Pokrajina okoli Min-Rimmona

Še enkrat jo je premeril od galve do nog. Zadnjič je potegnil ogorel list, nato pa ga odvrgel v pesek. Med zobe si je zatknil prej odtrgano kislico in nerazločno nekako dopvodal ostalim zbranim, da lahko še pridejo, če želijo, nato pa se odpravil za dekletom.

Nekaj časa sta hodila, tako, da se je drevored nekako strnila na pribljižno dve drevesi na meter. Od ostalih se je videl le še majhem dim in še tista zadnja tema je počasi pojenjala in se udajala sončevim žarkom, ki so se blago dotikali beline na Gothovi glavi. Opazoval je Yantar. Bila je samozavestna in brez nepotrebnih besed. Kot on. Nekako znana se mu je zdela. A opustil je tovrstne misli, saj je slišal neko šelestenje. Z naglico se je obrnil in izvlekel že nabiti samostrel. Nič. Samo veter je bil. Zdaj je že na vsakem kvadratnem metru stalo eno drevo, če ne celo dve. Dim, ki se je videl od ognja njihovega tabora je počasi izginjal. "Tukaj nastaviva past." je rekel, napol vprašalno in napol trdilno. Izza pasu se je pokazal klopčič trde vrvi.

Clarissa se je vsa omotična zbudila. Oči je imela napol zlepljene, ko se je trudila vstati. Ko ji je po nekaj padcih uspelo vstati, je zazehala, nato pa opazila novega fanta, ki je z njeno učenko debatiral nekaj o lovu. Kar naj, o tem res ne vem veliko, je zaspano pomislila in se odmajala proti ognju, ki so ga zjutraj oživili drugi. Še enkrat je zazehala in si pomela oči. Obrnila se je proti fantu, ki se ji je zdel nov. Množijo se kot zajci, je pomislila, saj se je število moških udeležencev povečalo iz enega na tri. Yantar in neznanec sta odšla na lov, Clar pa se je odločila, da gre tudi ona poiskat kaj, kar bi se dalo uloviti. Zavzdihnila je, šla po saia in jima sledila. "Jaz tudi grem," je rekla, ko je prišla dovolj blizu svetlolascu. "Mimogrede, Clarissa," je preprosto rekla. "Najbrž si mojo učenko Yantar že spoznal." Zavzdihnila je in spet zazehala.

"Goth." je hladno rekel in oblikoval laso z vrvjo. "Ja... sem." je rekeil in zategnil vozel. "Yantar, ti pazi tu, nož imaš. Če se kaj ujame pokliči in ne naredi nič." je rekel in ji pokazal mesto za širokim listavim drevesom, najdebelejšim tu okrog. Okoli drevesa je dvakrat napeljal vrv in ji jo položil v roke. "Če kaj položi nogo sem zategni in sem tapiči nož, da povežeš s tlemi." S Clarisso sta hodila dalje. Goth je z očmi iskal primerno mesto za skrivanje. Opazil je, da je imela Clarissa pri sebi lok. "Torej... zakaj učiš? Saj je že dovolj stara. Ko sem bil jaz takšen paglavec sem že klal kot strela. Izgubil sem očeta. Izgubil sem mamo. Izgubil sem malo sestrico. Vsak dan sem ubil tri živali. Za zajtrk, kosilo in za večerjo... u kaj praviš na tisto drevo. Boš lahko streljala od tam?" je rekel in pokazal na mlad, a dovolj širok macesen.

Globoko je vdihnil. "No, Gothec, kar priznaj lepo, da ni šlo za jedačo, temveč za kaj drugega v zvezi s to deklo," ga je zbodel Bill in se zarežal. "Tudi jaz skoraj nikoli nisem ubil živali," je odvrnil Leassi. "In ja, saj so tudi ljudje živali. Veliko večje, kot bi bilo potrebno." Namrdnil se je.
Slišal je, kako je Goth zbodel Leassi, verjetno kar o njenem fantu, s spečo lepotico. Billov izraz je ostal brezizrazen in raje je potegnil dim v pljuča. Kot je predvideval se je temnostranec hladno in sarkatično odzval in Gotha je Bill zbodel: "Ni bilo pametno kaj?" Čutil je pogled na sebi in črnolasec ga je pobaral po imenu. Zazrl se je vanj in izdihnil dim. "Bill. Me veseli, Armadal." Nato je posvetil prisotnost novemu članu, črnolasemu dekletcu. "Hm... Počasi začenjam verjeti, da so tule res čudne stvari," je bleknil ob mladosti dekleta, ki se je nekaj zapičila v Gotha. "Oboževalke imaš," je zavil z očmi Bill in nato zagledal Clarisso. "Živjo, Clar," jo je pozdravil in spet pihnil v zrak oblaček škodljivega dima.

