Nižje gorovje

Prekleto, že pol ure lezem čez te skale, pa še nikamor nisem prišla! Sabeen je besno pljuvala po skalnitih tleh, tako se je razkurila. Njene noge so dobesedno gorele od mravljincev, ustnice so se ji tresle in v glavi se ji je rahlo vrtelo. Njena čutara, ki jo je napolnila v jezercu na vznožju, je bila skorajda prazna in komaj je lahko spila tri požirke, ki so še ostali. Saj sploh ni vedela, čemu je sploh šla sem gor, če pa je vedela, da njeno telo ne bo zdržalo. Nekaj jo je preprosto gnalo sem gor, verjetno mir. Vaški fantje so jo spet pretepli, ker je drzno siknila na enega izmed njih. Pesti so jo še vedno bolele od boks in udarcev. Na licu je imela tanko črto rdeče krvi.

Naposled je našla skalo, na katero se je vsa zadihana usedla. Na srečo je blizu tega šumel izvir, tako da je lahko čutaro spet napolnila. Popoldansko sonce ji je sijalo v obraz. Končno se je spomnila, da se bi lahko umila, zato je par kapljic zajela v dlani in zaprla oči, ko je voda umila njen obraz in ji stekla čez ustnice.

Zavzdihnila je in naredila še en korak. Hribolazništvo je bilo samo še eno od celega kupa novih hobijev, ki si jih je izmislila, da bi zapolnila praznino, odkar je Armadal odšel. Ne razmišljaj spet o tem. Žal se je večine naveličala prav tako hitro, kot si jih je izmislila in njen načrt se je zdel brezupen ... Vse dokler ni odkrila hribov. Sicer je kot mestna deklica trpela ob vsakem vzponu in čisto vedno si je rekla, da ne gre nikdar več gor, a na vrhu so bile takšne misli vedno pozabljene. Nekaj na tem jo je prevzelo, mir in veličastje, ki ju je le slutila, ne da bi takšne občutke zmogla izraziti v kakršnikoli obliki. Zato je pač potovala naokrog in prelazila vsak hrib, ki ga je videla. Ni mogla reči da ima kaj od tega, pa tudi ne, da zapravlja čas. Konec koncev, kaj naj bi s časom sploh počela drugega? Zadovoljna s tem zaključkom se je presenetljivo hitro povzpela okrog kupa skal ...

... in opazila da ni sama. Na eni izmed skal je sedelo dekle približno njenih let, umazano, grdo in očitno slabe volje. Na njenem licu je opazila kri, poleg nje čutaro. Ustavila se je in za nekaj trenutkov ni čisto vedela kaj bi - naj se ustavi, naj gre naprej? Končno se je odločila, da ji življenje črnolaske gotovo ni nastavilo na pot kar tako, zato se je napotila v njeno smer. Sonce ji je zdaj svetilo naravnost v obraz in priprla je oči, si pomedla lase s prepotenega čela in se ustavila pred deklino. "Pozdravljena," je rekla previdno, a ne neprijazno. "Nisem pričakovala, da bom srečala koga tu gori."

Sabeen je dvignila glavo, da je dekletu razkazala svoje hladne, ubijajoče oči. Kaj bi pa tale punčara rada od mene?. Ni ji ušlo, da se je iz ženskinih oči zrcalilo nekakšno ogorčenje nad tem neposrečenim, grdim stvorom, ki je bil ona. Ja, srečnica, ona je bila videti pripadnica višjega sloja, ki se je oblačila v svilnate tunike, nosila smaragdne ogrlice in je lahko prestopila prag gostilne, ne da bi jo zaradi revščine brcnili na cesto ali nanjo naščuvali pse. Povrh vsega je bil tu njen največji greh: bila je krasotica. Sabeen ji je že takoj, ko jo je zagledala, zavidala njen lepi mladostni obraz, negovane, kostanjevo rjave lase, mehke, polne ustnice in dolge trepalnice, s katerimi je verjetno osvajala kakšnega bogataškega sina.

"Nisem pričakovala, da se bo mestni gospodični ljubilo iti na tako goro. Morda ne bi šli raje s kočijo?" v njenem glasu je bil komaj viden prizvok nejevolje in posmehljivosti. Vstala je, da so njene kosti zapokale. Navkljub temu, da je bila ženska videti precej visoka, je bila od Sabeen manjša skoraj za glavo, ko ji je pristopila bližje. Okrog nje je valovil vonj drage sivke in mirte, ki je prekril njen poceni žajbljev izvleček, ki ga je pripravila sama. Beračica se je nasmehnila, kar pa pri njej žal ni bilo v celoti mogoče, zato se le čudno dvignila desni ustni kotiček. Že dolgo si ni koga privoščila.

