Osrčje puščave

Meč je spet poletel proti nasprotnici, pa je pobegnila. Odšla je neznano kam in Luciane je želela poiskati drugega nasprotnika. Opazila je svetlolaso postavo v bližini. Imela je dolge lase in izgledala je približno tako izkušena kot Luciane. Stopila je do nje in napadla. Z mečem je zmahnila proti njej in opazovala odzive. Kdo bi vedel, kako ji je ime, če vprašam bom izpadla neumno, bolje da molčim, ponovno je napadla in opazovala odzive. Izgledala je starejša od Luciane in zato malo bolj izkušena. Nekako se je izmikala napadom nasprotnice, pa tudi temu kar je slučajno privršelo mimo, kakšen meč, ki ga je nekdo premaknil nazaj in jo s tem skoraj zadel ali pa ko je kdo komu meč izrinil iz roke. Ravno je dvignila nogo, ker je na mesto priletel meč (v naslednjem trenutku ga je nakdo pobral) ko se je umaknila še meču, ki je jemal zalet za naslednji napad. Zdelo se ji je, da je videla Eo, ki se je z nekom borila pa tudi druge bojujoče pare je videla nokoli. Pozorna pa je bila predvsem na nasprotnico.


[Lyan tebe mislim]

Lily je videla, da se je svetlostranka nekam odpravila. Sledila je njej in videla, da se je odpravila nekam za njo. Mislim, da me bo napadla od zadaj je pomislila Lily in imela je prav. V hipu se je obrnila in zagledala svetlostranko, ki jo je želela udariti v bok. Lily se je hitro odmaknila stran od svetlostranke, da je zamahnila v prazno. Ampak Lily pa je morala priznati, da je malo manjkalo, da bi jo svetlostranka zadela. Zdaj pa je proti njej zamahnila že druga pest. To je bila pest nekega svetlostranca. Lily se mu je izmuznila in se mu skrila za hrbet. Svetlostranec je pogledoval zdaj v to smer zdaj v drugo smer, Lily pa ni videl. Ona je bila skrita za njegovim hrbtom. Nazadnje ga je z lahkoto podrla na tla, saj ni bil težek. Njegov obraz je pristal zakopan v krvavem pesku. Potem je dvignil glavo iz peska. Bil je malo krvav. Lily ga je pustila ležati v pesku daleč od njene nasprotnice. Nato se je spet vrnila k svetlostranki. Splazila se ji je za hrbet in jo poskusila udariti od zadaj.

Fy je boleče zamahnila nekaj centimetrov pred temnostrankinim bokom. Nato pa je vesela opazila svetlostranca, ki jo je napadel, vendar ga je nasprotnica na koncu podrla na tla. Ravno jo je hotela odkrito napasti, ko je ni bilo več. Od zadaj je začutila pogled na sebi in se na hitro obrnila. Pest temnolaske ji je švistnila malo pred trebuhom. Nato so jo prijele roke. Močno se je obrnila in zagledala neko rjavolasko s temne strani. V roki je imela srednje dolgo bleščeče bodalo. Hmm, če že nimam orožja, bi ga pa lahko ukradla... Hitro se je pomaknila na stran ter močno prijela rjavolaskino roko v kateri je imela bodalo. Upirala se je in zvijala telo a je bila Fy le premočna zanjo. Na silo ji je bodalo potegnila iz roke in ji ga usmerila v srce. Rjavolaska je zatrepetala in jo potiho rotila, da naj je ne ubije, nato pa jo je v istem ternutku od zadaj zadela puščica in zgrudila se je na tla. Fy se je zmagoslavno nasmehnila ter se obrnila k nasprotnici. Pomikala se je po krvavem pesku ter vrgla bodalo. Ciljala je njeno glavo in gledala ali bo zadela.

Lily je videla, da je enka temnostranka z rjavimi očmi napadla njeno nasprotnico. A nekaj trenutkov zato se je rjavolaska že mrtva zgrudila na tla. Lily je videla, da je dekle z rjavimi lasmi zadela puščica. Potem pa je videla, da bodalo ki ga je Lilyjina nasprotnica ukradla rjavolaski leti proti njej. Letelo je z največjo hitrostjo. Lily je za trenutek pomislila kaj se bo zgodilo, če jo bodalo zadelo. Hitro se je sklonila. Bodalo pa je točno v srce zadelo nekega svetlostranca, ki je bil obrnjen proti Lily. Svetlostranec je imel lok in trudil se je, zadeti neko temnostranko. Puščico pa je izstrelil ravno malo preden, ko ga je bodalo zadelo. Lily je bila še vendo sklonjena zato je puščica letela naprej. Puščica pa je zavila daleč stran od Lilyjine nasprotnice. Tako je letela še naprej dokler ni izginila v daljavi. Lily je vstala in se obrnila. Videla je, da je neka druga svetlostranka pobrala lok in žalostno pogledala truplo svetlostranca. Nato je tista svetlostranka odšla naprej najbrž poiskat tistega, ki je ubil svetlostranca. Ni pa vedela, da ga je zadelo bodalo ki ga je vrgla Lilyjina nasprotnica. Lily pa se je takrat hitro sklonila in bodalo je zadela svetlostranca. Lily je pogledala navzgor. Nekje nad njeno glavo je letela puščica. Seveda je bilo toliko nad Lilyjino glavo, da je ni mogla zadeti. Lily je pobrala bodalo in ga vrgla proti njeni nasprotnici. Zdaj je samo gledala ali jo bo bodalo zadelo. Ker pa Lily ni vrgla čisto točno je bodalo letelo proti roki, Lilyjine nasprotnice.

