Skrivenčeni hrast

Lyan se je odločila, da bo raje kot na kakšni klopi preostanek dneva preživela v krčmi. Ko je vstopila je takoj zavohala vonj po pečenki iz kuhinje. Toda ni bila preveč lačna, zato se je odločila, da si bo najprej priskrbela sobo. Stopila je do pulta in vprašala''Imate kakšno prosto sobo?''. ''Še dobro da si prišla malo prej,'' ji je odgovoril točaj. ''Čez nekaj ur bo že vse zasedeno.'' Odpeljal jo je v zgornje nadstropje gostilne in ji pokazal majhno sobico. Lyan ga je osorno odslovila in se zleknila na neudobno posteljo.


Lyan se je zbudila čez nekaj ur. V gostilni je bilo sedaj dosti bolj hrupno, saj so začeli prihajati gostje. Vstala je in odšla v spodnje nadstropje. V kotu je poiskala prosto mizo in se vsedla. Ko se je krčmar primajal do nje je naročila velik vrček piva in telečjo pečenko.
Čez čas je prišel neki drugi natakar in jo postregel s pivomm in pečenko. Lyan se je hlastno vrgla na hrano, saj je bila sedaj lačna kot volk. Ko je pojedla je vse skupaj zalila z malo mrzlega piva in se zleknila na stol. Sedaj ko je bila sita se je počutila prav prijetno. Krčma se je vedno bolj polnila saj se je že večerilo.

Lea je vstopila v gostilno in se radovedno ozrla okrog, nato pa se napotila do pulta. "Prijavila bi se na tekmovanje," je rekla in se zastrmela v človeka za pultom, ki je živčno vzel njenih 800 zlatnikov in jo napotil do mize. Res se je odpravila tja in sedla poleg svetlolaske z rjavimi očmi. "Živjo, jaz sem Leassi," se je predstavila neznanki. "Tudi ti tekmuješ?" jo je povprašala in zvila noge pod sabo.

((si bom odštela. pišite, ljudje!!! ))

Arm se je izmuznil iz gneče na cesti in se prerinil skozi vrata. V krčmi je bilo vroče in smrdelo je po pijančevem zadahu. Ob tej misli se je zarežal, kajti vedel je, da bo kmalu med druščino, ki bo pijana ležala na tleh. Še vedno režeč si je s pomočjo komolcev priboril pot do pulta in se ustavil pred krčmarjem, ki je živčno izpoljnjeval zahteve premnogih gostov. Na pult je položil zadostno vsoto denarja in se prijavil na pivsko tekmovanje. Ko ga je krčmar vpisal na seznam in se je Armadal prepričal, da je vse urejeno in prav napisano, se je odpravil proti mizi v kotu. Tam sta sedeli že svetlolaska in drugo dekle, ki je imelo rjave lase. Usedel se je zraven njiju in si ju začel ogledovati. Po kratkem pregledu je načel pogovor "Iz kje sta?"je vprašal iz čistega zanimanja.

Edit by Lea: Odšteto =)

Lyan je stopila do pulta in vprašala gostilničarja, če je še prostih mest na tekmovanju. Ko ji je odgovoril pritrdilno, je na pult položila denar in njeno ime se je znaplo na seznamu. Odšla je nazaj do svoje mize v kotu, ko se ji je kmalu pridružila na pogled prijazna rjavolaska. Začeli sta se pogovarjati in kmalu je izvedela, da ji je ime leassi in je prav tako prijavljena na tekmovanje. Mizi se je kmalu pridružil tudi visok moški, zakaterega je izvedela, da mu je ime Armadal. Leassi in Armadal sta bila človeka, oba na temni strani. Toda gostilničar je kmalu naznanil, da se bo tekmovanje začelo. Vsi prijavljeni so prišli k pultu, pripravljeni, da začnejo.

Lea je premerila neznanca, ki se je pojavil med njimi. Takoj je bila presenečena nad samozavestjo, ki jo je ta človek izžareval. Vajena je bila Min-Rimmona, kjer so vsi vedeli, kako nevarna je bila in so jo obravnavali s temu primernim spoštovanjem. Tukaj pa... Človek je pristopil k mizi in dajal takšen vtis avtoritete, da je Lea takoj pomislila, da je odličen morilec. Očitno si bom morala spoštovanje tu še ustvariti.

