Skrivenčeni hrast

Samell je vstopila v gostilno. Razgledala se je, nato pa stopila k pultu, da bi povprašala za sorodnicama. Komaj se je prerinila so pulta, že jo je točaj nagovoril:
"Samell? Stopi za menoj, naša REDNA gostja te čaka." Samell je stopila za njim. Popeljal jo je po stopnicah navzor. Prispela sta do sobe. Na hitro jo je potisnil notri. Obrnila se je, ga ostro premerila, nato pa stopila še bolj v notranjost sobe. Tam je sedela Lyan na stolu. Vsedla se je nasproti nje.
"Oi! Najbrž si že ugotovila to povezavo med nami tremi."
Ne najbrž, zagotovo. Oh, kaj se bom že na prvem srečanju osmešila!? Počakala je na njen odgovor, ter na njeno sestro.

Lyan je že malo zakinkala, ko so se odprla vrata. In vstopila je, kdo pa drug, Samell. Sedla je nasproti nje in se ji nasmehnila. Ko jo je vprašala, ale je že našla povezavo med njihovimi priimki, je samo nalahno pokimala.''Preden začneva razpravljati o čemerkoli, bi rada, da pride tudi Rain. Počakajva jo.''. Pogreznila se je globlje v naslanjač in zaprla oči v čakanju. Toda v resnici je bila njena glava polna misli in vprašanj, ki jih je hotela zastaviti Samell. Toda počakala bo še na drugo sestrično.

Lyan ji je pokimala.
''Preden začneva razpravljati o čemerkoli, bi rada, da pride tudi Rain. Počakajva jo.'' Samell je skomignila, ter jo začela opazovati. Videla je, da jo je hotela marsikaj vprašati. Z njo ni bilo nič drugače. V njej jo je kar razganjalo od razburjenosti. Vendar se je zadržala tudi ona je počakala na Rain. Vrata so se odprla. pričakujoče se je ozrla k njim. Upala je da je vstopila Rain, a bila je le natakarica:
"Bi želeli kaj popiti?" Samell je odkimala, nato pa se je ozrla k Lyan. Zdelo se ji je, da bo naročila pošteno porcijo pijače.

Stopila je v zatohlo gostilnico in v nosnice ji je butnil vonj po žganih pijačah. Začele so se ji cediti sline in že se je znašla ob robatem moškem s kozarcem viskija. "Daj sem, zmagala sem na hipodromu," je hlastnila Rain in pograbila kozarec. Naredila je ogromen požirek, ko je čutila, da jo je moški iz besa butnil, da se je polila. Vsa mokra se je zasrepela vanj in morilsko izjavila: "Bi ga rad nazaj? Izvoli." Z vso silo ga je z vrčem butnila po glavi, da se je razbil in moški je obležal na tleh, nezavesten iz glave pa mu je lila kri. "Ups, naj kdo pokliče rešilcaa," je pisknila Rain in se odpravila navzdol. Odrinila je vrata in se zaletela v natakarico. "Pa kaj ti je, ženska? Ubij se, ali pa pobegni, dokler sem dobre volje. Naj pride druga, tu nekaj smrdi. Mogla bi se bolj pogosto kopati." Zlobno se je zarežala, ko je odšla in zagledala je Lyan in Samell. "Živjo, dragici! No povejta, kako sta. O, in zahtevam odgovor na vajino pretresenost ob priimku. Takoj zdaj," je zahtevala in se jima prijazno smehljala, ter Samell poljubila na obe lici, Lyan pa objela. Že je vedela, kaj bo sledilo, če bodo dolgo v gostilni. Tole bo posebna noč.

Samell ni nikoli izvedela kaj je Lyan naročila, saj je v tistem trenutku v sobo prispela Rain.
"Živjo, dragici! No povejta, kako sta. O, in zahtevam odgovor na vajino pretresenost ob priimku. Takoj zdaj!" Samell je začudeno pogledala Lyan, prav tako ona njo. Nato je Rain pristopila do Samell, ter jo poljubila na obe lici.
Očitno naju je zelo vesela. Ob tem se je nasmejala, saj je primerjala, kako sta se pozdravili z Lyan in kako z Rain. Počakala je da se je usedla, nato pa rekla:
"Pretresenost? Hm...Jaz temu tako že ne bi rekla. Kaj praviš na presenečenje? Ne zgodi se vsak dan, da srečaš svoji sorodnici, ki jih še nikoli nisi videl in to čisto po naključju. Ne res ne. No, če še nisi ugotovila čeprav dvomim smo tvoje....Am...Kako bi se reklo...Pogrešani sorodnici. Kaj ti misliš Lyan? Nekam tiho si."
No, ja saj ne more biti tako zelo pretresena, v bistvu presenečena, no...