((nimam loka. mam pa saie, k jih mečm.))


"Živjo," je odgovorila Billu in kratko pokimala z glavo. "Goth," se ji je hladno predstavil svetlolasi neznanec in se še naprej ukvarjal z vrvjo. Nekaj je razložil Yantar, Clarissa pa je potrpežljivo čakala. Premaknila sta se naprej, tako, da je Goth našel primeren kraj, kjer bi se dalo skriti. "Torej... zakaj učiš? Saj je že dovolj stara. Ko sem bil jaz takšen paglavec sem že klal kot strela. Izgubil sem očeta. Izgubil sem mamo. Izgubil sem malo sestrico. Vsak dan sem ubil tri živali. Za zajtrk, kosilo in za večerjo... u kaj praviš na tisto drevo. Boš lahko ciljala od tam?" je vprašal Goth. Clarissa je radovedno privzdignila obrv. "Zakaj učim? Ne vem. Preprosto pač učim," je povedala in skomignila z rameni. "Ti si klal zajce, jaz pa ljudi. Tudi jaz sem izgubila starše. Sestro pa sem ubila sama. Resda imam še eno polsestro, Lyan, ampak se mi ne ljubi razlagat," je preprosto, kot, da je to nekaj popolnoma običajnega, povedala Clar in spet skomignila z rameni. Premerila je macesen, ki ji ga je pokazal belolasec. "Težko bo splezati nanj, sicer pa je odličen kraj za skrivanje. Od tam bom lahko ubila srno, jelena ali zajca, z merjasci bo pa težka. So preveliki," je odgovorila.

"Zajce?!" se je nasmehnil. "Kje si dobila zajce? Od zajca se nisem najedel, ko sem bil star dve leti. Sicer pa, kdo pravi, da nisem ubijal ljudi... oh pozabiva zdaj na te zgodbice." Torej. Splezaj. Ali pa se skrij. Jaz bom tam." je rekel in pokazal na široko, porušeno deblo, pod katerim je bilo veliko dobrin za živali. Stekel je do tja. Čakal je in nič. Nikjer niti šuma. Ostal je na preži in izza pasu je potegnil samostrel.

Prišli so do drevesa, ki je izgledalo največje tukaj naokoli. Goth je okoli debla zavezal vrv in ji naročil naj bo pozorna, kot, da bi mi blo to treba govoriti, je pomislila in zavila z očmi. Izvlekla je nož in opazovala drevo. V kotičku očesa je opazila, da se Goth in Clar pogovarjata. Kaj se pogovarjata ni uspela zaslediti nato pa sta se ustavila ob drevesu. Zmajala je z glavo in se posvetila svojemu drevesu s pastjo. Zdelo se ji je, da sta z Gothom tako različna ampak hkrati tudi tako enaka, Goth ima bele lase in je fant, starejši je, jaz imam črne lase sem dekle in mlajša, ampak hkrati sva tudi oba brez nepotrebnih dodatnih besed, ko je to ugotovila, je v mrežo stopila zelo šibka srnica. Potegnila je, da se je zapletla in jo zadržala. Poklicala je Gotha in počakala. Opazovala ga je.

"Oprosti no. Zajci so prva stvar, ki se jo da ujeti, na katero sem se prejle spomnila," je rekla in zavila z očmi. Pokazal ji je kam se bo skril on, Clar pa se je potrudila in začela plezati na macesen. Če bi bila tukaj še kakšna veja več, bi bilo tole mnooogooo lažje, je razmišljala, medtem, ko se je s težavo vzpenjala. Roke je imela že precej opraskane, ko je prišla do dovolj debele veje, primerne za prežo. Namestila se je in čakala. Ni bilo udobno sedeti na tisti veji. Mimo sta prišli dve precej veliki ptici,* in obstali pod drevesom. Clarissa je izza pasu previdno povlekla svoja saia. Po kratkem švistu, se je neslišno zrušila prva ptica, druga pa je nekaj jedla in je to prepozno ugotovila. Hotela je vzleteti, kar pa ji ni uspelo, zaradi Clarissinega drugega saia, ki ga je dobila v prsi.




((*nimam ideje kteri. loh date kkšn predlog))

[Mrežo? Heh, mi mamo sam uno laso za nogo notr.]