Naslednje, kar jo je presenetilo, je bil njegov italijanski videz. Od špičastih čevljev pa do črnega usnja je izgledal nekako okrašeno in Leassi tega ni mogla razumeti. Sama je vedno dajala prednost uporabnosti, z oblačili pa je poskušala čimmanj zbujati pozornost. S pogledom je ošinila ozke hlače, srajco in udobne trpežne čevlje, vse kar je nosila. Res ne bi mogla reči, da je kaj posebnega.

"Prišla sem iz Min-Rimmona," je ponosno odgovorila na njegovo vprašanje in dodala. "Ime mi je pa Leassi. Tudi ti bi se lahko predstavil." Naslonila se je nazaj in ga vprašujoče pogledala s svojimi temnimi očmi.

((Lyan js ne zgledam prijazno. Pa ne piši za druge like. Armadal se še ni predstavil in za gostilničarja tukaj piše Mery, tko da ne moreš napisat da je rekel, da se bo tekmovanje začelo. Ti bom odštela 800))

arm je tiho gledal dekle, ki ji je bilo očitno ime Leassi. nekaj trenutkov je premišljeval, če naj se predstavi, nato pa spregovoril "Ime mi je Armadal. Živim v tem mestu.". Njegove oči so počivale na njej, medtem, ko se je usedel poleg deklet. Bila je nenavadno...zanimiva. Ni bila podobna prestraženim puncam, ki so zbežale stran ob prvem pogledu nanj, temnostranca. No, saj ne da bi bežali stran ljudje, ki so bili na isti strani zakona kot on. Zarežal se je ob tej misli in samo skomignil z rameni, ko mu je Leassi namenila vprašljiv pogled.

Počasi sta se zapletla v pogovor, ki je zabredel v globoke vode njinetga posla. Arm je ugotovil, da ni edini morilec v mestu. Zdelo se je, da je tudi rjavolaska šrecej izkušena in neizprosna, kar se tiče morilstva.

Lea je gledala človeka, ki se je predstavil kot Armadal, nazaj, ne da bi umaknila pogled. Trudila se je, da bi razumela njegovo odločnost in sklenila, da je najbrž uspešen v svojem poslu. Zaradi tega ga je nekako spoštovala, kot nekoga, ki ji je podoben, čeprav se obenem ni mogla načuditi njegovi neumnosti. Lea je kljub svojim uspehom ostajala preprosta, previdna, nikoli ni hodila okoli kot da je nekaj več, čeprav je dejansko mislila, da je. On pa se ji je zdel zaverovan vase, v svojo pomembnost in nepremagljivost. Če bi se ona obnašala tako, bi bila mrtva v parih dneh.
Je pa res, je razmišljala med njegovim govorjenjem, da je Min-Rimmon najbrž nevarnejše mesto od Belerianda. Mogoče, pa tukaj na ulicah ni neprestano kupa ljudi, ki te skušajo ubiti na različne načine. Mogoče je tu tako obnašanje sprejemljivo... nenevarno in mogoče celo pričakovano.
Zazrla se je vanj in pri tem preslišala polovico njegovega govora o morjenju. "Je Beleriand nevarno mesto?" je vprašala, da bi potrdila svojo teorijo. "Mislim, za ljudi kot sva midva." Ošinila je gostilno in se spraševala, če ji tu ne bo treba biti paranoična na vsakem koraku, le za golo preživetje.

Bil je presenečen nad njenim izgledom. V Beelriandu bi jo imeli za beračico ali še kaj slabšega. Ne pa za spoštovano morilko, vredno denarja. Njena obleka je bila najbolj navadna od navadnih. Ojej, je pomislil Arm. Potem je prekinila njegov tok misli, ko je je zopet spregovorila.

Odvrnil ji je, presenečen, da sta bila z mislimi pri isti stvari "Pravzaprav,..."za trenutek se je zamislil. "Odvisno je od tega, koliko slovesa imaš."je nadaljeval po kratkem premoru. "In od tega, kako dobro opravljaš svoj posel.". "Če si nesposoben, te bo konkurenca zašila v roku enega tedna."je rekel, z resnim glasom. "Sicer ne vem, kako bi ga primerjal z Min-Rimmonom, da bi ti dobro razumela."spet je postal. "Ampak Lossanarch je v primerjavi z Beleriandom komajda kaj čez rob zakona."zarežal se je ob strahopetnem morilcu, ki ga je lovil nekaj tednov poprej. Ko je sledil njenemu pogledu, se je zarežal in odvrnil "Ampak na dan festivala se men samo ne pobijamo. Nihče ti danes ni nevaren in to traja dokler traja festival."radovedno je čakal na njen odziv.

