Hipodrom okoli obzidja

Konjske dirke!

Na hipodromu so priredili največje konjske dirke v Beleriandu, ki se vedno zgodijo v času festivala. Organizator je konjušnica iz Lossarnacha, ki za to tudi posoja konje tistim, ki jih nimajo. Največja novost letošnje dirke pa je dovoljevanje udeležbe temnostrancem, pod pogojem da se obnašajo primerno in ne poškodujejo nikogar. Pripravljeni so na incidente, saj je kralj tja poslal del svoje vojske.

Prijavnina na tekmovanje s svojim konjem: 300 zlatnikov
Prijavnina na tekmovanje s izposojenim konjem: 600 zlatnikov
Nagrada za zmagovalca: Konj, s katerim je zmagal (čistokrvni črni, beli ali rjavi konj) oziroma 13.000 zlatnikov, če ima svojega konja
Nagrada za drugouvrščenega: 7.000 zlatnikov in lahko konjsko sedlo
Nagrada za tretjeuvščenega: 4.000 zlatnikov

((vsi zainteresirani čimprej napišite poste v tej temi. če ste si že kupili konja, tekmujete s svojim, sicer pa napišite, kakšnega ste si izposodili - črnega, belega ali rjavega konja.))

Lyan je vsa zasopla pritekla in na pult položila denar. ''Prijavila bi se na konjske dirke.''Vprašale je če izposojajo konje in dobila pritrdilen odgovor. Prosila je za čistokrvnega vranca nato pa vsa vesela odskakljala do Lysse in jo vzela v naročje.

Merenwen je radovedn stopala po hipodromu. Ni jahala Calanana, svojega konja, saj je v eni roki držala še svojega novega govorečega orla. Konja je vodila za uzdo, ki jo je držala v desni roki. Še zmeraj si je z zanimanjem ogledovala čudovitega ptiča, še vedno se ni spomnila imena za njega, vendar je še naprej neutrudno spraševala: " Urúvion, Adan?", ni in ni razumela kaj je bilo narobe, da je orel zavrnil vsa imena, ki jih je predlagala. Tedaj se ji je posvetilo: "Si dekle?" in Orlica je veselo odgovorila: "Seveda, šele zdaj ugotoviš". Orličin glas je bil nekam raskav, vendar te je vseeno očaral. Že misel, da je lahko govorila te je presenetila in očarala, ko pa si slišal še njen glas si bil popolnoma uročen. No pa se spomnimo imena zate, si je mislila Mery. "Adanessa? Mirima?" več časa se je trudila z imeni, vendar jih je orlica vztrajno zavračala. "Erulassë?" in tokrat je odgovorila z pritrdilnim odgovorom: "Super! Mogoče le Eru, saj je lažje". Merenwen se ji je nasmehnila in jo pobožala: "Eru torej." Spet se je začela razgledovati naokoli.Ni vedela veliko o Beleriandu in še veliko je želela videti. Mogoče grem na ogled mesta po festivalu. Ni ji bila ravno zelo šeč ideja, da bi šla takoj nazaj v Elwe, vendar je bila njena dolnost. Najbrž ne bom smela ostati dolgo, ali pa bodo poslali vojsko, ker bodo mislili, da me je kdo ubil, si je mislila. Ko je hodila okoli je videla, da se začenja novo tekmovanje. Radovedno se je približala in videla je, da bodo konjske dirke. "Kaj misliš, greva tekmovat?" je Mery vprašala Calanana in ta je veselo zarezgetal. V konjušnici so ji rekli, da je zelo dober tekač. Hitro je stekla do tja in se prijavila. Nežno je pobožala svojega konja in vsi trije z Eru so se odpravili malce stran in počakali na začetek tekmovanja...

((Sm si že odštela
Sm tud vama že odštela, Lyan in Hain =)))

"Kar se zgodi, se more zgoditi, življenje je mrtvo, hlad okoli njega ne pomeni nič, le nov začetek," je zamrmala Rain z zaprtimi očmi, ko je stopila v hipodrom. Njene rdeče ustnice so se odprle, in suho je pogledala okoli sebe. Njena bela ruta je zaostala za njo. Elegantno se je premaknila k boksom, kjer so stali prelepi konji. Vsakega posebaj je pregledala in ga pobožala. A najbolj jo je pritegnil divji črni konj, ki je bil najbolj plašen a tudi zelo mogočen od drugih. Bil je ogromen. Prelep, črn vranec je zamahnil s svojo grivo. "Tega bi si sposodila," je tiho dejala, a jo je verjetno slišal vsak. Hotela je tega konja, hotela je da bi bil njen. Težko bi se ločila od njega, bil je tako prelep, v trenutku se je navezala nanj. Ni vedela, morda so bili konji edine, edine živali na katere se je lahko v hipu navezala, edina živa bitja. Bili so tako lepi in tako mogočni, da se jim je poorila celo Rain. Bili so njeno življenje. Prej, zdaj in bodo. Vedno.

((Mal beden postek, ampak je še kr no.... am.... domišljije niti ni =S))

Samell je bila ves čas pozorna na festival. Ko je izvedela za oknjske dirke, se je odločila prijaviti, čeprav ni imela svojega konja. Ozrla se je naokoli. Zagledala je stari hlev, ki je bil poveš, ter je že razpadal. Sprehodila se jo do njega. Nad vhodom je pisalo:
'IZPOSEJEVALNICA KONJEV-IMAMO ČRNE BELE TER RJAVE KONJE'
Samell je vstopila. Zagledala je veliko konj. še malo se je razgledala. Nekateri so bili močni, a počasni nekateri pa šibki pa vendar hitri. To Samell ni šlo v glavo. K njej je prihetel možak, ter ji povedal značilnosti vsakega konja.
"Seveda pa ne smemo pozabiti na našo lepotico...Imenujemo jo Črna Strela... Je močna, ter hitra, vendar pa služi le tistemu, kateri ji je všeč...zelo je ibirčna. V celih desetih leteih, še ni srečala takega človeka."
Možak je takra odhitel stran, saj je šel razkazati druge konje še drugim ljudem, saj si jih je veliko jih sposojalo. Samell je nekaj časa naslonjena na ograjo zrla za njim, nato pa se ozrla k Črni Streli. Zdrznila se je. Medtem ko je gledala za možicem, se ji je kobila pribličala, in zdaj se je z glavo skoraj dotikala kobile. Počasi je stegnila roko. Kobila je prhnila. Rahlo je odmaknila roko, nato pa jo končno pobožala. Kobila je svojo glavo še bližje pomaknila k Samell. Samell je bila kobila strašno všeč...
Tako samozavestna...Nikakor se ne da... Splezala je čez ograjo. Lahkotno je skočila na kobila. Ni je vrgla s sebe. Počasi jo je usmerjala v krogi. Čeprav kobila ni bila osedlana, Samell ni padla dol. Črna Strela je kar naenkrat oživela, ter začela hiteti. Samell se jo je držala. KO se je kobila počasi ustavila, je Samell splezala z nje. Ozrla se je. Možak, ki ji je prej razkazoval konje, jo je z zanimanjem opazoval. Ko je opazil, da ga je opazila, je pritekel k njej.
"Kobili si strašno všeč, in v očeh ti berem, da je tudi ona tebi... KOt naročeni sta za skupaj..."
Samell je pokimala, nato pa dejal, da si bo izposodila Črno Strelo. Zdaj si je kobilo natančneje ogledala. Bila je črna, ter krepke postave. Njene oči so se svetile, kopita niso bila izrabljena...
"Vzela jo bom."
Tako je skupaj s kobilo odšla ven, ter se prijavila na tekmovanje.
"In zdaj draga moja Strela....Se začne najina dirka..."