Goth se je ozrl. Mimo je priskakljal divi kunec. Napolnil je samostrel, a takrat se je slišal Yantarjin klic in kunec je zbežal. Bolje, da je vredno.si je mislil, ko je zdirjal do Yantar. Videl je mlajšo, a dovolj obilno srnico, ki je z zadnjo levo nogo bingljala z drevesa. "Spusti jo. Nož." je rekel in ko mu ga je podala se je odpravil k živali. Enkrat jo je pogladil, da je začutil del vratu, kjer bo zapičil, da bo čimprej konec. Dvignil ga je pravokotno in spustil. Zapičil je točno levo od sapnika. "Zadetek." je rekel sam pri sebi. Srna je dvakrat hasnila po zraku, prikazala se je rdečina in srna je oddala svoj zadnji, tihi zvok in umrla. Vrgel si jo je čez rame, takoj po tem ko je odvezal vrv iz srnine noge in si jo zataknil nazaj za pas. "Clarissa!!!!" je zaklical, a kot kaže je že stala za njim. Njegov trebuh je govoril po svoje. zdirjal je naprej in ni gledal nazaj.

"Je kdo jetrca?" je rekel, ko je prišel v tabor. V roki je še vedno imel Yantarjin nož in z njim je odprl srno. Slekel je majiico, da so se pokazale mišice in na rdeče oblačilo položil par organov. "Bill, lahko priskrbiš eno dolgo palico?"

((Clar, sm že naprej pisu, tko da prnes tam v tabor pa bomo tam poskrbel xD))

Ležala je v svojem šotoru in kaj kmalu zaspala. Naslednje jutro je vstala in se zvlekla iz šotora. Pri ognju se je grela zelo majhna skupinica, toda šotori so bili prazni. Sedla je zraven Leassi in vprašala:"Kje so vsi?". Toda iz daljave je kmalu zaslišala glasove in posvetilo se ji je, da so očitno odšli na lov. Stekla je in jih kmalu dohitela. Pravzaprav je našla Yantar, s srnico v zanki. Odhitela je do nje, takrat pa se je prikazal nek neznan fant. Prijel je srno in jo odnesel k tabornemu ognju. Sledili so mu in on je razrezal srno ter notranje organe pložil na srajco. Stem je razkril močne mišice in ušel ji je rahel nasmešek. »Aja, za tiste ki tega še nevedo, jaz sem Lyan.« Srni je odrezala eno nogo in jo postavila nad ogenj. Čez nekaj časa je postala lepo zapečena in svetlolaska jo je ugriznila. »Torej, kako je pa tebi ime?«. Vprašanje je namenila belolasemu mišičnjaku, ki se je ukvarjal z mesom.

((ni glih dougo, ampak bolš kk nč ))

Bill ni nič kaj kazal veselosti na pogled lova. Nikoli ni ubijal živali, mogoče 2 ali 3. Vse skupaj se mu je preveč gnusilo, da bi pristopil. "Zakaj nismo raje kanibali?" je zavzdihnil in puhnil dim navzgor v nebo. Nato je zaslišal Gothov glas za sabo. "Ja?" se je odzval, brez da bi se ozrl, saj je nekako predvidel, kaj bo zagledal. Zavzdihnil je, ko ga je poprosil za palico in pogledal okoli. Njegov pogled je kmalu zaznal dovolj dolgo, dokaj ravno vejo. Odpravil se je ponjo, nekoliko zaspan. Nato jo je vrgel Gothu v roko. "Vse v redu, stari?" Ko je videl nekaj rdečega, se je raje obrnil stran. Če bi bilo to od človeka bi mogoče priše celo pomagat, ampak od živali.. Fuj in fej. Še dišijo ne dobro.

"Ja?" ga je vprašala, ko jo je poklical. "Nočem oglušeti," je še dodala, saj se je prej na glas zadrl, ona pa je že tiho stala za njim. Stekel je v tabor, Clarissi pa ni bilo do teka, zato se je počasi odpravila za njim. Ptici sta bili precej veliki, in ni ju bilo samo perje. Vrnila se je nazaj v tabor, nato pa opazila, da je Finn spet odšel po svoje. "Finnvara!" ga je poklicala in opazila črno postavo v daljavi. Zaklela je in odvrgla ptici na tla, nato pa stekla v smeri kjer je videla svojega žrebca. Finn! Ne mi tako odhajati! mu je jezno rekla v mislih, konj pa jo je samo nedolžno pogledal. Zakaj? Jaz hočem najti svetlostrance in jih zmečkati! je uporniško odgovoril žrebec. To bo še prišlo. Pridi! mu je rekla in se povzpela nanj. Spodbodla ga je s petami, da je odgalopiral nazaj proti taboru. Spustila se je na tla, nato pa v grmovju poiskala nekaj, kamor bi lahko Finnvaro temeljito privezala. Našla je prodrto, že suho drevo, ki pa je imelo korenine trdno zarite v zemljo. Šla je po konja in ga privezala. "Oprosti ker boš moral samevati. Če mi ne bi uhajal bi lahko bil tam z mano in Uheljcem," mu je preprosto rekla in odšla nazaj k ostalim. Usedla se je k ognju in začela puliti perje s ptic. Nekajkrat je močno kihnila, a na koncu, sta bili ptici pripravljeni za peko. Odložila ju je in šla očistit svoja saia, umazana od ptičje krvi. Toliko časa ju je drgnila z robom svojega plašča, da so dobili nazaj svoj bleščeč lesk. Nasmehnila se je in ju pospravila. "Kdo bo pekel ptice? Meni se jih ne ljubi," je rekla in se nazaj usedla k ognju.