Opazila je njegov zaničljiv pogled njenih oblačil. "Veš, Min-Rimmon je nevaren. V primerjavi s tem prijaznim mestecem..." Prhnila je. "Če nisi previden, skromen, neopazen. .. Kaj te sorodniki ubitih ljudi nikoli ne poskušajo ubiti? Pri nas se to dogaja redno ..." V njenem glasu je bilo mogoče čutiti iskreno zanimanje. Resnično ni razumela, kako se mu nihče ne poskuša maščevati, ko pa naj bi pobil toliko ljudi. Pomislila je na vse žene, matere, ljubimce, otroke, ki so poskušali maščevati njihove umrle. Nikomur ni uspelo.

"Razumem," je komentirala njegov govor o konkurenci, ki ga je resnično dobro razumela. V njenem rojstnem mestu ni bilo nič drugače, le da je bilo vse veliko bolj skrajno. "To o festivalu sem pa slišala, ja," je dodala in pomislila na krčmarjev govor. Nagnila se je naprej. "Ampak, jaz mislim ... Saj veš. Če bi tukaj ostala," je pripomnila in ga z nasmehom pogledala.

Armadala je njena pripomba o tem, da bi ostala, ujela nepripravljenega. Zdela se je kot dobra morilka, v rojstnem mestu pa sedaj še ni imel prave konkurence. In če bo to dekle ostalo...Arm je debelo pogoltnil. Ni hotel imeti te morilke za nasprotnico. Imel je nek neprijeten občutek, da bi mu vrat prerezala na prvem ovinku, če bi se ji le toliko da zameril. V hipu se je odločil, da jo bo poskušal pripraviti do poslovnega partnerstva. Bil je že čas, da si omisli nekoga, ki je bil dokaj dober za pomočnika in Leassi se je zdela zelo pripravna.

Za trenutek je iskal besede "Deluješ kot da si precej uspešna v tem poslu."je dejal in se poskušal ne smehlajti ob pogledu na njena oblačila. če bosta v prihodosti sodelovala, bo vsekakor mogla spremeniti svoj slog oblačenja. "In razmišljal sem, da bi morda sodelovala."pogledal jo je, vendar ni njen obraz izdajal ničesar. "torej, kaj misliš o mojem predlogu?"jo je pobaral.

Zastrmela se je vanj in se namrščila. "Zelo uspešna sem," ga je popravila in ga grdo pogledala. "In niti najmanjšega namena nimam biti neka tvoja pomočnica, ki ti bo prala srajce," ga je obvestila in prekrižala roke. Niti pomislila ni, da bi njegova 'velikoduša' ponudba za 'enakopravno sodelovanje' lahko pomenila kaj drugega kot to.

Kaj pa drugega, je pomislila in se nezavedno zlobno nasmehnila, človek se hoče le znebiti konkurence. Gotovo se zaveda, da je veliko slabši od mene, revček. Mesto mora biti res ubogo, da je on tu lahko glavni kriminalec. Nato pa se je zavedela, da si dela predsodke. Saj ni vedela ničesar o njegovem delu. Premislila je in nato dodala: "Kakšen je resničen razlog za tvojo ponudbo? In kaj jaz pridobim s tem?" Ponovno se je nasmehnila in se zagledala vanj.

Morala je priznati, da ji je bil na nek način všeč. Že njegov eksotičen videz je bil zanjo nekaj novega, poleg tega pa ji je bil všeč njegov odprt način komuniciranja. Ni hotela, da bi mislil, kako bo privolila kar na vsak predlog življenjskega pomena, čeprav sta se komaj spoznala, a priznala si je, da bi bilo sodelovanje z njim všeč tudi njej.