Clarissina vitka, v črno oblečena postava e je prikradla v gostilno. S pogledom je iskala Lyan in jo tudi našla. Sedela je za neko umazano mizo v kotu in klepetala z dvema dekletoma. "Družbo ma," je rekel Uheljc. Clarissa je zavila z očmi in mu rezko odgovorila: "Saj vem, ti butelj." Uheljc se je namrdnil in zavil z očmi. "Vem, da veš," je tiho rekel, nato pa še dodal:"No, in kaj zdej?" Clarissa se je zamislila. Prav ima, najbrž bo najbolje, da greva svojo pot. "Že vem," je šepnila. "Pojdi ji povedat, da greva midva na popotovanje po deželi, dodaj pa še, da se bomo srečali spet takrat, ko bo usoda to hotela." Podganek je zavzdihnil in stekel. To je povedal Lyan in se vrnil. Čarovničine oči so se ozrle proti Clarissi. Slednja je pokimala, se obrnila in odšla nazaj ven na svetle ulice.

Merenwen je končno prispela k Skrivenčenemu hrastu. Že sam pogled na gostilno in jo je zmrazilo. Bila je stara vendar se je bolje počutila, ko je videla da je gostilna tudi za svetlostrance, kot za temnostrance. Tukaj so bile gostilne tako drugačne, kot v vilinskih mestih. In pravzaprav je bilo to njeno prvo potovanje, vsaj tako ko ni šla v kakšno vilinsko mesto. Ta so bila zmeraj varna in... čista, tukaj pa je bilo čisto nasprotje. Kar mrgolelo je temnostrancev, vendar je bilo tudi ogromno svetlostrancev. Imela je občutek, kot da jo bo vsak trenutek kdo napadel izza hrbta zato je konja hitro zavezala zunaj in čeprav se je bala, da ji ga bodo vzeli je šla noter. Še prej si je poveznila kapuco na glavo. Hitro je vstopila in notri videla Lucy z Larsom. Še prej se je ozrla po gostilni. Pravzaprav ni bila tako slabo, kot si jo je predstavljala, le bilo je ogromno popijanja. Hitro je pohitela do Lucy in dejala: "Živjo! Kaj če si najdemo mizo. Tukaj se počutim preveč čudno na pregled vsem," se je zasmejala.

Nekaj časa je bila med njimi stroga tišina. Saj tudi nobena ni vedela kaj naj reče. Miza je zaškrtala, ko je nanjo skočila majha, pritlikava stvarca. Samell je skoraj padla s stola, tako zelo jo je majhna veverica prestrašila. Pohitela je k Lyan ter ji nekaj rekla. Samell se je trudila da ni slišala in to ji je tudi uspelo. Kmalu je veverica odšla. Lyan je dekletu za Samell pokimala, in ta ji je nazaj. Samell se je obrnila, vendar ni videla nikogar vec. Veverica jo je spomnila na Strelo.
"Hmm...Punci, moram iti...Bom takoj nazaj..samo...No, Strelo grem kupit...Do takrat, pa če mi prosim naredita uslugo...Saj ni velika...Če bi mogoče razmislili, če obstaja kdo v tem mestu, ki bi me pripravljen učiti magije." Pogledala ju je, a iz njunih izrazov je lahko razbrala le zmedenost. "Takoj bom nazaj." Odhitela je proti vratom, ter se odpravila proti konjušnici v sosednjem mestu.

"Živijo, mislim da je najbolje da počakava Eo." Spomnila se je da si je s to vilinko verjetno v sorodu, zato je vprašala:"Samo malo. Kako je ime tvojim staršem? Malo sem bila zmedena nad tvojim priimkom. In glede na tvoj odziv na moj priimek predvidevam da si bila tudi ti presenečena nad mojim. Mislim da mi nekaj ni jasno." Nedolžno se je nasmehnila in jo pogledala. Morda pa je le naklučje. Lepo bi vsekakor bilo če bi bili sestri ampak morda je vseeno naklučje. Jasno ji je bilo da so jo že kot dojenčka poslali drugam. Stelinno so poslali na drugi konec planeta. Je mogoče da so eno sestro pustili doma ker je bila najstarejša? Morda je bilo krivo kaj drugega. Morda gre za kaj pomembnega. Morda je tako ona kot Merenewen nekaj posebnega. Morda je Merenewen kraljica ona pa princesa." MORDA MORDA MORDA!" Je zakričala in zardela. Nato pa čez dve minuti z normalno sobno jakostjo nadaljevala:"Zakaj je vse morda? Si MORDA princesa? Si MORDA moja sestra? Je MORDA le naklučje?" Vsak morda je še vedno zakričala. Upala je da ni vsa gostilna gledala vnjo. Ampak je bila to verjetno prazna vera. Čeprov najverjetneje tisti pijančki niso bili pozorni če se še kdo dere. Morda pa je vseeno kdo zijal v njo... Ozrla se je k Merenewen in nepremično odgovorila:" Ja poiščiva kakšno sobo. Če bova pri mizi bodo še vedno zijali v mene po tistem izpadu z morda." Spet je zardela. Odcapljala je k pultu in rekla:"Bi lahko dobila sobo za sestanke? Sicer smo samo tri ampak vseeno si želimo čimveč zasebnosti." Ponovno je zardela . Pomislila je da je natakar verjetno slišal njen izpad. Nedolžno se mu je nasmehnila in upala da jim bo dal sobo v kateri bodo imele kaj zasebnosti. Proseče ga je pogledala in se mu hkrati še vedno nedolžno smehljala.

