Hipodrom okoli obzidja

Ea se je odločila, da bo pogledala na katerem mestu je. Ozirala se je naokoli in pred seboj videla nekega jezdeca z belim konjem. Tako močno jo je spominjal na nekoga, ki ga pozna, da je spodbodla svojega konja. Kmalu je jezdila vštric z njim in pogledala ga je. Nekaj na njem se ji je še vedno zdelo znano, vendar se ni spomnila na koga jo spominja. To jo je razburilo. Nekaj časa si ga je še ogledovala, potem pa videla, da jo je zelo čudno pogledal. Opravičujoče se je nasmehnila in si rekla, da bo odšla k njemu po koncu dirke, če bo čas. Ni hotela izgubljati časa s tem, da bi ugibala kdo je. Hitreje je odjezdila naprej in ga pustila za seboj.

Vse več jezdecev je prehitela, saj je bil njen konj zdaj zelo hiter. Nato se je malo upehal in Ea je ugotovila, da je mogoče žejen. Ni vedela, kako bi ga vprašala, zato mu je zašepetala v uho: "Si žejen?" Videla je, da je na kratko pokimal. Zamislila se je, nato pa s čarovnijo priklicala nekaj vode. Usmerila jo je v konjeva usta. Hvaležno je zarezgetal in tekel naprej.
Vilinka se je malo razgledala naokoli. Jezdili so v gozdu, kar je Ei dobro delo. rada se je potikala po gozdu in v njem je nikoli ni bilo strah. Počutila se je zelo varno. Po njem se je lahko premikala zelo hitro, da je nihče ni mogel ujeti. Nato pa se je spomnila tiste grozne noči v gozdu. Takrat je bial tako prestrašena, da nekaj časa sploh ni več hotela videti dreves. Vendar se je zdaj pomirila in vedela je, da se to ni zgodilo, ker sta bila v gozdu. Zgodilo bi se lahko kjerkoli. Težava je bial v tem, da je bila nevihta in nista bila izurjena. Kadarkoli je pomislila na tisto noč so ji v oči privrele solze. Ugotovila je, da ima čisto suha usta. Še sebi je pričarala malo vode ter jo popila. Zdej je bila boljše volje, vendar je še vedno komaj premagovala solze.

Samell se je vse bolj prebliževala močvirju. Že je želela naročiti naj Črna Strela malo upačni, češ da bi bila čim dlje rada bila v gozdu, pa se je spomnila da je na dirki, ter se ne sme ustavljati. Še vedno se je ozirala naokoli. Znova ji je pogled zdrsnil k rdečelaski, na njenem konju. Z kotičkom očesa je lahko opazila, da jo je rdečelaska gledala, nato pa se znova zatopila v dirko.
Hm...Nekaj v zvezi z rdečelasko...Nekaj je na njej...Nekaj znanega...Nekaj kar zbuja mojo pozornost...Ampak kaj?
Jaz ti lahko le povem, da je njen konj moj prjatelj...Že zelo dolgo se poznava...Ja, to so bili dbri časi...
Kaj pa se je zgodilo?Kako zelo dobro pa se poznata?
No, ja...Da se ne bi smejala...Samell je prhnila...
Kot, da to že ves čas počnem..No, ja....Mogoče pa res...
No, vidiš...No v glavnem...Skpm sn nja prbal sprvt...
Kaj?
Skpm sn nja prbal sprvt...
Lahko prosim razločneje govoriš? Prosim...To je rekla s tako veliko prošnjo, da je še volk ne bi pojedel, če bi tako hotela...
No prav...Khm..Skupaj so naju poskušali spravit...Saj veš...Mladič tam, mladič tu...
Samell je proskušala,da ne bi bruhnila v krohot...Ker ji to ni ravno dobro uspejalo si je v usta potisnila svojo pest. Veverica jo je ta čas začudeno gledala. Njej se niti malo ni sanjalo kaj se dogaja.
Aha..In to je to...Komaj je to izrekla, že se je iz njenih ust izvil pisk, ki je bil malo podoben zatlačenemu smehu.
Ja to je to...Tako zelo sram me je bilo. Mislila sem, da mi bo še kaj naredil..Namesto tega pa se jim je smejal, prav tako kot jaz, čeprav to dela bolj redko...Morala bi naju videti takrat. Vedno ko je kdo prišel ga je nekdo brcnil..Ja vedno ga je nekdo 'fasal...Ja dobri stari časi...
Samell je še nekaj časa gledala rdečelasko, ki je medtem prehitela že veliko tekmovalcev, nato pa se obrnila naprej. Bila je že zelo blizu neke mlake, in celo nekako čutila, da je zemlja vse mehkejša. Kar naenkrat je veverica skočila na drugega konja, ki je tekel poleg nje. Jezdec jo je čudno gledala, nato pa se nasmejal. Takoj ko je zaprl oči mu je veverica skočila na obraz, ter mu zakrila oči. Jezdec je nekaj časa mahala naokoli z rokami, nato pa konja usmeri v napačno smer. Konj je zdaj divjal proti neki luži, katerih pa se je videlo konj ni maral. Ustail se je pred lužo, nato pa se postavil na zadnje noge. Črna Strela ga je z zanimanjem opazovala. Ker je tako zelo dirjala naprej Samell ni mogla videti, da je jezdec padel v lužo, ter tako zaostal. Tudi ni videla kako je veverica skoila v duplo, ter tam skočila na majhno veverico, kot da je že ne bi dolgo videla.
No, ja vsaj edene od treh je srečen...To lahko čutim, sajje žival in ravno veverica, ki smo jo vzeli s seboj.
Hm...Če ti tako praviš... Prav ponosna sem nanjo veš. Tebe pa imam tudi nekaj na sumu. Z velikim zanimanjem si opazovala konja...Pa ti ja morda ni bil všeč a?
Všeč? Ne, ne.Opazovala sem ga le zato, ker je bil na zadnjih nogah. Tud jaz bi to zelo rada poizkusila...Videti je kot da bi letel. Hm...
Hm..No ja lahko poizkusiš, ampak šele... Ni mogla dokončati svojega stavka, saj se je Črna Strela že postavila na noge. Samell je najprej zaskrbelo, da bo kobila padla, ter se poškodovala, a ko je videla da nima težav z ravnotežje, jo je zaskrbelo, da bosta zaostali.
A tudi za to ni bilo protebno skrbi, saj je na Samellino srečo Strela najbrž velikokrat opazovala zajce. Zdaj ni samo stala na zadnjih nogah, temveč tudi skakala naprej. Mogoče je bilo res naporno, a prehiteli sta veliko tekmovalcev. Samell se je komaj obdržala na njenem hrbtu.
Upam, da ti ne bom populila grive.. Vendar se je vseeno smejala. Všeč ji je bilo kako prehitevata tekmovalce. Všeč ji je bila kobila, ki je bila prav taka kot ona: Imela je smisel za humer, bila zelo radovedna, ter še navsezadnje znala in rada se je zabavala. Zadnji skok, in kobila je eleganno pristala na vseh štirih nogah. Kobila je živahno prhalo, in zgledalo je, kot da bi se smejala. Dekle, ki je imela snežno bele lase, je njo ter kobilo ves čas čudno gledala. Seveda, kdo pa ne bi, če pa prelepa črna kobila skače po zadnjih nogah, ter te tako prehiti, na njej pakot klop pritrjena jahačica ki se je živahno smejala, kot da bi bila na zabavi, ter se ne bi zavedala nevarnosti. Do Samell so priplavele te misli, kot veter, ki ji je zdaj bučal v obraz.
"Vredu, to pa je bilo čudno. Še nikoli nisem slišala drugih misli, brez da bi rekla kakršnokoli besedo. In kar je še bolj čudno, slišala sem misli človeka..." Ker je kobila hitro napredovala, sta bili zdaj že na robu gozda, in že sta zadirjali skozi blato.

Počasi je proti njima z Napolitanom dvigala močvara. Rain je nasmeh zbledel z obraza, kajti nikakor ni hotela gaziti po tej brbotajoči brozgi. Voda je imela zanjo več pojmov. Menda niso pričakovali, da se bo raznežila ob takem prekletem blatu?! 'Kako podlo... Najprej nam dajo prelepo morje, zdaj pa tole, da se bomo umazali?! So zamešali vrstni red?' se je v mislih vprašala Rain. Konj je divjal naprej, nemeneč se za močvaro. Nato ju je prehitel dečko na ognjevitem rjavcu, ki je močno pljusknil v blato pred sabo in vsebina luže je pokrila Rainin obraz. Presenečeno je lovila sapo in besno pogledala človeka, ki je gledal proti njej in se ji posmehljivo režal. "Napolitano," je nenavadno z visokim in glasnim glasom pisknila rdečelaska. In v tistem trenutku je njen konj podivjal. Besno in brcajoče se je pognal ob bok fanta s konjem in se zaletel v kastrata. "Kaj praviš na to, ti posmehljivi dihur?" je spet tiho in nesramno izjavila, nato pa je Napolit spet udaril ob konja tokrat z zadnjimi kopiti, ki jih je zasukal v stran, v smer jezdeca. Konj se je zvalil v blato, jahač pa z njim, s tem, da se je konj takoj pobral blondinec pa je besno prekljinjal tam v blatni lužici, Rain pa so od smeha stopile solze v oči. Krohotajoč in z glasnim žrebčevim "ihahajem" je odbrzela naprej in za sabo pustila bog si ga vedi, katere jezdece, nato pa opazila potok. "Žeja?" je vprašala Napolita, ki se ni zmenil za potok. 'Ne hvala, sem se že morske vode "nacejal".' Rain se je zasmejala in ga pognala naprej, nato pa je pred njo zazevalo spoznanje.

'Am... Napolitano?' je vprašala, nato pa zaslišala, da je konj komaj zadrževal smeh. 'Ja?'
'Ahm... Menda ne greva... v MOČVARO?!' Mehak smeh je prebodel njena ušesa in besno se je zazrla vanj. 'Kaj pa drugega.'
'Ampak... ampak...' je lovila sapo, a jo je prekinil. 'Pa potem izbruhni... sedajle ni razloga za paniko.'
'Koliko časa?' je hlastnila in se pričela daviti.
'Kakšne tri minute... mogoče štiri.'
'Kaj?!' Ne, to pa je bilo že preveč. 'Tri minute?! 'Pripravljen bodi na histerijo,' ga je skozi stisnjene zobe opozorila in konj se je zarežal.

V upanju, da bi si zamotila misli je pogledala naokoli. Opazila je dekle, ki jo je spet gledalo in Rain seveda spet ni bilo jasno, od kod jo pozna. Njen trapast spominčič je imel v glavi precejšne luknje, saj se je njen bivši mojster prostovoljno oglasil, da bi ji zbrisal nekatere spominčke iz glave, ki so slabo vplivali nad njeno takratno urjenje. Zabavno je bilo tudi to, da Rain ni več poznala slabih spominov z ljudmi, a jim še vedno ni zaupala, zato se je sprostila samo do živali, predvsem konji, do drugih soljudi pa je bila precej hladna in nezmožna nasmeha.

Nato se je Napolit na silo ustavil. 'Ups, zašla,' je povedal. Rain je potrebovala nekaj časa da je dojela. 'Kako, "zašla"?'
'Zašla,' je odgovoril, v njegovem glasu pa je nenadoma bila zaznavna zariplost in tista mirnost, ki je bila zelo zaigrana. Strigel je z ušesi.
'Jebe*ti, Napolit, greva na pravo stezo!' je siknila Raa in se zazrla v smer kjer je gledal. Uvidela je.
Bleščeči ostri zobje, rumenkaste oči so se počasi kazale iz grmovja. Njihovo telo je bilo shirano, suho, da so se lahko videla rebra. Podivjani psi. Kot volkovi so se priplazili k njima. Nato si je eden izmed njih obliznil zobe z rdečim jezikom. "Greva!" je zakričala Rain in obrnila Napolitana, ki je zdivjal proti poti, zaslišala je renčanje in bevskanje in topot konjevih kopit. Nikoli si ni mislila, da bi lahko konj tako hitro tekel. Z ušesi nazaj, in opreznim pogledom je žrebec divjal naprej, nato pa sta uvidela pot. In začela se je dirka za prejšnje mesto. Ni več slišala renčanja, najbrž so se psi prestrašili toliko ljudi. Njen konj se prvič v življenju ni zaletaval v nasprotnike. Preden jim je prikapljalo, preden so ugotovili, kaj se je zgodilo, sta kot senca letela mimo njih in ni več razločila ljudi, ki sta jih prehitela kot za šalo. Veter se je zaganjal v Rainin obraz in hitela sta naprej. "Orentacija je Črna Strela, Napolit! Tako bova vedela, kdaj sva prišla nazaj na svoje prvotno mesto!" je zakričala Rain in konj je še bolj pospešil. Preskočil je tri ovire, kot bi bile nič, ničvrednost. Ni se mogla naužiti ne zraka, ne nič. Galopirala sta naprej, nevedoč za druge, blato in ugrezanje nista zanju pomenila nič. In nato je zazrla punco, ki je jahala Strelo, ki ji je bila znana. 'Tu sva!' je od veselja zavpil Napolitano in jo še vedno gnal naprej, da sta prehitela še dva jezdeca. In nato... se je pred njimi razprostila močvara. Rain je zagrabila histerija.
'Ne! Ne! NE!' je kričala, Napolit pa se je začel krohotati. 'Daj no, mene so tu vsak dan vlačili.' Začel je oponašati dekliški glas.
'Gremo, Politko, gremo! Še malo! O, juck, kaj pa je tale plevel nad gladino? O, fuj! Politko, skoči, skoči! Nočem, da me ta plevelček umaže!' Spet je nadaljeval z normalnim glasom. 'Kot da mene ne bi,' je zavil z očmi in prigalopiral do močvirja, ter začel počasi lesti v mlačno vodo, ki je bila polna ilovice. V Rain so se najprej zaletele trave, šaši. "Ahhh..." je bilo vse, kar je lahko izjavila, saj jo je trava tepla kot za šalo. "Ah! Presneti bambus! Si videl Napolit? Tole vejevje se mi poskuša maščevati! Ni fer! Saj mu nisem nič naredila. Au!" Njen koder ognjeno rdečih las se je zapletel v njene lase in ji par lask tudi odpulil. "Ne gre hitreje?"
'Mislim, da bo šlo,' je navihano zamrmral Napol. 'Celo leto so me "gonili" "gor pa dol" po temu barju. Mislim, da mi bo potem kar šlo.' Iz sebe je spustil razgetanje in se iz vode mogočno dvignil na dve nogi. Zgledal je kot morski pes. Nato je skočil v vodo nazaj in začel galopirati huje, kot bi bil sposoben na kopnem. Začel je divjati z vodo, ki je okoli njega špricala in delala ogromne valove. Užival je v tem in Rain je to vedela. Problem je bil v tem, da so se v njene noge zaletavale alge, v obraz pa blatna vsebina te močvare. A konj ni ustavil, divjal je naprej...