Hlad in prezir, ki sta vela iz njenih oči, sta jo neprijetno presenetila. Saj ne, da je bila ona prijazen človek, a do popolnih tujcev se je obnašala vljudno in oprezno - vse za lastno varnost in korist. Ni se marala izpostavljati in prav tako ni marala stereotipa o temnostrancih kot o sovražno nastrojenih do vsega in vsakega. Ona že ni bila taka, temnolaska pred njo pa očitno ja ... Ali pa je bila takšna samo do nje. Ta ugotovitev jo je še čakala.

"Res dajem vtis mestne gospodične?" je razdraženo vprašala in se zamislila. Resda je veliko večino življenja preživela za zidovi Min-Rimmona, a sebe ni nikdar dojemala kot meščanko. Plazenje po opuščenih kanalizacijah, plezanje po obzidju in begi po strehah hiš pač niso prizori iz običajnega meščanskega življenja. Kakorkoli, že kar nekaj let je minilo, odkar je skupaj s še posebej bogatim izkupičkom od ropa pobegnila iz rojstnega mesta in od takrat se je potikala po podeželju. Zdelo se ji je, da jo je neznanka slabo ocenila. "Karkoli že sem zdaj, začela sem kot najrevnejša od revnih, beračica brez česarkoli in kogarkoli. Iz tega sem se spravila čisto sama, z delom in vztrajnostjo." Ošinila je njen videz, njeno razcapanost in zagrenjen obraz. "Berači, ki nam zavidajo hrano in streho nad glavo, so v resnici samo preleni, da bi si to zagotovili," je zaničljivo zatrdila in jo rahlo izzivalno pogledala - res pa je učinek nekoliko pokvarilo to, da je bila stoje ženska precej višja od nje.

Sabeen niso njene besede niti za trenutek spravile v zadrego. Priprla je oči, tokrat jo je motrila odkrito izzivalno. Samozadostno si je čestitala, ko je morala gospodična stopiti skorajda na prste, da ji je lahko poslala še en pogled jaz-sem-več-od-tebe-ki-ne-boš-nikdar nič. Ob drugačnih okoliščinah bi ji preprosto stopila na vlečko obleke, ki so jih nosile nekoliko bolje situirane meščanke, da bi se ubogo bitje spodtaknilo ob svoj lastni nič ter povaljalo svoj nos v cestnem prahu, če je imelo svojo preteklost tako v čislih.

"Oh, v to ne dvomim." ji je dobrotljivo pokimala. Še vedno ji je zrla naravnost v oči, ki so se ob besedah nekoliko razsvetlile. Njene zaničljive besede so njen ego naenkrat povzpele na precej višji nivo. Ona sama se je vsaj razbesnela na samem, tale pa je očitno rada pokazala svoje emocije vsej širni publiki.

"Če bi bili leni, potem bi na cesti poginili kot psi, verjemi." ji je pomežiknila. "Jabolka nihče več ne meče skozi obzidje, zdaj, ko je obdobje lakote...imam pa čast, zato ne kradem več, kot je treba. Mogoče bi bilo včasih bolje, da bi postala pogoltna." ni vedela, da je s tem podzavestno zadela ob delček mladenkine preteklosti. "Potem bi se lahko kitila s perjem in se pretvarjala, da moja mati ni bila tako umazana in borna, kot sem jaz." ni želela pokazati, kako bi sama rada to naredila.

Lea je zavila z očmi, črnolaskina samovšečnost ji je šla pošteno na živce. Spominjala jo je na kup drugih deklet, ki jih je videla v Min-Rimmonu, le da so bile tiste precej mlajše. Tako prevzete nad svojim nizkim stanom, da se povzdignejo v višave. Prepričane v svojo nedotakljivost, prepričane da so najboljše in najpametnejše, prepričane da jim bo vse uspelo. Koliko takih sem videla umreti? V mislih je začela šteti, a je ugotovila, da ni prav razločevala njihovih obrazov. "Aha, tvoj izgovor je torej čast. Večina tebi podobnih si najde boljšega - pa vendar je prefinjen, to ti moram priznati." Pokimala je sama pri sebi, se zazrla navzgor proti vrhu gore in poskušala preceniti, kako daleč je. Zdelo se ji je, da ne bi smela porabiti več kot deset minut. "No, sicer pa - čemu tvoja nejevolja? Če uživaš v umazaniji in bornosti, potem res ni razloga, da se spravljaš name," je rekla s precejšno mero vedrine. Nekoliko je postala, se zamislila in preusmerila pogled nazaj k njej. "Na vrh grem. Si tukaj s podobnim namenom ali kar tako posedaš?" Ni je želela vabiti s sabo, a še vedno se je trudila biti vljudna, poleg tega pa jo je nekaj na dekletu pritegnilo, čeprav ni čisto vedela kaj. Morda to, da je bila prvi človek, s katerim je imela karkoli podobnega pogovoru v zadnjih nekaj mesecih. Morda.