[vzela čas]

Rain je opazovala dekleti, ko je Samell spregovorila. Ravno med požirkom nekaj žgočega, kar je vzela ženski iz sosednje mize, se ji je zaletelo. Kašljajoče, rdečkastih oči in mokra kot kakšen cucek se je prikazala izpod mize, pod katero je malo prej padla. "Nezaslišano," je mrmrala. "Kako da nisem ugotovila. Onečaščena sem." Začela je hoditi po sobi in si zraven mrmrala v brado: "Seveda. Samell Crain je... moja sestra. No, polsestra, potem je tu Lyan... hm.... sestrična? Bo že držalo." Usedla se je nazaj in ju opazovala, kot bi prvič videla človeško bitje. "To je neverjetno. Lyan, Samell... Hiiiii!" je razkačeno zacvilila in spet vsako posebaj objela. "To je treba zaliti!" Vstala je, stopila do natakarice, ki je pravkar prinesla štiri vrče za parček, ki se je slinil za mizo. "Tole je moje!" je hlastno izjavila in odvzela štiri kozarčke. "Izvolita ljubici!" je začivkala in jih položila na sredo mize. Nato pa je Samell vstala in rekla, da gre kupit Strelo. "Uuuuu... Samell, veš, kako bo Napolit vesel." Ob naslednjih besedah se je zmedla in si namrščeno poskušala zbistriti pamet, ki je bila že nekoliko upijanjena z viskijem. Ko je Mell odšla si je zakopala roke v obraz. "V tem mestu ni ravno specializiranega učitelja." Zmajala je z glavo. "Ne da bi ga poznala. Zadnji je bil moj učitelj, ki je umrl, saj je bil zelo veliko star." Obraz se ji je razsvetlil. "MOJ učitelj. Hej, to pomeni da..." Pogreznila se je v tišino in živčno čakala Samell. Točno je vedela odgovor a... Namrščila se je in spila še dva požirka ruma.

Samell je pritekla v gostilno. Vesela je bila da sploh še stoji, saj glede na to koliko je Rain popila, bi lahko že zdavnaj 'po nesreči' s svojo magijo podrla gostilno. Odpravila se je proti kotu kjer sta sedeli njeni sorodnici. Lyan je bila zamišljena, ter ni spregovorila besede, z Rain pa... No, pred njo na mizi so bili majhni, sicer prazni kozarčki. Naštela jih nekaj manj kot ducat. Usedla se je.
"No, sem že nazaj. strela je pri Napolitanu." Pomižinila je Rain, nato pa se znova zagledala v prazne kozarčke pred sabo.
"Hej, kje je pa moj kozarček? Rain? Morda ti veš kaj se je zgodilo z njim?" Rain je živahno odkimala z glavo. Morda sem ga pa že popila...Vendar imam še vedno na sumu Rain. Pogledala je Rain, ki je Samell pričakujoče gledala. Samell se je ta pogled zdel znan. Želela je nekaj povedati.
"Izpljuni že no Rain!" Mimo je ravno prispela natakarica, ki je s seboj nosila pladenj, z kozarški ruma in viskija.
"Je z gospodično vse v redu?"
"A z njo?" Pokimala je proti Rain. "ja, z njo je vse v najlepšem redu. No, da se ne boste mučili nositi tega pladnja, ga kar meni dajte." Pograbila je pladenj, natakarica pa je skomignila in odšla. Samell je začarano strmela v polne kozarčke. Že je hotela enega vzeti, pa ji ga je izmaknila Rainina roka.
"Rain! Ta naj bi bil moj." Rain je le skomignila, ter v enem samem požirku izpraznila kozarček. Tudi Samell je vzela dva, ter ju naenkrat popila. V grlu jo je peklo, a ni nič omenila. Rain je odprla usta, da bi ji nekaj povedala.