O.k. a tebi je to všeč....Blato, smrad, tišina, ter tema? No...Meni ni ravno prevečpri srcu...Pa sem mislila da si moja sorodna duša...
Pa saj nisem rekla, da mi je to všeč...Le zanimivo je...Pa reci temu kakor želiš, všeč mi res ni...Samo zanimivo...
Ja, ja saj razumem. Samo, res ne razumem...
Česa?
Rdečelaska...Na konju...Tako zelo mi je znana. V očeh ji lahko berem, da sem tudi jaz njej...Le od kje jo poznam...Res si moram kupiti kakšen zvezek...Si morem vse zapisati...Blagor ti, ko pa nimaš takega občutka...Zelo mi gre na jetra..
Ti vrjamem ja...A kaj če bi se mogoče, čisto mogoče posvetili dirki A? Veš res bi bilo lepo videti, če bi bila s teboj na prvi stopnički...

To je rekla, nato pa postala tiho, prav tako kot Samell. Samell se je ozrla okoli sebe. Nenadoma je začutila občutek, da bi nekomu poganajala, ga izločila iz igre. To se ni še nikoli naredilo, vendar vseeno, želela je biti malo zlobna..Vsaj da bi vedela kako to zgleda. Obrnila se je proti fantu, ki je bil vsaj deset let starejši od nje. Opazila je, da jo v bistvu že nekaj časa gleda. V njegovih očeh se je zrcalilo sovrašto, ter nekaken spopad. Nepričakovano je stegnil roko, ter jo iztegnil proti Samell. Izgovoril je vrsto čudnih besed (katere Samell ni razločila) nanjo pa usmeril modre iskre.
V redu, če bi se rad igral pa naj bo...
Raje ne delaj tega...Prosim...
"Ti samo dirjaj naprej, nič dugega." Iskre so se ji nevarno bližale. Samell ni vedela kaj naj naredi, a njeno telo očitno je. Skočila je v zrak, in iskre je niso zadele.
"Zvarnis!" Ostala je v zraku, njene misli pa še vedno divjale naprej, prav tako kot Črna Strela. Čarovnija ji je omogočala leteti.
No,... Pa dajmo. Usmerila se je proti čarovniku, ter elegantno pristala na njegovem konju. Česa takega čarovnik zagotovo ni pričakoval, zato ni reagiral. A prav zato je Samell. Roko je položila na njegovo ramo, ter rekla nerazumljive besede.
Pa že spet! Saj jih sploh ne poznam. Naj mi prosim nekdo pomaga pri tem! V njej je šumel nek glas. Bil je njen glas, ki je govoril čarovniku: "Sedaj si v moji oblasti! Takoj se boš predal, ter nikoli več ranil katerega koli tekmovalca. Če boš...No, se ti ne piše dobro..Si razumel?" Čarovnik je začel vneto prikimavati.
"Zvarnis!" Poletela je proti svoji kobili. Bila je tako hitra, da jo je komaj dohitela.

Opravljeno...
Ne bi rekla...Mislim, da ta jezdec ni preveč poslušen... Samell se je ozrla proti njem. Tokrat ni gledal njo, temveč rdečelaso dekle, ki pa ga ni opazila. Tokrat je proti njej poslal zlade iskre, v katerih se je risala podoba. Podoba kraljevske kobre!
Torej je strup v tek iskrah...Kaj naj naredim? Skomignila je. Tokrat je ona stegnila roko proti iskri in rekla:
"Zribis, korzo!" Proti zlatim iskram je zdaj poletela nova krogla isker, le da je bla zdaj v njej podoba tigra...Belega tigra...Hitro je dohitel iskre. Te so bile že nevarno preblizu rdečelasega dekleta. Takrat pa je tiker skočl. Postavil se je pred dekle, in glasno zarjovel, da je usmerilo urok nazaj. Zdaj je potoval nazaj proti čarovniku. Ta se je ozrl, da bi videla, kaj se je naredilo z dekletom. A na njegovo nesrečo ni videl tistega česar je hotel. videl je samo šele odprt kačin kobec, nato pa za vedno zagledal temo.
Umrl je...Ne morem vrjeti, resnično je umrl... Na konju, zdaj ni bilo sledu o truplu. Tam je bilo zdaj kupček pepela, katerega je odnašal veter. Samell se je ozrla k dekletu. Ta je še vedno dirjala naprej in Samell se je zdeo, da sploh ni opazila ničesar. Zdaj je bil res skrajni čas, da se j e osredotočila na progo. Črna Strela je še vedno dirjala kot za 'stavo', okolje okoli nje, pa se ni nič spremenilo.

Karnaenkrat se je pred njo pojavilo živo blato. Zavzemalo je veliko površino, in težko se mu je bilo izogniti.
Trdno se me primi...
Da slučajno ne bi niti pomisli... A bilo je prepozno. Črna Strela je že skočila skozi blato. Najprej se je zdelo, da ji sploh ne bo uspelo. A ji je...pristali sta v vodi, ki je bila umazana, prav tako kot blato okli nje, zato se sploh ni zavedela kaj je, dokler je ni poškropilo po celemu telesu.
Oh kako zelo sovražim blato. No, saj ne morem biti še bolj umazana kot zdaj...
Greš stavit?
Kaj misli... Znova ni mogla izgovoriti do konca. Medtem se je kobilaa prevrnila na bok. Samell se je končno zavedla, kaj namerava, zato se je ovila okoli nje. Kobila se je zdaj valjala naprej po poti, in obdražala hitrost, s katero sta prej jezdili.Samell ni mogla vrjeti. Strela se je končno postavila na noge ter navušeno zaprhala.
Da mi nikoli več ne narediš tega! Usta imam polna blata! Fuj...Ogabno..
Sem dobila stavo? Sploh pa si si sama kriva. Kaj pa vedno govoriš...Hih. Morala bi videti svoj obraz. Prav smešen je bil..Hih.
Mogoče res nisem stavila s teboj, vednar vseeno dobiš kaj za pod zob.
"Karno!" Tokrat je imela v mislih sveže korenje, ki bi bilo ravno pravo za njeno kobilo. Pomolila jih je pod gobec, on pa jih je z užitkom pojedla.
Ti pa res znaš z hrano. Ta korenja so naravnost odlična.
Samo nekaj mi povej....Si bila mogoče kdaj ti v cirkusu...?
Ne...Če morda misliš zaradi valjanja, sem to pobrala od psov, prav tako kot skakanje po zadnjih nogah od zajca...Rada opobnašam...Oh poglej! Kmalu bo konec močvirja! Prav vesela sem že tega blata. Uff...

Samell je pogledala navzgor. Res, pred njo se je razpirala ogromna jasa, na katero je sonce lepo pripekalo in zagotovo je tamo zelo prijetno.
No, potem pa pohitimo... Saj veš, da sem tudi jaz zelo nerada na tem blatu.

(Wau....Sama sebe presenečam..)

Upam da bo kmalu konec dirke. Tako sem že utrujena, moj konj pa verjetno še bolj. Komaj je držala odprte oči. Ni vedela, o čem naj še razmišlja in kaj naj počne med tekmo. Spraševala se je, zakaj se je sploh prijavila. Ponavadi je lahko jezdila več ur skupaj, zdaj pa ne more. Razočarano je vzdihnila in gledala v daljavo, če bi mogoče videla konec. Ker ni ničesar opazila se je sprijaznila s tem, da bo morala jahati še kar nekaj časa. Pokrajna je divjala mimo nje in Ea je pogledala na tla. Tam je bilo polno blata, ki je špricalo naokoli. Opazila je, da je že čisto umazana. Namrdnila se je. To je sicer ni motilo, vendar ni imela s sabo nič za preobleči se. Zasmejala se je svoji neumnosti. Saj sem vendar čarovnica. Neverjetno, kako velikokrat to pozabim. Ozirala se je naokoli a ni zraven sebe opazila nikogar. Zdaj je bia resnično že na koncu z živci, saj se ni spomnila kaj bi počela.
Nato se je zamislila in se spomnila, da bi se lahko malo pogovorila s svojim konjem.
Te moti, če se pogovarjava? ga je vprašala. Ker je odgovoril, da bi se mu malo klepeta prav prileglo je nadaljevala. Kako ti je pravzaprav ime? Čisto sem te pozabila vprašati. Malce zadihano je odgovorila: Ime mi je Tamina. Ea sploh ni pomislila na to, da bi bila lahko kobila. O. Jaz pa sem mislila, da si konj, ne pa kobila. Zasmejala se je. Ni vedela, kaj naj še reče. Zamislila se je, nato pa vprašala. Si že zelo utrujena? Nekaj časa je bila Tamina tiho, nato pa je odvrnila. Malo pa res. Upam, da bo kmalu konec. Čeprav imam rada, da me kdo jezdi, vendar ne na tako dolgi progi. Vilinka je rekla. Ja tudi meni se zdi ta pot predolga. Pomislila je, da je prav prijetno klepetati s kobilo. Tega še nekoli ni poskusila, saj na konju ni imela časa za to, ker je razmišljala o drugih stvareh.
Ni vedela, kaj naj se sploh pogovarja z njo. Saj ni človek. ne moreta se pogovarjati o oblekah ali čem takem. Kakšna se ti zdi proga. Za moje pojme je čisto preveč blata, je pripomnila. Ja, tudi meni se tako zdi. Raje imam travo. Ea je zamišljeno rekla. Mhm... Nečesa se je spomnila. Pogledala je ob rob poti in videla, da tam ni toliko blata. Če ti bo lažje lahko greš na rob. Tam ni toliko blata. je predlagala kobili. Videla je, kako je zavila v desno in galopirala po robu. Tu je res bolje. Hvala. Ea je bila vesela, da je kobili olajšala delo, hkrati pa je bilo tudi njej bolj prijetno tako, saj ni špricalo po njej.
Nato se je spet zamislila. Čisto je pozabila, da bo po tej dirki spoznala svojo učiteljico. Upala je, da bo prijazna in jo bo veliko naučila. Pa tudi, da ne bo prestroga. In da bo imela dober smisel za humor. Kje naj bi se že srečali? se je zamislila. Oh, pozabila sem. Se bom že spomnila. Upam, da gre Lucy Z menoj. Kje pa sploh je? Nazadnje sem jo videla na trgu. Se je prijavila na dirko? Mislim, da ne. Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa je Tamina rekla: Prosim?? Ea si ni mogla pomagati in se je naglas zasmejala. Čisto je pozabila, da jo kobila sliši. Amm... ni bilo namenjeno tebi. Samo nekaj sem razmišljala. ji je odvrnila in Tamina je odvrnila. Aha. razumem. Zarezgetala je in Ea je predvidevala, da je to smeh. Tudi sama se je še enkrat zasmejala, vesela, da ni edina, ki se smeji. Srečna je bila, da se je spomnila, da bi se lahko pogovarjala s Tamino, saj je bila zdaj veliko boljše volje. Vseeno pa je upala, da bo tekme kmalu konec, saj jo je zadnjica že močno bolela od jahanja.

'No, boš že kaj siknila ali boš tiho?' Napolitano je postajal nestrpen.
'Nič, razmišljam o tistemu fantu.'
'Kateremu fantu?' je zmedeno vprašal.
Zavzdihnila je in si pramen rdečih valovitih las zataknila za ušesa, ter poskušala svoj želodec usmeriti navzdol, saj ji je zaradi tega ogabnega močvirja in zelenih alg šlo na bruhanje. In to ne rahlo.
'Am, tistemu bebcu, ki me je hotel popasti, tistemu, ki je nekaj čaral proti meni in ga je prestregel tiger.'
'Tisto si videla? Nisi dajala tega učinka.'
'Pha, če je bebec.' Rain se je zarežala. 'Ni mu bilo jasno, da me ne bi mogel zadeti, oziroma bi vse zadelo njega.'
'A?' je zmeden vprašal.
'Dečko se nekako ni pozanimal, kako dobro sem izučena. Verjemi, če bi vedel, ne bi upal niti stegniti roke proti meni. Potuhnjenec mali.' Zamislila se je. 'Rešilo me je tisto dekle na tvoji Strelici.'
'Ne zajebavaj z "mojo Strelico", mi je že žal, da sem ti to povedal.'
'Oh, zakaj? Verjemi, da ne bo zadnjič, ko so vaju poskušali spraviti skupaj. Še jaz bom to naredila.' Zafrkaško se je nasmehnila.
'Tega. Ti. Res. Ni. Bilo. Treba. Reči,' je potuhnjeno izjavil Napolitano.
'Zakaj? Hej, kaj sploh misliš naredi...' Stavka ni mogla končati, saj se je Napolitano prevrnil na bok in Rain vrgel v blatno močvirje. Trdno se je oprijela njegovega vratu, a od presenečenja ni zaprla oči, zato je pod vodo videla nič kaj lep prizor. A vsaj manj gosto od blatu in mulja je bilo, zato ji v oči ni prišla cela porcija brozge.
"NAPOLITANO!" se je zadrla, čeprav se še nikoli ni. In njen glas je bil zelo uporaben za dretje, saj se je bližnji rjavec prestrašil in zdivjal nazaj. Zaslišala je hihitanje, ki je nato utihnilo, nato pa zamolklo spregovoril: 'Tiho bom. Sem konj, ne govoreči čriček... ups, papagaj.'
'Čriček? Kakšno povezavo ima lahko to s papagajem?' A odgovora na to ni dobila, zato je konja pognala naprej.