(Mal preveč razpisala... :S, Prosim, če mi odštejete denar)

Lyan je vesela odskakljala do hleva s konji. Vsakega si je podrobno ogledala in pogledala ime na tablici. Obstala je pri enem od boksov bolj pri koncu hleva. Na tablici je pisalo: Grom. Konj je bil popolnoma črn in je nemirno hrzal v senci boksa. To je bil še edini črni konj v celem hlevu. Lyan je pobrala nekaj sena in mu ga ponudila. Konj je na hitro stopil iz sence in vzel seno, nato pa se nazaj umaknil v kot. V nekaj sekundah, ko se je prikazal na svetlobi, se je Gromova dlaka zasvetila. Lyan je bila popolnoma očarana in odločila se je, da si bo izposodila tega konja. Stopila je do ženske pred hlevom in vprašala, če lahko vzame Groma. Ko je gospa povedala, da še ni rezerviran, ga je rezervirala Lyan. Odšla je nazaj do njegovega boksa in vzela krtačo. Ko je odprla vratca in vstopila je konj s kopiti jezno zatopotal po tleh. Toda Lyan se ni bala. Oboževala je konje in odločena je bila, da bo Groma pripravila do tega, da jo bo ubogal. Nežno je stopila do njega in potegnila s krtačo po njegovi dlaki. Spet je zatopotal, toda tokrat že bolj umirjeno. Nadaljevala je s krtačenjem in kmalu konj ni več trzal. Potem je vzela krtačo za grivo in mu nežno razčesala grivo in rep. Vzela je še strgalce in mu očistila kopita. Pri tem se je malce upiral, toda tega noben konj ne mara. Ko je odložila strgalce si ga je ogledala. Sedaj se je njegova dlaka svetila še bolj, poleg tega pa se ji ni več upiral. Nataknila mu je hlevsko uzdo in nanjo pripela vrv. Odločila se je, da ga bo malo sprehodila.

Zunaj Belerianda je bilo veliko lepih travnikov in Lyan je Groma peljala na pašo. Travnik je bil ograjen, zato je Lyan odpela vrvico. Žrebec je veselo naredil nekaj krogov, nato pa se je lotil trave. Svetlolaska je sedla k ograji in v tišini opazovala mladega vranca, kako se pase. Lyan je zakinkala in ko je izvlekla žepno sončno uro je ugotovila, da sta z Gromom tukaj že eno uro. Konj se je še vedno pasel in stopila je k njemu. Pripela mu je vrv in nejevoljno jo je pogledal. Odpeljala ga je nazaj proti hlevu.

Ko si ga je v boksu ogledala, je ugotovila, da se je samo malo umazal po nogah. Ko ga je očistila, pa ga je začela pripravljati na dirko. Za hlevsko uzdo ga je pripela za boks in nanj položila podsedelnico. Nanj je namestila sedlo in zategnila sedelni pas. Potem mu je snela aftro (hlevska uzda) in mu nadela uzdo. Zapela je paščke in konja potrepljala po gobcu. Zaljubila se je vanj.

((mau se ponaulajo besede :S))

Ea je prišla na hipodrom in videla, da se začenjajo dirke. Malo je pomislila, nato pa se odločila, da se bo tekmovanja udeležila. Odšla je do pulta in nanj položila 600 zlatnikov. Ker ni imela konja je odšla v izposojevalnico. Nekaj časa si je ogledovala konje, ki so bili na voljo. Ni vedela, katerega bi si izbrala. Nato pa je na koncu zagledala lepega črnega konja. Hitro je odšla do njega in ugotovila, da si bo izbrala njega. Potem se je spomnila, da je mogoče že rezerviran. Vprašala je gospo, ki je bila zraven: "Je ta konj že rezerviran?" Ker ji je gospa povedala, da si ga lahko sposodi je Ea odšla v boks in ga počesala. Nato se je z njim odpravila ven. Ni vedela, kaj bi še počela do začetka dirk, zato je z njim odšla na bližnji pašnik.

Nekaj časa sta se pasla, ko se je Ea spomnila, da mora med tekmovcanjem nekam dati Keitha. Razgledovala se je naokoli, nato pa se odločila, da ga bo pustila na ograji, kjer bo lahko navijal. Skupaj s svojim konjem je odšla do tja in rekla: "Keith, tukaj me počakaj. Jaz grem na dirke." Odgovoril ji je: "Prav. Navijal bom zate." "Hvala." je odgovorila Ea. Potem se je odpravila k štartu. Ni vedela, kdaj bo začetek, vendar ga vsekakor ni hotela zamuditi.

Kar naenkrat se ji je zazdelo, da na konju nekaj manjka. Nekaj časa si ga je ogledovala. Potem se je spomnila, da ga je pozabila osedlati. Zasmejala se je nad svojo neumnostjo in hitro odhitela nazaj v njegov boks ter poiskala sedlo. Hitro se je vrnila in konja osedlala, najhitreje kar je mogla. Nato se je postavila za štartno črto, kjer se je malo razgledovala naokoli in gledala, če koga pozna. Ker ni prepoznala nobenega obraza je pomahala Keitho, ki ji je z veliko vnemo odmahal nazaj. Nasmehnila se mu je in začela čakati na začetek dirke.

((A sm pridna k sm držala besedo??))

Edit by Lea: Pridna Ti bom odštela 600.

Lyan je zaslišala pozive, naj se tekmovalci s konji odpravijo na začetno črto. Gromu je na glavo poveznila zeleno polrivalo za ušesa s številko 3. Tudi nase je navlekla zelen brezrokavnik s trojko. Na glavo si je posadila čelado nato pa se je povzpela na konja. Pognala ga je v lahen drnec in je sproti, ko sta se približevala začetku preizkušala njegove reflekse. Ko sta prispela do črte, sta zasedla startno mesto številka 3. Lyan je potrepljala Groma, nato pa se je ozrla, da bi videla, če pozna katerega od tekmovalcev. Prihajalo je vse več ljudi in kmalu je na mesto poleg nje prišle neznanka z črnim konjem. Lyan se ji je zaničljivo nasmehnila in rekla''Ti si svetlostranka, kajne? Eden od nas bo zmagal. Nimate možnosti.''. Pogladila je Gromovo svetlečo dlako in dodala''Grom bo moj. Kajne, da boš, ljubček?''je rekla s čisto razneženim glasom. Še enkrat se je obrnila proti neznanki''Vsa tri prva mesta bomo zasedli temnostranci.''. Toda bolj, ko se je razgledovala, bolj je ugotavljala, da se temnih ni prijavilo ravno veliko. Zavzdihnila je.

((Eä, to je namenjen teb ))

Plačala je moškemu in stopila v boks, kjer je bil žrebec in jo pogledal s tistim pogledom "Ni se mi dobro približevati". A ni ga ubogala. Stopila je naprej in odprla zapah. Ogromen konj je postal nekoliko razdražljiv. Verjetno se še ni zgodilo, da ga kdo ne bi poslušal. Rain je počasi stopila k njim in začel je besno opletati z glavo, svoja ušesa pa stisnil nazaj k glavi. Rain je globoko vdihnila in stegnila dlan. "Slakaste, vissley marriosso," je hitro zašepetala. Konj jo je začudeno pogledal, ona pa je nadaljevala. "Seflast miwley arakoon, vasste pajn tiffase." V konjevih črnih ognjevitih očeh je opazila kanček zaupanja. To je bil jezik, s katerim se je nekako razumela z njimi. Ko je bila majhna, se ga je izmislila. Premaknil je svoje dolge, lahne noge k njej in prijela je za njegovo oglavnico. Zapazila je galopersko sedlo in angleško uzdo. Bila sta črne bave, lepo zloščena, skoraj nedotaknjena. Nežno je odpela njegovo hlevsko oglavnico in jo zapela na njegov vrat, da ji ni mogel uiti((praksa iz lastnih izkušenj XD)). Pripela ga je s pomečjo aftre, s katere je visel kovinast obroček, namenjen prav zato. Nato je stopila h krtačam, ki so se bohotile v košari. Vzela je mehko, a z velikimi ščetinami, da so segale do konjeve kože, nato pa vzela še klin za kopita in masažno krtačo. Počasi je stopila k prekrasnemu žrebcu, ki mu je bilo ime Napolitano in nežno položila na njegovo dlako mehko krtačo. Nato je začela čistiti v smeri njegove dlake in mu razčesala grivo in rep. Stopila je po klin in postala pri njegovi nogi. Od njegovih pleč je zdrsnila z dlanjo k njegovemu svitku, da se ne bi prestrašil. Nato je počasi rekla: "Dvigni nogo, Napolitano." Njen glas je bil strog, ugotovila je, da more biti, saj bi te ta konj vrtel okoli mazinca kot za stavo. Konj je nejevolno dvignil kopito in začela odstranjevati žaganje od stelje v boksu. Z istimi besedami je posredovala drugim nogam in mu končno očistila kopito, pazila pa, da se s konico klina ni dotaknila strele, ki je bila v obliki V-ja, saj bi utegnilo konja popolnoma razbesniti, ta del je bil zelo občutljiv. Stopila je po masažno krtačo in vlažno krpo za kasneje obesila na ograjo boksovih vrat. S krožnimi gibi je začela potovati od vratu, do trupa, hrbta, in se dalj časa zadrževala pri plečih in stegnih, da so se mu mišice popolnoma ogrele in se pripravile na eksploziv. Vzela je krpo in mu začela gladiti dlako, nato pa mu na koncu še navlažila ustnice, da ga ne bi ožulilo od brzde, ki ni bila navadna, ampak pol stroga((spet praksa in lastne izkušnje XD)). V roke je vzela podsedelnico črne barve in "ovčko" ((hm.... to je pač ena dodatna obloga, k jo daš pod sedlom in nad podsedelnico, da je konju in jahaču še dodatno udobno ni pa iz ovčjih dlak in kože.... pomoje, da ne, zej so bolj umetne že )) ter jo položila na njegov hrbet, nato pa prijela lahko galopersko sedlo, ki jih nikoli ni prav marala. Položila ga je nad "ovčko" in nastavila stremena do konca navzgor, da bi ga čim manj ovirala pri teku. Nato je prijela angleško uzdo in jo že prijela za ličnici, ter jo ponesla h konjevemu gobcu. Ta se je upiral brzdi zato je morala postreči po strogem prijemu in pritisnila ob kotičke njegovih ust zraven pa zašepetala: "Prosim." Konj ji je ustregel in odprl usta, ona pa mu je žvalo potisnila za zobe ter premaknila ušesa v uzdo in vrgla čop grive nazaj, da ga ne bi prijela uzda, nato pa ga potegnila nazaj. Ohlapno je zapela trakec, ki je bingljal na njegovih ličnicah in zavzdihnila. "Pripravljen si. Prosim, če zmagava si moj. Lahko boš živel boljše življenje, bil z mano." Konj jo je pogledal, ognjevito, a neverjetno, tudi strinjajoče. Zavzdihnila je in se povzpela nanj. Ubogljivo je odšel iz boksa.