((Upam da ne zmerš, k sem napisala ds si tk popila XD))

»Da bolje, da počakava še Eo« se je strinjala Merenwen, čeprav jo je razganjalo od radovednosti. Kaj če je res moja sestra, si je mislila. Premišljevala je kaj bi se zgodilo, če bi bilo to res... V glavi ji je nastala samo praznina in raje ni več mislila na to. Pravzaprav je njeno premišljevanje prekinilo Lucianino govorjenje ... Glede na tvoj odziv predvidevam, da si bila tudi ti presenečena nad mojim priimkom... Nekaj mi ni jasno, so Merenwen v glavi odmevale Lucyjine besede.«Nisi edina, ki ti ni nič jasno« je tiho dejala Merenwen in se medlo nasmehnila.
Začudeno je pogledala, ko je Lucy po dolgem premisleku začela kričati. Ni ji mogla ravno zameriti, saj se je tudi sama komaj zadrževala, da ni začela kričati na ves glas. Kmalu je spet začela normalno govoriti, a Mery je bila preveč presunjena, da bi odgovorila in še preden bi se lahko spravila skupaj je Rdečelasa vilinka, ki je bila mogoče celo njena sestra odpravila do pulta in vprašala, če lahko dobita zasebno sobo za sestanke. Gostilničar ju je vstrežljivo peljal do ene izmed sob. Merenwen mu je hitro dala nekaj denarja, nato pa je Gostilničar hitro odšel. Še preden je odšel mu je na hitro opisala Eo, da ko pride bi ji lahko povedal, da sta tam.
Merenwen se je vsedla na enega izmed stolov. »Dati odgovorim na prejšnja vprašanja« je dejala in se nasmehnila. »Sem princesa, pravzaprav novopečena kraljica« ob zadnjem podatku se je skremžila a je nadaljevala: »Če sva sestri pa... No nisem prepričana, kako je ime tvojim staršem?« Upajoče je pogledala Luciane saj je hotela čimprej izvedeti ali sta bili sestri.

((Dolgo pričakovani post xD))

"Če si res kraljica ti bom odgovorila po resnici: Moj oče je Teleprion Inglorion mama pa
Araniom Draconisa Sanari. Počakaj razloži kako `Novopečena kraljica´? Je najin oče umrl? Je morda mama?" Malo se je umirila. Ni več kričala ampak je govorila normalno. Na vse pretege je razmišljla. Vedela je da so njej in Stelinni v levo lopatico vgravirali znamenja potem pa sta šli vsaka v svojo smer sveta. Je mogoče da sta imeli še eno sestro? In da je bil moj oče kralj? Zakaj sami vprašaji. Nekdo je umrl. Kdo? Mama ali oče? Ampak zakaj so Merenewen pustili doma? Morda zato da se izuči za kraljico? Zmajala je z glavo in se obrnila k Merenewen. Povedala je svojo zgodovino:"Imam še eno sestro. Ime ji je Stelinna. Ko sem bila še čisto majhna so naju poslali vsako v svojo smer sveta. Vsaki pa v levo lopatico vgravirali znamenja da se bova spet našli. Našli sva se vndar je Stelinna ponovno odšla. Upam da si moja sestra, ker potem ne bom več sama. Staršev tako in tako ne poznam dovolj da bi lahko rekla da so prijazni in niti ne tako da bi lahko rekla da so hudobni. Je potemtakem mogoče da sem princesa? IMena mojih staršev so takšna da bi lahko bila kraljevska. Ampk moje ime. Luciane Lilis Lora Lauren Draconisa Sanari. Dolgo že je dovolj da bi lahko bila princesa. Ampak čudno je da ne znam nič takega. Dobro znam prisluškovat, lovit živali in podobno." Upam da ni nič narobe s tem da ne znam bit olikana.

Nobenega ni več zvrnila zdelo se ji je, da ji neka sila to prepoveduje. Rain jo je začudeno pogledala. Mell je skomignila, ter prijela kozarček. Že ga ponesla k ustom, a se je ustavila. Roka ji je potrzavala, končno pa se je proti Mellini volji obrnila, ter spustila kozarček. Siknila je, ter se obrnila. Ni bilo dvoma. Nekdo je na njej uporabljaj magijo. In to mi ni prav nič všeč. še vedno sikajoča se je ozirala po ljudeh v gostilni. Vsi so se vneto pogovarali, le eden je strmel v Mell. Izrekla je besede ne da bi se izvedela. Kmalu se je znašla pred ogromnim zidom, ki je varoval misli. Na hitro se je povzpela na zid, saj je bil preprosto majhen. Kmalu se je zazrla v mnoge misli. Največja je bila tista, ki je trenutno delovala. Mellina podoba. Siknila je čarobno besedo. Misel se je začela krčiti, moški pa je začel ječati. Poskušal jo je odriniti, a se ni dala. Kaj želiš od mene?! Še piti me ne pustiš. 'Potrebujemo tvojo pomoč. V Nordianu.' Iztopila je iz njegovih misli. "Kakšno pomoč?" "NIč ne smem izdati. Le to vej, da te čakajo pri jezeru." Ni bila nevem kako neumna, saj je začela preiskovati njegov izraz na obrazu. Moški ni lagal. "Kako naj vem, da ni past?" "Saj že veš." Imel je prav. Samostojno je vstala, ter odkorakala do Strele. Delo imamo. Potrebujejo naju. 'To bi pa prav rada videla.' No, saj kmalu boš. Kmalu je že jezdila na Streli, proti stari poti.