Vsa od umazane vode jo je kar nekoliko kujavo jezdila naprej in besno streljala s pogledom. Nato je za seboj zaslišala hehetanje. Posmehljivo in še kako znano. To je bil tisti butelj, ki ga je potisnila v blato, tako kot tudi ognjevitega rjavca, ki je bil važen in nesramen konj, tak kot njegov lastnik. "Vsakemu se povrne!" je radostno vzkliknil in se postavil ob njun bok, ter se s svojim konjem predrzno zaletel v njiju z Napolitom. Rain je slišala, kako se je iz njenega črnega žrebca izvilo pridušeno renčanje. Bil je besen. In Raa tudi. "To je že res," je mehko rekla. "Ampak tebi se more še enkrat." Nasmeh je izginil iz blondičevega obraza. "Kako?" Tokrat se je nadve prijazno in ljubeznivo nasmehnila Rain. "Ti si prvi začel." Nato je Napolitano znorel. Zmešalo se mu je in začel je besno poskakovati.
Rdečelaska je stegnila roko proti gladini. "Meresko mufflatiss, meresko mufflatiss..." je momljala in gladina je začela nevarno valoviti. Odprla je svoje sovražne, bakrene oči in zakričala: "MERESKO MUFFLATISS!" Iz gladine se je izvil vodni vrtinec in se besno pognal na blondinca in konja. Potival je in rezal gladino ter se zaletel v jezdeca, dosegel svoj cilj. "Blonko" je padel v vodo in konj tudi, obupano sta kričala, a nista se mogla upreti valovom, poplavi. "Napolitano," je mehko in tiho siknila Rain. Žrebec je brcnil v rjavca, da je s celega padel v močvirje, v ogabno vodo. "Teci!" je zakričala Raa in pognala sta se naprej, kot torpedo, hitra in besna kot še nikoli, z morilskim izrazom na obrazu, hladna, nesposobna se spremeniti.

Konj je dosegel rob močvirja. Oba sta bila prepotena, blatna in v takem stanju, da bi pomislil, da bi se sesedla. A sta galopirala naprej. In Rain je opazila globoko in široko reko, ki jo morajo prečkati. Bila je deroča in močna, da je nekaj jezdecev pred njima mirilo konje, ki so se reke ustrašili in bezljali nazaj v močvirje. "Bova, Napolitano?" je vprašala Rain in ga potrepljala po vratu. Ni bilo odgovora, nistaga potrebovala. Hotela sta naprej, galopirati tja. In Napolit je le še pospešil, ter nato z elegantim skokom skočil v reko. Potopila ju je v globine, njena čista in osvežilna voda, pa je z njiju sprala blato. Postrvi so se razbežale in konj je potegnil na gladino ter začel divje galopirati. Močni tok je marsikoga zelo raznašal, a ne njiju, saj sta upočasnila in brodila gladino kot kamen, medtem, ko so drugi bebci obupano gnali konje naprej. Mar ne ugotovijo, da ima pri galopu konj v nekem trenutku vse noge v zraku? Tako jih odnaša. Butlji neumni. Iz Napolove glave je kapljalo in počasi si je z rahlim kasom nežno drl pot. Nato pa se je Rain nekaj spomnila. "Vissikuri milimori!" In ustvarila se jima je suha stezica prečka do konca. Konj je veselo zarezgetal in zdivjal naprej, medtem ko ta steza ni obstajala za druge ljudi, niti je niso videli.

Samell ter Črna Strela sta divjali naprej.
Nič več močvirja....Bog daj, da ga ne bo vec...Res, nikoli v življenju, niti enkrat si ne bi mislila da bi se tako zelo veselila deroče reke, ki dere pred nama....Čakaj malo...Reke?!
Res, pred njo je drla široka reka, katero noben konj ne bi mogel preskočiti.
A gremo? Daj n, saj ni tak velik problem. Le stečem čez pa je...
Kaj pa jaz vem, občutek imam, da v teh vodah živi nekašna senca. Neka senca, ki bi rada škdovala ljudem. Neka senca, ki komaj čaka, da nekoga rani.
Ah, daj no,...Malce reveč domišljiskih knjig bereš....Veliko preveč...
Draga moja Črna Strela, naj ti povem, da sem do zdaj prebrala le knjige o čarovništvu. Samo te....Tako da mi ne moreš govoriti o moji bujni domišljiji.
Aja..Ups...Ali zameriš?
Seveda ne...Le kako bi lahko. No, če je pa neka senca res v vodi, je lahko samo na eni strani reke. Ali na zahodnem, ali pa vzhodnem...Saj ne more biti tako zelo velika...
Eh...Pusti zdaj to...Raje pojdimo že v vodo...Komaj čakam, da se bom zmočila...

Samell raje ni ugovarjala, zato se je prijela kobiline grive, ter se ji prepustila. Kobili je to očitno ugajala, zato je še bolj samozavestno skočila v vodo. Takrat je Samell zagledala rdečelasko. Na njenem obrazu je bilo ogromno količine blata, in dokler se voda ni dotaknila njenega obraza, je bil slednji mrk, ter brez vsakršne volje. Njene ustnice so se premikale, in lahko je videla, kako se je njen obraz zjasnil, ko jih je izrekla.
No, izgleda da si je pričarala potko...Lej, lej, saj jo lahko malo vidim...Čisto malo, in še to je na koncu brega. Voda je postajala vse golobja, in ker je uvidela, da je za njeno kobilo to preveč, je skočila z njenega hrbta. Strela jo je čudno pogledala. Hotela se je že vrniti k njej, ko ji je Samell pokimala...

Pojdi...Takoj bom za teboj. Kobila jo je ubogala, ter tako začela plavati proti nasprotnemu bregu. Samell je glavo potopila v vodo. Tudi ona je hotela zaplavati proti bragu, a zanjo je bil tok premočan. Vse bolj jo je odnašal stran od velike zmešnjave. Samell je v tistem trenutku prekipelo.
"Morna, hodasti vorda! Hodasti vorda!" Samell se je dvignila na površino vode. Drugi tekmovalci, ki so bili v vodi so jo presenečeno gledali. Zdaj, ko je lahko hodila po gladini vode, je hitro stekla k kobili, ki je veselo prhala. Gledala jo je obraz, ko je nenadoma Strelin obraz zakrila temna senca. Samell se je ozrla. Za njo je stala pošast, v bistvu pepelnati minotaver, ki je bil obdan z vodo, katera sploh ni hotela izteči z njega. V rokah je imel ogromno sekiro, na kateri so bile zapisane ogromne rune.
Sem ti rekla...Sem ti rekla...Vodna senca...Vse jih bo ranil... Pa še meen povrhu..!
Kaj te briga za njih...Hitro steči sem, preden te sekira rani... Samell je ni poslušala. Namesto tega se je še bolj pomaknila k vodni senci. Ta jo je opazil, ter proti njej zamahnil s sekiro. Samell je odskočila, in ko je pristala na vodi, se je zakotalila...
Vredu, za tole mi bo plačal. Pogledala je svoj plašč, ki je bil zaradi sekire, zdaj za polovico krajši. Daj no, zanj sem veliko plačala...Ah..Mi bo pa vsaj prav prišel poleti, ko mi bo vroče...
"Hevaris! Znavis hura teta hu! Venados!" Proti pošasti, se je iz njenega telesa pognalo veliko ognjenih puščic. Naslednje so bile ogromne ledene krogle, nato pa se je še iz zemlje pognalo na stotine debelih vitic, ki so pošast držale nekaj asa pri miru. A le zaradi tega ker je bila vodna senca presenečena. V naslednjem hipu je vitice strgal kot najtanjšo nit,ter jih pustil pasti na tla. Puščice so se odbijale od njegove trde koše, ledene krogle pa so se razbile. Šele zdaj je Samell ponorela.
"Kaston venda sira du!!!" Pošat je otrdela. Kmalu je postala siva kot kamen, a vendar je kamen malo pokal, kot da bi ga hotelo nekaj predreti.
Tako trmaste sence pa še ne. Kdo bi si mislil. "Znavis!" Proti vodni senci so znava letele ogromne, še večje kot prej ledene krogle. Ko so se dotaknile kamnite sence, so se kot prej razbile. Samell je čakala. Končno, je kameni kip vodne sence se razbil na tisoče ogromne koščke.

"Ozmaris!" Košči so se ustavili en meter nad Samellino glavo. Tako so lebdeli na tisti začerani oviri, ter se niso premknili. Nekateri jezdeci so z zavistjo pogledovali k Samell, drugi pa z neizmerno hvaležnostjo. Samell je to zadostovalo, zato je stekla k Streli. Komaj se je usedla nanjo, že se je ta pognala v dir. Rdečelaske medtem ni opazila, zato pa jo je lahko videla, kako je drvela s svojim konjem naprej, ona pe se ozirala nazaj proti kamnitim koščkom, ki so še vedno ležali na nevidni oviri.

Ea je stokala od bolečin. Ni bila navajena jezditi tako dolgo, zato jo je že vse bolelo. Bila je lačna in žejna in utrujena. Počutila se je obupno. Nato se je spomnila, da bi si lahko pričarala nekaj hrane ter pijače. Dobro se je najedla in napila, potem pa se spomnila na Tamino. Si tudi ti lačna? jo je vprašala. Videla je, kako je prikimala. Hitro je še njej pričarala nekaj hrane. Hvala. se ji je zahvalila Tamina. Drugič kar povej, če boš hotela jesti ali piti. Ni hotela, da bi kobila mislila, da ne misli nanjo in ji noče dati hrane. Jezdili sta že dolgo časa in Ea se je kar malo navezala nanjo, pa čeprav konjev ni preveč marala. Imela je smisel za humor in bial je zelo prijazna. Kaj bi si lahko sploh še zaželela boljšega? se je vprašala vilinka.

Ugotovila je, da bi bila zelo rada prva, saj se bo sicer morala ločiti od Tamine. To jo je spravljalo v slabo voljo. Lahko jo tudi kupim, če ne bom zmagala, se je opomnila.
Nekaj časa sta jezdili v tišini, nato pa si je Ea začela požvižgavati, ne da bi se tega zavedala. Kaj si požvižgavaš? jo je vprašala Tamina. Si požvižgavam? je presenečeno vprašala Ea. Nisem vedela. Zasmejali sta se. Včasih si začnem žvižgati, ne da bi se tega zavedala. Ali pa pojem. je povedala kobili. Nekaj časa sta se smejali, pa čeprav ni bilo smešno. Ea se je rada smejala čemurkoli. Naj je bilo zabavno ali ne.

Jezdili sta po gozdu in Ea je gledala drevesa ter ugotavljala, katere vrste so. Skoraj za vsa je vedela in to jo je zelo veselilo. Kar naenkrat ji je nekaj padlo na glavo. Komaj je čutila, vendar se je vseeno presenečeno popraskala. Zagrabila je list, ki je zgleda padel iz enega od dreves. Jaz pa sem že mislila, da me je kdo napadel, se je zasmejala.
Ulegla se je na Tamino in zaprla oči. Zaupala ji je, da bo šla po pravi poti, tudi če je ne usmerja. Razmišljala je o vseh mogočih stvareh. O njeni prvi nalogi, o Luciane, o svoji novi učiteljici ...

Kar naenkrat se je znašla v gozdi sredi nevihte. Bila je sama in bilo jo je strah. Blizu nje se je podrlo drevo in malo je manjkalo, pa bi padlo nanjo. Prestrašeno je zakričala in odskočila. Nato so iz vseh smeri prišle zveri. Ea ni vedela, kam naj pobegne. Obkolile so jo. Neankrat je prila neka večja zver, ki jih je vse prepodila. Vilinka je mislila, da jo bo rešila, a zver je le odprla usta ter jo hotela požreti. Eärédien je stekla v nasprotno smer, pošast pa jo je lovila. Kar naenkrat je postalo zelo svetlo in Ea jo je zagledala. Bila je ogromna. Imela je levje telo in medvedovo glavo ter krila. Zdaj se je zelo ustrašila in na ves glas zakričala.

Naenkrat je bila spet na konju ter se spraševala. Pa kdo tako kriči? Tamina je zarezgetala: Ti, kdo pa drug? Zaspano si je pomela oči. Ne. Jaz nisem kričala. Saj vem kaj delam. Tu sem jezdila in se pogovarjala s teboj. Ni vedela, če je to res, vendar se ji je tako zdelo. Konec koncev, zakaj pa naj bi kričala. Saj ni tu nič groznega. Tamina ji je odvrnila: Zaspala si na mojem hrbtu. Nekaj časa si bila tiho, nato pa si kar naenkrat začela kričati ter si skoraj pada dol. Komaj sem te obdržala na hrbtu. Potem si se zbudila in začela spraševati kdo kriči. Ea je razmislila, kakšna je verjetnost da je to res. Ni vedela, zakaj bi ji kobila lagala in pravzaprav je bila to kar verjetna razlaga. Vseeno je užaljeno rekla: Ne pa nisem bila jaz. Narobe si slišala. In čez nekaj časa še dodala: In nisem skoraj pada s tebe. Kobila se ji je samo zasmejala in galopirala naprej.

Kuhala je mulo in nič ni govorila, nato pa je vprašala: Sem bila res jaz? Kobila se je nekaj časa le smejala in ni mogla govoriti, ko pa je končno le prišla do same je dejala: Seveda si bila ti. Ea se je namrščila, potem pa se zasmejala sama sebi. Bilo je zabavno takole kuhati mulo brez posebnega razloga.

Gledala je v daljavo, da bi opazila konec proga a je pred sabo zagledala gručo jezdecev. zasedli so celo progo in ni mogla iti mimo. Ke so šli dokaj počasi je Ea jezno dejala: Tamina greva naprej med njimi. Se bodo že morali umakniti. Kobila je zagalopirala mednje in Ea je kričala: "Umaknite se! Ali pa pojdite hitreje! Joj kako ste počasni. Ti tam, umakni se!" Kobili je bilo v veselje, da je bilo končno nekaj akcije. veselo je rezgetala in se prerivala med njimi, oni pa so kričali njima: "Izločeni bosta, saj ne smeta ovirati drugih pri jezdenju!" "Kdo ovira koga?" je vprašala Ea. "Ker sva res midve zasedli celo progo in se pomikava po polžje, da nihče ne more mimo!" je dodala s sarkazmom v glasu. Nekaj časa so se tako še obkladali z žaljivkami in se prerivali, nato pa sta končno prišli mimo. Ea je še nekaj časa slišala, kako ji žvižgajo in sama pri sebi se je morala zasmejati. Saj je bilo kar zabavno, je dejala. Tamina je pritrdilo odgovorila. Kakšni bedaki so bili. Za znoret smešni. Skupaj sta se smejali in obujali spomina na srečanje.

Nato je bilo Ei spet hitro dolgčas, saj se ni dogajalo nič zanimivega. Rit jo je še vedno bolela, pa čeprav je vmes pozabila na to. Zavzdihnila je. Ni vedela kaj naj počne. Lahko bi se pogovarjala s Tamino a ni vedela, kaj naj reče. Zato se je le zdolgočaseno ozirala naokoli ter počela nič.

Prišli ste že daleč, a dirke še ni bilo konec. Pred vami je bil še zadnji, prašni odsek peščene poti, ki bo odločil o zmagovalcu.

((Ste na tričetrt proge. Pa recimo da se lahko pogovarjate s konji, če imate že lih magijo ...
Vaše napake:
Lyan:

Citiram :

Neznanka se je jezno obrnila proti njej in rekla: ''Imaš mogoče kaj proti?''