Njegova glava je bila pritisnjena ob njegov vrat, prsi. Bil je prelep, mehak v sedlu in nadvse tak konj, da ni mogla verjeti, zakaj je dirkalen, ni poznala razloga. A bilo je samo eno: ta konj se je lahko izkazal dober v dresuri in teku, saj je poznala njegovo zgradbo ((am.... za razlago, da so si dresurni in dirkaški konji po zgradbi dost podobni )). Premikal se je tako kot Rain: mehko, neslišno. Imela je občutek, da lebdi. Imela je številko devet, ki je bila tudi pripeta na podsedelnici. Obrala jo je na stezo. Konj se je bleščal pod soncem, bil je prelep in prekrasen. Zavedala se je, da je od trenutka živela zanj, bil je preprosto konj, ki bi ga hotela. Tako lep, tako miren in po eni strani tako ognjevit. Sploh si ga ni predstavljala na stezi, ko teče, bil je tako prelep, tako miren in lahan. Zamižikala je, da se je zbrala iz misli. Stopila je v štartno kapsulo in zaznala prepir med temnostranko in svetlostranko. Spet nekaj bednega. Ni razumela, zakaj se temnostranka ni brigala zase in podobno, namreč Rain ni bila podvržena nobeni strani, rada je ubijala, a ne kar nedolžnega človeka, ki se ji spravi na pot in morda je zato sklepala da je dobra. "Uspelo nama bo, Napolitano. Seftilistis amrbekees, amouris." Zadnje besede je hitro zašepetala, a konj jo je razumel, zato je hrznil in kar naenkrat je začutila njegovo ognjevitost, njegovo moč, ki prej ni privrela na dan. Dal ji je pogum. Pogum do zmage. S pogledom je požrla progo. Ni vedela, kaj jo čaka, prvič je dirkala na tekmovanju. In žrebca si je tako želela. Imela je sicer občutek, da ji bo povzročil kar nekaj sivih las, ampak to je ni skrbelo. Mirno, z labodje oblikovano glavo in vratom((em... ja, takega majo dresurni konji, lah pa tud dirkači, sam ne pogost, ker vrat stegnejo pri galopu naprej )) je stal, a lahko je čutila da je napet. Včasih mu je kaka kita trznila, ali se mu mišica zatresla, ampak to je bilo samo dobro. Kadar konj to počne, je za stvar pripravljen dati svoje življenje. In ta konj je živel za to, da bi ga nekdo mel. In prvič je tekmoval, saj je bil star šele pet let, torej ni mogla predvideti, kako se bo odrezal. A nekaj ji je bilo jasno; ta konj je neverjetno vzdržljiv, ognjevit in verjetno tudi hiter.

((Huhu, kok sem se razpisala o.O mi pa koristi jahač 1 pa 2 XD se dobro spoznam na vse dele XD))

Samell se je odzvala na poziv. Sicer se je nekoliko obotavljala, a nato se je le postavila na svoje mesto. Samell je bila zelo živčna. Prav tako se je to čutilo tudi na Črni Streli. Kobila je rahlo drhtela. Ko je Samell to opazila se je približala njenemu ušesu ter rekla:
"Brez skrbi, kmalu bo konec. Pa če bomo zgubili ali pa zmagali, srečna bom bila če si ti ne bo nič naredilo. Če se ti bo....No o tem raje ne razmišlajvi.."
Zdelo se je kot da se je kobila res pomirila, kot bi razumela njene besede, saj je nehala drhteti, ter začela lizati Samell po obrazu. Slednja se je začela zaradi tega smejati, saj tega, od sposojenega konja ni pričakovala.
Ko bi vsaj lahko jo obdržala. Čutim, da sem se navezala nanjo, čeprav se poznamo le nekaj minut. Glavo je zakopala v njeno grivo. Tako zelo si jo je želela...Tako zelo se je navezala nanjo... Samell je dvignila glavo. Razgledala se je po progi. Bila je prašna, ter na njeno srečo suha. Vendar je mogoče da se bo na sredi, ali pa na koncu, ali pa kje drugje čisto spremenila. Na to je bila pripravljena. Videla, da se je tudi veliko drugih tekmovalcev že postavljenih, ter so pripravljeni na vse, ter si zares zares močno želijo zmage.
Kdo si pa ne bi...Če pa je tako zelooo velika nagrada. Tako za prvo drugo in tretje uvrščenega.

Clarissa je pridivjala k hipodromu. Skoraj je pozabila na dirko, saj je hotela priti navijat za Lyan, saj sama konj rada jezdila, ker se ji je v otroštvu zgodilo, da je konj zdivjal, Clar pa je padla z njega in se poškodovala. Preden pa se je odpravila na tribune, pa je stekla k Lyan, ki je že sedela na konju pri štartni črti. Začela si je ogledovati Lyaninega konja. Imel je čudovito, bleščeče črno dlako; bistre, svetlikajoče se rjave oči; urejeno grivo in mišice tekaškega konja. Pogledala je Lyan in šepnila:"Čudovitega konja si izbrala, kako mu je ime?" Lyan ji je hitro, s ponosnim glasom odgovorila:"To, je Grom." Clarissa se je nasmehnila in konja nežno pobožala po vratu. "Torej, vso srečo," je rekla in že hotela oditi, a se je ustavila in še dodala: "Aja, pa da mi zmagata, ker vaju v drugem primeru živa pojem." Zarežala se je in hotela Lyan potrepljati po hrbtu, a ji to zaradi konjeve višine ni uspelo. Kislo se je nasmehnila, skomignila nato pa stekla na tribune.

Ea ni bila živčna, saj ji je bilo vseeno ali zmaga, vseeno pa se je začela malo potiti. Upala je, da ne bo zadnja, saj bi si naredila sramoto. Prestopala se je ob startni črti in gledala, kako vse več ljudi prihaja sem. Zraven nje se je postavila neka čarovnica. Ei se je zdela malo zlobna, zato je reja ni ogovorila. Nekaj časa je tako stala in je poskušala ne gledati, nato pa ji je čarovnica začela nekaj govoriti. Ea je dejala: "Čisto vseeno mi je kdo zmaga. Važno je, da sodeluješ." Sama pri sebi pa si je mislila: Tebi že en bom pustila da zmagaš. Čarovnica se ji je v hipu zagabila in Ea je ni morala več pogledati. Hitro se je obrnila stran. Videla je, da je na tekmovanju veliko več svetlostrancev kot temnostrancev. To jo je vsaj malo razveselilo in upala je, da bodo vsa tri prva mesta zasedli svetlostranci.