Sabeen se je zopet kislo nasmehnila, izraz na njenem obrazu se ni spremenil niti za malenkost. Ostal je tam, zamrznjen kot kamen. "Kakšen pa je tvoj razlog, da se ne potikaš več po ulicah? Neverjetna inteligenca. Sreča?" pronicljivo je dvignila obrvi. "Ali angelski obrazek, ki mu nikoli ne bi prisodili, da bi bil zmožen izmakniti eno samo jabolko, kaj šele kaj večjega in ki živi po kopitu klišejske poštenosti?" v to je še najbolj verjela, predvsem zato, ker sama ni hotela priznati, da bi z vso njeno nesrečo lahko postali dvojčici. Grda, šibka, bolehna, raskava, pa še revna povrhu! Če ona ni bila nesreča, potem ni vedela, kdo bi to lahko bil. Ženska pred njo že ne.

"Nikakor ne uživam v tem. To je pač moja usoda in to vem." je skomignila z suhimi rameni. "In pogumni ljudje se spopadejo s tistim, kar jim je namenjeno. Tvoja usoda je pač drugačna od moje. Pravi berači nikdar ne bomo spadali med meščane in nobena obleka ne bo prekrila tistega, kar smo, čeprav je iz zlata, srebra, pa še iz rubinov. Mi smo izmečki. Po naših žilah se pretaka umazana kri. Zaničevali bi me tudi, če bi se odela v nebeško obleko in si svetniški sij postavila nad glavo. Moj obraz sije tisto kar sem." presenečena nad besedami, ki jih je izrekla, bi skorajda zajela sapo. Neznankine oči so se zdaj prav fascinantno bojevale z njenimi.

"Ne sprašuj." njen revskajoč glas je zvenel rahlo šokirano, ko je kar naenkrat spremenila temo. "Še sama ne vem, zakaj sem tu. Tole mi namreč sploh ni podobno: hribe namreč sovražim. Če sem pa že prehodila toliko poti, se bom pa mogoče res povzpela na vrh in se tam za kakšne tri dni utaborila. Potrebujem namreč mir." Moj bog Sabeen, zakaj to sploh razlagaš takšni zoprnici!? Kaj jo pa to briga?! Čeprav je morala priznati, da bi rada neznanko nekaj časa zadržala in z njo izmenjala tiste nekaj socialnosti, ki jo je pač navkljub ugovorom morala.

Posmehljivo je ukrivila ustnice ob njenem vprašanju in se za trenutek zamislila. Ni vedela, kakšno reakcijo lahko pričakuje, po drugi strani pa ji je bilo vendar vseeno. Prepričana je bila, da se v ženski ne skriva nobena nevarnost zanjo. "Nič od tega," je lahkotno odvrnila, "le ubila sem tekmece preden so ubili mene." Nagnila je glavo in v dekle uperila radoveden pogled. Toliko je že vedela o sebi, da se zdi večini moške in ženske populacije privlačna na nek nevaren način in se tega ni prav nič pomišljala izkoriščati. Sicer ni vedela, kako njen videz vpliva na dekle, ki ni prav nič hitela, da bi ji zaupala svoje ime, a predvidevala je, da ji vzbuja najmanj zavist.

"Vidiš, tu se pa motiš," je samozavestno poudarila Lea. Svojo filozofijo o življenju si je izoblikovala do potankosti. "Največji del usode si ustvarimo sami. Sprejeti tisto, kar naj bi ti bilo namenjeno, je najlažja pot. Strahopetna. Pogumno je vzeti usodo v svoje roke," je odpredavala in skomignila. "Sicer pa, kakor ti drago. Če razmišljaš o sebi kot o izmečku, prav gotovo ne boš nikoli nič drugega. Smo to, kar mislimo da smo." Nekaj trenutkov je zadržala njen pogled in se čudila nad njenimi očmi. Bile so hladne, pa ne kot je hladen led, temveč kot je hladen kamen. Nato je pogledala stran, za trenutek postala in nato naredila prvi korak proti vrhu.