- to je nedovoljeno pisanje za druge like.
Samell: Ne piši, da je bila Rain pred ali za tabo. Ali vzporedno s tabo. Lahko samo napišeš, da si jo videla.
NE IZMIŠLJUJTE SI ČAROBNIH BESED. Vse o njih najdete v temi Zanimivosti o Forestu v podforumu Forest World. Kot bitja, sposobna magije bi si to morale prebrati. Govorim o Samell (!), Lyan, Rain.
In kje, zaboga ste našli reko? Če bi pogledali zemljevid, bi videli da ni na vaši progi nobne reke. Mogoče en tak mini potoček, ki ga niti ne spraviš v merilo karte xD
Samell. Pepelnati minotaver??? Ne vem, kje si dobila idejo, da kaj takega obstaja v Forestu. Preden si izmisliš take pojave, moraš vsekakor prej kontaktirat admina. Razumem ,da si želite podaljšat poste, ampak take ideje ti zihr ne bojo pomagale.

Hain, Mery očitno ne mislita pisat ...
Vsaka bo napisala še kakšne 3 poste do konca.))

Konj je popolnoma ponorel po potki in Rain se je nasmehnila. Tako živahen in mogočen je bil. 'Tu ni nič akcije,' je zagodel, ko je prilezel na kopno. Obadva sta bila premočena in zadihana, a vsaj čista. 'Ti ni bila akcija, da si videl par postrvi, ki so se boječe umaknile. Eno si celo pohodil,' ga je zbodla Rain.
'Ne zajebavaj. Hočem akcijo! Hočem koga naučiti kozjih molitvic!'
'Pa dobro no, povej mi, kdo te je učil!? Obnašaš se kot kak temnostranec! Kot bi te učili!'
'Tudi taki se najdejo,' je brezbrižno dejal.
'Veš kaj?!' se je "razpištolila" Rain. 'Potem grem pa dol!'
'Rain, bodi resna! Hočeš, da izgubiva?'
'Prav malo me briga!' je zasikala in nato spustila svoje telo, da je padlo, se zvalilo s konjevega hrbta na tla, med galopom.

Udarec je bil hud in skoraj bi izgubila zavest. Vse jo je bolelo, ko se je še valjala nazaj. Veke je niso ubogale, da bi jih odprla. 'Rain?' Glas je bil blizu nje in v lase ji je začela puhati sapa. Topla, konjeva sapa. Napolitano. 'Rain, pojdiva, zmagajva!' "Arrgh," se je slišala reči rdečelaska. Neznana teža jo je držala k tlom. Ni bila sposobna zadihati. Ni mogla verjeti, da je lahko tako krhka. Ni mogla verjeti kako močen je konj. Zajela je sapo in se poskušala pobrati. V rebrih jo je zabolelo. A ni se mogla do konca pobrati, saj jo je zadela neka zračna klofuta. Obrnila se je navzgor in zagledala spet tista dva butlja, ki sta ju prej z Napolitom butnila v močvirje. Blondinec se je zlohotno režal, kot bi bil to najvvečji čudež sveta, da je lahko iz raka prisolil klofutico. V Rainini glavi je vrvelo. Zmedeno se je uzrla navzgor in nato zaslišala besno hrzanje. Napolitano je brcal ob tla in opletal z glavo iz oči pa se mu je sovražno bliskalo. 'Ubil ga bom Rain, ubil ga bom!' je besno renčal in vanjo nato usmeril oči. Rainine misli so se zbistrile in zato je ven prišlo novo čustvo. Bilo je sovražtvo, ki se je ni polaščalo nikoli in nikdar, a tokrat je v njej kričalo. Od besa se je začela tresti. Oklenila se je žrebčevega vratu in ta jo je previdno, a z nepremagljivo močjo zasukal na svoj hrbet. S sprednjimi nogami je udarjal ob tla, da se je vse treslo, videti je bil prav strašljiv. Če Rain ne bi prelaščalo sovraštvo, bi zagotovo padla z njega, a tokrat se je ujela z njim, oči pa so se ji sovražno bliskale. Sunila je konja v trebuh in ta je začel elegantno krožiti okoli zmedenega jezdeca s še bolj zmedenim konjem. Nato je zarezgetal. In zdivjal proti njima, ter se zaletel vanju.

Konj je spostil s sebe močen rezget in padel na tla, nato pa se pobral. Blondinec ne na njem. Napolitano je spet zaokrožil okoli njiju, Rain pa je vstala na njegovem hrbtu, ter ko se je konj približal blondincu, skočila na slednjega. Podrla ga je na tla in ga z vso silo z nogo butnila v ključnico, da je nekaj zaškrtalo. Počepnila je k njemu in prijetno pobožala njegov obraz in se nasmehnila. Morilsko, zahrbtno. Z rokami je zdrsela nižje k njegovem vratu in stisnila. "Papa," je sladko rekla, ko je postajal v obraz vse bolj rdeč. "Tale sa pa počasi duši," je zavzdihnila Rain. 'Hitra smrt,' je predlagal Napolitano, ki je imel oči prikovane na rjavega žrebca, ki se ni bil sposoben premakniti. 'Aha, se strinjam,' je izjavila in dvignila levo roko, ter jo usmerila vanj, nato pa se je iz njenih prstov pognala elektrika v njegovo grlo. Stiskala mu je glasilke, da ni mogel zakričati, nato pa so njegove oči ugledale neznano. Bile so nezmožne videti. "Hah!" je prhnila Rain in se obrnila k svojemu konju. 'Ubij,' je ukazala in konj se je zagnal v rjavca. Počilo je od udarca in rjavec se je zvalil v reko, nezavesten. "Pojdiva, tega ni videl nihče," je prepričljivo izjavila Rain in skočila na žrebčev hrbet, da je odgalopiral naprej.

'Veš kaj Napolitano?' je vprašala Rain.
'Da?' Bil je zamišljen.
'Še nikoli nisem morila. Ne iz takega razloga. Temnostrance v bitkah že. Ampak tako... no, ne.'
'Tudi jaz ne. Ne tako. Nekoč sem ubil nekega bika, ki je bil toliko velik kot jaz, povrh vsega pa je še mišičast in z dolgimi rogovi.'
'Res?' je nejeverno vprašala.
'Aha. Zato je bil tale trapasti maneken zame mačji kašelj.'
'Tudi jaz sem morila že večje vojščake ja... in tudi večje butlje,' je pristavila in se zahihitala.
'Rain, zakaj nisi na temni strani? Odlična morilka bi bila. In na smrt znaš prestrašiti ljudi... in...' Umolknil je.
'Ja? Povej.'
'Am... Tudi ne zgledaš nič kaj prijazno.'
'Res ne?' Bila je začudena.
'Ne. Čudežno je, da sem ti zaupal. Izgledala si tako... tako... napadalno, s tistimi široko odprtimi očmi.'
'Hja...'
Nehala je govoriti in konja pognala naprej. Prehitela sta mnogo ljudi, nemo in resno, nista bila živahna, le napadalna. Opazila je tisto punco in se odločila, da gre k njej ob bok. 'Greva Napolit, moram jo spoznati!' Žrebec je prišel k njima in zakričal. 'Strelč, živjo! Heeej, Strelč!' Rain se je komaj zadržala, da ni bruhnila v krohot, nato pa pozdravila dekle, vljudno a mirno. "Živjo."

Samell je z svojo kobilo divjala skozi jaso, ki je bila večja kot se je zdelo. Na jasi je bilo vse mirno in neslišno. No, ja tako bi bilo, če ne bi čez njo prihrumelo ogromno konj z njihovimi jezdeci. Razgledala se je naokoli. Znova je opazila živahno rdečelasko. Na obrazu se ji je risalo sovraštvo. Pogledala je stran. Prijelo jo je, da bi nekomu nekaj naredila. To je bil neznan občutek, ki ga ni še nikoli doživela. Pogledala je poleg sebe.
Moja prva žrtev.
Kaj pa ti je? Saj vem..Tudi jaz sem rada kdaj zlobna. Prav tako kot Napolitano, ampak tebi tega ne bi prepisala.

Ne razumeš. Moj oče je bil na temni strani, in to mi je v krvi da sem zlobna. Ampak izgleda, da se je to šele danes pokazalo. Šele danes. Prej sem se počutila kot da ne bi imela polovico telesa, zdaj, ko pa se je v meni končno prebudilo sovraštvo, sem cela in nič mi ne manjka. Sestavljena sem. Vidim da še vedno ne razumeš. Recimo... Ko na začetku ne najdeš prave puzle da bi dopolnil sliko si žalosten, ko pa končno najdeš pravo puzlo, pa si srečen, ter nadaljuješ. Ravno tako je z mano. Sestavljena sem.
Torej si res moja sorodna duša. No, pojdimo omu zagost. Hehe, prav takega jahača sem iskala. Prav takega ko jaz. Takega, kakeršnega sem si zamišljevala le v sanjah. Saj mi obljubiš, da me boš nekega dne kupila? Samell se je sklonila k njenemu ušesu.
"Obljubim. Mislim, da bo mogla nekaj majhna žival počakati. Ti, si zdaj zame na prvem mestu." Samell je medtem Strelo usmerila proti fantu blede polti in s črnimi lasmi. Nekaj časa ga je opazovala. Končno se je obrnil k njej. V očeh je lahko prebrala, da misli biti njegova naslednja žrtev. Prvič v življenju je nekomu odvrnila svoj zlobni nasmeh. Malce se je odaljila od njega. Fant je v rokah karnaenkrat imel lok, ter puščice. Nameril je proti njej, in iztrelil prvo puščico. Samell se ni ganila. Fant je zelo slabo meril, zato je ta poletela meter nad Samellino glavo. Pogledala je kam je poletela. Poletela je v jahača, ki je samozavestno jezdil, z visoko vzdignjeno glavo.

Važič. Prav mu je, kaj pa misli da bo zmagal. Mar ne ve, da neki bogataški (tako je domnevala) zmagajo v vsem? Črna Strela je kot v znak za pritrditev zaprhala. Medtem je fant z bledo poltjo, ter črnimi lasmi že izstrelil novo puščico. Ker je tokrat bolje namiril je Samell samozavestno dvignila roko. Izrekla je čarobno besedo. Okoli nje se je naredil modri ščit, od katerega se je čez nekaj sekund odbila puščica. Samell jo je spretno ujela.
Ta ščit mi je pa res pri srcu. A kaj ko izgine takoj ko ga nekaj rani. No, nekaj mi pa tudi ni pri srcu. In to je ta fant. Puščico ki jo je ujela je s prosto roko vrgla v fanta. Ker je bil fant tako zelo presenečen se sploh ni ganil. Puščica ga je zadela naravnost v sredino čela. Fant je padel na tla, ter se ni več premaknil.
V redu...Tako se pa še nisem počutila...
Kako pa se počutiš?
"Hkrati močno ter polno energije, ter hkrati pusto ter prazno česa takega še nikoli nisem naredila. I zdi se mi...Vsaj zdi se mi da tudi nekdo tukaj tako čuti." Kobila je pokimala.
Razumem. Seveda se boš navadila. Po moje se bi vsi tako počutili. Tudi Samell je pokimala. Takrat se je spomnila na rdečelasko. Ozirla se je v VSE strani in o končno zagledala.

Bila je popolnoma mirna, ter se ni zmenila za nikogar naokoli. Kar naenkrat se je obrnila k njej. Tudi konja je usmerila v isto smer. V mislič je čutila nova misli. Misli konja. Misli, katere so bile namenjene Streli, vendar jih je lahko vseeno slišala tudi ona. Zdaj, ko je bila z svojo kobilo eno, je res ustavila nobena prepreka.
Strelč, živjo! Heeej, Strelč!
Mislim, da je mislil tebe. Lej, proti nama gresta. No...Kaj boš naredila?
Ja nič...Odzdravla mu bom. Hoj, Napoli, hoooj! Slišim te! Samell je zatlačila svojo pest v usta, saj se drugače ne bi mogla zadržati, da bi se začela smejati. Samell se je ozrla k rdečelaski. Ustnice je imela skupaj stisjene, da so bile skoraj modre.
Daj no,...Pa ne da se tudi ona lahko pogovarja z Napolitanom? No, ja vsaj nekoga vidim, ki se mu zdi, da so konji lahko prav zabavni. Ja, res kdo bi si mislil. Dekle je bilo vse bližje. Elegantno, kot kraljica je sedela na konju, ter se ji neslišno (čeprav bi bilo tako ali tako bolj težko slišati) prebliževala. Končno so se rdečelasine ustnice premaknile, ter rekle:
"Živjo." Samell se je zdelo, da ji ne namerava škodovati, saj je v njenem glasu lahko razločila radovednost. Tudi sama je bila radovedna, zato ji je odzdravila:
"Živjo. Kakšno 'naklučje' da se znova vidimo. No, kot vidim se dobro razumeš z konjem. No, jaz sem Samell. Kako ti je ime?" Tudi Samell jo je začela radovedno gledati, in zdelo se je kot da bi to dekle vedelo, da se počuti natanko tako kot ona. Tiho je počakala na odgovore, čeprav bi raje zastavila še cel kup vprašanj. A bila je potrpežljiva. Počakala je na odgovore.