(sori k je tok cajta trajal, sam me ni blo )


Kmalu se jima je pridružila še Rain. Ni se potrudila skriti navdušenja nad tem, da so se srečale. Ko je pogovor stekel, so se njeni sumi, kakšne so povezave med njimi potrdili. Čisto po naklučju je srečala sestrični, ki ju nikoli prej ni videla. Kar naenkrat pa je na mizo stekla podgana. Lyan je takoj opazila manjkajoči delček ušesa. Uheljc! Torej je tudi Clar nekje v bližini!. Podganek ji je prenesel gospodaričino sporočilo. Obrnila se je in zagledala prijateljico. Tiho ji je pokimala in črnolaska je odšla. Tedfaj pa se je Samell zganila."Hmm...Punci, moram iti...Bom takoj nazaj..samo...No, Strelo grem kupit...Do takrat, pa če mi prosim naredita uslugo...Saj ni velika...Če bi mogoče razmislili, če obstaja kdo v tem mestu, ki bi me pripravljen učiti magije." Lyan je začudeno pogledala, nato pa skomignila z rameni. Ko je odšla je Rain povedala to, kar je mislila reči ona. Ne pozna človeka, ki bi bil pripravljen učiti Samell. Toda na sredi stavka je obstala in se pogreznila v tišino. Tako sta sedeli in molče čakali, da se prijateljica vrne.

Res je skozi vrata čez nekaj časa pritekla vsa zadihana Samell in naznanila da je Strela pri Napolitanu. Potem je opazila, da je njen kozarček prazen. Lyan ni vedela, kam je izginila vsebina, saj je umes zaprla oči. Mimo je ravno prišla natakarica in sestrična ji je izpulila pladenj. Segla je po enem kozarčku, ki pa ji ga je iztrgala Rain.''Hej, ta je moj!'', je vzkliknila, rdečelaaska pa ga je že spila. Zato je vzela dva druga in ju v enem požirku izpila. Sedaj se je Lyan zdelo že nespodobno, da tudi ona ne bi vzela kakšnega. zato je vzela tri kozarčkein jih izpraznila enega za drugim, nato pa se na široko zarežala.
Mell je hotela še nekaj popiti, pa je roka ni hotela ubogati. Bilo je jasno, nekdo jo poizkuša kontrolirati z magijo. Do te ugotovitve je očitno prišla tudi sama, saj se je sikajoč začela ozirati po ljudeh v gostilni. Njene oči so postale steklene in vedela je, da se prek misli bojuje z vsiljivcem. Naenkrat je vstala in odšla. Lyan je nekaj časa gledala za njo, nato pa spila še preostalo žganje na mizi. ''Počasi bom tudi jaz šla.''je rekla. Vstala je in še dodala:''Če me bo katera iskala, bom v Min-Rimmonu.''. Odkorakala je do vrat in stopila v noč. K njej je pritekla Lynn in skupaj sta se odpravili proti Min-Rimmonu.

Ea je prikorakala v gostilno. Upala je, da je Mery in Lucy ne čakata predolgo. Razgledala se je naokoli in ker je bilo tukaj toliko temnostrancev, ji je bilo pri srcu neprijetno. Hotela je čimprej najti prijateljici vendar ju ni videla. Razmišljala je, kam bi lahko šli, nato pa odkorakala proti pultu. Mogoče ju še ni tukaj in bosta prišle za menoj, si je mislila. Komaj je prišla do pulta, že ji je gostilničar rekel: "Si ti Ea?" Bila je začudena, da ve njeno ime, vendar je vseeno odgovorila: "Ja." Gostilničar je dejal: "Tvoji prijateljici sta v sobi za sestanke, saj menda potrebujete zasebnost." Obrnil se je in odšel, ona pa je šla za njim. Prišla sta do vrat in povedal ji je: "Tukaj sta." Ea se mi je zahvalila in vstopila v sobo.
"Živijo," je dejala. "Upam, da me nista čakali predolgo." Odkorakala je do mize ter se vsedla na stol. Nato je dejala: "Slišala sem, da imata enake priimke. Sta v sorodu?" To jo je zanimalo že odkar je slišala, vendar še ni imela časa vprašati. Zdelo bi se ji lepo, če bi bilo to res.
Spomnila se je, da je žejna, vendar ni vprašala, če bi kaj naročili, saj je najprej hotela slišati odgovor.