Fy je jezno zasopla, ko se jje njena nasprotnica sklonila in je bodalo priletelo točno v nekega svetlostranca. Puščica, ki jo je malo pred tem izstrelil pa je na srečo švistnila mimo nje. nato je srepeče pogledala temnostranko, ki je pobrala bodalo in ga vrgla v smeri njene roke. Malo prepozno se je pomaknila vstran in ostro bodalo jo je oplazilo po roki. Potiho je zaječala od bolečine ter si z dlanjo pokrila nadlakt kjer jo je zadelo. Vendar vseeno ni odnehala. Spustila je dlan in pustila, da ji je še nekaj časa po malem kapljala kri nato pa se je krvavitev ustavila. Fy je pobrala bodalo, preden bi ga uspel ukrasti kdo drug ter se približala nasprotnici. Takrat pa se je vanjo zaletel nek temnostranec s tako silo, da je spustila bodalo, on pa meč. Hitro je izkoristila priložnost ter vzela bodalo in ga zabodla. Ukradla je njegov meč ter si ga položila poleg sebe, bodalo pa si zataknila za pas. Zopet je vzela meč in se nevarno približala nasprotnici. Dvignila je meč nad sabo vendar je bil kar težak, zato ga je prehitro in brez merjenja spustila proti temnostrankini nogi.

Lily je bila preveč zaposlena s tem, da je opazovala kako je truplo temnostranca ležala na tleh. Šele zdaj se je zavedla, da proti njeni nogi leti bodalo. Noge sploh ni mogla premakniti. Bodalo je bilo vse bližje njeni nogi. Še malo je manjkalo, da bo bodalo v Lilyjini nogi. Lilyjina noga se je končno zganila. A vseeno je bodalo naredila majhno zarezo v njeno roko. Iz noge je začela liti kri. Zdaj je bil pesek pod Lilyjinimi nogami še bolj krvav kot je bil prej. Nekaj časa je Lily gledala svojo nogo potem pa se je odločila, da bo vztrajala naprej. Hotela je pobrati bodalo a jo je prehitela neka svetlostranka. Svetlostranka je pobrala bodalo in odšla naprej. Lily je opazila, da je v pesku nekaj zakopano. Preden bi lahko njena nasprotnica karkoli naredila je Lily izvlekla tisti zakopano reč. Bil je meč. Zdaj sta imeli ona in njena nasprotnica meč. Lily je zagledala nekega svetlostranca, ki se je premikal naprej in nazaj. Bojeval se je z neko temnostranko. Lily se je hitro odpravila do njega. Ker se je tako veliko premikal mu je s težavo zapičila meč v hrbet. Iz njegovega hrbta je začela liti kri. Lily se ni menila zanj. Odšla je do svoje nasprotnice in jo jezno pogledala. Ni se menila za bolečino v nogi. Približala se je njeni nasprotnici. Bila je še malo daleč od nje a Lily to ni motilo. Odločila se je, da bo poskusila vreči meč v njeno nasprotnico. A jo je prehitel nek drug meč, ki je letel po zraku naravnost proti njeni nasprotnici.

Armove hladne oci so sledile bicu, ki se je odvil od njenih gleznjev. Najprej je razmisljal, ali naj jo ubije, a ga je nekaj na vilinkinem obrazu zaustavilo. Sploh pa je bila se vedno brez orozja in mu ni mogla skodovati, ce jo bo le dovolj zamotil, da se ne bo spomnila na magijo. Namuznil se je sam pri sebi in se nato zopet zresnil, da je ne bi prevec opogumil. Nenavadno jo je pogledal, ko mu je povedala svoje ime. Cudno, znacilno za viline, kaj pa drugega. Njegove obrvi so se nekoliko staknile, ko se je namrscil in opazoval poteze njenega vilinskega obraza. Izgledala je povsem vilinsko, a nekaj na njej jo je vseeno premotilo. Delovala mu je nekako znana in utrnila se mu je misel, da jo je morda videl na Beleriandskem festivalu, a kmalu se je odlocil, da je nekaj drugega. Zakaj, prekleto, se ji je oblika njenih licnic zdela tako podobna nekomu, ki ga je videl ze mnogokrat? Ni maral, ce se cesa ni mogel spomniti ali cesa ni videl, zato je svoje prste jezno stisnil v pesti in se zazrl v vilinko, ki je nemocno lezala na pesku, kake tri, stiri metre od svojega meca. Naredil je velik korak in se stegnil, da ga je izvlekel iz peska, a jo je pri tem ves cas spremljal z ocmi. Ko se je zopet postavil prednjo, je v svetleci kovini vilinkinega meca zagledal svoj odsev. Bil je tako presenecen, da bi mec skorajda izpustil iz rok, a se je pravocasno ujel in jo strmo pogledal, da ne bi dobila kakih idej o bezanju. V trenutku, ko je zagledal odblesk na rezilu, je vedel, komu se mu je Earedien zdela podobna. Njemu samemu. Zajel je sapo in spustil mec izpred obraza, da si jo je lahko podrobneje ogledal. Da, res je bilo; imela je prav take licnice kot on in zelo podobno obliko oci. In ko se je namrscila, so se njene obrvi staknile na enak nacin kot njegove. "Kako je ime tvojemu ocetu in materi?"jo je vprasal brez kakih pojasnil.