Ea se je ozirala naokoli in upala, da bo kje opazila Luciane. Prepričana je bila, da se bo udeležila tekmovanja. Počutila se je osamljeno, saj ni nihče navijal zanjo, nato pa se je spomnila na Keitha. Pogledala je proti ograji, kjer ga je pustila in videla, da ga ni več tam. prestrašeno se je začela obračati na vse strani, da bi ga našla. Nikjer ga ni videla. Skoraj bi že izgubila živce, ko je naenkrat skočil nanjo. "Oh,"je rekla. "Kako sem se prestrašila. mislila sem, da si se izgubil." Keith jo je pobožal po glavi in ji zašepetal v uho: "Ta čarovnica zraven tebe je zloba. Le glej, da ne bo zmagala." Vilinka mu je pritrdila, da tudi sama tako misli. Nato je dejala: "Zdaj pa pojdi na ograjo in nikar ne odidi še enkrat. Skoraj bi me kap." Keith jo je še objel in hitro odšel do ograje. Videla je, da tam nestrpno skače, saj je bil zelo vznemirjen zaradi tekme. Zasmejala se je. Keith je bil veliko bolj živčen od nje, pa čeprav ni tekmoval. Upala je, da bodo kmalu začeli, saj se ji res ni dalo več čakati.

Samell je bila pripravljena. Sedela je na Črni Streli. In končno....Slišala je pisk. Ni pa slišala navijačev...Navijačev, ki so anvijali za svoje favorite... Kobila je tudi točno vedela kako naj se odzove. Pognala se je v tek. Samell je lahko čutila veter, ki ji buča v obraz. Slišala ni ničesar. Videla ni ničesar. Videla je le progo, svoje roke, ter črn, kobilin hrbet. Samell ni več razmišljala. Mislila je le an svoje sanje, o sanjah, katere se ne bodo nikoli uresničile. O sanjah, ki še vedno živijo v Samellini glavi, o sanjah, o katerih zdaj ne bi smela razmišljati. Te sanje se ponavadi spreminjajo. A vedno ostane ista...Da bi pri sebi imela žival. Ko bo imela dovolj denarja si bo kupila majhno žival. Ko bo znova imela dovolj denarja pa konja... In da bi na hitro prislužila denar, je bila idealna priložno zmagati na tem tekmovanju, ter prislužiti denar. A če želi dobiti denar moraa zmagati, in če želi zmagati, se mora zdajle osredotočiti na progo. Samell je zmajala z glavo. Končno se je ozrla okoli sebe. Ni videla veliko...Le razmazane barve, ki so hitele mimo nje. Ko je pogledala na tla, je videla še zmeraj peščeno progo, ki je kot za stavo hitela mimo nje. Prah se je stalno dvigal, in ker Samell tega ni več prenesla, je pogledala gor. Pred njo so bile nastavljene ovire, visoke, nekatere dolge, vendar vse obarvane v krvavo rdeče barve. Črna Strela je bila zmedena, a je še vedno kot za stavo drvela naprej. Samell je vedela kaj mora narediti. Kobilo je usmerjala proti oviram. Slednje so se nevarno prebliževale. Ko je bila Samell že čisto blizu njih, je lahko opazila, da je ta rdeča barva kot kri.
Še diši tako... No pa dajmo... Samell se je prijela črne grive. Kobila se je premikala, kakor ji je Samell z njenimi gibi sporočila. Končno sta bile pred ovirami. Kobila je skočila. Čeprav se je Samell močno držala njene grive, ji je ta zdrsnila iz rok. Zdaj se je Samell zdelo, da se vse dogaja prepočasi..Ni bila ne na hrbtu kobile, ne na peščenih tleh, temveč v zraku. Kar preveč dolgo...
Res bom mogla začeti malo obvladovati svojo magijo. A ona se je še vedno dvigala. In to hitro. Stegnila je roke in noge. Zdaj je bila še hitrejša. Kar naenkrat pa je začela padati. Samell ni izgledala preveč presenečeno. Zdaj je imela pokrčene noge, in se vrtela. vse hitreje je padala proti tlom. Samellin obraz ni bil več tako srečen. Zdaj se je že pokazalo malo zaskrbljenosti. Končno je pristala. Pristala je na črnem hrbtu, ki je še vedno z vso hitrostjo dirjal naprej.
Hm...Torej se mi je le zdelo da gre vse tako počasi...Nič magije nisem uporabila, saj sem videla kako je Črna Strela preskočila oviro, nato pa tekla naprej....No glavno, da sem pristala varno. Res bi si mogla že prej omisliti sedlo.
Mendtem ko je to razmišljala pa je Črna Strela tekla naprej.

Lyan se je samo namrdnila, ko je svetlostranka pogledala stran. Živčno se je ozirala in kmalu opazila Clarisso, ki je tekla proti njej. Nasmehnila se je. Ko je Clar pritekla do nje, si je občudujoče začela ogledovati konja. Lyan se ji je na široko zarežala. Ko jo je vprašala, kako mu je ime, je s ponosom odgovorila: ''To je Grom.''. Clarissa je še omenila, da jo bo živo požrla, če ne zmaga. Ob tej šali sta se obe nasmejali. Kmalu je odšla nazaj med gledalce, z obljubo, da bo navijala zanjo.

Ker ni imela drugega dela med čakanjem, je Lyan opazovala sotekmovalce. Videla je, da se je tista nadležna vilinka preplašeno ozirala. Kar naenkrat je na njeno ramo skočila vojaško zelena opica. Lyan se je začela krohotati na ves glas, da so se številne glave obrnile proti njej. Neznanka se je jezno obrnila proti njej in rekla: ''Imaš mogoče kaj proti?''. Nehala se je smejati in jo posmehljivo premerila. Potem je spregovorila: ''Ne, nič. Samo, zelena opica izgleda malo čudno, veš…''. Spet je bruhnila v krohot.

Tedaj pa je sodnik zapiskal na piščalko in Grom se je takoj pognal v tek. Najprej se je proga vila blizu obale in Lyan se je začudeno razgledovala po morju, hkrati pa pazila, da je kdo za njo ne bi prehitel. Toda izkazalo se je, da se ji tega ni treba kaj dosti bati, saj je bil njen konje še dosti hitrejši, kot je mislila. Uživala je v dirki in sproti prehitela še neko mlado dekle na belem konju. A pred njo se je kmalu pojavilo neprijetno presenečenje. Rdeče ovire, ene večje, druge malo manjše. Opazil jih je tudi Grom in je zato še hitreje tekel. Prepreke so se hitro približevale in Lyan se je že dvignila z vrančevega hrbta, da bi mu olajšala skok. Toda mimo ovir sta prišle brez preprek. Njen konj jih je preskočil v dveh elegantnih lokih. Ljubeče ga je potrepljala, nato pa se je spet osredotočila na tekmovalce. Nedaleč pred njo je jahal starejši gospod na rjavcu in Lyan je spodbodla Groma, da je prehitel nasprotnika. Ozrla se je in opazila, da so vmes že prijahali do roba gozda. Vdihnila je svež gozdni zrak in se zasanjano nasmehnila. Imela se je res lepo.