"Hvala." mu je rekel, nato pa opazil, da neko dekle reže nogo s srne. "Sicer bi lahko malo počakala ampak... no v redu, kar je je." je zavzdihnil. "Torej nihče ne bo jetrc?" je še enkrat rekel in odstranil še pljuča. "Mislim, da je še Clarissa nekaj ujela. Kdo bo srno in kdo bo ptice? Ne vem katere so, samo slišal sem krik ujed." je rekel, ko je skozi srno potisnil palico, ki jo je prej dobro polil s preostalo vodo iz čutare. Poiskal je še dve razcepljeni veji in ju zapičil v tla. Vejo s srno je položil nanju in vrtel. "Sem Goth." je rekel nekemu dekletu. Njegovo ime mu je že počasi začelo najedati. "Clarissa! Katere ptice si ujela?" je vprašal, ko je opazil, da je že tu. "Če si ti že vzela nogo potem je srne še za... štiri ljudi, mogoče pet... razen če kdo je kot kanarček?" je še rekel. Srnina koža je že postajala bolj zapečena. "Ugh... pozabil sem... kdo je brez kože?" je zaskrbljeno dodal. "Kaj pa je s tabo Bill? Smrt živali te... trese?" je začudeno rekel, ko je opazil poteze njegovega obraza. Vedno bolj se je začenjalo daniti. Sonce se je dvignilo že za kakšnih 45 stopinj na nebo. "Ura je nekje okoli desetih. Kaj pravite, da odrinemo pred poldnevom? Do tistih rek ali česarkoli..." Končno je slišal Clarissino vprašanje. "Bom jaz. Dovolj so velike za... tri porcije? mogoče še komu kaj ostane. No... naročila." se je nasmehnil in poiskal še eno vejo za ptice.

[A srne so v puščavi? Oh, well. ]

Amethyst je bila precej dobre bolje po taroku. Še posebaj ker sta z Leo premagali Armadala, ki ni izgledal preveč navdušen nad tem. Izgovarjal se je na goljufijo. Pravzaprav je imel kar prav. Vsi so na veliko goljufali. Igrali so pozno v noč kar nobenega izmed terceta ni motilo. Očitno so vsi trije uživali v noči. Med kartami se je zgodil incident. Eno izmed udeleženk je Lyan spremenila v nasprotni spol. Thyso je to šokiralo. Za to je bil potrebem precej močan urok. In tako se je Lyan razkrinkala, kasneje pa še velepomembna grofica Loryna.
"Torej so med nami tudi čarovnice," je pokomentirala. Ni se ji zdelo pametno, da se takole igračkajo z magijo. Ampak nekateri so pač taki bili. Po še nekaj rundami se je trio spravil spat. Thysa je ujela kako je Lea svoje bodalo pospravila podse. Enako je namreč tudi sama naredila, le da je ona pod svoj nahrbtnik spravila verigo. Videla je kako je Armadal ljubeče objel Leo ter ji zaželel lahko noč in sama se ni mogla upreti komentarju:
"Kako srčkano." A parček jo je ignoriral in se posvetil drug drugemu. Nato se je zavila v svoje zguljeno pregrinjalo. Thysa bi že skoraj zaspala, ko je do njih negdo prijezdil. Z roko je hipoma segla po svoji verigi pripravljena za napad. A to očitno ni bilo potrebno precej glasno in nadležno se je novinec začel pogovarjaati z tistim spremenjenim dekletom. Amethyst se je pomirila. Torej je tudi on eden izmed sodrugov, je pomislila a vseeno je bila ševedno pripravljena na karkoli. Fanta sta na veliko debatirala, kar je Thyso spravljalo ob živce. Ni mogla zaspati. Že je mislila se z njima malo pomeniti v spremstvu svoje verige, ko sta se končno odpravila spat. Hvala Bogu ali komerkoli drugemu, je zagrenjeno pomislila, saj ni zares verovala v Boga. Fanta sta dobro načela njene živce a čez čas je le zaspala.