Prah se je kadil za njima, ko sta jezdili po poti. Ei je šel v usta, da je zakašljala. Nekaj časa je pluvala naokoli in se ga poskušala znebiti. ko ji je končno uspelo je raje zaprla usta, da se to ne bi ponovilo. Kar neankrat pa se je Tamina začela nekam čudno opotekati in je zavijala na vse možne strani. Kaj je narobe? je vprašala Ea. Prah mi je šel ... ah, je dejala kobila. Prosim? Kaj se je zgodilo? Nekaj časa je kobila le pljuvala naokoli in Ea je ugotovila, da ji je najbrž šel prah v usta, tako kot njej. Nato je Tamina odvrnila: Prah imam v .... Tedaj je Ea zakričača: Pazi! Zaleteli se bova. Kobila se je v hipu ustavila. Nato je nekaj časa mežikala in ko je spet lahko gledala sta nadaljevali pot. Ea je upala, da nista izgubili preveč časa.
Ker je bilo tako prašno je imela zaprte oči, vendar ji je delec prahu kdaj pa kdaj zašel v nos. takrat je na ves glas kihnila, da se je Tamina zdrznila.
Mislim, da smo že proti koncu poti, je dejala, ker ni vedela, kaj naj pripomni. Kobila je le pokimala. Vilinka se je zamislila in nehote odprla usta. Pogoltnila je prah ter začela pljuvati. Kar naenkrat pa se je od nekje oglasilo: "Zakaj pljuvaš name?" Eärédien je presenečeno pogledala v smeri iz katere je prihajal glas. Videla je, da je tam nek jezdec, ki je ni prav nič prijazno gledal. "Oprosti. Nisem te videla," je odvrnila rjavolaska. Upala je, da rdečelasi vilinec, ki ga je pljunila, ne bo začel prepira. Na srečo je ta samo zamahnil z roko in se odpravil naprej. Uh ... še dobro.
Od nekje je zaslišala hrup. Obrnila se je in videla, kako je nek konj padel, njegov jezdec pa je pristal pod njim. Vsak Ei se je zdelo, da se ni več premikal. Prestrašeno je kriknila. Kaj, če se to zgodi tudi njej? ni hotela umreti. Saj ni umrl kajne? Čisto panična si je postavljala ta vprašanja. Tamina jo je pomirila: Bom že jaz opravila z tistim, ki naju bo hotel napasti. Saj nisem tako nesposobna kot misliš. Zasmejali sta se, pa čeprav ne preveč iskreno. Obe je bilo zelo strah. Ea je prisluškovala, kdaj se jima bo kdo približa, vendar ni ničesar slišala. Čez nekaj časa se je pomirila. Ugotovila je, da ves ta čas skoraj ni dihala, zato je zdaj globoko vdihnila.
Mrmrala si je melodijo in zraven razmišljala, kaj naj počne. Roke so jo bolele, ker se je morala ves čas držati konja. Rit, ker je že dolgo sedela v sedlu in se je komaj kaj premaknila. Skratka vse jo je bolelo. Bolečina v rokah je bila neznosna in odločila se je, da se bo malo spustila. Vsako roko posebaj seveda, da ne bo padla dol. Najprej je spustila desno roko. Olajšano jo je iztegnila ter spet skrčila, nato pa je nenadoma padla v levo. Komaj se je lahko še držala in njena roka je bila potna. Mimo je prišel jezdec in se ji zasmejal: "Si padla s konja? Zakaj si sploh šla na tekmovanje, če en znaš jahati?" nato pa odjahal naprej. Ea je za njim gledala z ubijalskim pogledom. Tisti hip se ni mogla ničesar spomniti, sicer bi mu kaj zabrusila v odgovor. Nekako se ji je uspelo prijeti še z drugo roko in z malo težav se je potegnila nazaj na konja. Od olajšanje je zavzdihnila in se odločila, da tega ne bo več poskušala.

Lyan in Grom sta složno jahala po peščeni potki. Toda kar naenkrat se je pred njima razkrila deroča široka reka. Komaj opazno je zatrzala, toda konj je to očitno opazil. Pomirjujoče je zahrzal in galopiral naprej. Vendar Lyan ni bilo strah samo reke same, čutila je, da se v njej skriva nekaj, kar čaka, da bo napadlo. Ker ni znala drugače, se je odločila, da bo to konju sporočila preko telepatije. Skoncentrirala se je in ga nagovorila: Živijo! Saj te ne moti če se takole malce pogovarjava, kajne?. Grom se je zdrznil, nato pa odvrnil: Ne, seveda ne. Prišla sta do roba reke, kjer je bila velika gneča. Očitno si kar nekaj tekmovalcev ni upalo prečkati. Opazila je neko dekle, ki si je s prerivanjem utiralo pot. Izkoristila je zmešnjavo in zlahka prišla skozi ''zamašek''. Grom je zakoračil v hladno vodo. Lyan je opazila nekatere tekmovalce, ki jih je odnašalo skupaj z njihovimi konji. Opazila je samo nekaj ljudi, ki so brez napora brodili preko reke. Med drugim tudi rdečelasko in črnolasko, ki sta jo še posebej pritegnili. Malo močneje je spodbodla Groma in ta je začel hoditi po dnu. Toda bilo je vedno globlje in kmalu je moral začeti plavati. Voda ga je začela odnašati, zato se je odločila, da jima bo malce pomagala. Zamrmrala je čarobne besede in dvignila sta se. Ne dovolj, da bi drugi tekmovalci opazili, toda zadosti, da je Gromu olajšala plavanje. Ko sta prišla iz vode, je naprej vodila zelo prašna makadamska pot. Priprla je oči, da ji prah ne bi šel vanje, nato pa se je spomnila boljšega načina. Zamrmrala je:''Parma!''in ščit, ki se je prikazal, je zadrževal prah. Zadovoljno se je nasmehnila in vzpodbudila konja.

Postalo ji je dolgčas in odločila se je malo spustiti z vajeti. Takoj ko se je prenehala zadrževati, jo je prevzela morilska volja. Ozrla se je naokoli in kmalu našla žrtev. Dekle srednjih let, jahajoč na beli kobili. Držala se je zelo vzvišeno in se obnašala, kot da drugi nebi obstajali. Približala se ji je in ji rekla:''Misliš, da boš zmagala?''. Porinila jo je, da je padla s kobile. ''No, ne boš.''je še rekla, nato pa se zlobno zarežala in šepnila čarobne besede. Iz njene iztegnjene roke se je izvila dolga, strupeno zelena kača in se začela ovijati okoli dekleta. Slišalo se je pokljanje, ko ji je lomila rebra. ''Čao!''je rekla, kot bi bili stari prijateljici, nato pa dregnila Groma, da je nadaljeval pot.

Po dolžino dirke je Lyan sklepala, da se približujejo zaključku. Ker si je želela prvega mesta, je konja prek telepatije pozvala, naj se potrudi po najboljših močeh. Ta je veselo prikimal in potegnil. Nedaleč zatem je slišala, da je vznemirjeno zahrzal, nato pa rekel nekaj, česar nikakor ni razumela.Hej, Napoli, Strelca, kako gre?. Začudeno ga je pogledala, nato pa rekla Kdo?!. Napoli in Črna Strela. Stara znanca.Približala sta se črnolaski in rdečelaski, zapletenima v pogovor.

Samell. Ime se ji je zdelo znano. Kot bi ga priklicali spomini iz daljnih let. Namrščila se je, saj ni znala pojasniti vzroka in s svojim rdečim, dolgim nohtom se je popraskala po bradi. "Rain Cristal, na kratko Rain ali Raa, ne poskusi me klicati Cristy," se je nasmehnila in globoko zavzdihnila. Zelo jo je zanimalo še kaj več o Samell, kajti nekaj ji je pravilo, naj povpraša. Mogoče... Mogoče pa sta daljni sorodnici in sta se srečali na kaki družinski večerji. "Aha, saj res. Pišem se Eloiss Crain. Ti?" je vprašala, ko jo je Napolitano, ki je bil popolnoma zatopljen v pogovor s Strelo, zmotil.
'Povej mi, zaboga; koga zanima tvoj priimek?' Rain je zavila z očmi. 'Tebe sigurno ne. Raje malo pospešita, zelo smo upočasnili.'
'Pa dobro no, saj tudi naju nič ne ženeta, klepetulji majhni.'
'Mhm, kdo se oglaša.'
Zaslišala je še en pribljižujoč topot kopit in že se je postavila v oprezno držo, saj bolj ko se je bitka bližala koncu, bolj so ljudje postali morilski in zahrbtni. Tudi Rain sama. Ko se bo popolnoma zavedala, da je ubila konja in človeka, bo verjetno hudo. A na to sedaj ni hotela misliti. S svojimi odprtimi, mačjimi in jeklenimi očmi se je zazrla v punco nad sabo, ki se ji je na obrazu risala bolj radovednost in presenečenje kot zahrbtnost, čeprav je takoj ugotovila, da je temnostranka. Celo spoznala jo je. To je bila tista, ki se je posmehovala vilinki z opico. Rain je imela na sebi trd in hladen obraz, ki ni bil nič novega zanjo. 'Napolitano, ne pokvari vsega, ne pokvari vsega...' je mrmrala o mislih, a je bilo vse zaman. Ugotovila je, da je dobila nadvse komunikativnega konja, ki ga imajo vsi radi. 'Ohej, Grom, stari, kuko gre? Še vedno nč jabukov na severnem pašniku?' Rain je zijala kot tele v nova vrata svojega konja in nato poskušala udušiti smeh, ki je privrel na dan. Trdno je stiskala ustnice, nato pa se ni mogla več premagati. In bruhnila je v krohot. Skoraj je umrla od smeha in se naslanjala na Napolitov vrat. Končno se je umirila in počasi izjavila: "Torej, povej nama, kako ti je ime?" To je bilo namenjeno dekletu z Gromom. "In kako se pišeš... prekleto znana se mi zdiš." Ni se nasmehnila, saj bi najbrž zgledala blazna. Že tako ali tako je bila. Imela je popolnoma razmršene lase, njene roke pa so bile pomazane s krvjo. Bakrene oči so bile popolnoma meglene, zenice pa so bile popolnoma skrčene, da se je od daleč videlo, kot da jih nima. A še vedno je ohranila svoj prodoren pogled. Na Napolitanovih kopitih so bili madeži kastratove krvi. Rain je še vedno upirala pogled v temnostransko dekle, nato pa ga je bila prisiljena odmakniti, saj jo je v glavo zadela nezaznavna sila. Za kratek čas, se ji je stemnilo pred očmi, nato pa je začutila, da ji po temenu mazoli nekaj toplega. Z dlanjo je previdno otipala mesto in nato začutila tekočino. Ponesla jo je pred obraz in videla živordečo, tekočo kri.

Ozrla je po izvoru le tega in opazila blondinko z medlimi, nagnusno svetlimi očmi, ki se ji je posmehljivo režala. Pozabila je na vse ostalo, pozabila je, da se je pogovarjala z dvema puncama, pozabila je, da je dobra, da tega ne sme narediti. Napolitano je opazil vse skupaj in skupaj sta se umirjeno približevala Silviji. Rain se ji je vljudno nasmehnila in ji pokazala dlan, kjer je počival delež njene krvi. "Lepo. Končno moja lastna kri." Pokimala je, naslednji trenutek, pa se je Napolitano butnil konju ob bok. "Neverjetno, kaj ljudje delajo za zmago. Celo ranijo," je glasno zavreščala Rain, ki ni več skrivala svoje blaznosti, blondinka pa ne več strahu. Z grozo v očeh je gledala Rain. "No dragica. Veš kaj ti jaz povem?" S svojo sveže krvavo roko jo je butnila po nosu, da se ji je ulila kri. "Meni boš plačala s svojo glavo. Ali še bolje: vso krvjo." Punca je lovila sapo in konj ji je počasi uhajal izpod nadzora. Hotela se je vreči iz sedla, a jo je Rain odločno prijela za roke. "A-a. Tole te pa ne bom pustila. Ne boš." S svojim ostrim nohtom ji je grobo podrgnila po vratu, da ji je kožo posnela par milimetrov globoko. "Sedaj pa resno. Dolgčas mi je." Na obrau se ji je zarisala morilska senca in grobo jo je prijela za glavo. Nekoliko je postala, kot da globoko premišljuje, nato pa jo je odločno in močno butnila z glavo v svoje sedlo. Blondinka je zakričala od bolečine in Rain poskušala povleči za lase. "Je to vse kar zmoreš?!" je zakričala Rain, sedaj že popolnoma izpod nadzora. "Je to vse kar znaš? Misliš, da je to zabavno? Vsaj cvili, ti neumna koza!" Ženska je besno kričala, solze pa so ji lile v potokih in Raa se je zdelo to že smešno. "Zapri gofljo," je ostro odredila in jo s pestjo usekala po ustih, da je nekaj zaškrtalo. Verjetno kar njeni zobje. Na dan je iz ust privrela topla kri. Žena je zakričala in njena rdeča tekočinica je pljusknila na Rainin obraz. Ta je vstala na konjevem hrbtu in jo spravila na Napolitana, nato pa ji z nogo butnila v rebra. Zaškrtalo je in Raa se je zasmejala. Še z drugo nogo je usekala nanjo in spet je zaškrtalo. "Kako lep prizor," je prijazno izjavila in počepnila na sedlu. "Torej, kaj sedaj." Iz blondinke se je izvil grgotajoč glas: "Dol, na svojega konja, prosim usmili se me." "Ah, Silvia," je tiho rekla Raa, "bodi srečna, da sem se te takrat na morju usmilila in te vrgla v morje in ti nisem naredila kaj več. Bila sem preveč prijazna s takimi izmečki." Na obrazu se ji je zarisal posmehljiv nasmešek, ki zanjo ni bil značilem. "Gnusiš se mi, se zavedaš tega?" Nato je s svojo roko razprla njena usta in svoja dva krsta porinila notri. "Umrla boš, se zavedaš tega? Nihče ne bo vedel, da sem to naredila jaz, ker tudi ljudje tega ne bodo povedali. Poglej, tudi sami se koljejo. Torej, ena nepomembna stara šara gor ali dol. Pa kaj." Zasmejala se je in ji z ostrim nohtom zarila v požiralnik ter počasi preluknjala steno le tega. "Joj, uboga revica. Nič več jesti, nič več. Sedaj je menda boljše umreti, kot počasi umreti od lakote?" Nato je končno našla, kar je želela. Sapnik. Počasi ga je na slepo predrla in vedela, da ji je uspelo, saj je punca začela hlastati za zrakom. "Konec je s tabo," jo je obvestila Raa in jo vrgla na njenega konja, ki je divjal naprej. Naredila je še zadnje; skočila je na njenega konja, nanjo, na njena poškodovana rebra, da je ven bruhnila krvavo brozgo s koščki mesa, nato pa se ni več zganila. Njene oči, steklene, nesposobne videti so zrle v prazno. Rain je skočila na Napolitana in se obrnila proti Samell in še drugemu dekletu. 'Rain ni temnostranka, Strela, Grom. Kaj pa tako gledata?' je sumničavo vprašal Napolitano, ko sta se s popolnoma medlo Rain, ki se je poskušala umiriti, znajdla na prejšnjem mestu.

Samell je KONČNO dočakala odgovor:
"Rain Eloiss Crain" SAmell se je zaletelo. Tega na srečo Rain ni opazila, saj se je ozrla k dekletu, ki se je prebliževal Samell ter Rain. Še vedno je komaj dihala. V glavah so ji še vedno zvenele Raine besede.
Eloiss Crain, Eloiss Crain... Pa saj to je nemogoče! Ozrla se je k Rain. Zato se ji je zdela tako znana. Še vedno se je spomnila njenih rdečih las z otroštva. Vedno so bili tako mehki. Tudi ona se jo je očitno bolj slabo spomnila. Vendar je vedela, da se tudi njej ona zdi znana.