((jah, kaj čm. sm pač pozabla pod kom sm prjavljena. to sm pač jst))

"In, kaj se je vmes dogajalo?" se je Lyan oglasila, ko se je prikazala od neznano kje. "Nič takega. Uspelo nam je ugrabiti princeso, več pa kasneje, sem sredi boja," je hitro odgovorila in se obrnila nazaj proti rdečelasi vilinki-Linrasi. Nekdo je le to zamotil, medtem, ko je hitro odgovorila polsestri, a ni vedela če se mu je uspelo izmakniti in preživeti. Škoda fanta, saj bi se lahko sama branila, je pomislila in malo zavila z očmi. Ponovno se je ozrla k svoji nasprotnici, njene ustnice pa so se preoblikovale v krut in zloben nasmešek. Dekle je bilo vidno mlajše, šibkejše tudi, skrbel jo je le skrivni adut vilinov, magija. Priprla je oči in jo še enkrat premerila s pogledom. Meč bi znal biti uporaben... "Uheljc!" je siknila in podganek se je prikazal ves krvav od tuje krvi, saj se je bil sposoben izmakniti, njegovi zobje so pa tudi kar dobro zalegli. "Pomagaj mi." V tistem trenutku, ko so zašepetane besede zamrle, se je pognala proti Linrasi. "Preden te ubijem, bi se mi morda lahko predstavila?" je spregovorila z glasom, tako prežetim z zlobo, da nikakor ne bi nihče mogel niti pomisliti, da ni temnostranka. Če se bo imela čas predstaviti bo dobro, če jo bom prej ubila, pa še boljše. Aja, saj res, meč. Mrtvecu, ki je ležal pol metra stran je pobrala enoročen meč in napadla. Z mečem, ki ga je imela v desni roki je šla nad svetlostrankin trebuh, s saiem, ki ga je imela v levi pa je napadla noge. Uheljc je prispeval svojo pomoč tako, da je napadel njen hrbet.

((un post od sai zbriš, pa počak d se preprijavim pa odpišem.))

Linrasa je opazovala njeno nasprotnico. Nekaj časa si jo je ogledovala, potem pa jo je nasprotnica vprašala kdo je. Še preden je lahko odgovorila je začutila, da je za njo konj ki jo poskuša napasti. Lisina nasprotnica pa jo je z mečem in Saio. Lisa ni vedela kaj storiti. Ni bil čas za razmišljanje, kaj bi se dalo narediti in kaj ne. Skočila je in se tako izognila Saii. Še vedno pa sta bila tu konj in meč. Meč se je z vso hitrostjo približeval Lisinemu trebuhu. Lisa ni mogla narediti ničesar več. Na hitro je stehtala možnosti kaj bi lahko naredila. Tedaj se je končno spomnila. Uporabila bo kanček magije. Hitro, kolikor le je mogla je meč preusmerila v drugo smer. Zdaj je letel proti njeni nasprotnici. Od zadaj pa je napadel konj. Lisa se mu je za las izmaknila. Na hrbtu pa se ji je poznala srednje velika praska. Opazovala je meč, ki je letel proti njeni nasprotnici. Meč je letel točno v srce. Lisa pa je gledala in gledala ali bo meč zadel ali ne. Imela pa je občutek, da se bo njena nasprotnica je lahko izmaknila.

Njegove oci so jo hladno preiskovale, kajti nekaj je bilo drugace. Zozil je pogled in jo ledeno premeril. "Ne. Deri. Se. Name."je zasikal in pocepnil pred njo v pesek. Ko mu je povedala imena svojih starsev si je dovolil trenutek, da je zatisnil oci. Ko jih je zopet odprl je konico njenega meca prislonil na njen vrat. "Jaz,"je zadrzano rekel, "sem Armadal. In moj oce je Eraiden."je hladno dodal, ceprav mu je srce v prsih divje razbijalo. Je mozno, da imam polsestro, se je mrzlicno spraseval sam pri sebi in pozorno opazoval vilinko, kajti se vedno ni ugotovil, kaj se je spremenilo na njej. Potem pa je le opazil - zacelila si je rano na zapestju. To pomeni, da je uporabila magijo in kolikor je vedel - in obcutil na lastni kozi - je magija pobrala precej energije. Iz tega je lahkotno potegnil zakljucek, da je bila Earedien verjetno po cem takem prevec utrujena za nadaljno bojevanje ali upiranje. Dvignil se je nazaj na noge in odmaknil mec, nato pa izza pasu izvlekel snop debele vrvi. Po nekaj minutah je bila vilinka trdno zvezana, z zapestji na hrbtu in nekoliko bolj ohlapno povezanimi gleznji. Vrv je povezovala vozel na zapestjih in tistega okoli gleznjev, da ne bi mogla kam odskakljati, medtem ko sta bili njeni roko obrnjeni druga proti drugi s hrbtno stranjo, da se ne bi slucajno mogla odvezati. Tole bom podrobneje raziskal kasneje, zdaj se je treba bojevati, se je odlocil in vilinko mirno pustil v senci sipine, izven vidnega polja bojevnikov. Sam se je vrnil nazaj v boj in divje zavihtel oba meca, svojega in tistega, ki ga je zaplenil vilinki.