Jutro se ni za Thyso začelo ničkaj obetavno - z butastim blebetanjem novinca Gotha. Seveda so vsi želeli izvedeti njegovo ime in ime spremenjene punce, tako da je bilo tole res težko preslišati. Amethyst se je neumorno trudila, da bi ignorirala neustavljivi klepet med Billom in Gothom a ji nekako ni in ni uspevalo. In še predrzen si upa biti do Armadala, je zagrenjeno pomilsila. Če bi kdo bral njene misli bi se ob tejle lahko na široko krohotal. Kaj ni bila ravno Amethyst tista s katero se je Armadal veselo zbadal? In kdo je pravzaprav začel? Ni se odšla predstavit Gotheju in se je raje posvetila dogajanju. Odločili so se za lov. To ni bila slaba ideja. Saj tukaj rastje ni pretirano uspevalo, tako da so morali jesti le meso. Amethyst je lov prepustila drugim, saj jim je očitno brez nje šlo prav dobro. Poleg tega se ji ni dalo prenašati Goetha, ki je navdušeno izdeloval neko improvizirano laso. Raje se je zadrževala v bližini Leassi in Armadala. Upala je, da ne deluje vsiljivo. Redkokrat jo je brigalo ali druge moti al ne, ampak tokrat se ji je zdelo, da je par njena režilna bitka, preden znori. Nenadoma se ji sama naloga ni več zdela tako zabavna kakor na začetku. Zdelo se ji je, da je prihod Goetheja vse poslabšal. Svoje stvari je zbasala nazaj v svoj nahrbtnik. Ugotovila je, da je druščina ulovila srno. Srno? Nikoli si nebi mislila, da bodo v puščavi našli srno! Časi se res spreminjajo. No meso jo je malce razveselilo. Druščina je spekla dele srne in Amethyst je odšla ter si odrezala še svoj del ter prisedla k Leassi in Armadalu, pri tem pa poslušala Goetheja, ki je veselo ponujal jeterca okoli. In spraševal, če kdo ne mara kože.
"Prosim, utihni! Utihni in jej. Zavoljo Min-Rimmona utihni!" je zastokala. Najraje bi mu zavila vrat, zato je svojo pozornost raje preusmerila na hrano ter poskusila uživati v njenem okusu.

Nasmehnila se je. Goth, zanimivo ime. Clarissa je prinesla še dve ptici, ki sta prevzeli srnino mesto nad ognjem. Lyan je vstala in iz svojega nahrbtnika potegnila nekaj vrečkic. Malce je pobrskala in našla pravo."Kdo bi sol?". Svoje bedro je posolila, nato pa podala vrečkico v krogu na okoli še do ostalih. Ko se je sol vrnila, jo je pospravila nazaj v torbo. Meso jebilo sedaj dosti okusnejše in kmalu so vsi jedli. Sonce je bilo že kar visoko, zato so začeli pospravljati tabor, da bi nadaljevali pot. Ko je podrla šotor, je Lyan izničila ostanke ognjišč in luknje v zemlji od kolov šotora, da svetlostranci nebi mogli ugotoviti, da so šli tod mimo. Ostali so posnemali njen zgled in kmalu na kraju ni bilo več sledu o tem, da je tu kdo prenočeval. Lena kot je bila, je Lyan odšla do Clarisse."Hej, lahko jaham s tabo? Res se mi ne da iti peš.". Še preden je dobila odgovor je zlezla v sedlo poleg polsestre. Skupinica je počasi napredovala proti zelenim zmazkom v daljavi, Noldorianskim gozdovom.

Tista kri, smrdeča, nenavadna, drugačna od človeške mu je šla na bruhanje. Že tako ni imel prav zagorele polti, a je ob vonju na tele vonjave postal še bolj bled. Bil je pravi medicinski čudež tega človeštva. "Goth..." je napol hotel odgovoriti Bill, ki se je skoraj davil v vonju, "sovražim vonj živaline krvi. Sovražim. Zakaj nismo uklali raje kakšnega človeka in ga pojedli? Vedno bolj sem pristaš kanibalizma kot pa tegale. Oh, fuj." Namrščil se je in raje še malo pokadil, vsekakor se mu je teoretično zdelo bolj zdravja krepostno kot tista smrdeča treupla. Slišal je, kako se je neko dekle rdečkastih las zapičilo v Gotha. Kotički ust so mu zatrzali. Goth je bil zanj super, a vedel je, da gre mogoče komu na živce. Da bi imel kaj za početi je rekel rdečelasemu dekletu. "Ti gre Goth na živce?"
Predse mu je priletelo meso, a ga je ignoriral. Ni mogel jesti. Ne po teh vonjavah. In pravzaprav sploh ni bil lačen.
Zavzdihnil je in vstal ter odšel k svojemu konju Antaresu. Prijel je sedlo, ki je bilo nameščeno na krepki veji, ter ga premestil na konjev hrbet. Zategnil je pas in Antares je bil neverjetno miren. Miren? Mogoče se sploh ni zavedal, da ga sedljajo, kakor mu je pač počasi delovala pamet. Žrebec je bil v plečno večji od Billa, meril je okoli dva metra, kar je bilo v bistvu popolnoma običajno pri delovnih konjih. Povzpel se je v sedlo in stisnil s petami ter konja grobo povlekel za vajeti v levo smer, saj drugače verjetno sploh ne bi začutil. Antares se je počasi postavil zraven še zadnjih ki so jedli. Bill je naslonil komolec na sedlo ter si z dlanjo podprl brado.