"Nisva sigurni, ampak verjetno sva sestri." Nasmehnila se je in pogledala Eo. "Si žejna?" Sama je bila namreč strašansko žejna in je morala nujno nekaj pit. "Lahko tudi jaz častim če je treba. Nimam sicerdosti denarja ampak bo šlo če ne bosta naročili predragih stvari." Morala bo Ei povedati za povezavo, merenewen-princesa. "Ea upam da ne boš presenečena ampak če sva z Meery sestri sem jaz princesa, Mery je kraljica."




((Čiso kratko))

Ea je nekaj časa samo pogledovala od ene do druge, nato pa je rekla: "To je super." Nasmehnila se je. "Lucy, si si kdaj mislila, da boš postala princesa? To je neverjetno."
Še nekaj časa ju je gledala, potem pa se spomnila, kaj je Luc prej vprašala. Odgovorila je: "Ja, zelo sem žejna." Razmišljala je, kaj naj si naroči. Bolje, da ne pijem alkohola, saj ga bom dovolj na pivskem tekmovanju. Najbolje bo, da si naročim kar sok. "JAz bomj pila sok, kaj pa vidve?" Že je vstala in odšla do vrat, da bi tam počakala na njun odgovor, ter šla potem naročiti. Kar naenkrat so se vrata odprla in Ea je skoraj padla po tleh. Bil je gostilničar, ki jih je prišel vprašat, kaj bi naročila. Ea je rekla: "Jaz bi jabolčni sok, prosim." Odšla je nazaj do svojega stola in počakala, da sta še Mery in Lucy naročili.
Potem je vprašala: "Mery, me boš učila, čeprav si kraljica?" To jo je begalo že od takrat, ko je to izvedela. Upala je, da Mery bo njena učiteljica, saj se ji je zdela prijazna, pametna in pravična. Z upajočim izrazom se je zazrla vanjo.

((Ok mal je kratko ampak kaj čmo ))

"Jaz bom pa pomarančni sok." Je Luciane rekla gostilničarju ko je vprašal kaj bi pile. "Hmmm... Ea, mislim da te bo Mery učila čeprov je kraljica." Nasmehnila se je in pogledala najprej eno potem pa še drugo. Poiskala je najbližji stol in se sesedla. Kmalu je gostilničar prinesel sok in počasi je začela srebati iz kozarca. Sok je kar dober. Je pomislila. Nato pa se je spomnila nečesa pomembnejšega. Morda bi Mery učila tudi mene. Ne znam se preveč lepo obnašati in verjetno bom za princeso precej nesposobna. Ne znam tudi drugih reči. Vprašanje je postavila tudi na glas:"Mery, ne znam se lepo obnašati. Misliš da bi se lahko učila zraven Ee da bom normalan? Ne znam namreč tudi nekaterih drugih stvari, recimo ne čaram dobro..." Zamislila se je in počakala na odgovor.

»Teleprion in Anariom...« je zašepetala sama sebi. »Torej sva res sestri« je dahnila in se nasmehnila. »Sestri sva, sestri sva...« je skoraj začela poplesavati po sobi. Veselo je objela Luciane in se zarežala. Vendar je njeno veselje zadušilo Lucyjino naslednje vprašanje. »Oče« so Merenwenine besede odzvenele v zraku. »Mamo niso našli, zato sem naslednja po vrsti jaz. Vendar ni mi jasno zakaj niso poklicali tebe. In zakaj te pravzaprav ni bilo. Čakaj. Koliko si stara?«. Mery se še zmeraj ni znebila nadležnega brenčanja vprašanj, ki so letela po njeni glavi in poskakovala naokoli, kot oblaki na nebu.
Pozorno je poslušala Lucianino razlago da bi odkrila še kaj novega. Zarežala se je od Lucianini pripombi o dolgih imenih. »Vesela boš, da je tvoje ime daljše od mojega. In tudi jaz sem vesela, da sva sestri. Zdaj bo še več družbe, ker bom učila še Earedien.« Ravno, ko je to rekla se je v sobi pojavila Ea. Mery se ji je toplo nasmehnila in še sama hitro pozdravila: »Živijo, ne nisi prepozna. Ravno toliko časa te ni bilo, da sva z Lucy odkrili, da sva sestri. No vsaj upam!« se je zarežala. Ob omembi pijače je hitro vstala. Šele takrat je začutila žgočo žejo. »Jaz bom tuki sok. Kar naročimo« je dejala in se sprehodila do Earedien. Takrat je v sobo vstopil gostilničar in Merenwen je hitro naročila jabolčni sok nato pa se je vsedla nazaj na stol.
Presenetilo jo je Eino naslednje vprašanje in hitro je začela drdrati: »Seveda bom, ne bi zamudila priložnosti.« Nasmehnila se je in popila požirek soka. Pomislila je na Elwe. Pravzaprav ga je pogrešala, čeprav je bil festival tudi zelo zabaven. »Seveda bom tudi tebe zraven je učila, Lucy« se je zasmejala Mery, »Čeprav se mi ne zdi, da se obnašaš nevem kako slabo. To z magijo pa seveda. Potem bo še bolj zabavno. Po festivalu gremo lahko v Elwe in tam začnemo z treniranjem« je dejala in se zatopila v svoje lastne misli...