Rain je gledala v Napolitanovo grivo in jo gladila. Bila je mehka in tekoča kot slap. Stresel je z glavo in zaplopolala je naokoli, ter se nato vrnila na prvotno mesto. Edini pramen je stal na levi strani, zato je izgubljenca s tankimi prsti premaknila nazaj na desno stran grive, k drugim pramenom. Čeprav se je zdelo, da izpod svoje bele kapuce nič ne vidi in ne sliši, je slišala vse in tudi videla. Zaslišala je posmehljivo smejanje neke ženske, ko pa je dogajanje ošvrknila s pogledom je opazila razlog za smeh. Zeleno opico. "Kaj ti to mar?" je tiho in hitro, a dokaj hladno in nesramno vprašala posmehljivo temnostranko. Bila bi presenečena, če bi jo slišala, a verjetno njeni možgani niso premogli toliko prejemanja številnih informacij. Ja, Rain je bila dobra po srcu, verjetno je zato sovražila temnostrance. Čeprav morda ni bila na nobeni strani. Pobožala je svojega ogromnega konja, ki je razburjeno napenjal mišice. Nekaj se bo zgodilo. Dvignila je pogled in se zazrla v dvig sodnikove roke. Potrepljala je žrebca in ta je razburjeno zahrzal. Njegova prva dirka. Njegovo prvo tekmovanje. Ni mogla verjeti, da se lahko konj tako boji prve dirke, da lahko ve, da tekmuje. "Vse bo še dobro, Napolitano. Borila se bova do zadnje minute, do zadnega diha in do cilja. Ne bom popustila. Hočem, da si moj, hočem živeti s tabo." Z močnimi zamahi, ki bi odraslega moškega verjetno spravili na tla, ga je dvakrat potrepljala po desni strani pleč, nato pa še na drugem. Konjeve mišice so trznile in bile že tako ali tako ogrete od zamohovanja z masažno krtačo. Dvignila se je v dirkalno pozo, v polsedeči galop, seveda z dvignjenimi stremeni, da ni ovirala galopa konja in teže ni prenašala direktno nanj. Sodnikova piščalka je zapiskala, boks se je odprl in v Rain je nenadoma bušknil mrzel veter.

Konj je brez umesnega kasa, niti rahlega drneca, zdivjal naprej. Njegova glava se je premaknila; ni bila labodja, temveč se je spremenila v tisto dirkalno, s stegnjenim vratom in razprtim gobcem. Ušesa so se mu prilepila h glavi nazaj in če bi ga gledal s profila, pi bil verjetno prav strašljiv. 182 cm velik žrebec v plečno višino, ki je povrhu vsega še divji in nor, ni ravno pomirjajoč. Njegove tanke, dolge noge je elegantno zvil pod sebe in jih nato stegnil daleč naprej ter tako podaljšal in brez dvoma polepšal galop. Glava se je lepo spustila v naslon, kar se pri mnogih konjih ni in to je bilo lažje za Rain.

Mešanica čustev in struktur. Elektrika, ki je tekla po konju se je pojila v Rain. Bila je elektrika, katerega izvora ni mogla razumeti, bila je nekaj najbolj vzpodbudnega, kar je lahko videla. Čutila je konjev temperament in tekmovalnost, ki ga je pojila, da je tekel še bolje in se čudežno ni spotaknil, nekajkrat pa je skočil; verjetno zaradi kakih korenin. Zmazki. Zmazki dreves in trave, jahačev in konj. Nič se ni jasno videlo, nič ni mogla natančno spoznati. Konj je jezno hrzal in zaprhal, ko jo je ubral mimo jahača z belcem. Prehitel ga je kot za šalo, pri tem pa svoj vrat stegnil v smer jahača in belca, ter se s trupom zaletel vanju ter besno zarezgetal. Jezdec je padel s konja, belec pa se je prestrašil, a je precej zaostal. "Napolitano, ne biti zloben," je siknila Rain. Takoj ji je postalo jasno, da konja niso učili samo svetlostranci. A nato ji je prikapljalo, da je konj morda sam po sebi tak. Sam po sebi tekmovalen, saj je lahko tekmovalnost kar čutila skozi njegovo kožo. Čeprav je bila Raa zelo čuječa in zelo dobro je videla, tokrat ni prišlo na dan nič od tega. Nič ni vedela in nič ni slišala. Čutila je le premikanje konja, saj je bilo tako, kot da lebdi. Bil je preposto poseben, ko je tam, galopiral z njo in ko se je zavedala, da ta konj ŽIVI za dirke. Potrepljala ga je po vratu. "Gremo, teci! Lahko zmoreš več!" Konj je glasno zarezgetal in dvignil glavo v zrak, nato pa so Rain zajele mokre, slane kapljice ki so se ustavljale na njenem obrazu in ugotovila je, da galopirajo po plitkem robu morja, črne globine. Ob morju se je vedno počutila tako živo. In vedno jo je napolnilo z energijo. Napolitano je verjetno o morju mislil podobno, saj je ne glede na težko vodo pospešil in se približeval neki blondinki na črnem konju, ki jo je Rain videla v hlevu, kako se je napihovala, da bo njena kobila zmagala in da so vsi drugi zgube. Raa se je z njo tam pošteno počila, saj jo je žalila in zdaj je bila priložnost, da se ji maščuje. "Zdaj, ti blondinka neumna, boš videla, kakšnega konja imam," je besno zarenčala, a jo je dekle, verjetno po imenu Silvia slišala in se obrnila ter osuplo opazovala kako se ji bližata. V njenih nagnusno svetlo modrih očeh, so odsevali Rainini kodri, živerdeči, ki so poplesavali kot plamen ognja. Verjetno se ji je kapuca snela. Konj se je pognal naprej in besno hrzal in se tresel po vsem telesu. Verjetno je slišal Silivijino obnašanje. Pognal se je naprej in se zaletel v kobilin bok, da se je nevarno zamajala, ter nato ponorela in začela poskakovati, da sta zelo zaostali za njima. Opazovala je konjevo svetlečo dlako, ki se je zrcalila od vode in komaj je premagovala, da se mu ni vrgla okoli vratu. A ni hotela izgubiti, zato ni hotela. Nikakor.

Gnala sta jo naprej in počutila se je tako srečno. Veter in mrzle kapljice so ji letele v bled obraz, ji mršile rdeče, goste lase in se igrale z njimi. Nasmehnila se je, prvič po dveh letih. Stala je na stremenih in se s meči in koleni držala sedla, da jo je skoraj bolelo. Bila je tako prepričana v svojega konja, bila je tako prepričana da bo zmagal. Njegova dolga, svetleča griva je plapolala in jo vsake toliko časa požgečkala po bradi. Svoje pete je pritisnila ob njegov trebuh, da je še hitreje pospešil. Skupaj sta lebdela, lebdela v megli, ki je bilo v resnici črno morje, ki je svobodno tekalo naprej. In tako se je počutila ona. Svobodno. Njeni prsti so razpustili vajeti in razprla je svoje roke. Držala jih je na strani in jih močno odročila od sebe, ter razprla svoje prste, da so morske kaplice letele skozi njih. Zaprla je oči in se nasmehnila. 'Super se je počutiti tako svobodno. Svobodno kot ptica. In živeti na živali, ki ti v tem trenutku pomeni ogromno, in vedeti, da imata obadva isti cilj. Živeti za ta trenutek.' Končala je svoje telepatske misli in se prijela vajeti, a jo je konj verjetno slišal. Slišal, kaj misli. Močno je zarezgetal in svojo glavo za kratek čas zasukaj k njenem stopalu ter ji z vročo sapo pritisnil poljub na gleženj. Umaknil se je in se spet osredotočil na dirkanje. Iz Raininih ust se je razvil smeh. Smeh, ki ga je živela. Nikoli se ni smejala, niti se nikoli ni nameravala. Ni bilo stvari, ki bi jo spravile v smeh. A jo je. Ta konj. Ta konj, za katerega se je zavedala, da sta povezana. Zabolelo jo je v prsih, da morda ne bosta zmagala, da se bosta ločila. Od bolečine bi najraje zakričala, a je bila preveč srečna da bi lahko. Svoj glas ponavadi ni uporabljala spontano, le takrat ko je morala. Njen nežen, hiter in žametni glas je bil za nekatere ljudi prava uganka, saj niso slišali nič drugega, kot le hitro šelestenje iz njenih ust. In nato si je začela mrmrati pesem. Konju na uho, približajoč se oviram. Bil je odlomek pesmi, ki je bila zanjo najlepša. In zapela je z žametnim glasom, vedoč, da jo konj sliši.