Mracno je spremljal Gothov hrbet, ki se je oddaljeval skupaj z Yantar in Clar. Novinec mu je sel krepko na zivce, prav tako pa tudi njegovo nakladanje. Zdelo se mu je, da sploh ni mogel drzati svjih ust zaprtih. In tisti Bill ali Will ali karkoli je ze bil oziroma bila. Tudi on je samo napletal in napletal in napletal in napletal. Grozljivo. Opazoval je Amethyst, ki se je zbudila iz spanca in Gotha prav napadalno pogledala. Arm se je spogledal z njo in zavil z ocmi. Z ustnicami je oblikoval gothovo ime in nato se nekaj kletvic. Ko se je goth vrnil z lova, je prinesel srno. Arm je svoje obrvi privzdignil skoraj do roba lasisca. Strsansko mu je slo na zivce, da preprosto ni utinil. In ni mogel razumeti, kako so uspeli uloviti srno sredi zelo suhe, zelo prazne in zelo vroce puscave. No ja, danasnja mladina je bila vse drugacna od njegve mladosti.

Ni bil sicer prevelik ljubitelj mesa, vendar je bilo treba jesti, kar je bilo na izbiro. Videl je, kako se je Bill zgrazal nad mesom in krvjo in nakladal nekaj o kanibalizmu. Arm je silovito seval svojo nestrpnost do nakladajocega parcka, rekel pa ni nicesar. Njegovo nejevoljo je izrazala tudi Amethyst, s katero sta si ocitno delila nejevoljo do Gotha in Billa. Besno ga je nadrla, da naj ze utihne in je. Sam pri sebi se je nasmehnil in zadovoljno uzival v jezi na gothovem obrazu. Ko so pojedli so spakirali stvari in se odpravili dalje.

(metkaa, goethe? Prewc sole p piflanja? )

((armadal, ta mladina je tolk stara kt ti. jst sm clo en let starejš))

Goth se je javil za pripravo ptic, medtem, pa je veter prinesel h Clarissi vonj po krvi. Mirno ga je prenesla, saj po njenem ni bil kaj dosti drugačen od vonja človeške. Uspelo ji je dobiti dober kos mesa, ki ga je posolila z Lyanino soljo. "Kako tebi uspe misliti tudi na sol?" jo je začudeno vprašala in privzdignila obrv. Preusmerila je pogled na Billa, ki je čepel na svojem konju, Antaresu. Njega je očitno vonj živalske krvi motil, kar je ugotovila takrat, ko je Goth pripravljal srno in ptici. Do konca je pojedla svoj kos srne, ki ga je svetlolasec precej dobro pripravil in hotela seči še po ptici, ko jo je ustavilo neko nerganje v glavi. Kaj bi spet rad, Finn? je nezadovoljno odgovorila svojemu konju. Hrano! je osorno odgovoril, Clar pa se je obrnila in ga pogledala. Tamle je trava. Resda presušena, ampak boljše kot nič. Zaslišala je le še neko mrmravo godrnanje, nato pa se je žrebec premaknil in se začel pasti. Clar je končno uspelo dobiti še košček ptice, ki ga je hitro pojedla, nato pa je še malo mesa dala Uheljcu, ki se je prikazal od neznano kod.
Druščina je pojedla, Clar pa je splezala na Finnvaro. "Hej, lahko jaham s tabo? Res se mi ne da iti peš." Clar, ki je prej zrla v konjevo grivo, se je obrnila proti izvoru glasu, ki se ji je čez nekaj trenutkov pridružil v sedlu. "Ja. Sem pa pričakovala, da bo Yantar z mano. Čeprav mislim, da je Finn čisto dovolj močan, da nosi tri ljudi," je odgovorila. Finn, saj boš lahko nosil tri dekleta? ga je vprašala. Seveda, kaj pa si mislila, je dobila nazaj odgovor in se veselo nasmehnila. "Yantar! Prideš jahat?" je zaklicala in s pogledom poiskala svojo mlado učenko. Pritekel je še Uheljc in po Finnovi nogi splezal h Clarissi.