Zarežal se je ob njenem izbruhu "Nisem te mislil užaliti."je dejal in hitro zbrisal nasmešek s sovjega izraza. "Problem je samo to, da nisem bil nikoli prisoten, ko si opravljala svoje delo, prav tako pa nisi bila ti prisotna pri mojem. Zato sem naredil napako in napačno zastavil vprašanje."je nadaljeval. "Zdi se mi tudi, da ti ta posel opravljaš zelo drugače od mene, zato bi sodelovanje prineslo profit obema. Naučila bi se sodelovati, poleg tega pa bi tudi pridobila nov vidik na opravljanje tega dela."še vedno ni odgovorila. "Zavedaj pa se, da nisem nikakršen novinec v tem poslu. Zato moraš vedeti, da bi ne bilo pametno, če bi me poskušala opehariti. S tem ne mislim zušiti tistega malo zaupanja, kar ga imaš vame, vendar mislim, da je pomembno, da to veš."s tem je dokončal svoj govor in jo pogledal.

Ob tem, kako je ga je gledala, ga je rahlo spreletel srh. Že dolgo ni bil v prisotnosti tako...privlačne ženske in počutil se je rahlo nelagodno. Kot da bi mu nekdo zadrgoval zanko okoli vratu. Rahlo se je presedel na svojem mestu in se poskušal znebiti neprimernih misli, ki so se mu začele poditi po glavi.

Zazrta v njegov obraz je pozorno spremljala njegove besede. Ko je končal, je namrščila čelo; morala je premisliti. Tako ni opazila njegovega nenavadnega obnašanja. Priznala si je, da je odličen govornik, prepričljivo in jasno je predstavil svoje stališče. Njeni argumenti in pomisliki so zbledeli, in začudeno je pomislila, da ima v bistvu prav.

"Razmislila sem," je končno dejala po nekaj minutah tišine. Previdno je izbirala besede. "Mislim, da sem pripravljena ... poskusiti tak način dela. Prepričal si me," se je nasmehnila. Nenkrat je njen pogled postal resen in nekako nevaren. "Tudi jaz bi te rada opozorila. Ne mislim prenašati nobenega nespoštovanja ali ukazovanja iz tvoje strani. Dokler se ne zmeniva drugače, sva tukaj enakovredna," je povedala z odločnim glasom in se nato ponovno nasmehnila. "Samo da je jasno."

Pravzaprav ni bila čisto prepričana, kaj počne. Analitični, logični in nezaupljivi del nje je bil prepričan, da dela veliko napako, da takole začenja zaupati skoraj popolnemu neznancu. Po tej strani bi ga res mogla bolje spoznati, preden bi sprejela njegovo ponudbo. Spraševala se je tudi, kaj se bo zgodilo z Opal in Nemesis, zdelo se ji je izjemno neodgovorno, ko pa bi mogla sama paziti in učiti sestro. Po drugi strani pa je bila ponudba za sodelovanje in učenje drug od drugega resnično zanimiva ideja. Poleg tega ji je bil Armadal resnično všeč in je bila vesela, ker bo tako lahko preživela več časa z njim.

Pomislila je, da bi lahko spremenila vsaj tisti del o popolnem neznancu. "Povej mi kaj o sebi," je prosila in se naslonila nazaj, s pogledom uprtim vanj.

Lyan je samo sedela za mizo, pila že svoj četrti vrček piva in se smehljala. Oba neznanca, ki sta prisedla k njeni mizi, sta bila zdaj zapletena v zelo zanimiv pogovor. Ni sledila pogovoru, toda ujela je nekaj besed, kot so sodelovanje in zelo hitro je opazila, da bosta kmalu prijatelja. da nebi bila čisto odrinjena, je vprašala "Ali si si najela sobo v tej gostilni?". Izgledalo je, kot da bi prišleka šele sedaj opazila, da tam sedi tudi ona. Lyan je vprašala Leassi, s čem se ukvarja. Ko je opazila, da je njen vrček že prazen, je pomignila mimoidočemu natakarju in mu naročila, naj ji ga znova napolni. Ko sta jo ostala dva vprašujoče pogledala, je odvrnila, da se utrjuje za tekmovanje. Njena sogovornika sta se spetm zapletla v pogovor, ona pa je naredila en požirek svojega hladnega piva.