((Končno odpisala ))

Vstala je in rekla:"Ja hmmm... Če sva torej sestri... No, če sva... Hmmm... Lahko potem se preselim... V hm... ja... v tvoj grad?" To je izjecljala in bila je živčna. Pomislila je:"Ja, no živim v navadni hišici na drevesu ki ni kaj prida." Upam da nisem rekla česa norega. Zato je spet vzela svoj sok in počasi pila, tako kot pred tem. Razmišljlala je. Včasih mi gre moje dolgo ime na živce. Svoje misli je povedala na glas:"Veš, včasih mi gre moje dolgo ime na živce, ko se pred kom predstavljam in moram povedati celo ime je prov malo tečno. In porabim dosti časa." Spomnila se je Merynega vprašanja Koliko si sploh stara? "Ja imam deset let, kmalu bom enajst, moja sestra, se pravi najina, pa je okoli tri do pet let starejša od mene, ne spomnim se natančno." Zardela je in pogledala v tla. Hitro je iskala izgovor za to da sem zardela. "Ja malo je čudno da ne vem starosti svoje sestre, koliko let pa imaš ti?" Počakala je na odgovor.

Ea si je oddahnila, ko je slišala, da jo bo Mery učila. Še bolj pa je bila vesela, da bo zraven tudi Lucy. "Več ko nas bo, bolj bo veselo," je pristavila. Popila je nekaj soka. "Mmm... že dolgo nisem pila soka. Vedno naročim vino ali pivo." Ob tem se je veselo zasmejala. Nato je opazovala Lucy in Mery, ki sta se pogovarjali. Ko je Lucy dejala, da je stara deset let je Ea presenečeno vprašala: "Samo dest? Ne morem verjeti. Tako si dobra v čarovniji in vsem. Nikoli si nebi mislila, da si tako mlada."
Malo je zardela, ker je kar tako padla v besedo. Hitro se je obrnila h Keithu. Čisto potiho, da nebi motila prijateljic, ga je vprašala: "Boš tudi ti kaj pil?" Čisto je pozabila na njega. Ko je odgovoril, da bi kozarec pomarančnega soka, se je Ea tiho splazila do vrat. Odprla jih je ter poklicala natakarja: "En kozarec pomarančnega soka prosim." Potem je opazila, da je tudi njej že skoraj zmanjkalo pijače. Zato je zavpila še: "In še kozarec jabolčnega soka." Nato je zaprlva vrata in se spet vsedla.
Ko je gostilničar prišel s sokovoma je svoj kozarec že izpraznila in mu ga dala. Nato je Keithu podala pomarančni sok. Nekaj časa ga je opazovala, kako pije, potem pa še sama naredila nekaj požirkov. Nato se je spet ozrla k Lucy in Mery, ter poslušala, kaj se pogovarjata.

Luciane je nekaj časa poslušala Mery potem pa se je zatopila v lastne misli. Torej sem princesa. In imam dve sestri.
Takrat pa se je spomnila:"Mery? V levi lopatici imam rune. Nemogoče jih je videti, razen v primeru da si mi v sorodu in izrečeš pravi urok. Slišala sem da je urok naporen. Ampak še nikomur nisem povedala uroka. Niti Stell ni vedela uroka. Samo jaz ga poznam. Ga želiš? Mislim ali te zanima?" Zamislila se je takrat pa jo je nekaj polizalo po nogi. Bil je Lars. Zarenčal je. "Žejen sem!"Luciane se je hitro opravičila:"Oprosti, čisto sem pozabila da si zraven, kaj pa bi pil?" Lars je malo pomislil in rekel:"Kar vodo bom, v čimbolj plitek kozarec, če se da v krožnik." Luciane je šla do vrat in skozi zakričala gostilničarju:"Še en kozarec pomarančnega soka, pa en krožnik vode!" Besedo krožnik je posebej poudarila da bi jo gostilničar razumel. Obrnila se je in zaprla vrata. Pogledala je najprej Mery potem pa še Eo in se nasmehnila. Ni vedela kako naj se počuti zdaj ko je našla dolgo izgubljeno sestro in zdaj ko je princesa. Ni ji bilo jasno niti kako naj se obnaša zato je odšla do stola se vsedla pa spet vstala. Nato pa sama pri sebi zamrmrala:"Res ne vem."