[Umm... js nism skor nč govoril... tko d bi lah mal premisla za kak dober razlog, da me zajebavaš. Pa sej mene to ne mot. Sam bi mel boljši efekt. Heh, Arm... Goth je enako star k ti xS XD, Jagode v puščavi *blush* sam če so srne...]

Goth je zavil z očmi. "In bi lahko izvedel tvoje slavno ime?" je arogantno rekel črnolaski. Še sam je zadnji vzel dobro zapečeno telo srne in segel po Lorynini soli. Solil je in prezirljivo gledal predrzno črnolasko. Palice ni potegnil iz srne, pač pa jo je vrtel kot nabodalo. Hm... nekaj mora biti tukaj, kar bi Bill lahko pojedel. Razmišljal je. Strašansko so ga motile čebele, ki so ves čas obletavale njegovo glavo. Čakaj... čebele rabijo panj. Med! In tam je panj... čakaj. Na kaj bi dal med? Tamle so jagode! Pod drevesom je zagledal pritljikave jagode. Izvlekel je čutaro, ki jo je nameraval uporabiti za krožnik. Še vedno je žvečil zadnji grižljaj srne, ko je nabral jagode in jih položil na čutaro, ki je bila precej položna. In zdaj ta težki del. si je mislil, ko je iz srne potegnil prečiščeno palico in jo zapičil v panj. Okoli njega so letele čebele in ena mu je želo zasadila v rame. Kss.... au. si je mislil a je prenesel bolečino, saj je po palici počasi pretekl med in je lepo oblil jagode. Sam pri sebi se je nasmehnil in izmučeno odšel do Billa. "Oj... prijateljček. Na!" Mu je mučno rekel in mu na kolena potisnil čutaro s sladkim obrokom ter se prijel za rame, kjer se mu je naredila izbuklina. "Boš to jedel?" ga je vprašal in si mastno majico zavezal okoli pasu. Ni bilo več hladno in odločil se je, da bo ostal brez majice, saj je sonce že kar močno pripekalo. "Hja, freedom!" je rekom in Freedom se je sprehodil do Billovega konja. "Okusno?"

[ne da se mi še enkrat razlagat kaj sem delala ko ste vi tam delali vse tisto bom samo zadnja dva posta napisala kaj sem delala, mogoče kasneje dopolnim]

Goth je na jagode dal med nato pa jih je izročil Billu. Očitno se je Billu gabil že pogled na trupla živali ostali pa so večinoma jedli meso, ali pa so ga še pekli. Tudi sama je vzela nekaj mesa se skoraj zahihitala ob Lyanini ponujeni soli nato pa pojedla. Ni imela idej kaj bi lahko počela, zato se je lotila pospravljanja svojega šotora. Kmalu so se temu pridružili tudi drugi in tabor je bil kmalu pospravljen.
Dobro, vsaj izgleda, kot, da so tukaj bili temnostranci ne pa pocukrani svetlostranci. Ozrla se je in se spomnila, da svetlostrancev ni niti tukaj naokoli, ker je v bližini samo Min Rimmon in nič druga. Odšli so dalje.


[tole že spominja na nalogo ko sva jo meli z eo ko sva večino časa sami pisali, ker sva meli Opal za voditelja]

Opal je izza skupine skal, ki so kar mrgolele v tamkajšnji puščavi, opazovala skupino "temnostrancev", ki je pekla meso in se očitno kujala zaradi tega. Za njimi se je dvigoval veličastni Min-Rimmon, v katerega ni zašla že od tistega posrečenega ropa z Leassi. Videla je, da so v skupinici amaterjev tudi Leassi, Armadal in njena sestrica Amethyst. Vsekakor je vedela le to, da je mogla Lea kar močno potisniti lasten ponos na stran, da je potovala s takimi čudaki. Ko se je rjavolaska v pijanih blodnjah zbližala z Armadalom, je Opal nekaj časa postopala po Beleriandu, a po ogledu morja in pristanišča, je pobrala svoj delež zlata ter se brez pozdrava odpravila iz tistega neznanega obmorskega mesta. Nekaj časa je sicer dvomila, če je pametno nevedno sestro puščati v tako zagatno svetlostranskem mestu, a je kmalu pozabila na to.