Bil je navdušen, da je sprejela ponudbo. Prikimal je in se začel smehlajti, ko ga je opozorila. Mirno je odvrnil "Saj nisem imel nikakršnih takih namenov. Menil sem, da bo to enakovredno partnerstvo.".Njegov pogled je zajadral stran od nje, saj mi je že postajalo vroče.

Armadal je ignoriral drugo sogovornico in odvrnil na Leassino vprašanje. "Hmm.., kaj naj povem?"za trenutek se je zamislil. "Odraščal sem sam, brez staršev ali drugih vzgojiteljev."za nekaj časa se je izgubil v bolečih spominih. "Nihče ni skrbel zame in to ej glavni razlog, da sem šel v ta posel."je dejal. "Starše so mi ubili, ko sem bil še dojenček in to so storili po kraljevem ukazu."je mračno povedal. "Zato se jim sedaj maščujem in jim delam preglavice, ko me poskušajo uloviti."ob tem se je rahlo nasmehnil.

Nekaj časa sta bila oba tiho, nato pa je Arm zopet spregovoril "Kaj pa ti? Kako si odraščala?"

Pogledala je svetlolasko, za katero je napol že pozabila, da je sploh tam. "Ne, nisem najela sobe," je odgovorila in se nasmehnila. "Bom že našla kak kot za prespati ... Hm, ukvarjam se pa s ... kriminalom na splošno. Kot večina ljudi v Min-Rimmonu," je pojasnila in vzdihnila. Beleriand ji je bil zelo všeč, ampak vseeno je pogrešala svoje rojstno mesto, Podzemlje in strahospoštovanje, ki ga ji je izkazovala večina.

"Me veseli," je nato odgovorila Armadalu, ki se je seveda branil kakršnekoli misli, da bi imel on take namene. Premišljevala je o njegovi pripovedi. Hm, nekaj takšnega kot večina temnostrancev ... Pa vendar je očitno postal boljši od drugih.

"Odraščala sem v Min-Rimmonu," je obotavljivo začela. "Do zdaj mesta nikoli nisem zapustila. Moj oče je zapustil mamo, ki ga je zato ubila ... Bil je iz Belerianda, zato sem sploh šla sem," je pojasnila. "Nymeross - mamo so ubili, v Min-Rimmonu, na ulici, zaradi ene same sekunde, ko je bila neprevidna ... Vedno sem se trudila, da ne bi ponovila iste napake. Odraščala sem sama, na ulicah, preživeti sem morala sama. Raziskovala sem Podzemlje, spoznala pajdašinjo in odkrila, kako uživam v morjenju. Oropali sva kralja, zbežali iz mesta ... In tik pred tem sem spoznala mojo sestro, za katero sem vedno mislila, da je izgubljena."

Utihnila je, izgubljena v svojih mislih. Ni marala obujati svoje preteklosti. Ni bila sicer prepričana, če mu lahko zaupa tisto o ropu kralja, vendar ni verjela, da bi lahko bil vohun in nekakšen šesti čut ji je govoril, da mu lahko zaupa.

Armadal je bil presenečen, da je sploh poznala svojo mater. On ni vedel niti svojega priimka, dokler ni našel prašne kuverte naslovljene nanj. IN tam je bilo njegovo ime in nekaj podatkov o starših. Ki so bili izdajalci krone ali nekaj podobnega. Zavzdihnil je ob strašnem spominu, ki ga je včasih lovil, ko je bil mlajši. Bil je le dojenček, vendar se je vseeno spomnil, kako je kri brizgnila po zibelki in grozovitih krikov svojih staršev, ko so jih mučili kar v njegovi prisotnosti. In vendar nista izdala ničesar, zato so ju počasi in boleče umorili. Njega so grobo vrgli na ulico, hišo pa zažgali. Stala je na istem mestu, kakor je bila sedaj njegova, kolikor se je lahko spomnil. Pomežiknil je, da je odstranil kapljice, ki so se mu nabrale v kotičkih oči.

Potem se je nasmehnil, ko je Leassi omenila, da sta z njeno pajdašinjo oropali kralja. Potem se je sunkovito ustavil in jo pogledal "Že imaš pajdašinjo ?"je osuplo vzkliknil, da se je nekaj ljudi ozrlo k njemu. Imela je že partnerko...bil je popolnoma presenečen. "zakaj si potem sprejela mojo ponudbo?"je bil radoveden.