((Prvo kot prvo: Uheljc je podgana in ne konj. Finvarra je konj. Drugo: Saia oz. Sai je Saiaron, moj drugi lik, sai z malo pa je moje orožje (vrsta japonskega bodala, ki ima tri roglje. enga velkega u sredin, pa dva stranska, ki sta manjša in služita tudi kot ščitnik). In tretje: Clarissa z mečem napada, tako kot se napada z mečem, in ga ne vrže. Vrže sam svoja saia.))

Mlada vilinka se je s skokom izmaknila saiu, ki je Clarissi skoraj padel iz rok. Uspelo ji ga je zadržati, v naslednjem trenutku, pa se je že bila prisiljena braniti, saj je Linrasa meč z magijo preusmerila. Meč je letel sedaj proti njej, Uheljc pa je že napadal rdečelasko izza hrbta. Podcenjevala sem jo, je pomislila v tistem hipu, ko je meč zahakljala med glavno in stransko rezilo saia. Potem je oboje zagnala proti tlom, v naslednjem hipu pa nazaj prijela za ročaj meča in se obrnila proti Linrasi. Naj pokličem okrepitve? Koristile bi mi. Nasmehnila se je, a zelo pomilovalno in s kančkom zlobe zraven. "Dragica, misliš, da boš preživela v boju proti meni? Saj imaš možnosti, a zelo, zelo, zelo, zelo malo." Poskrbela je, da je zvenela punčkasto in naivno, a zaničevalno, v naslednjem trenutku pa se je zlobno zakrohotala. "Morda pa bom poskrbela, da preživiš to bitko. Umreš pa v spanju, ko te bo našlo ali moje bodalo, ali pa bodalo najetega morilca..." Naj se boji, in to čimbolj. Strah reže globlje od mečev. Zloben nasmšek se je razlezel čez Clarissine ustnice, v njenih smaragdnih očeh pa se je pojavila krutost in neusmiljenost. Ponavadi sicer ni delovala tako zlobno, a tokrat se je spustila z vajeti. Hej, Finvarra? A bi mi lahko prišel malce na pomoč? Malce je trajalo, da je dobila odgovor, pa še to se ji je zdelo, da je precej zaposlen. Ja, ja, samo še tega pokončam. "Uheljc, še enkrat," je šepnila podganku, ki se je pojavil tik zraven nje. Meč je spustila, da je z žvenkom spet padel na tla, izvlekla še drugi sai in oba zalučala proti Linrasi. Uheljc je v tem trenutku tudi že napadel, tokrat nasprotničine noge. Upala je, da bo zadela, kot je že tolikokrat poprej. Je pa res, da takrat napadeni in nato ubiti, tega niso pričakovali.

Mimo ušesa ji je prižvižgala puščica, v njenih mislih pa se je oglasila Airen. Kateri bedak še strelja s puščicami? Nevarno je, da zadene svojega. Saiaron ji ni utegnila odgovoriti, saj je ravno zamahnila z mečem, in nekemu, sicer že precej poškodovanemu in neprevidnemu temnostrancu odsekala glavo. Na konju se je dalo bojevati, čeprav jo je stalno skrbelo, da bi se kaj zgodilo Airen. Če dobro meriš, je lok uporaben tudi takrat, ko so že vsi premešani med sabo. Sicer je še vedno nekaj možnosti, da ubiješ svojega, ampak če tisti, ki ga ciljaš tebe ne opazi, se kar da. Proti njima se je zapodil konjenik na velikanskem sivem žrebcu, s sulico v rokah. Saia je nežno spodbodla svojo kobilo, ki je začela galopirati proti nasprotnikoma. Ko sta se meč in sulica srečala, je slednja končala z odsekanim koncem. Saiaron se ni obotavljala in je Airen pognala še naprej, da je napadla temnostranca še preden je lahko izvlekel meč. Prvemu zamahu se je izmaknil, drugega pa je že prestregel s svojim mečem. V naslednjem trenutku je napadel, a ne Saie, temveč Airen, in je komaj preprečila, da bi ji meč zaril globoko v vrat. Namesto tega ji je pobral le zaplato kože s pleč, v naslednjem trentku, pa se je zgrudil s konja, brez razloga. No, skoraj brez, saj je Saiaron v trenutku, ko mu je preprečila, da bi ubil kobilo, tiho zašepetala "Mortis." Očitno je jezdec komaj obvladoval svojega sivega žrebca, saj je že prej kazal znake preplašenosti, ko pa je ugotovil, da lastnika ni več, je preplašeno odgalopiral stran. Airen, spravi se na varno, pojdi iz bitke, ji je hitro rekla prek misli in zdrsnila z njenega hrbta. Kobila je enkrat sklonila glavo in dvignila, nato pa je odgalopirala stran. Kmalu se je znašla v spopadu z neko čarovnico, ki jo je bilo precej težko premagati, pa še magijo je bila prisiljena uporabljati, kar jo je precej izčrpalo. Ravno se je obrnila in se soočila z rjavolasko, ki je nekako poskušala pobegniti, a ji ni uspelo. Čeprav se je tudi sama želela umakniti iz bitke, si je premislila in precenila nasprotnico s pogledom. Ojej. Tale more biti precej močnejša, je obupano pomislila, a v naslednjem trenutku dvignila meč visoko nad glavo in napadla.