Najbolj je bila začudena, da zdaj, ko se ne more vrniti v Min-Rimmon, ker so stražarji najbrž še vedno oprezali za njo, pogreša Leassi. Sicer ne kot osebo, prijatelja, ampak kot partnerico pri umorih. Ugotovila je, da jo običajni vlomi, kraje in umori po vasicah neskončno dolgočasijo. Vse bolj si je želela kakšne pustolovščine podobne vlomu v Zoglongovo palačo, saj brez takih podvigov ni videla smisla življenja zlobneža. Sama ni bila takega karakterja, da bi želela zavojevati svet ali kaj podobno norega. Samarkanda je imela moža, otroke in ljubimce ter vilo Islanderjev, ki jo je varovala kakor punčico lastnega očesa. Kaj je imela ona? Zlato, svoje orožje ter morilsko slo. Nekdaj bi se ji to zdelo dovolj, zdaj pa je uvidela smisel svetlostranskega, pa tudi temnostranskega družinskega življenja, vsaj dom so imeli. Ne, da doma sama ne bi mogla imeti, saj bi lahko storila kakor Lea in si z umorom prisvojila hišo, a kaj bi potem počela v njej? Kmalu bi se je naveličala ter jo po nekaj dnevih pustila razpadati. Bilo ji je usojeno biti večna popotnica, kar je ni motilo, a vse bolj se je zavedla, da potrebuje družbo. Tako filozofsko razmišljanje jo je utrujalo in z njim je vedno znova prišla do istega rezultata. Morala je ponovno srečati svojega mojstra ali pa postati sama ena od teh elitnih popotnikov zmožnih čarovnije.

Ponovno se je osredotočila na skupinico in opazila je, da so se začeli premikati. Skočila je iz zavetja skal proti dvojici v skupini, ki sta predstavljali Leo in Amy. Ko je dospela do njiju je upočasnila korak in ju nagovorila: "Zdravo. Kam pa ste sploh namenjeni?"

(The return of Opal! Vem, da sm zafilozofirala, ma nism vedla kaj napisat.)

Na poti je bila že dolgo časa. Ni se ozirala nazaj in ni iskala prenočišča. Navadila se je spati na mrzlih tleh in ni ji bilo težko prebedeti temnih noči, ki so bile v nepriljudni pokrajini okoli Min-Rimmona precej strašljive. Delal se je že mrak in Luthien se je odločila, da bo to noč vseeno prespala. Noge so jo komaj še držale in oči so se ji izdajalsko zapirale. A vseeno je vstala in se pretegnila. Sprehodila se je naokoli in v poltemi iskala kakšno zavetje ali jamo, saj so bile noči tu na odprtem precej hladne. Kmalu jo je začelo zebsti in jr iz raztrgane popotne malhe, ki je bila včasih rjave barve, potegnila dolg pleten pled, ki si ga je zavila tesno okoli ramen. Ko pa je naredila še nekaj korakov, je v senci visokega osamelca zagledala skalnat previs, kot nalašč za zavetje. Skoraj stekla je do tja in ugotovila, da je tu že nekdo nekoč nočil. V zavetnem kotu je bilo namreč črno pogorišče, kjer je njen predhodnik kuril ogenj. Zahvalila se je bogovom da so ji poslali tako udobno zavetišče in kmalu se je zalotila, da kinka zvita v dve gubi. Hitro si je pomela oči in si na glas rekla: "Luthien, ti trapa. Kar celo noč bi prespala na trdi skali. Najbrž se nikoli ne bi zbudila, in nekoč bi krokarji našli tvoje zamrznenjo truplo." Njen glas je v prazni pokrajini zvenel suho in nezvočno. Prestrašila se ga je, in sklenila, da rajši ne bo več govorila. Sprehodila se je okoli in si zaželela, da bi našla nekaj suhljadi, da bi na zapuščenem ognjišču lahko zakurila ogenj. Ogenj bi jo grel in ji svetil, pa še živali bi odganjal. Stopila je pod osamelec nad previsom in pod njim pobrala vse vejice in veje, ki jih je našla. Ni jih bilo ravno veliko. Za to noč mora zadostovati! je pomilsila in se napotila nazaj. Vsedla se je na kamen ob ognjišču in iz torbe izvlekla napravico, s katero si je pomagala pri kurjenju ognja. Kmalu so iskre veselo preskakovale po vejicah in Luthien je pomislila, da vendar ni tako slabo prebiti noči v zapuščenem skalnatem svetu. Glavo je naslonila na kolena in si v mislih zapela že zdavnaj pozabljeno pesem, ki ji jo je pela mama. Oh, mamica. je pomisila, nato pa se hitro zdrznila in si zabičala, da pri tej starosti nikoli ne bi smela pomisliti na mamo. Zdaj mora živeti brez nje in to si mora zapomniti. Še malo je razmišljala o časih, ko je še živela v lepi hiši z mamo in ščetom, nato pa je utonila v globok spanec.