Zmajala je z glavo, ko je videla njegovo presenečenje. "Najbrž sem se narobe izrazila. Ona ni resnično moja pajdašinja, če ne bi bili temnostranki, bi jo imenovala prijateljica," je pojasnila. "Delali sva skupaj, zaradi koristi, ampak nikoli nisva bili formalno pajdašinji. Sva pa veliko delali skupaj ... Res je največji približek prijateljice, kot jih temnostranec lahko ima. Vendar ji nisem nikoli zares zaupala, čeprav hkrati nikomur nisem bolj," je pojasnila in za hip zaprla oči.

Težko je bilo razložiti njeno življenje v Min-Rimmonu v le nekaj stavkih. Zdaj, ko ga je zapustila je razumela, kako so mesta lahko različna, čeprav so vsa del iste dežele. Vendar je bila Leassi v vsakem primeru vesela, da je zapustila Min-Rimmon, kjer se ni dogajalo nič posebnega. Mesto je bilo nevarno, polno priložnosti za kriminal, a vsakdo se je začel dolgočasiti ob ponavljajočih se umorih. Tu je iskala priložosti za nove dogodke na vse možne načine ... In dobila jih je. Pogledala je Armadala in pomislila, da ne bi mogla naleteti na boljšega človeka za uresničitev njene vizije.

Clarissa je stopila v krčmo, ki je že navzven zaudarjala po alkoholu, a če je želela dobiti denar ni imela druge. "Krčmar še jaz se prijavljam," je rekla ko je prišla do pulta. Na pult je odložila denar se usedla in začela klepetati z Uhelcem.

((tudi ta post je napisan v pomanjkanju idej.))
Edit by Lea: Odšteto =)

Nasmehnil se je, vedoč kaj je mislila. Smešen se mu je zdel izraz, da ji je najbolj in najmanj zaupala, čeprav je vedel, kaj je mislila s tem. Obliznil si je suhe ustnice, kerni vedel kako naj nadaljuje pogovor. "Torej,..."ostal je brez besed in prazne glave. Nikdar prej se mu to še ni zgodilo in zajel je sapo, da bi se zopet zbral. Ni vedel kaj naj reče in to ga je pošteno zmedlo. Ozrl se je naokoli, iščoč navdih, vendar ga ni našel. Prekleto!

Še enkrat je globoko vdihnil, nato pa zopet spregovoril "Torej, imaš kak približen občutek, kdaj se bo to tekmovanje začelo?"je dejal. "Mislim, jaz osebno sem že pošteno žejen."je povedal.

Leassi se je ob njegovih besedah ozrla po gostilni in skomignila, ne da bi našla odgovor na njegovo vprašanje. "Pravzaprav še nikoli nisem bila na kakšnem tekmovanju, tako da ne vem, kako te stvari potekajo... Najbrž bo kmalu," je nesigurno dodala, nato pa se zasmejala. "Tudi pijem zelo redko, v bistvu skoraj nikoli. Še ena od stvari, ki bi v Min-Rimmonu bistveno skrajšala moje življenje," je pojasnila. "Sploh ne bi smela iti na to tekmovanje. Popolnoma me bo uničilo." Ob priznanju se je nasmehnila.

Razmišljala je o njegovem načinu dela in se namrščila, nekaj ji še vedno ni bilo jasno. "Moriš za denar?" je vprašala in pomislila. "Hočem reči, načeloma, ponavadi, vedno, redko? Ali ne?" Ni vedela, kakšna načela ima on in vprašanje je zastavila, da pozneje ne bi izpadla neumno ...

Pred vas je stopil gostilničar in dejal: "Dobrodošli na tekmovanju! Upam, da boste uživali v zastonj pivu.
Tekmovanje se ocenjuje po tem koliko vrčkov popijete, brez da bi padli po tleh ali bruhali,
tako da upam da imate dober želodec" je zahrumel čez gostilno.
Čez minute so začeli na pulte prinašati vrčke piva in vsi ste planili na njih...