še vedno jo je gledala. Kar naenkrat je na Samellino roko padla kaplja. Rdeča kaplja. Kaplja krvi. Prej sploh ni opazila, da se iz njene glave cedi kri, saj je bila iste barve, kot njeni lasje. Ozrla se je, prav tako kot Rain. Blodinka. Blodinka, katero je prej Rain vrgla v morje.
Pa ne že spet...Če je Rain res kar pač je, potem bo vsaj po moje naredila, kar bi jaz. Res je to naredila. Vsi ki so videli ta prizor so mislili, kako krutoo je to. A Samell se je zdelo drugače. Zdelo se ji je povsem pravično. Rain se je začela vračati.

Samell je lahko opazila kako se je dekle zadnjikrat zganilo. Čudež je bil, da se je sploh lahko zganila. Videla je lahko le še nož, ki ga je potegnila iz škornjev. Namerila je, vendar ni mogla vreči. Samell je med tem dogajanjem že potegnila svoj lok, ter puščico z feniksovem peresom. Namerila, ter sprožila. Puščica jo je zadela, zadela naravnost v srce.
Nihče, čisto nihče, ne bo poizkušal ubiti moje sestre...No, v bistvu pol sestre, ampak, saj je vseeno..
Tvoje sestre?! No, zgleda, da sem veliko zamudila. Hej, mar ni bil res čudež, da se je tista svtlolaska sploh premaknila?
[i]Ja. Prav imaš..Mislim, da ji je nek čarovnik vbrizgal nekaj več energije, kot je bilo potrebno...Saj bi mogla biti potemtakem že mrtva. Zares čudno..
Ozrla se je k dekletu, ki je prispelo do njiju. Začudeno jo je opazovala, prav tako Rain. Kar naenkrat se je pred njo pokazal fant, ki ga je že nekaj časa poznala. Dostikrat ga je že videla. Daniell.

"Prosim, ko bo prišla Rain nazaj ji tole sporoči:
'Bom takoj nazaj. Za vsak slučaj, če me ne bo, pridi v gostilno Skrivenčenega Hrasta. Je na temnem delu mesta in glede na to kaj si majhno prejle rekla, se mi zdi da si taka kot jaz. Res se bomo mogle temeljito pogovoriti. '
Če ji tega ne boš sporočila, vedi, da sem mogoče videti prijazna ampak sem vseeno lahko še bolj kruta kot ona" Ter medtem pomignila na Rain. Dekle ni reklo nič. Samell ji je pokimala, ter odšla stran. Napotila se je proti Danijellu.
"Rekla bi, da mi slediš."
"Lahko bi se temu tako reklo ja...Vendar mi ni prav nič všeč, da si nekoga ubila, čisto tako, tako, ker te je TAKO prijelo."
"Dajno, daj...Ali bi namesto tega, da bi stalno govori TAKO, raje mi dal mir, ter se mi nikoli prikazal pred oči." Grdo jo je premeril.
"Postajaš podobna svojemu očetu. Okrutna...No ja saj nisem pričakoval drugega...Prav smiliš se mi, ko pa si hčer nekega izmečka, ki te je nagnal, ter še prej ubil svojega brata, ter tvojega bratranca, ki je po nekem čudežu preživel, ter te stalno opazuje, medtem ko vidi, da med dirko spozna svojo pol sestro, ter sestrično. Grdo je premeril dekle, ki se je pridružilo njej ter Rain, ter njej.
"Ti, že ne boš žalil mojega očeta!!! Ponosna sem nanj, pa čeprav me je pretepal!!!" Daniell jo je čudno pogledal, a le za hip, saj je proti njemu že izrekla urok. Urok, ki katerega se ne da pozdraviti, urok, zaradi kakterega umreš počasi. Mar ni to grozno, da umiraš počasi. Počasi, na svojem konju, gledajoč svojo sestrično, medtem, ko te po telesu trese elektrika, ter imaš občutek, da se raztega, ter ne moreš več zdržati? Mar ni? Samell se je zasmejala, ko je zagledala kako iz bivševih bratrančevih ust se iztega slina, katera je v tem primeru znamenje...Znamenje smrati.
No, v redu...Saj imam tukaj celo družino. Svojo, ter Rainino sestrično...Če se ne motim...Kakor se spomnim Lyan, ter moja polsestra Rain sama, pa še moj bratranec Daniell...V bistvu bivši bratranec. Ter se zlobno zasmejala. Tega res še ni nikoli naredila. A se je počutila odlično...Svobodno...KOnčno je pokazala svojo prvo plat. Še enkrat se je ozrla nazaj k svojemu mrtvemu bratrancu.
"Vesela sem, da te moja polsestra Rain sploh ni poznala. Vesela sem, da nisi tudi njen bratranec." To je zavpila tako glasno, da se je ozrla nazaj ka Rain, ter upala, da tega ne sliši.

Ko bo čas, torej po dirki, takrat ji bom šele povedala. Pa Lyan tudi. Vse se bomo morale dobiti. Kar nanekrat se je v njej oglasila vest.
Bil je tvoj bratranec, tvoje krvi, ti pa si ga hladnokrvno ubila. Pogrešam staro Samell, ki je rada pomagala, raje bi umrla, kakor pa da bi ubijala...Nisi več ista...Samell Crain Eloiss.
To ni res! Še vedno rada pomaga, vendar je po očetu. V njeni krvi se pretaka zloba, ter prijaznost. Saj je bila zelo prijazna z Daniellom, ko pa ga ni še dlje mučila, da veš!
V njej se je odvijal boj med dobrim in zlom. Obadva sta imela prav. Končno se je odločila.


Ubijala bom le takrat, ko si bo kdo zaslužil, in vse ljudi, katere sem ubila do zdaj, so si zaslužili. Drugače, pa bom še vedno ista.

(Vem, kruto...)

((okej, moje še zdaleč nebo tok dolgo kokr vajinoXS))

Sedaj je bilo že prepozno. Ko je drugi konj, očitno Napolitano odzdravil, je Grom pospešil in se približal dekletoma. Rdečelasa jo je začudeno pogledala, nato pa jo vprašala, kako ji je ime.''Jaz sem Lyan Sanier Crain. Pa vidve?''. Ko je dobila odgovor, je bil to zanjo šok, da bi skoraj padla s konja.''Saj res! zato sem imela tak čuden občutek, ko je Grom potegnil! In, kako sta kaj?''. Toda odgovora ni dobila, saj se jim je približal mlad fant. Samell se je zdrznila, nato pa rekla, da se po tekmi dobijo v Skrivenčenem hrastu in odjahala. Ni je mogla slišati, toda videla je, da se prepira s tistim fantom. Drla sse je nanj in ujela je nekaj besed kot so:oče, drzneš, neumnež. Očitno je bila zelo razjarjena in kmalu je zagledala, da je nad njim izvedla urok smrti. Začel se je daviti in pljuvati slino. Bil je mrtev. Lyan se je zavedala, da je morala biti Samell zelo jezna, saj jo je poznala kot pridno punčko.

Malo je spodbodla Groma in spet pogledala proti sestrični. Nekaj je bilo narobe. Trzala je in sse otepala. Lyan je takoj vedela, kaj se dogaja. Bila je notranji boj. Očitno ji je del nje dopovedoval, da je bil umor napačna stvar. Kar naenkrat se je spet umirila in bolj je pognala konja, da jo je dohitela.

Prišli so do dolge ravnine. Čisto na koncu je Lyan lahko opazila ciljno črto. To je zdaj to. Ciljna ravnina. Sedaj je od nje odvisno, ali bo zmagala. Grom je zaznal napetost in tudi sam ugotovil da se bližajo koncu dirke. Toda bil je že precej izmučen in zato mu je Lyan pod gobec pričarala vrečo kakovostnega sena in malo vode. Hitro se je najedel, nato pa začel teči s tako hitrostjo, ki je ni še nikoli doživela. Vse okoli nje se je spremenilo v nerazpoznavne zmazke, ki so hiteli mimo. Čisto se je sploščila nad Groma in postala eno z njim. Nista bila več ločeno konj in jahač, temveč eno bitje. Rdeča lisa pred njo se je vedno bolj bližala in postajala vse večja.

Več kot vse na svetu si je Lyan želela zmagati. Kar naenkrat so se pojavile ovire, toda Grom jih je začuda zlahkoto preskočil. In v naslednjem trenutku sta zdrvela čez cilj.


((krneki =S))

Tako sta jezdila še nekaj časa in Ea se je malo zamislila, na katera tekmovanja bi še šla. odločena je bila, da se bo prijavila na pivsko. Zdelo se ji je zelo zabavno, pa še vsi so bili pijani na koncu. Sama je rada pila tudi, če ni šlo za tekmovanje, zato je upala, da ji bo šlo dobro. In seveda, da konkurenca ne bo prevelika. Tukaj ej bilo kar nekaj dobrih jezdecev, sama pa je bila bolj slaba. Zato ni niti upala več, da bi bila prva, saj je vedela, da je pred njo veliko tekmovalcev. Upala pa je, da bo tretja ali četrta.
Kako si se imela? je kar naenkrat vprašala. tamina je bila zmedena: Ne razumem. Ea je razložila: Kako so ravnali s teboj? So bili vedno prijazni? Upala je, da je imela njena kobila lepo preteklost, saj ji je hotela le najbolše. Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa je Tamina začela pripobedovati: Ko sem bila še otrok mi je umrla mati. Tedaj me je našel nek deček in me odpeljal domov. Bili so revni in niso mogli skrbeti zame. Nekaj časa sem bila pri njih. Nisem imela veliko za jesti, vendar sem bila srečna, saj so me imeli radi.
Nato so me prodali, saj so že čisto obubožali. Znašla sem se pri zelo bogatem lastniku. Rekel je, da sem dober konj, vendar potrebujem malo oskrbe. Nekaj časa so lepo skrbeli zame, nato pa je moj lastnik, ki je bil že zelo star, umrl. Moj novi gospodar je bil njegov sin, ki je bil do mene zelo nesramen. Nisem več mogla vzdržati, zao me je prodal sem. Tukaj mi je lepo, vendar malo pogrešam svojo prvo družino.
Vse to je povedala tako ravnodušno, da je Eo prav presenetilo. Ni se ji zdelo, da bi bila to prav lepa preteklost. Žal mi je, je dejala, kobila pa je le odvrnila: Saj ni nič takega. Marsikomu se zgodi kaj veliko hujšega. Ea se je zamislila. to je bilo res, vendar bi se sama ob taki usodi zjokala. No, meni se zdi dokaj žalostno. Ni hotela več spominjati na to, zato se je hotela čim prej spomniti nove teme o kateri bi lahko govorile.
Spomnila se je, da bi se lahko pogovarjale o glasbi. Ali konji poslušajo glasbo? je vprašala. Tamina se je malo zamislila: Odvisno. Večina jih ima rada, da jim kdo igra. Jaz glasbo obožujem. Ea je bila vesela, saj jo je tudi ona oboževala. To ji je povedala, nato pa dejala še: Igram klavir ter flavto. Malo pa znam tudi kitare. Poslušam pa glasbo kadarkoli imam priložnost. Nasmehnila se je ter začela prepevati. zdelo se je, da Tamina uživa in to jo je še bolj razveselilo. Sploh ni nehala peti. Kar naenkrat pa je Tamina rekla: Drži se! Ea je zakričala, pa čeprav se ni nič zgodilo. Šele potem, ko je zakričala je Tamina skočila, saj je bila na poti zelo velika luža. Zakaj si zakričala še preden sem skočila? jo je vprašala. Nevem. Tako si me opozorila, da sem mislila, da je nekaj groznega pa sem zakričala. Skupaj sta se zasmejali. Bumbarka, je napol v smehu rekla kobila. Prav prirasla si mi k srcu s svojim smešnim obnašanjem, je še dodala. Ea se je zasmejala in napol v smehu odgovorila, da ji je tudi ona prirasla k srcu. Ponavadi se ne navežem na konje. Nate sem se pa takoj, ji je še povedala.
Obe sta se zamislili nad rečenim ter jezdili naprej v tišini.

((A ti si že na cilju Lyan?))

(Jz sm na vrst...Čeprov bi blo dobro, če bi se oglasla tut Rain...XD)

Samell je bila zamišljena. Nič je ni zmotilo, med razmišljanjem. Niti razburjenja, ki ga je čutila od drugih tekmovalcev.
Zakaj ravno jaz? Daj, no...To ni res...Vedno se meni to zgodi..Bratranec, sestrična ter pogledala Lyan
in še...moja polsestra pogledala je proti Rain.
Na en dan. V istem trenutku, in ravno takrat, ko tekmujemo med sabo? Je sploh lahko še slabše? Daj, ti mi povej.

Vrjemi, lahko je huje. Veliko huje...Naprimer, da nimaš več sorodnikov. Nimaš več sorodne duše, nimaš več koga, s katerim bi se smejal, ter pil pivo. Nimaš nobenega. A ti ju imaš. Celo tri. V bistvu dve. Enega ubiješ, češ da je žalil tvojega očeta. Pa saj ne rečem da je narobe. Ne, ne..Nasprotno...Popolnoma pravično se mi zdi...Blagor ti...Mene so ločile že pri rojstvu od svojih staršev, in gledala sem kako so ju ubili, tere nato spekli. Samell je čutila, kako se kobila trese.
Oprosti,...Le nase mislim, medtem, ko sem jaz na boljšem. Na veliko boljšem. A vrjami, vedno boš imela mene. Nekoč, te bom ž dobila. Pa naj bo jutri, ali naslednji mesec, ali pa čez eno leto. Enkrat, in to ti zagotavljam, boš bila moja. Samo moja, in nihče naju ne bo ločil. Nežno jo je objela okoli vratu. Med tekmo, se je zelo navezala nanjo. Bolj kakor je pričakovala. Medtem, ko jo je objemala, je lahko vohala njen vonj. Še kar prijeten za konja, glede na to da že nekaj ur stalno teče.

Pogledala je po progi. Bila je vsa prašna, in to že nekaj časa, pa čeprav tega Samell ni opazila. Zravnala se je. Od tod je lahko videla cilno črto. Pred njo, pa velike, široke ovire, katerih se ni moč izogniti. eSamell je vzpodbudila Strelo, ter ji zašepetala v uho:
"To je to...Najina zadnja preizkušnja... Najini zadnji trenutki na tej progi. Za vedno skupaj, pa naj bomo oddajene sto kilometrov, nihče naju ne bo ločil." To je rekla zelo ognjevito. Res, zdaj je bila združena z Črno Strelo. Marsikaterega bi od te ježe bolela rit, a nje ni. Samell se je prilagodila njenemu hrbtu, kobila pa ravno obratno. Torej sta se zares uskladili. Hitro sta se prebliževali prvi oviri. Ta je bila najvišja od vseh.
Zaupam vate. Ji je zašepetala, nato pa dobro prijela njeno grivo.