"If I lay here
If I just lay here
Would you lie with me and just forget the world?
Forget what we're told
Before we get too old
Show me a garden that's bursting into life"

Žrebec je zahrzal in poslušano strigel z ušesi, ko mu je pela pesem. Njegove mišice so se napele, a za Raa bile še vedno skoraj tekoče. Nato se je pribleževala ovira, najtačneje okser. Porasel je bil z bršljanom, konj pa je začel napenjati mišice.
Eksploziv energije, izbruh. Rain je stresla elektrika, dobesedno mišljeno. Ni mogla verjeti, da lahko žival povzroči tak trud zaradi ene ovire. In ni verjela, kako se je lepo zlila z njim. Bila sta mavrica, utrinek, se izmikala miljonam oblakom in zvezdam. Bila sta edinstvena, popolna skupaj. Konj je mehko pristal v vodi in se pognal proti bregu, ter mirno prihetel belca, ki ga je jezdil velik, svetlolas moški. Ni se zmenil za konja, kakor prej, le lahkotno se je pognal naprej. Čakal ju je dvoskok in Raa je točno vedela, kaj se pri dvoskoku naredi. Konj je razprl svoj gobec in divje dvignil glavo, dobesedno norel je k oviri. Nato se je pognal v zrak, kot bi bile prečke pozabljene, niti z repom jih ni oplazil. Lebdel je tam, z Raa, ki se je globoko usedla v sedlo, kar se je počelo pri dvoskoku((praksa XD ni dobro, če stojiš takrt, ker konj prehitro na tla skoč xS)). Sprednje, tanke noge je elegantno stegnil in pristal na mehki travi. "Bravo!" ga je pohvalila rdečelaska in zalebdela sta naprej, proti gozdu. Pot je bila lepo narejena in Rain je že vohala prekrasen vonj po gozdu, ki ju je zajel in ju pospešil naprej...

Samell bila še vedno na srečo na kobilinem hrbtu. Ves čas je razmišljala, ni si mogla kaj da se ne bi ozirala proti navijačem ter sotekmovalcem.
Je to tak velik problem? Saj bom shranila dovolj denarja…. Vsaj upam da…Najprej si bom kupila žival. Da! To je to! Že vem! Po dirki si bom kupila žival. Ne veliko. Hmm…Kakšno majhno…Pa govorečo…Da! Vendar bom mogla varčevati še veliko časa…Govoreče živali niso zastonj…Potem…Točno! Potem bom znova varčevala…Tokrat za konja…Najraje za Črno Strelo…Tako zelo sem se navezala nanjo…
Ne da bi Samell vedela se je med razmišljanjem obrnila. Konj je tekel naprej, ona pa je gledala nazaj. Seveda ne samo nazaj. Ozirala se je v vse strani. In tam jo je zagledala. Živahna čarodejka (Samell je začutila njeno magijo) z rdečimi lasmi je s svojim konjem drvela naokoli. Kar naenkrat se je zapodila proti blodinki, ter njeni kobili. Kobila je omahnila, ter nekaj časa ležala na miru. Blodinka jo je grobo pobrala, nato pa sta divjali naprej. Samell je imela občutek, da bo ta rdečelaska imela nekakšno vlogo zanjo. Sicer ni vedela kakšno, vendar vseeno. Nekaj časa jo je opazovala. Končno se je zbrala, nato pa znova elegantno obrnila, da je gledala naprej.

"Hm…Veliko navijačev je…Dajmo se malo ozreti po njih…" Samell se je vztrajno ozirala po gledalcih. Seveda ni mogla nobenega razločiti. Že zaradi daljine ne, pa še hitrost ji to onemogoča.
"Neta, nerno nu!" To je izrekla… Vid se ji je nenadoma izostril. Zdaj je lahko bolje videla obraze. Vendar še vedno ne dobro…Hitra je še vedno bila…
No, hvala Bogu da sem…
"Neta vizo sono nu!"
Od kje vem za to? Teh čarobnih besed še slišala nisem. Ojej…To se mi dogaja malo preveč pogosto. Ne malo, veliko preveč pogosto.
Vse je Upočasnilo. Še vedno je dirjala naprej, vendar je bil njen vid upočasnjen. Zdaj je vse lahko videla v počasnem posnetku.
No, ja saj ima to tudi dobre lastnosti…Zdaj je z lahkoto razločila vsak obraz posebej. Lahko je videla tudi znane obraze…Obraze z ulice. V rokah so imeli napis: "Dajmo, dajmo Mell…Saj bo šlo…" Samell je spačila obraz.
Od kod vejo moje ime? No, saj je tudi možnost da ne mislijo mene…Ja, to bo.
Samell je videla dovol.
"Nu, nerno neta! Nu vizo sono neta!"
Ne morem vrjeti! Že spet sem to naredila. Kako lahko izrečem čarobne besede, ne da bi za njih sploh videla?
Vid je znova postal normalen. Nekaj časa je jezdila v tišini, ter spremljala progo. Počasi, zelo počasi se je spreminjala. Postalo ji je dolgčas. Ker se je želela z nekom pogovarjati je avtomatsko rekla:
"Vedu, zivmis slirek." Tokrat je Samellin obraz zasijal od zadovoljstva.
"Končno enkrat pravilno rekla…Hei Samell, nekoč pa bo mogoče nekaj iz tebe…"
No, pa pokukajmo v misli kakšnega konja…Hm…Kaj pa tisti konj?
Samell je gledala čistega, belega konja, ki je dirjal pred njo…Na njem je sedel neki fant, ki je imel temno rjave lase. Kot, da bi se konj ustrašil njene magije se je ustavil.
Kaj za enega hudiča pa je bilo to? Nekaj, nekaj…Ne morem več…Ne…Tako zelo me je strah…Nič več…Alo jezdec, gremo nazaj.
Fant je presenečeno gledal konja. Konj se je res obrnil, ter zdirjal nazaj. Fant ga je poskušal ustaviti, a konj se mu ni uklonil…
"Ups…Ej jaz nisem kriva, če je njegov konj tako zelo plaš…Moja kobila že ni…Hm…Kaj pa če bi še probala na njej?"
Zazrla se je v kobilin hrbet. Kar naenkrat se je v njenih mislih pojavila nova misel…Vesela in živahna…
I like to moved moved, she lik…Ej, kdo si ti? Kaj delaš v mojih mislih? No kdorkoli že si raje nehaj, saj boš zagotove se zelo utrudil..Kakor si že najbrž izkusil, ta urok porabi veliko energije..
No, jaz sem tvoja jahačica. Kaj delam u tvojih mislih? Mah nič…Malce bi se rada s tabo pogovarjala. Pa sploh skoraj nič energije nisem porabila. Le zato sem jo uporabila, da sem govorila…Za drugo pa nič…Aja pa lepo poješ…
Res lepo pojem? Veš to je moja velika strast…Ah…Torej moja jahačica. In praviš, da nisi skoraj nič energije porabila ?Hm…
Mar je to kakšen problem?
Ne,…Samo nenavadno. Ko je nazadnje nek čarovnik stopil v moje misli je komaj govoril…Potem pa se čez nekaj sekund zgrudil na tla…Morali so mu dati umetno dihanje….Morala bi videti njegov obraz, ko se je zbudil…Hih…
No, pri meni je bil edini problem to, da sem vedno napačne čarobne besede izgovorila…
No torej…Dobrodošla na mojem hrbtu…Zunaj je osemindvajset stopinj, sonce prijetno sije, in lepo bi bilo, če si bi kmalu našli sedež…Lepo ježo še naprej…
Mar lahko zaznaš temperaturo zunaj? Hm…Kaj če bi še malo pospešila? Rada bi prehitela še tisto rjavolasko, na rjavem konju…Ter pokazala nanjo.
Mah, ne to sem slišala, da govorijo v drugem svetu, kjer letijo v nekih kovinskih škatlah…Vsaj podobno….Mar te ni strah hitrosti? No, prav ko pa si ravno ti…
Kobila je res zelo pospešila. NI prehitela samo rjavolaske, temveč tudi devet drugih tekmovalcev. Samell je zdaj vonjala iglice.
Gozd v bližini…Pojdivi…
Vaša želja je moj ukaz. I like to moved moved, she like to moved moved. We like to moved!
Samell se je zasmejala. Nekaj tekmovalcev jo je čudno gledalo, ona pa je medtem jih že prehitela ter prišla v gozd.