Zadržala se je in se ni ozrla čez rame, da bi preverila, če ji dekle sledi. Vendar je že čez nekaj sekund ugotovila da ji, kajti začela se je pritoževati nad hribi in svojo brezciljnostjo. "Boš rekla, da ne občuduješ razgleda?" se je nasmehnila Lea - prav zares, v hribih jo je nekaj spremenilo. Postala je bolj lahkotna, sproščena, celo srečna. Počutila se je kot povsem drug človek, tuj tistemu, kar je bila nekoč. V mladosti je bila ves čas napeta, na preži, pripravljena na napad, reakcijo. Bila je zadovoljna s sabo, po svoje, a nikdar prav srečna, kajti sreče niti ni poznala. Vse dokler ni spoznala Armadala, ki jo je spremenil bolj, kot je mislila, da se je spremeniti mogoče. Pa ne spet on.

Nedvomno. Ženska je bila pravo nasprotje nje. Tako samozavestna, polna sebe in tako...močna. Prepričana, da je zmožna vsega. Sabeen je poznala take ljudi: bili so zaslepljeni nad svojo sposobnostjo, potem pa je prišel nekdo, ki jih je grobo podrl na tla, da so stara leta preživljali vsi depresivni in zapuščeni. Nenadoma, brez opozorila. In nekoč močna osebnost se je zdrobila v prah čez noč. Sabeen se je bala tega dejanja. Zato si je prisegla, da nikoli ne bo nikogar ljubila, ne kot prijatelja in ne kot kogarkoli.

Lahko je tebi govoriti, ko nimaš telesa starke in grdega obraza...

Njene oči so se besno zabliskale. V njen pogled se je prikradlo nekaj temnega, da bi navaden človek odskočil. Čisto ljubosumje. Sama sebi je priznala, da jo je predrzna prišlekinja napolnila z zaničevanjem. Bila je vse to, kar ona ni bila. S to svojo plehko filozofijo pa je lahko farbala samo sebe in par lačnih oči svojih podložnikov....

Počakaj malo! Strahopetna?! Je pravkar rekla, da sem strahopetna?! Hvala bogu, da se je punca obrnila, če ne bi v prvini začutila nenadzorovano, šibko Sabeen, ki sicer ni niti pisnila, ampak se je njeno telo rahlo streslo ob enem samem krču besa. Prekleta povzpetnica, le kako si drzne!

Ob teh besedah se je tudi Sabeen podzavestno dvignila s kamna, ter začela korakati proti vrhu. Najraje bi skočila na Leassi, katere imena sicer ni poznala, in ji razpraskala njen ljubki obrazek, ampak bi kvečjemu končala kot borno jagnje, ki je izzvalo volka. Krvava, ponižana in z zlomljenimi rebri.

Tako je jezo potlačila v sebi in dejala, ko jo je končno dohitela. "Uživam v razgledu? Definitivno. Še posebej na svoj dom." Sabeen ji ni hotela priznati, da pravzaprav ni lastnica nobene od bornih kolibic, ki so se risale v daljavi, ampak je njen "dom" boren vogal na ulici Assis Mere, v samem osrčju revščine. Še od daleč ga ni hotela videti.

Po osvojitvi dolgočasnega vrha se je Leino razpoloženje skokoma slabšalo. Brez cilja pred sabo se je počutila izgubljeno in nesmiselno, grda deklina za njo pa ji je šla bolj na živce, kot da bi jo zabavala. Začelo jo je boleti desno koleno, bila je lačna in zeblo jo je, kajti temperature v tistih hribih nikakor niso bile mile, Leina oblačila pa so tudi videla že lepše čase. Z zoprno žensko sta dospeli nazaj do mesta, kjer jo je našla in tam se je Lea ustavila ter jo srepo pogledala. "Lepo te je bilo spoznati," je malo posmehljivo rekla, "zdaj pa se vračam v dolino. Ne rabim psička, ki bi lazil za mano." Zaradi strupenega jezika se niti ni počutila slabo, prej olajšano. S pospešenim korakom je začela sestop v dolino in ga vzdrževala, dokler ni zavila na neko skalo in izginila ženski izpred oči. Takrat se je ustavila, iz žepa izvlekla umazan trak in si ga ovila okrog kolena, da bi zmanjšala bolečino. Nato se je spet odpravila navzdol, tokrat počasneje in previdno, kajti že se je spuščal mrak. Ni se želela poškodovati na tako odročnem delu dežele.

Namenila se je na zahod, saj je vedela, da bo tako slej ko prej dosegla cesto med Min-Rimmonom in Ethirom. Namenila se je na jug, proti toplejšim krajem, vendar se še ni želela vrniti v temno prestolnico dežele, kjer jo je čakal njen dolgo zapuščen dom. Ne, sklenila je iti še dlje na jug, proti njej precej nepoznanemu Lossarnachu.