Ea je svojega nasprotnika samo presenečeno pogledala, ko je zaslišala, da imata istega očeta. Imam polbrata? se je vprašala. To je vendar nemogoče. Pa vendar ji je bil mledenič znan. Odločila se je, da bo o tem razmišljala pozneje, saj je zdaj nekako morala preživeti. Upala je, da je ne bo ubil, konec koncev je bila z njim v sorodu. Ko jo je zvezal si je oddahnila, saj je mislila, da se bo lahko rešiti iz vrvi, vendar ji to ni uspelo. Skoraj je že obupala in se sprijaznila s tem, da bo do konca bitke zvezana, ko je nenadoma nanjo skočil Keith. "Keith, kako sem te vesela. Vendar sem ti rekla, da moraš počakati nekje do konca. Bitka ni za opice," mu je rekla, on pa ji je odgovoril: "Nisem te mogel kar pustiti same." Ea se mu je nasmehnila, Keith pa je začel odvezovati vrvi. Čez nekaj časa je bila spet prosta in hitro se je vstala in pretegnila mišice. Zahvalila se je Keithu in pogledala naokoli, da bi našla svoj meč. Ker ga ni bilo nikjer je sklepala, da ga je vzel Armadal. Jezno se je nakremžila, saj ni vedela kaj naj stori. Potem pa je Keith nenadoma zginil in Ea je postala čisto panična, saj ni vedela kaj se je z njim zgodilo. Kmalu pa ga je videla, kako prihaja nazaj in za sabo vleče meč. Bilo je očitno, da ga komaj nosi, zato je Ea stekla do njega in dvignila meč. "Bravo Keith. Jaz se ne bi nikoli tega spomnila." Keith se ji je nasmehnil, nato pa mu je ona zopet rekla, da se mora skriti, oziroma, da lahko gleda iz varne razdalje in ji pomaga, če bo videl, da je v nevarnosti.
Spet se je podala v bitku ter se začela bojevati. medtem pa je s pogledom iskala Armadala , saj ji je po glavi še vedno rojilo tisoč vprašanj v zvezi s tem.

[[ej a to si lohka kr prlastiš moj meč?
men se to ne zdi fer.]]

(vesda all is fair in love and war xD)

Njegovi prsti so se divje oklepali drzaja meca, ki je bil na mestih ze spolzek od krvi sovraznikov. Z vsakim zamahom je rezilo v njegovih rokah postajalo tezje in vedel je, da se bo moral slej ko prej umakniti iz bitke. Bil je vse bolj izcrpan in zdelo se mu je, kot da mu mec vlece iz rok neznanska sila. Posekal je se enega svetlostranca, ki se je zdel prav tako utrujen kot on, nato pa se je s pomocjo svojega orozja prebil na rob bitke in usel nevarni gneci. Mec je pospravil nazaj v noznico in pograbil za bodali, ki sta se mu zazdeli lahki kot peresci, vsaj v primerjavi s tezkim rezilom, ki ga je vihtel poprej. Sedaj, ko je stal izven glavnega vrveza, je lahko bolje videl, kaj se dogaja. Tam je bilo vec svetlostrancev, na drugi strani so se divje bili temnostranci. Po tleh so lezala okrvavljena trupla, nekatera izmalicena, razsekana in pohojena do nerazpoznavnosti. Spraseval se je, kako je nekaterim svetlostrancem, ki se nikoli niso videli takega krvavega klanja. Kot v odgovor na njegovo vprasanje se je iz boja opotekel visok, preklast fant v s krvjo zamazanem oklepu in vsebino svojega zelodca izpraznil na rdeci pesek. Arm je izpod plasca izvlekel sloko, srebrno rezilo, ki je v naslednjem trenutku ze ticalo v svetlostrancevih prsih. Z grgrajocim zvokom se je zrusil na sipino in pesek je prepojil se s svojo krvjo. Odvrnil je pogled in se mrzlicno posvetil iskanju njemu zelo drage osebe - Lee. Po nekaj zivcnih sekundah je na svoje veliko olajsanje ni odkril med okrvavljenimi, negibnimi telesi na tleh, temvec zapleteno v srdit dvoboj z vilinko. Njeni rjavi lasje so vihrali v vetru in za trenutek se je temnostranec prepustil opojnemu pogledu, nato pa je trdneje poprijel za rocaje svojih bodal in se podal nazaj v bitko. Eno bodalo je trdno drzal obrnjeno navzgor, drugo pa navzdol. S prvim se je branil, z drugim pa je paral trebuhe, vratove, kite na rokah, misice na nogah. Rezal je goltance, zabadal v hrbte in sekal po prsih, dokler ni bil do ramen zamazan s krvjo, njegov obraz pa je bil oprsen z vroco, rdeco tekocino, ki se je se nekaj minut poprej pretakala po zilah kakega temnostranca. Na ramenu, kjer ga je oplazil nek orjaski, bradat vojscak s svojo sekiro, ga je skelelo, a je bolecino s stisnjenimi zobmi odmislil in se bojeval naprej.