(Jaz sse pa res znam razpisat, če hočm XD)

Samell je mislila, da bo v gozdu isti občutek. Vendar ni bil. Samell ni več mislila na dirko. Mislila je na gozd. Na sveži gozd, ki se je vil pred njo. Bi je tako zelo svež, ter jasen. Iglice so trudoma, skupaj z kapljicami dežja padale na Samellino glavo. Zapihal je topel vete. Veter, ki jeprinašal s sabo razburjenost, ter hkrati srečo. Tudi Samell sama se je počutila tako. Ni vedela, zakaj se ji zdi ta gozd tako zelo lep, pa čeprav ga je videla že večkrat. Črna Strela je še vedno dirjala naprej.
Hm...Utrujena si viteti...Si lačna?
Strela je komaj vidno prikimala.
"Torej ti dam nekaj sena... Karno!" Mislila je na seno. Na suho seno, ki bi bilo najboljše za njeno kobila. Stegnila je svoje roke. V njeh se je pojavilo seno, kakeršnega je imala v mislih. Medtem ko je Strela divjala ji je pod gobec dala seno. Črna Strela ga je najprej povohala, nato pa hitro pojedla.
Tako zelo dobrega sena pa še ne...Ah...Kar čutim kako mi po krvi divja nova enrgija. I like to moved moved,...Kaj? Imam pač rada to pesem. In nehaj se mi že enkrat smejati...Pa hvala za seno...Res se veliko bolje počutim.. Samell se ji je res stalno smejala, saj si ni nikoli v življenju mislila, da bo srečala konja, ki bi pel pesem z drugega sveta, z drugim jezikom...Ne, tega res njbrž ne bi nihče pričakoval. Kar pa se tiče nove energije v kobili...To se je resnično videlo. Bila je še hitejša, in še bolj ponosna kobila. Samell je bila zdaj, ko je lahko slišala njene misli bila še bolj navezana nanjo. Popolnoma ji je zaupala, in vedela je, da kobila ne bi nikoli dovolila, da bi se poškodovala. Torej je tvegala.
Hej, kaj pa delaš. Hm...Tole, si pa res lepo izvetla. Tole ti štejem v čast. Pa kako ti to 'rata'? Tako dolgo si že v tem položaju.
Samell je svoje noge dvignila na kobilin hrbet. Nato se je dvignila, ter razprla svoje roke. Torej, brez ovinkov Samell je stala razprtih rok na Črni streli ter mižala. Samell se je počutila kot ptica, ki vse nadzoruje, okt ptica, ki brezskrbno leti. Odprla je oči. Ne da bi čutila ji je na roko skočila veverica. Sprehajala se je po njeni roki. Ko je opazila, da jo Samell gleda, so se njene oči razprle. Samell se je zdela veverica prikupna in hkrati smešna, zato je svoje srčaste ustnice oblikovala v nasmeh. Zdelo se je kot , da bi se tudi veverica nasmejala. Kar naenkrat je začela teči kor ter dol po njenem telesu. Ovijala se je okoli njega, ter Samell zgečkala. Samell se je usedla. Veverica je končno nehala zgečkati, ter se usedla na Samellino roko. Ta jo je položila na kobilino glavo. Veveričkase je obrnila, ter jo vprašejoče pogledal, nato pa gledala naprej. Z eno rokami se je prijela kobilinih ušeš ter pustila, da ji veter buča v obraz. Vendar je bila zanjo premočen. Ni se mogla več držati ušes, zato jo je odpihnilo v Samellin trebuh. Ta jo je pobožala ter dovolila, da se veverica uleže. Samell je z nogami spodbodila kobila, da je zdirjala naprej. Kozd se je počasi že končeval. V daljavi je že lahko videla blato, ter sluzaste rastline. Samell se je namrdnila.
Res ne maram močvirij.

Ea je bila živčna. Videla je, da bo kmalu začetek tekme, zato je splezala an svojega konja. Še zadnjič se je ozrla proti Keithu, nato pa se skoncentrirala. Zaslišala je znak za začetek in njej konj se je pognal v dir. Ni se ozirala, kaj počnejo drugi, saj je sploh niso zanimali. Skoncentrirana je bila na to, da se je obdržala na konju in hkrati čimhitreje jezdila. Nekaj časa je bila tako napeta, nato pa se je sprostila. Začutila je veter, ki ji je pihal v obraz in malo je manjkalo pa bi se spustila in na ves glas zakričala od veselja. Konjev sicer ni pretirano marala, rada pa je jezdila. Tako se ji ni bilo treba ukvarjati z drugimi. Bila je popolnoma sama in odrezana od sveta. Z mislimi je bial pri svoji preteklosti.

Bila je v gozdu in se skrivala pred svojimi starši. Še nikoli je niso tako razburili, zdaj pa jih ni hotela več videti. Tekla je in tekla, naenkrat pa se je zaletela v nekoga in padla na tla. Prestrašeno se je pobrala in ga pogledala. Vzelo ji je sapo. Bil je tako lep. In njegove temne globoke oči so jo kar potegnile vase. Nasmehnil se ji je in vrnila mu je nasmeh. "Kam tako hitiš?" jo je vprašal. "Amm... pravzaprav nevem. Samo stran." Pogledala je v tla. Bilo jo je sram, da jo je videl tako objokano in prestrašeno. Objel jo je okoli ramen in skupaj sta odšla ven iz gozda. Dolgo sta hodila v tišini in vseeno se je Ea imela bolje kot kadarkoli prej v življenju. Ulegla sta se na tla in gledala v nebo. Nočilo se je že in pojevile so se prve zvezde.

Naenkrat se je zavedla, da na nebu ni nobenih zvezd. Razočarano je ugotovila, da je na konjski dirki, ne pa na travniku z njim. Začutila je solzo, ki ji je spolzela po licu. Tako lepo se je imela. Sama nase se je jezila, da je sploh ugotovila, da se to zares ne dogaja. Bilo je tako lepo. Nato se je zresnila. Vedela je, da je tistega obdobja konec. Nikoli več ga ne bo videla in stem se moram sprijazniti. Zdej se mora osredotočiti na tekmo. Najprej je pomislila, da bi malo pogledala naokoli, nato pa si je premislila. Tako bi se samo zmedla.

Nekaj časa je jezdila, potem pa jo je naenkrat začelo zebsti. Kar tresla se je od mraza. Veter je pihal, ona pa je bila čisto premočena. Stisnila se je čisto ob konja, da bi se ogrela. Ni veliko pomagalo, malo bolje pa je bilo. Rakla si je, da ne bo razmišljala o tem. Potem bo čisto pozabila in sploh en bo več vedela, da jo zebe.
Spomila se je, da je na konju nihče ne more slišati. Tudi to ji je bilo pri jezdenju všeč. Lahko si se drl, pel ali kričala. Nihče te ni slišal. Zato se je odločila, da bo kaj zapela. Zdelo se ji je, da nima ravno posluha vendar to zdaj ni bilo pomembno, saj tudi sebe ni slišala. Nekaj časa je razmišljala, kaj naj zapoje, nato pa se je spomnila svoje najljubše pesmi. ter jo zapela. Slišati je bilo smešno, sa je samo vsake toliko časa zasličala kakšen zlog. Vseeno jo je ta pesem pomirila in ič več je ni zeblo. Tako je pela in jezdila, ne da bi misllila na to, kaj dela.