((No potrudte se in pišite čim boljše poste, po tem vas bom ocenjevala =)
Vso srečo))

zarežal se je, vendar je razumel njeno stališče. Tudi njega je zanimalo, če se s tem poslom ukvarja zaradai denarja ali iz kakih drugih razlogov. "Hja, težko rečem."je dejal. "Pravzaprav so me okoliščine mojega življenja prisilile, da morim da lahko preživim, vendar je to tudi moj način maščevanja. Meni so pomorili družino in to po kraljevem presvetem ukazu, zato se jim jaz maščujem da zakone ukrivljam po svoji meri in se jih izmikam skozi nevidne luknje."je tiho povedal. "V tem sem dober in tako pač je."ob tem je bil v njegovih besedah podton ponosa. "Pravijo, da smo mi barabe in kriminalci, ker jemljemo človeška življenja in ropamo bogate. Ampak prave barabe so oni, ki nekaznovano in po "zakonih" upravičeno pobijajo nas ter nato še pravijo, da imajo te pravice, ker so pač kralji in vplivni ljudje, ter se jim nihče ne upa zoperstaviti, razen, če hočejo konačti na vislicah."je besno dokončal. Ko se je umiril, jo je vprašal "Kaj pa ti? Mislim, zakaj pa ti moriš?"

Tedaj pa je pogovore v gostilni prekinil gostilničar, ki se je ustopil pred celotno sobo in naznanil, da se je pivsko tekmovanje pričelo. Arm se je zarežal in se dvignil izza mize. "to bo še zabavno."je naznanil in se odpravil proti vrčkom piva, ki so kar čakali nanj. Pograbil je peneči se alkohol, ki je bil hladen kot led. Zadovoljno je nagnil bokal in začel piti pivo. Bilo je precej dobre kvalitete, glede na to, kakšno pivo si ponavadi dobil v beleriandu. Verjetno so se še posebej potrudili, da bi naredili vtis na goste. Ob tem se je zarežal in nato izpraznil bokal.

"Aha," je bilo vse kar je pripomnila na njegovo pripoved. Zanimivo, on mori zaradi maščevanja vladi in denarja, jaz pa zaradi povsem drugih razlogov. "No," je začela, "predvsem morim zaradi užitka, čeprav sem se zadnje čase začela malce dolgočasiti. Sploh včasih sem zelo uživala, ko sem zategovala verigo okoli vratu," je skoraj zasanjano rekla in nezavedno z roko segla v žep, iz katerega se je zaslišal kovinski zvok. "Hm, drugi razlog je najbrž koristoljubje; morim razne stražarje, prisluškovalce in nasploh ljudi, ki me hočejo ubiti, tako poskrbim za svojo varnost. Tretji razlog je ponos oziroma maščevanje, nekomu ki te žali ali ti je storil kaj nesramnega, res ne moraš pustiti živeti. Vendar pa nikoli nisem imela potrebe, da bi se maščevala vladarjem, ti so v Min-Rimmonu na isti strani kot jaz. Čisto na koncu seznama pa pristane morjenje zaradi denarja, zelo redko morim zaradi tega. Denarja nikoli nisem imela ali ga potrebovala za svoj način življenje. Kadar sem lačna, hrano ukradem, prav tako ukradem obleke, ko jih potrebujem. Edino, za kar plačujem je orožje, pa tudi denar zanj ponavadi nakradem. Zdi se mi sramotno služiti z morjenjem, kajti tako večkrat umoriš ljudi, ki niso nikomur nič storili, jaz pa sem proti temu," je razložila in se čudila sami sebi, kako je lahko odgovor tako zapletla.
"Je v Beleriandu orožarna?" je nato vprašala ob kratkem trenutku navdiha. "Potrebovala bi meč. Se znaš mečevati?"

Ko je gostilničar razglasil, da se začenja pivsko tekmovanje, je stopila k pultu, vzela tri vrčke piva in jih nesla k mizi. Naredila je požirek in se začudila okusnosti piva, v Min-Rimmonu je bilo to veliko slabše. Tako je čakala svojega lepega sogovornika in počasi pila, ter se trudila izogniti razmišljanju o tem, kaj bo počela, ko bo presegla svojo nizko mejo alkohola, ob kateri je še lahko ostala trezna. Pila ni zaradi varnosti, v Min-Rimmonu bi bil sprehod po ulicah v pijanem stanju skoraj zagotovo smrten. Če pa bom ostala tu, bi se tega prav lahko navadila, je pomislila ob pitju tega nenavadno okusnega piva.