(Vem, zdej je bilo pa bolj kratko...Ampak kaj češ...XD)

Lyan se je vsedla na stran, saj je hotela počakati Samell in Rain. Vedela je, da ni prišla med prve tri tekmovalce, kar jo je kar malo potrlo. Toda hotela je videti, če je katera od njenih sestričen dobila nagrado. Groma je odpeljala v hlev in mu snela uzdo ter sedlo. Dobro ga je skrtačila in mu odstranila znoj. Ker je bil zelo umazan, ga je tudi oprala z vodo. Dala mu je jesti in piti, nato pa mu je dala še sladkorno kocko. Prav tako kot Grom, je bila tudi ona izmučena od naporne ježe. Odšla je nazaj ven in opazovala ostale tekmovalce, kako so švigali preko ciljne črte. Nekaj konjev je tudi padlo pri ovirah in nekaj ostalih jahačev se je spotaknilo obnje. Lyan, ki jo je zabavalo tako ''verižno trčenje'', se je zasmejala na ves glas. Sedela je tam in čakala, da se bo dirka končala in bodo razglasili rezultate.

((ja Eä, js sm že konc mislm d bojo rezultati taki: Samell1oz.2, Rain 1oz.2, Eä 3, Lyan 4 ))

Rain je opazovala Samell zmedeno, saj je opazila, da se je njena puščica zarila v dekle, ki naj bi jo Rain ubila. Nič ji ni bilo jasno, kaj jo tako gledata. Ni imela pojma. Zaradi priimka sta bili z Lyan popolnoma preč. "Vaju lahko vprašam kaj...?" je začela, a Samell ni bilo več na spregled. Zmedeno se je ozrla za njo. Nato pa se ji je posvetilo. Crain. Globoko je pogoltnila slino. Pa ja nima kaj s to temnostranko?! Z grozo v očeh je zijala vanjo, nemeneč se za pesek, ki se ji je zaganjal v obraz. Njen krvav obraz je opazoval enakost med njima. Ugotovila je, da imata obedve isto obliko obraza, drugo pa niti ne tako podobno. Panično je zajemala sapo. "Jaz sem trenutno zmedeno... Kaj pomeni to? Ne razumem nič," je skoraj panično zapiskala, popolnoma omotična nad tem, kar je naredila. Kar ubila jo je. Ni mogla verjeti. Začela je trzati, da niti ni opazila, da se je Lyan odmaknila od nje. 'Kako sem mogla? Napolitano, KAKO SEM LAHKO?!'
'Hej, ne deri se! Ne vem, Rain! Pravzaprav si prav uživala. Kar prestrašil sem se te.'
'Ne morem verjeti... in od kod poznam tisto dekle na Gromu? Ah...'
'Sem mar knjiga ali kaj? Slovar tujk? Pojma nimam.'
'Veš, o svoji preteklosti ne razmišljam pogosto in imam sedaj čisto drug razlog za življenje...'
'Ta pa je...?'
'Ah, kaj bi ti razlagala,' je zamahnila z roko, 'raje mi povej kakšni so tvoji potomci.'
Zahahljal se je. 'Moja mama je bila pasme Oldenburg in bila je preskakovalka, čerav je znala veliko tudi dresure. Splošno je veljala za najbolj trmasto, a neizmerno hitro in pametno kobilo. Bila je črna. Črna kot noč.'
(( https://2img.net/r/ihimizer/img38/8758/f28e74c097565a052c7befd.jpg mama Napolitkova ))
'Bila?' je vprašala Rain, ko je ugotovila, da govori v pretekliku.
'Umrla je pri skotitvi mene. Malo preveč sem brcal v trebuhu,' je suho povedal in se zdrznil.
'In tvoj oče?' je hitro prestavila, ko je ugotovila, da to ni lep spomin.
'Prav tako Oldenburg. Ime mu je Don Romantic in je prelep žrebec. Tekmoval je v dresuri in skoraj vedno zmagal, če pa ni, je bil zagotovo drugi. Je miren in potrpežljiv, a nekoliko aroganten in ogromen konj, ki rad brca ljudi, ter ne pusti blizu nobenemu konju. Vendar je trud z njim poplačan z veliko nagrado na tekmovanju. Je prestar, da bi tekmoval, ima 22 let.'
((očko od našega Napolita https://2img.net/r/ihimizer/img38/905/ee1161664577980dfbb4a43.jpg ))
'Aha... Povej mi kaj o svoji zgodovini.'
'Sem žrebec in sem star 10 let. Že kot majhnega žrebeta so me ujahavali. Seveda z lahkim, majnim sedlom. Imel sem zelo strogo lastnico, ki mi je s posebnimi pripomočki ukrivila glavo in mi jo potisnila k prsim, da me je bolelo in sčasoma sem se navadil tako brez napora nositi glavo. Bil sem zelo dojemljiv za šolanje, čeprav sem bil zelo razigran in hiter žrebič. Lastničin mož me je hotel učiti dirkanja, ona pa je vztrajala pri dresuri, saj me je priznani učitelj za dresuro prišel ogledat in rekel, da sem zelo zmožen dresurirati, saj sem imel pravilno lego telesa in baje lepo oblikovan vrat in glavo. Ko sem bil star tri leta, sem bil že ujahan in začeli so me učiti dresurnih likov. S tistim dresurnim učiteljem sva se zelo povezala in zaupal sem mu čisto vse. Hotel sem, da ko bom prvič tekmoval, da bo on z mano, a je bilo jasno, da bo moja lastnica. Na tekmovanju so me predstavili kot potomca odličnih dveh tekmovalcev. Zmagal sem. To se živo spomnem; komentator je popolnoma ponorel in začel razburjeno govoriti o mojem lebdečem kasu in pirueti.'
((klele je kao Napolit na tekmovanju... sam je kle moški jahač xD pa podobo Dona Schufra sem si sposodila http://sl.netlog.com/go/explore/videos/videoid=sl-995520 ))
'Aha. Ampak, potem si bil v konjušnici ne? Kako to?'
'Nekoč nisem mogel več prenašati njenega teženja in sem jo vrgel dol. Nato me je v besu prodala in v dresuri ne tekmujem več. V dveh letih sem dosegel 30 zmag. Punca je upala, da bo našla boljšega konja, na koncu pa kupila mojega brata, ki je bil preskakovalen konj in ga nato... uspavala, zaradi njegove živahnosti. Ne bi rekel. Verjetno se ji je tudi on uprl. Razvajena smrklja je bila. Začeli so me učiti galopiranja in preskakovanja in danes je moja prva tekma. Želim si zmagati. Nočem biti več last konjušnjice.'
'Tudi jaz nočem da si. Hočem te imeti, Napolitano! Hočem!'
'Torej, kaj čakaš? Pojdiva že!'

Konj se je zagnal po prašni, veliki poti, da je Rain vzelo sapo. Tekel je noro, hitro, z visoko dvignjeno glavo in jo dolgih nog gnal naprej. Njegova dolga griva se je zaletavala v Rainin obraz, ki je imela oči široko razprte in komaj je dihala. Sonce je osvetlilo njegovo grivo. Ni bila sposobna več dihati. Uvidela je ciljno črto. "NAPREJ!" je zatulila in žrebec je še pospešil. "Nočem izgubiti. Ne s tabo. Napolitano, prosim," je skoraj v joku zašepetala. 'Vse bom naredil, kar bom lahko, Rain. Naučil sem se tekmovati na vse ali nič. Tudi, če koga pokopljem pod seboj, se ne bom oziral. Uspelo nama bo.' Pred njimi je bilo ogromno ovir iz lesa, grmovij in drugih materijalov. Napolitano je začel cukati in tresti svoje mišice, nato pa se ob prvi oviri lahno vzdignil in za dolg trenutek sta skupaj lebdela v zraku.

Samell se je zares trdno držala grive. Kar naenkrat je skozi kobiline misli prišla misel.
Pa ja nimam nič z to temnostranko!
Temnostranko pa ja de. Kdo se oglaše...Ph...Pa, saj jaz sem prvič brez razloga ubijala. Pa čerpav, da sem ubila bratranca, pa še tukaj je bil razlog. Torej je ugotovila...Ugotovila je...Hm...Morali ji bom povedati, da nisem temnostranka temveč...Kaj sem v bistvu? Mislim da nekaj vmes..Upam da ji je Lyan predala sporočilo...Ima, kdo večjo nesrečo kot jaz?
Khm...
Aja, oprosti...Nisem mislila...Ne res ne...Veliko lepih stvari imam....Res, nisemmislila resno...Oprosti..
Ni hudega...Le..Res imaš srečo, ko imaš toliko sorodnikom. Jaz pa nobenega. V 10 letih nisem...Čakaj, zdajle se morem zbrati...
Samell jo je čudno pogledala, nato pa pogledala predse. Zajela je sapo. Sploh se ni zavedala, da sta bile že čisto pred ovirami. Strela je skočila. Tokrat se je Samell dobro prijela njene grive, ter se e tako obdržala na njenem hrbtu. Odahnila si je.

"Da me prosim prej opozoriš."
Pa sem mislila da veš Ter nedolžno zaprhala. Ne da bi se Samell ali kobila zavedali, je pred njima nova ovira. Slednja je avtomatsko, ter elegantno preskočla, vendar Samell ni bila pripravljena. Na srečo, ni padla s hrbta, kot na prvi progi, temveč se še vedno držala grive, noge pa so ji poletele v zrak. Ni ravno lepo pristala. Zdaj se je raje oklepala Strelinega vratu, noge pa je vlekla po tleh.
Teci naprej! Bom že pristala lepo na tebi. Kobila jo je ubogala. Morala jo je. Samell se je začela odrivati. Skočila je v zrak, naprej. Kobila je bila pod njo, in Samell je stoje pristala na njenem hrbtu.
No, pa smo tam, kakor smo bili v gozdu. Koblia je olajšano zaprhala. Samell je iztegnila roke. Ni zamižala. Še ena ovira pred njo, vendar ni imela dovolj časa, da bi se usedla. Ko je kobila skočila (najbrž se je že navadila, da se bo Samell že nekako znašla), se je Samell odrinila naprej, ter tik nad oviro naredila tri salte. Znova je pristala na kobilinem hrbtu, in tudi tokrat stoje. Znova je iztegnila roke, ter zamižala. Veter je prijetno bučal v obraz, vendar ni mogla biti res bolj srečna.
Prav imaš, res imam veliko srečo. Imam sestrično, sestro, ter tebe, črno Strelo, najboljšo kobilo vseh časov. Zabavno, prijetno, ter prijazno. Zdi se mi, da letim.Vendar vseeno ni odprla oči. Čutila je, da je Strela pospešila, čutila je kako so se ji mišice napele. Čutila je, da je to konec. Konec tekme.

Vredu, prišle smo. Po dolgem času smo prišle. vendar moje srce ni veselo, saj ve, da se bo moglo ločiti od tebe... Samell je medtem skočila z hrbta. Postavila se je pred njo, naslonila svoje čelo na njeno glavo, ter rekla:
"Nič na svetu naju ne bo ločilo! NIč! Nekaj časa bomo nekaj kilometrov stran, vendar vedi, da se bomo znova srečale, ter te bom takrat kupila, ter obdržala za vedno! Združeni bomo za vedno! Do takrat, pa še brcaj vse ljudi v konjušnici, da te ja kateri ne bo vzel...Drugače pa, bom te od njega kupila..."
Kaj pa če me ne bo hotel prodati? Kaj potem?
"Saj veš, da v meni ni samo dobrega. Je tudi nekaj slabega." Ter se zlobno nasmehnila.
In naj ti povem, ko bom vedela, da si za vedno samo moja, ko te bom za vedno imela ob sebi, ko bom prijateljica s sestrično ter sestro, in ko bom tudi slaba (Čeprav sem že nekoliko),takrat draga moja Črna Strela, takrat bom sestavljena. Ko sem občutila v sebi zlobo, vedi, da je bil to le en košček, do moje sestaljene zavesti le en. In vedi tudi, da si tudi ti eden izmed mnogih koščkov.
To si res lepo, pa čeprav zelo zakomplicirano povedala. Samell se je zasmejala.
"No, še dobro da sem mižala. Vsaj videla nisem, katera sem." Kobila je pritrdilno zaprhala. Usedla se je na klop. Ko je videla da je Črna Strela čisto umazana, je priklicala vodo, ter jo usmerila nanjo bila je čisto mokra. A kmalu jo je Sonce posušilo. Pričaral ji je tudi nekaj (ne nekaj, veliko) vode za pit, sena, ter sočnega korenja. Samell se je ozirala za sorodnicami. Ni jih opazila. Nikjer ne duha ne sluha.

Usedla se je, ter počakala na razglasitev.

Got to fight another fight - I gotta run another night
Get it out - check it out
I'm on my way and I don't feel right
I gotta get me back - I can't be beat and that's a fact
It's OK - I'll find a way
You ain't gonna take me down no way

Moment v zraku se je zdel dolg leta. Napolitano je močno iztegnil svoj vrat, Rain pa se je stegnila naprej in svoje roke pristrani iztegnila do njegovega gobca, ter vstala iz sedla. Žrebec je živčno prhnil in svoje dolge in vitke noge vzravnal naprej, da je pristal na tleh. Njegov dolg rep je oplazil oviro kot kakšna senca in jo nato zaputil. Rainini lasje so plapolali v zraku in konj je divjal divje, oči uperjijoč v cilj. Pred njima so bile tri ovire, pri katerem je med vsako imel konj prostora samo za en korak galopa. Napolitano se je začel tresti in Rain je slišala, kako se mu iz prsi izvija pridušeno renčanje. Ušesa je položil nazaj in se besno ustavil, saj so se vsi konji skoraj pobili, ko so poskušali preskočiti, pa jim ni uspelo. A nato se je Raa zavedla, da je ustavila ona. S strahom v očeh je opazovala padajoče konje, ki so podlegli trem visokim oviram.