((Zakaj ni lyan?))


Hitro je razmišljala, kako bi najlažje in s čim bi lahko dobro premagala svojo nasprotnico. Opazovala jo je in izgledala je dokaj navadno. Odločila se je, da bo poiskusila z magijo. Osredotočila se je na meč. Vzravnala se je in opazovala meč. Medtem se mu je nekajkrat kolikor tolikor uspešno izmeknila in končno je imela verjetno meč v približni oblasti. Nekaj udarcev ji je uspelo blokirati tako da je malce manevrirala s svojimi sposobnostmi magije. Nato pa je nasprotnica verjetno ugotovila, da je krivec Luciane in spet se je morala zanašati na mečevanje. Razmišljala je, da bi bilo mogoče bolje pobegniti in malce poigrati z meči kakšnih temostrancev. Opazovala je dekle nasproti sebe in iskala najboljši trenutek za pobeg. Ravno je blokirala udarec in meč ji je za trenutek obstal v zraku. Izrabila ga je in stekla vstran. Odločila se je za vrh pečine, saj se je od tam najlepše videlo celitno bojišče. Opazovala je vse bojujoče in odločala se je komu bi lahko najprej pomagala. Vedela je, da bi bilo pametno kakšnemu človeku na svetli strani, ampak ni opazila pretirano dosti le-teh, predvsem je videla viline na svetli strani, ki so lahko sami upravljali z magijo. Odločila se je, da bo raje pomagala kakšnemu, ki je izgubljal boj proti nasprotniku na temni strani. Pomagati je želela vsem svetlostrancem ampak se na pogled ni dalo ugotoviti kateri so svetlostranci. Opazila je Eo in menila, da ne potrebuje dosti pomoči.

((njaa, sej bo luc prišla nazaj samo bo poiskala drugega nasprotnika))

Uspelo se mu je pritihotapiti iz mesta pred jeznim vojakom, ki je sedaj že opozoril na njegovo majhno tatvino in predrznost. Vesel, ker je bilo to urejeno, se je namenil proti krvavemu cilju prepevajoč: "Hoj hoj hoj, na klanje zdaj gremo. Da klali bomo in ga pili ter se veselili. Sekira se bo borila in meča dva ubila." Nato je začudeno obsta na mestu, saj se mu je zazdelo vse skupaj dokaj čudno: "Čakaj malo. To se pa ne rima najbolje. Kako lahko ubiješ neživo stvar? Mah, pustimo to za drugič.". Vesel, ker se je znebil čudnih misli se je podal naprej in si od tedaj samo še brundal neko melodijo.
Iz čistega dolgčasa, malo pa tudi zanimanja, si je pričel ogledovait okolico, ki se je sedaj že močno pričela sprmeinjati. Če je bilo nekaj korakov nazaj še vse zeleno in je bila zemlja rodovitna, je sedaj vsak njegov korak prinašal novo morje peska in sem ter tja morda kakšen kaktus. Te spremembe pa mu niso bile niti najmanj všeč, saj je to pomenilo vgrezanje, naraščanje vročine in umazanijo na bradi. "Prekleto, spet se bom moral umiti. In pa ta grozni pesek - kakor da ni dovolj, da mi zlede pod obleko se mora še namesiti v moji bradi. Kdo bo pa vse to moral čistiti? Jaz seveda. Presneto."
Nekaj časa je še stokal nad pogoji, nakar je njegov sluh in kasneje tudi vid pritegnila nova zadeva - zvok bitke, pogled na udarjanje orožja in iskrice, ki jih je le to povzročalo ter vonj sveže krvi.
Stopil je na najbližjo sipino in zagledal, kar je iskal. Vojno. Hitro se je brez pomišljanja zagnal v dolino, vpijajoč: "Za škrate!!!!". Komu bi morda to celo vlilo strah v krvi, če se ne bi na polovici spotaknil in preostanek poti prekotalil. Na koncu je sprva zmedeno gledal naokrog, nato pa se je zbral, pognal kvišku in pričel gledati, kje se sploh nahaja katera stran.