Eo je ravno začelo zanimati, če se bo Lucianino znamenje pokazalo, ko jo je Keith dregnil in rekel: "Še sem žejen." Zavzdihnila je in vstala, da bi naročila še en kozarec vode zanj. Odprla je vrata in ker ni videla gostilničarja se je sprehodila do pulta. Tam ga je nekaj časa čakala in medtem se je ozirala naokoli. Naenkrat je za mizo v kotu zagledala znan obraz. Nekaj časa je strmela tja, saj ni mogla verjeti, da je to res on.
Zdrznila se je, ko jo je gostilničar vprašal: "Kaj želite'" Odgovorila je: "Kozarec vode, prosim." Nato se je spet obrnila k Richardu. Odločila se je, da bo odšla k njemu in ga ogovorila.
Gostilničar ji je končno prinesel vodo in s počasnimi koraki se je odpravila proti mizi v kotu. Najprej se je skrila za nekimi ljudmi in nekaj časa opazovala človeka za mizo. Končno se je prepričala, da je to res on. Odšla je do mize in dejala: "Richard? Jaz sem Eärédien. Se me še spomniš?" Upala je, da ni izpadla preveč neumna in, da je to res Richard.
Nato se je spomnila, da jo bosta Lucy in Mery najbrž pogrešali. Te misli je hitro pregnala iz glave, saj jo je preveč zanimalo, če je človek za mizo res fant iz njene preteklosti, nekoč njen najboljši prijatelj.

»Seveda lahko« je dejala Mernwen z velikim nasmehom, »Pravzaprav bi mi družba prav prišla« se je zarežala, »Čeprav najbolje bi bilo da narediš kar svoj dvorec, mislim predstavljaj si da imaš goste in si gremo na živce...« se je zarežala Mery in šele takrat opazila da jih Eru že dalj časa opazuje. Hitro jo je poklicala in priletela je k njej. »Drugače« je dejala, »je to Eru. Drugače govori samo je očitno zelo nezaupliva«. Pogledala je Lucy in Eo in se nasmehnila. Naredila je velik požirek svojega soka, ki ga je bilo prehitro konec. Zato je odšla do pulta in naročila še en sok. »Boš tudi ti kaj Eru?« je vprašala, vendar ji je ta hitro odgovorila z ne. Nežno jo je pobožala, vzela sok in odšla nazaj v sobo. Ko je prišla nazaj je Luciane povedala da ji gre na živce njeno dolgo ime in Mery ji je hitro odgovorila: »Oh po pravici meni tudi. Vendar ponavadi se predstavim le, kot Merenwen Sanari. Nisem prepričana, da več kot 20 ljudi ve moje polno ime« se je zarežala. Nato pa jo je presenetil odgovor na lastno vprašanje. »Enajst? Tudi jaz si nebi mislila da si tako mlada« se je strinjala z Eo. »Jaz sem očitno čisti starček, imam sedemnajst let«. Nato je Mery nekaj časa premišljevala kako pravzaprav bo v Elweju ko se vrnejo z festivala, komaj je čakala da bo lahko začela učiti Eo in Lucy. »Ja« se je naposled oglasila, ko jo je poklicala Lucy. Poslušala je njeno razlago nato pa rekla: »Nikoli ni nič narobe s tem da poskusiš, no ja lahko se slabo konča ampak vseeno. In seveda me zanima. Še nikoli nisem slišala za kaj takega. Kaj pa je urok?«. Ravno ko se je njeno govorjenje končalo je Ea izginila skozi vrata, da bi videla kam je šla vendar ni ničesar opazila.

"Urok imam napisan na notranji strani mošnjička, se mi zdi." Pomislila je. Ja na notranji strani mošnjička bo. V oči je pogledala Merenewen in nekaj časa samo zrla. [Vse je presenetila moja starost.[/i] Skomignila je z rameni in izza pasu vzela mošnjiček. Odprla ga je in iz njega je zavel vonj po zeliščih. Hitro je zelišča eno za drugim zložila ven. Kaj pa če sem si urok napisala kam drugam? Kaj če si ga sploh nisem zapisala? Takšne misli je hitro pregnala iz glave in se globoko zamislila. Medtem je prijela rob mošnjička in začela čisto počasi obračati mošnjiček. Ni še bil popolnoma obrnjen ko se je spomnila še nečesa:"Mery, boš res zmogla?" Zmotile so jo fanfare ki so naznaile naslednji del festivala.