Don't judge a thing until you know what's inside it
Dont' push me - I'll fight it
Never gonna give in - never gonna give it up no
If you can't catch a wave then your'e never gonna ride
You can't come uninvited
Never gonna give in - never gonna give up no
You can't take me I'm free

'Rain, kaj se greš?' Rdečelaska je odkimala. 'Nočem, da se polomiš.'
Živčno je zahrzal. 'Če se zdaj nekaj odločim mi ne moreš nasprotovati. Premočen sem zate. Kljub brzdi.'
'NE! Ne smeš, raje izgubim, nočem da umreš.'
'Ne paničari.'
Stopil je nazaj in nato svoja ušesa še bolj stisnil h glavi. Odločno je dvignil glavo, Rain pa ga je cukala nazaj. "O, ne."
'O,ja.' Stopil je par korakov nazaj nato pa zagalopiral. Rain je vzelo vso sapo in ni mogla zadihati niti trzniti z očmi ali pomežikniti. Bilo je preveč enrgije, ki se je naelektreno pretakala po njunih žilah. Zameglilo se ji je pred očmi in videla je le še nejasne obrise ljudi, nejasne obrise ovir, konjev, travnika, tega življenja. Ni bila več sposobna razmišljati.Misli so ji begale in se dobesedno scvrle. Zmedeno je priprla oči, da bi izostrila sliko, a je nato začutila močan galop, ki ga je povzročil Napolitano. Slišala je glasen pok in rjavi konj se je zložil po tleh, ko se je vanj zaletel njen žrebec nato pa je skočil nanj... in se odrinil. Ni bilo upočasnjeno, kot ponavadi, bil je le adrenalin in stvari, ki so se zgodile v hipu. Čez sekundo je Napolit že lebdel z zmedeno Rain, nato pa elegantno pristal na tleh. Naredil je komaj en korak, Rain nobenega vzdiha, ko se je spet odrinil in preskočil, ne da bi podrl. Rain je zamižala ob zadnji od treh ovir, ki je bila dvoskok ter je bila porasla z bršljanom. Žrebčeve mišice so se strzale in se utrdile, ter napele, da je Raa imela občutek, da "ždi" na deski. Nato pa je skočil. Usedla se je globoko v sedlo in njen konj je iz sebe spustil glasno razgetanje. Tokrat je bilo upočasnjeno. Rainin pogled se je zbistril in lahko je kristalno razločila vse, morda celo bolje kot kadar koli prej. Čutila je mogočnost, ki je objemala Napolitana, objemala njegovo telo in vso okolico. Slišala je le nejasne vzklike ljudi, za katere se ni menila. Čutila je, da je pristala spet na tleh s konjem, ki se je boril za tisto, kar ni mislila da se bo; zanjo.

Why did it all go wrong? - I wanna know what's going on
And what's this holding me?
I'm not where I supposed to be
I gotta fight another fight
I gotta fight will all my might
I'm getting out , so check it out
Ya, you're in my way
So you better watch out

Slišala je vse glasnejše renčanje, ki je prihajalo iz žrebčevih prsi. Barva. Toni. Kontrast. Le on in ona. In le ena želja. Le en dotik. Le en vzdihljaj. Le eno življenje. Le dve srci, ki bijeta skupaj. Le misli njega in le misli nje. Le občutek varnosti. Le tisto, za kar živita. Le tisto, kar bosta morda dosegla. Le tisto, o čem se govori. Rain je zamižala nato pa začela govoriti konju:
"Misliš, da živiš, a nočeš vedeti zakaj. In morda cilj izgubljen je, morda ga bo vzel stran nekdo drug. Morda nikoli ne bo tako kot je. In vsi te občutki prepljavijo ljudi. Kompliciranost morda ne najde optimizma in morda vsi živimo le za to. Ne priznamo balance, ker smo arogantni. Občutki sreče, ki zajemajo tvoje, moje telo so deljivi. In morda pogoltnjena bo sreča, žala beseda imena. Morda nikoli ne bo doseglo tisto mesto, ki ga je hotelo in morda smo tu za vse. Sreča najde varnost, a je oko žalosti preveliko, da ne bi spodbilo in sreča pade. In tako ponos bo pogubljen, tako umrlo moje bo telo, ko tebe ne bo več tu. Mrtvi ali ne; tisto kar je, nikoli ne bo." Globoko je vdihnila in nadaljevala: "hočem, da veš, Napolitano. Občutki sreče se lahko zgubijo hitro in takoj. Tisto morje, užitek ob galopiranju. Za tisto, sem zlila svoje srce in sem živela za to, vedoč, da je tako. Da morda ne bova prva, morda te ne bom imela. Vem pa to, da te imam rada. In si moje življenje. Moja žalost bo neizpodbitna, a te imam rada. Za vedno." Z zaprtimi očmi je začutila, da sta v cilju, nato pa je odprla oči. Ni ji bilo jasno, katera sta po vrsti. Ne, ni ji bilo. Objela je žrebca in ga poljubila na grivo. "Odličen si bil!" Konj se je zadihan dotaknil njene noge in topel dih je oplazil le to. Zdrsnila je iz sedla, popolnoma omotična. Ni čutila bolečine, saj je bila kot v sanjah. Rahlo se je pozibavala ko kak pijanček in Napolit ji je sledil povsod. Pričarala mu je vodo in korenje. Le nekoliko je posrebal vodo, nato pa prišel k njej in svoj vrat zvil nad njeno ramo ter se z ličnicami dotaknil njenega hrbta in jo potegnil k svojim prsim. Svoje roke je ovila okoli njegovega vratu in bruhnila v jok. Njene solze so močile njegovo prepoteno kožo. Z glavo jo je še tesneje stisnil in iz Rain so drle solze. 'Uspelo nama bo Rain, tudi jaz sem mižal.'
'Če nama ne bo, te bom nekoč našla, Napolitano. Rada te imam! Ne bom dovolila, da se ne bova več videla. Ko kapne voda ti v oko, morda pomisliš, da gre iz nje in občutek omahljivosti barv.'

Samell je nekaj časa tiho opazovala zmedo na cilju. Počasi so prispeli še zadnji tekmovalci, in Samell si je oddahnila da njunih sorodnic ni med njimi.
Gotovo so me prehitela..Saj, kaj pa drugega...No, ja saj nimaš kaj drugega pričakovati če pa sta temnostranki. Ozirala se je naprej nazaja, levo, desno, a sestrične ter sestre ni videla nikjer.
Kaj misliš, kje so?
Hm..nimam pojma..Samo...Hej, saj ti si čarovnica...MIslim..Saj njbržlahko zaznaš čaronike v bližini...Mar ne?
Hm...Glede na to, da si najboljša kobila, veš preveč o čarodejih, kakor pa bi smela...Pa saj je vseeno. Da, lahko ju poiščem,.. Usedla se je po turško, in to kar na gola tla. Prste je položila na svojo čelo, in se zbrala. Roke je kmalu spustila, ter se poravnala. Da, lahko je čutila njuno čarovnijo ki jo oddajata, vendar, čuti tudi čarovnijo drugih..Tako ji pa prav nič ne pomaga. Vstala je, ter odkimala.
Nič ne pomaga...Ne morem razločiti njune od drugih...Nisem še dovolj izkušena...Res si bom mogla najti kakšnega učitelja, ali pa učiteljico...Res se moram še veliko naučiti.. Ob misli na to jo je zabolela glava. Hitro se je usedla na klop. V glavi se ji je močno vrtelo. Ni se mogla zbrati. Tudi sama ni vedela kaj je narobe z njo, zato se je sprostila, ter spraznila misli.
Mogoče pa mi je kdo vdrl v misli...Najbrž se je prebil skozi mojo obrambo...No, ja, saj je res čisto začetniška, in marsikdo bi jo lahko premagal. No, še dobro da sem spraznila misli...
Ja, in kaj je potem narobe? Mislim, če se sekiraš zaradi tega, ker ne najdeš sorodnic, se raje ne...Saj ju boš že našla..Tako ali tako, pa se boš z njimi dobila v gostilni. Se mi zdi...
Ja, saj se bom dobila z njima...Vsaj upam...V bistvu pa me ne moti samo to...Zdi se mi, da sem prepozno izpraznila misli...No, pa saj je vseeno...Dolgčas mi je...Pojdimo malce raziskati cilj...Mogoče, pa bomo vmes srečali še Rain in Lyan... Črna Strela se je nastavila tako, da je Samell skočila gor. Šli sta naokoli, a nikjer nista videli rdečelaske in svetlolaske. Malo jo je že zaskrbelo. Nato je zagledala dolge rdeče lase, ki so bili speti v čop. Pohitela je k njej, ter jo prijela za ramo. Dekle se je obrnilo, a to ni bilo Rain. Na njenem obrazu se je risal gnus, in njene črne oči, so jo sovražno gledale, kot da bi jo od nekje poznala. Hitro se je opravičila, nato pa ozrla k Črni Streli. Ni je bilo več ne njenem mestu. Vedela je, da bi jo počakala, torej je domnevala da jo je nekdo vzel. Skočila je, ter se razgledala naokoli. Videla je, kako jo je nekdo vlekel za seboj, pa čeprav na silo. Pohitela je k svoji kobili. Hitro kot strela je bila pri možaku, ki je držal Strelo za povedec. Samell ga je prav tako kot tisto rdečelasko s temnimi očmi prijela za ramo. Tudi tokrat se je obrnil, ter jo začudeno pogledal.
"To je moja kobila!" Ter ga udarila s pestjo. Udarila ga je z večjo silo, kakršno bi lahko katerokoli dekle imelo. Torej, čarovnija, pa čeprav sama ni vedela da jo je uprabila. KO ga je udarila, se je iz mesta kamor ga je udarila (nos) zaslišal zvok, podobno lomnenju kosti. Samell se je zadovoljno zasmejala. Prijela je povodec, nato pa odšla. Ni prišla daleč. Okoli nje se je naredila obroč močnih moških, ki se je nevarno manjšal. Samell se je zmedeno ozirala po njih.
"Dekle, daj nam Strelo...Saj jo bo lahko kupila...Nočemo dodatnih zapletov.." Ji je rekel moški, ki je bil od vseh največji, ter najmočnejši.
"O čem govorite?"
"Oh...Pozabili smo ti povedati...Smo iz izposejevalnice konjev, in vse konje zdaj peljemo nazaj. No, zdaj pa nam lepo počasi izroči povodec." Samell se je z žalostjo v očeh zagledala v kobilo.
"Ne!"
"No, če ne gre z lepa gre pa zgrda." Na silo je potegnil povodec k sebi ter poskušal kobilo odpeljati. A Samell se ni pustila. Prijela ga je za rami, ter svoje koleno usmerila k njegovemu mednožju. Sklonila se je k njegovemu ušesu, ter dejala:
"Bomo videli, kako zelo zgrda." Zelo zgrda. Moški se je od bolečin zrušil na tla. Nek moški iz kroga, pa ji je prišel za hrbet, ter ji priklenil roke nazaj, tako zelo močno, da so postale čisto rdeče. Samell se je vztrajno upirala. Skakala je po njegovih nogah, tulila čarobne besede, a kaj ko se za njih ni dovolj zbrala. Zadnje kar je lahko videla, je bil Strelin rep, ki se je zdaj žalostno premikal. Prijem je popustil in Samell je padla na tla. Ni videla, da tudi drugi kričijo za svojimi dragimi konji. saj so ji oči zalile solze.
Nič na svetu naju ne bo ločilo! NIč! Nekaj časa bomo nekaj kilometrov stran, vendar vedi, da se bomo znova srečale, ter te bom takrat kupila, ter obdržala za vedno! Združeni bomo za vedno!

Nekoliko pred sabo je Ea že lahko razločila cilj. Olajšano je zavzdihnila in povedala Tamini, da sta blizu koncu. Videla je, da je tudi kobili ti všeč, saj ej bila že utrujena. Ei se je zdelo, da se približujeta po polžje. Zdaj se je zdelo, kot da sta še dlje kot prej. Hotela si je pregnati te misli iz glave, vendar ni šlo. se samo meni zdi ali se res oddaljujeva od cilja? je vprašala svojo kobilo. Ja, tudi meni se tako zdi. Upam, da ni res. Ea je prestrašeno pogledala. Mislila je že, da je z njima kaj narobe. Kako se lahko oddaljujeta, če dirjata naprej.
Naveličano je zavzdihnila. Saj bo. Tako se nama samo zdi. je dejala. Hotela je, da prideta čimprej na cilj. Vse jo je že bolelo in komaj se je lahko še držala na konju. Naenkrat je Tamina preskočila neki lužo in Ea je skoraj padla dol. Drugič povej preden skočiš. ji je naročila. kobila je le kratko pokimala in dirjala naprej, vilinka pa se je ubadala s tem, da bi s sebe spravila čim več umazanije. Čisto jo je poškropilo, ko je Tamina pristala v luži. Nekako ji je uspelo, da je zgledala za silo čisto. Spet se je obrnila naprej in videla, da nista cilju skoraj nič bliže kot prej. Ne semm misliti na to, kdaj bom prišla do cilja, saj bo vse potekalo samo počasneje. si je rekla.
Pomislila je, da je gotovo med zadnjimi. Zdelo se ji je, da za njo ni več nobenega. Vseeno ji je bilo, katera je, le zadna ni hotela biti. No, pa tudi če sem zadnja. Saj je vseeno. je dejala sama pri sebi. Upala je, da si bo lahko potem kupila Tamino, saj sta se zelo zbližali in je ni hotela zapustiti. Če te ne bom kupila, te bom pa še kdaj obiskala, ji je povedala. Upala je, da bo res imela čas za to. Zdaj naj bi se dobili z učiteljico. Mogoče bi bilo dobro, da imam konja, saj bova verjetno kaj potovali, se ja zamilila. Razmišljala je o vsem česar se je lahko spomnila. Večinoma o učiteljici, malo pa tudi o Lucy in Tamini. To so bile osebe, ki so ji bila trenutno najbolj pri srcu.
Odločila se je, da bo pogledala koliko je še do cilja. Videla je , da sta že zelo blizu. Hitro Tamina. Sva že tam! je kričala v mislih. Nekaj časa sta še jezdili, nato pa je kobila preskočila ciljno črto. Vsa olajšana jo je Ea razjahala. Pobožala jo je, ter jo odpeljala do prostora, kjer naj bi počakali na razglasitev. Ni se usedla, saj jo je vse bolele, zato se je raje malo razgibavala in upala, da bodo čimprej razglasili rezultate.

((Men se zdi da smo zdej usi ))

Ko je sodnik razglasil rezultate, je bila Lyan globoko razočarana. Vesela je bila, da sta se Rain in Samell uvrstile med prve tri tekmovalce, toda bila je besna, ker je tista neumna vilinka osvojila drugo mesto. Nesramna, grda, neumna vilinka si je upala biti druga. Povedali so, da ji je ime Eäredien. Odločila se je, da se ji bo maščevala za poraz. Ker so bile z sestričnama zmenjene v Skrivenčenem hrastu, se je Lyan počasi odvlekla s štadiona. Ko je šla skozi hlev, je še zadnjič pobožala Groma in mu šepnila:''Še se bova videla. Obljubim!''. Nato ga je poljubila na ličnico in zapustila hlev. Na ulici je bil vrvež, saj so ljudje odhajali s hipodroma. Prepustila se je toku ljudi, ki je nesel proti Skrivenčenemu hrastu.