V svojem dokaj zanimivem in zavidljivem skrivališču je Luciane prva opazila okrepitev katerekoli strani že pač. Ne, ni šlo za novo četo bil je manjše postave in še najbolj bi ga Luciane ocenila kot škrata. Na daljavo še ni mogla biti prepričana. Ko pa se je približal pa je preopznala robato, nizko škratovsko postavo. Hitro je v svoji bližini poiskala kamen približno tako velik kot njena pest in slišala, da je škrat zavpil krik vzpodbude. Zalučala je kamen, ki pa žal nikoli ni nikoga zadel, saj je škrat padel in se začel hitreje kotaliti, kot bi Luciane pričakovala. Še nekoliko bolj se je skrila za kamen, ki je nudil odlično skrivališče. Odločila se je, da bo bolj učinkovita v boju iz skrivališča ter začela z magijo kamne metati v tiste, ki so se bojevali z nekaterimi, ki so bili na nalogi z njo. Nikoli ni bila sigurna ali je zadela nasprotnika ali kakšnega od svojih saj so se prmikali neizmerno hitro. Kmalu je v krogu s pomerom pet metrov okoli Luciane zmanjkalo primernih kamnov. Želela je pričeti plaziti malce izven kroga a daleč naokoli več ni videla kamnov, ki bi jih lahko metala. Pogledala je preko skale, kakšno je stanje naokoli in težko je bilo reči kateri strani gre bolje. Opazila ni nobenega nasprotnika približno svoje starosti zato ni vedela ali bi bilo pametno napasti nekoga za dve glavi višjega. Sicer je bila z mečem dokaj spretna, a vseeno ni želela izpostavljati svojih mečevaljskih sposobnosti, ki kljub vsemu niso bile višek. Opazovala je na kateri strani je škrat, ki se je kasneje priključil boju. Ni mogla ravno ugotoviti, saj še ni delal kakšnih večjih stvari. Pogled je spet usmerila v pesek in razmišljala o tem kako bi najlažje pomagala soborcem brez da bi se pri tem pretirano izpostavljala, saj ni bila pretirano dobra. Opazila je, da proti njej zelo tiho leze Lars. Pretverjala se je, da ga ni opazila nato pa ko ji je bil že čisto blizu ga je samo pogledala in potegnila v skrivališče.Tudi njega ni želela izpostavljati boju, saj ji je v vsem tem prirasel k srcu. Nasmehnila se mu je in ga pobožala. Pričela sta se pogovarjati in oba ta se strinjala, da ni pametno preveč riniti v bojni metež. Vseeno pa je Luciane menila da mora pomagati prijateljem. "Pa lok?" Je vprašal Lars, in oba sta menila, da bi lahko puščice začarala nato pa bi jih nekako vodila do nasprotnikov. Vzela je puščice in jih preštela. Najprej je ugotovila, da jih bo potrebno nekaj še izdelati. V bližini ni bilo nobenih dreves zato se je morala sprijazniti s tem kar je imela. Eno po eno je vzela in jo začarala. Ni vedela katere uroke bi bilo najbolje uporabiti zato je uporabila prve uroke za vodenje stvari, ki se jih je spomnila. Upala je, da si ji dobro uspeli. Nato je vzela prvo puščico in se malce dvignila, da je pregledala okolico. Ni bilo videti, da bi nekomu šlo neizmerno dobro ali slabo zato se je dvignila in namestila prvo puščico na lok. S pogledom je najprej poiskala Eo, nato pa je pogled usmerila v njenega nasprotnika. Puščico je namerila v njega in ustrelila. Začela je vidit puščico in potem je samo še upala, da je zadela. To je ponovila še tolikokrat dokler ji ni ostala le še zadnje puščica. To je spravila nazaj v tok in sedla. Nujno bi potrebovala nove puščice. Ampak ni imela pojma, kje naj jih dobi. Odločila se je, da je bila ta pristop do boja dober ampak je imel tudi pomanjkljivost, premalo puščic. Pojma ni imela kaj bi še lahko naredila.


[to je v bistvu taki Lucy pristop k boju. Še ne bom prišla k vam]

Še zmeraj ni bil ravno najbolj prepričan kje se nahaja katera stran, je pa mimo njegove glave pričelo leteti nekaj sumljivo podobnega kamnu. "Pri moji bradi, sredi puščave dežujejo kamni?" je začudeno gledal v smeri, za katero je predvideval, da je poletel neznani leteči predmet. Tedaj je opazil malo ven iz vsega vrušča utrujenega mladeniča, ki so mu moči popustilo. Vsaj tako je izdgledalo, glede na to, da je njegovo orožje ležalo ob njem in je glasno hropel. Hitro, kolikor pač lahko krat stopi, se je odpravil do njega in ga s spodbujajočim glasom opozoril na svojo prisotnost: "Ti, tam! Hitor mi povej, si videl kaj vilinov?" Sprva ga je neznanec začudeno gledal in za nekaj trenutkov celo pozabil spuščati glasne vzdihe in izdihe, nakar je vendarle odgovoril: "Sem, sem. Ti prekleti svetli objemalci dreves so veliko bolj spretni, kakor sem pričakoval. Samo, da dobim priložnost in bom zaklal prvega ki ga modo moje oči uzrle." Kaj dlje pa ni prišel, saj se mu je približno v čez sredino glave zarila ostra sekira, ki je pripadala škratu. "Na tvojo žalost sem na svetli strani in ne bom pustil, da boš žalil moje soborce. Prav tako pa sem te odrešil muk ... temačna golazen."
Nato je izvlekel svoje orožje in se hitro stopil nekaj korakov v stran. Ni se namreč želel umivati v krvi, ki je veselo špricala v zrak skozi luknjo. "Najbolje bo, da poiščem kakšnega vilina. Te so na naši strani in mi bodo vsaj vedeli razložiti trenutno stanje. Da, da tako bo še najbolje. Saj nočem vendar klati napačnih če že morem ubijati." Zadovoljen, ker se je tako hitro spomnil po njegovem mnenju odlične ideje se je še malo umaknil izven vidnega polja borcev in pričel prečesavati področje za kakšnim živim bitjem gozda, vilinom.


