zelene rase. "Glede načrtov za danes, je najbolje da vzamemo zajtrk in gremo na pot, saj hočem biti ko se bo zmračilo že v gorah. Mislim namreč, da je še najbolje da gremo skozi tisto gorovje severno od mesta, za katero sem pozabil kako se imenuje, a je gotova najhitrejša pot," je še privrgel in se nato obrnil k vilinki: "Pozdravljena bodi, dokler si nisva sovražna. Moje ime je Alaphos in skupaj z tem človekom sem namenjen na sever.". Hitro je v roke vzel par kosov kruha in vstal. "Počasi pojdimo," jima je dejal in upal da bo vsaj Tendras prišel za njim. Ko je stopil skozi vrata, se je tesneje ovil v svoj plašč, namreč postajalo je dokaj temno. Odločil se je, da bo spet priklical enega svojih ognjenih kompasov, le da bo tokrat urok bolj zapleten, zaradi nižjih temperatur. Tako je začel z enim izmed najbolj zahtevnih urokov, ki jih je poznal, a mu vsaj ne bo pobiral energije med potjo. Najprej je svojo roko obdal z plameni in z njo zarisal nekaj hitrih znakov v zrak. Njegova roka je za sabo puščala sled iz dima in na koncu je nastala oblika kompasa. "To je bil preprosti del," je pomislil in pihnil ogenj z roke v kompas. Kompas je ognjeno zažarel in začel kazati proti gorovju, Alaphosu pa je zamrznil nasmeh na licih, ko se je njegovo telo ohladilo za par stopinj. Zaklical je Tendrasu: "Pridi že enkrat!" in čakal na vratih nanj.

(Počakam na vajine poste, potem pa če jo kar mahnemo čez to gorovje, na sever.)

Doganje je steklo. Ženska ki se mu je predstavila je bila vilinka. Spet nekaj kar je v Tendrasu vzbodilo radovednost, če ga nebi kar naenkrat preganjale njegove lastne želje in pa še sopotnika, bi si vzel cel dan in bi samo spraševal. Zanimalo ga je veliko stvari, saj o vilinih ni vedel skoraj nič. V otroštvu mu je mama govorila zgodbe o vilinih. Toda mislil je da je vse skupaj izmišljeno, sedaj pa je imel pred seboj vilinko. O džinih pa tako ali tako ni vedel ničesar in se mu še vedno zdelo da je to neke vrste hodič, ki se mu je prikazal zaradi mraza.
Zaslišal je klice, ki so ga spodbijali k odhodu. Hitro si je v žep, ki je bil komaj dovolj velik za en kos kruha, zataknil tri kose. Kruh je bil sicer že malenkost suh a to ga ni oviralo, saj je bil že velikokrat lačen, pa niti suhega kruha ni imel. "Kaj šli bomo na sever?" je vprašal in ob misli na mraz ga je streslo. Ampak bolje da se odpravi s sopotniki na sever kot pa da gre na jug in se izgubi.
"Ja predlagal bi da si najdemo konje, če kdo nezna jahati je lahko na konju z mano." je predlagal Tendras, ko se je odpravljal proti vratom. Tam je džin spet ustvarjal ogenj in Tendras je opazoval, če je kakšna povezava s hodičem. Se bom že navadil si je mislil. "Za pot pa bi po moji kmečki pameti bilo najbolje da gremo naravnost. To je vedno najhitreje."
Obrnil se je pomahal še gostilničarju, katerim sta se tako dobro razumela, pa čeprav le en dan. " Še kaj se oglasi če te usoda pripelje sem" je rekel gostilničar. "O bom bom pa lepo se imejte tukaj do takrat.
"No pa pojdimo dogodivščinam na proti" je rekel Tendras in se odpravil vn. " Sever prihajamo" se je zadrl v nebo.

"Predlagam da gremo čez gorovje Demen, kakor sem že dejal," je rekel Alaphos in takoj nato dejal: "Pa tudi moj ognjeni kompas je že nastavljen na to gorovje in ga brez ogromne izgube energije ne morem prenastaviti.". Nato je prevzel vodstvo in smer svojih korakov poravnal z kompasom. Z svojim običajnim tempom, ki je bil sicer dokaj hud je hitel čez ulice, a je vedel da ga bosta njegova sopotnika lahko dohajala. Hodil je in imel venomer oči na kompasu, da se ne bi izgubljal po mestu. Že po nekaj kratkih minutah je prispel do mestnih vrat in ravno ujel menjavo straže, tako da je moral počakati nekaj trenutkov za odhod iz mesta. Še tesneje kot prej se je ogrnil v plašč in preklinjal neznosni mraz. Poleg temperature zraka ga je še dodatno hladila pred kratkim uporabljena magija. A kompas ni izgubljal leska, kljub temu, da ni bilo nobenega dovoda energije. Alaphos mu je namreč dal dovolj energije, da bo zdržal do gorovja. "Slišal sem, da je šla ena odprava pred nami, upam da se ne bomo srečali, ker lahko privede to kakšnih težav," je dejal svojima sopotnikoma, upajoč da sta ga slišala. Kmalu je nehal misliti na hojo in premiki nog so postali čisto nagonski. Pod njegovim ubijalskim tempom so izginjale milje in prispel je do obronkov gorovja.

(Predlagam da nadaljujemo v gorovju Demen, kjer bi prenočili. Nato pa na sever. Napišita še poste, kako smo šli do gorovja.)

Hodila je po ozki, tihi uličici. Skoraj polna luna se je počasi, od vzhoda pomikala proti zahodu. Glorièllini koraki so odmevali, občutek je imela, da po celem mestu. Toda takrat se je v kotu nekaj premaknilo. Postava. In Glorièll je vedela, kdo. Vedela je, da beži pred njo, zato je pospešila korak in osebo dohitela pri čistem koncu uličice. Potisnila jo je v temo in pritisnila ob steno, z rokami na vratu. ''Zemljevid. Vem, da ga imaš. Daj mi ga, ali umri.'' Pravzaprav je Glorièll resno mislila. ''A-a-a-amp-p-pp-pak, Tisti je rekel, da...'' ''NIČ AMPAK.'' Glorièllin glas je odmeval preko ozke uličice, da je nekaj golobov preplašeno odletelo. Berač, ki je bežal pred njo, je z roko segel pod plašč in ji predal majhen zvitek. To je bilo to, to je potrebovala. Zmagoslavno se je nasmehnila, vzela zvitek in berača z vso silo potisnila na tla in ga zbrcala. Ni ji bilo mar, ali umre, ali preživi. Ni ji bilo mar zanj. Še enkrat se je nasmehnila in odšla iz mesta.