Okoli njih so bili gledalci, katerih prej sploh ni opazila. Bili so zapacani obrazi in hrumeli so svoje favorite, ki pa jih ni slišala, saj je zaznala le topot kopit in nič drugega. Stražarji so jih vedno morali miriti, saj so skoraj padli na progo in bili popolnoma divji. 'Teli pa res ne dajo mir, kaj?' je v mislih zaslišala glas, ki ji ni pripadal. Zmedeno se je ozrla naokoli, nato pa se ji je posvetilo. 'Napolitano?' je vprašala in pogledala žrebca. V svoji glavi je zaslišala mehko hehetanje. 'Ja, ja... jaz.'
'Nisi govoreča žival,' je začudeno pripomnila Rain in zmedeno in nekoliko izgubljeno pogledala njegovo grivo. 'Nerad govorim z ljudmi,' jo je popravil in nadaljeval, 'pravzaprav še nikoli nisem. Nisem jim zaupal.' Rain je stresla z glavo. 'Dobro zdaj. Osredotočiva se na dirko. Zmagati hočem.' Spet se je zahehetal, a nič več rekel.
Gnal je naprej in počasi se je pod njima začelo lomiti vejevje. Rain je začarano opazovala gozd in se zraven smehljala sama pri sebi. 'Uh, prekleto! Blizu je bilo!' se je spet oglasil Napolitano. 'Kaj je bilo blizu?' ga je začudena vprašala Rain. 'Ah, kmalu, pa bi precej zaustala, skoraj sem se spotaknil ob korenino... Hej ti tam! Umakni se!' Pridirjal je zraven rjavega žrebca in ga začel ustrahovati z ušesi, ki so ležali daleč nazaj. Žrebec ga je plemenito pogledal in jo v drncu gnal naprej. 'Uf, važič zateženi! Mu že pokažem!' je zapihal črnuh in ga ugriznil. 'Hej, hej, Napolit, takole se pa ne bomo šli! Zobe proč, ali pa skočim dol s tebe!' mu je zagrozila Rain, Napol je nekaj zamrmral v protest, a se nato butnil v konja ter odgalopiral naprej.
'Prav trmast si! Kako te bom prenašala?! Takoj ko sem te videla, sem vedela, da bo s tabo težko,' je zasopla Rain, ko je divjal naprej. Skrajno užaljeno je začel: 'Si moraš predstavljati, kaj sem jaz videl, ko sem videl glavo rdečih, skodranih las in resen in zamorjen obraz?'
'Nisem zamorjena!' je protestirala Raa in ga preračunljivo pogledala. Nič se ni oglasil, le še bolj je pospešil in od nenadnega dodatka hitrosti je skoraj padla s sedlom. Ozrla se je naokoli. Opazila je črno kobilo in še neko dekle s črnimi lasmi in blond prameni, ki je elegantno galopiralo na kobili. 'Zakaj se mi zdi ta punca tako znana?' se je zamislila, a pozabila, da jo je sedaj lahko Napolitano vse slišal. 'Kdo?' Raa je že zajela sapo in ga nahrulila: 'Ne beri mojih misli! Kako jih lahko?! Nehaj takoj zdaj!'
'Če bom nehal,' je posmehljivo dejal konj in jo s tem spravljal še bolj ob živce, 'ne bova mogla klepetati. Sploh pa... Misliš Črno Strelo?'
'Dekletu je ime Črna... Strela?' je rahlo in s pridušenim hehetom ter popolnoma pozabljeno jezo vprašala rdečelaska. 'Ah ne,' jo je zavrnil. 'Tako je ime kobili, ki jo verjetno ta punca jezdi.'
'Aha!' je žiahno izdavila Rain in se od veselja zagugala v levo in desno stran. 'Kako pa ti to veš? Je Napolitanček zaljubljen?' Prvič v življenju je kogarkoli dražila in bilo je zabavno.
'Ne, seveda ne. Naju je pa hotel prejšni lastnik Strele... am... če se izrazim v lepih besedah... spraviti skupaj.'
'Spraviti skupaj?' je kar malo začudeno izjavila Rain.
'Mislim tako... saj veš... potomci.' je zamrmral. 'Ah, ja. In je bilo?' je živahno in sproščeno govorila, kot bi vprašala, kakšno je danes vreme. 'Ne,' je osorno izjavil. 'S Strelo sva skoraj umrla od smeha. Mislim, pifju, prijatelja sva.' 'A tako,' je pritrdila Rain, ko je lahkotno preskočil leseno oviro. 'Zdaj pa me odklopi iz misli, da se ujameva, okej?'

Na Raininem obrazu se je spet zarisala resnost in opazovala je drevesa, ki so drvela mimo njih. Bila je osredotočena samo na to. Hotela je biti s konjem, tudi če je bil nesramen, do konca življenja. Hotela je z njim jahati po pašnikih, breskrbno in vihravo, a tudi divjati po bojišču in pobiti vse, kar se premika. Bil je konj, za katerega bi dala življenje in morda... morda je on mislil enako.

((Okej, dost fajn mi je, ta post sem napisala glede tega, kakšen karakter ma Napolitano in hjaa... gre za zelo sitnega konja, ki se obnaša ko kak tečen poni hh ampak še vsen je zlatii ))

Lyan je tiho dirjala na Gromu in vdihovala svež gozdni zrak. Spet se je malo ozrla in zagledala novo žrtev. Rjavolaska na rjavem konju, nekaj metrov pred njo. Ker ji je bilo dolgčas, se je odločila malce poigrati. Ko sta s konjem švignila mimo nje, je zašepetala "Hasta, illuego."in rjavec je preplašeno zarezgetal, nato pa se je dvignil na zadnje noge in jahačico vrgel iz sedla. Kmalu pa je pred sabo opazila mladeniča, ki jo je pred nekaj dnevi nadlegoval v gostilni. Malo je pritisnila, da je Grom pospešil in se je znašla vštric z njim. Nesramno se mu je zarežala in takrat jo je prepoznal. Toda bilo je že prepozno. tedaj je Lyan opazila, kako sovražno grom gleda belca. Zato se je odločila za drgačno potezo. Sklonila se je in Gromu nekaj zašepetala na uho. ta je skočil pred svojega sovražnika in ga brcnil v prsi, da je padel na hrbet. S tem je pod sabo pokopal tudi mladeniča.

Malo bolj je spodbodla konja in prehitela še nekaj sotekmovalcev. Ravno se je spet začela dolgočasiti, ko je zagledala konec gozda, za katerim se ej razprostiralo dolgo močvirje. Na njeno nesrečo je proga potekala naravnost preko. Oba z Gromom sta se bolj osredotočila na progo, saj je vse skupaj postalo nevarnejše. Grom se je "mimogrede" z bokom zaletaval v druge konje. Močvirje se je končalo tako nenadno kot se je začelo. Tla so se spet utrdila in pred njimi so bili ogromni travniki. Lyan je postala zelo žejna, saj je bilo vroče. Rekla je "Aquinate."in odprla usta, v katera je sedaj stekel potoček vode. nato je Groma vprašala "Bi tudi ti pil?". ta je komaj opazno prikimal in potoček je usmerila proti njegovemu gobcu. Ko se je napil, je rekla "Nert."in voda je izginila. Sedaj, ko se je napila, se je počutila veliko bolje.

Ea se je odločila, da bo pogledala na katerem mestu je. Ozirala se je naokoli in pred seboj videla nekega jezdeca z belim konjem. Tako močno jo je spominjal na nekoga, ki ga pozna, da je spodbodla svojega konja. Kmalu je jezdila vštric z njim in pogledala ga je. Nekaj na njem se ji je še vedno zdelo znano, vendar se ni spomnila na koga jo spominja. To jo je razburilo. Nekaj časa si ga je še ogledovala, potem pa videla, da jo je zelo čudno pogledal. Opravičujoče se je nasmehnila in si rekla, da bo odšla k njemu po koncu dirke, če bo čas. Ni hotela izgubljati časa s tem, da bi ugibala kdo je. Hitreje je odjezdila naprej in ga pustila za seboj.

Vse več jezdecev je prehitela, saj je bil njen konj zdaj zelo hiter. Nato se je malo upehal in Ea je ugotovila, da je mogoče žejen. Ni vedela, kako bi ga vprašala, zato mu je zašepetala v uho: "Si žejen?" Videla je, da je na kratko pokimal. Zamislila se je, nato pa s čarovnijo priklicala nekaj vode. Usmerila jo je v konjeva usta. Hvaležno je zarezgetal in tekel naprej.
Vilinka se je malo razgledala naokoli. Jezdili so v gozdu, kar je Ei dobro delo. rada se je potikala po gozdu in v njem je nikoli ni bilo strah. Počutila se je zelo varno. Po njem se je lahko premikala zelo hitro, da je nihče ni mogel ujeti. Nato pa se je spomnila tiste grozne noči v gozdu. Takrat je bial tako prestrašena, da nekaj časa sploh ni več hotela videti dreves. Vendar se je zdaj pomirila in vedela je, da se to ni zgodilo, ker sta bila v gozdu. Zgodilo bi se lahko kjerkoli. Težava je bial v tem, da je bila nevihta in nista bila izurjena. Kadarkoli je pomislila na tisto noč so ji v oči privrele solze. Ugotovila je, da ima čisto suha usta. Še sebi je pričarala malo vode ter jo popila. Zdej je bila boljše volje, vendar je še vedno komaj premagovala solze.