((če se kakšnemu svetlostrancu da, bi lepo prosil, da mojemu dragemu škrateku razloži trenutno stanje na bojišču. hvala ))

[lahko Luc nekaj malega samo se bo moral Tronir do nje spravit.]

Opazovala je in razmišljala kaj bi se dalo narediti spet je pogled usmerila proti škratu, ki je prišel nekoliko kasneje. Opazila je da je nekoga, ki se je prej izkazal za temnostranca ubil. To pomeni, da je na pravi strani. Poiskala je nekaj, da bi ga opozorila nase, saj je bil očitno dokaj zmeden. V bližini je opazila grudo iz peska, nežno jo je pobrala in vrgla v škrata. Pazila je, da se je izza kamna videl samo zgronji del glave z lasmi in vrhom ušes. Dvignila je prste in nakazala, da naj se približa. Sedla je nazaj in začela razmišljati kako naj mu razloži trenutno stanje in kaj bi se dalo storiti glede njegove trenutne zmedenosti, pa tudi kako bi sama prišla do puščic. Prijela je nožek v roko saj ni bila previdnost nikoli odveč in v primeru da se je le pretvarjal, da je svetlostranec bi bilo dobro biti pripravljen. Larsa je potegnila bližje k sebi. Vedela je, da bo škratu izgledala kot otročiček sa je imela zgolj 11 let, kar res ni bilo ogromno, glede na življensko dobo vilinov je bila še skoraj dojenček. Zato je zelo pazila, da je škratu pokazala samo zgornji del glave, ki ni nakazoval koliko je stara, na želost je nakazoval spol a to je ni pretirano motilo. pričakala je škrata z nožem v roki in larsom po roko ter skrita za kamen.Čakala je, da bo zaslišala približevanje težkih korakov. Odločila se je, da bo za začetek samo odgovarjala na škratova vprašanja nato pa začela s svojimi vprašanji, če je po poti opazil kakšno drevo. Spotoma se je spomnila, da bi lahko dala kapuco ogrinjala na glavo. V eni potezi jo je potegnila na glavo, da je zakril nekaj obraza.

[če hočeš drugega, maš še vedno možnost izbire]

((bom "tvegal" s tabo. Hvala za odgovor.))

Njegove oči še zmeraj niso našle iskanega in rahlo se ga je že pričela polaščat nestrpnost. Resda je bil dokaj močan škrat, vendar pa sam proti zmagoviti vojski temnih ne bi imel ravno veliko možnosti.
Tedaj ga je nenadoma od nekje zadela gruda peska, namerno vržena v njegovo smer in najverjetneje nenamerno pristala ravno v njegovi bradi. Če se ga je prej pričela polaščati negotovost, pa se je sedaj čustvo hitro pričenjalo spreminjati v jezo. "Kdo si drzne metati prekleti pesek naravnost v mojo brado? Sploh veste koliko dela imam potem z odstranjevanjem in srbenjem? Vam ga bom jaz natresel v spodnjice in bi vas rad nato videl v kakšen užitek vam bo. Presneti paglavci ..." se je drl kolikor so mu dopuščala majhna pljuča in glasilke. Še dobro da z vsem truščem ni pritegnil pozornosti temnostranskih bojevnik, saj bi mu potem trda predla. Ali pač? Izven nekega kamna so namreč sumljivo dvigovali špičasti uhlji in lasje, ki so imeli za spremljavo mahajočo roko. "Mar mislijo da sem tako neumen in bom nasedel pasti? Čisto mogoče je, da je nekomu uspelo ubiti vilina in mi sedaj kaže njegova ušesa. Vendar pa mu bom pokazal škratjega vraga." si je mislil medtem, ko so njegovi koraki telo že nesli proti novi destinaciji. Nalašč je hodil še bolj trdo in naglas, kolikor se je pač dalo v morju peska.
Z desnico je še močneje poprijel za sekiro in si ščit nastavil predse. Tako bi imel v primeru direktnega udarca neznane osebe vsaj večje možnosti za protiudarec. Potočki potu, ki so do tedaj lili z njega, so prestopili bregove in se sedaj pričeli spreminjati v slapove. Ni bil namreč popolnoma prepričan, ali naj pričakuje pristaša dobrega ali zla. "Ah, kar bo pa bo." si je še dajal za vzpodbudo in zajel polna pljuča vročega zraka. Nato je hitro, kolikor je pač lahko, planil na drugo stran kamna in pred seboj zagledal ... vilinko? Zaradi kapuce, ki ji je zakrivala obraz ni vedel popolnoma natančno s kom ima opravka in še preden bi lahko bitje kaj dejalo ga je ogovoril z globokim in grozečim glasom: "Odkrij se ali pa te bom obravnaval kot neprijatelja!"