Skrivenčeni hrast

Krokar, ki je prej težil vsem po vrsti je končno dobil svoj zrezek in je bil zdaj zaposlen. Ob Aestivinem odgovoru je samo prikimala. "Kako pa je kaj zadnje čase v Min-Rimmonu?" Lyan mesta ni videla že več kot eno leto in malce je pogrešala smrdljive temne ulice, ki so ji bile od vedno dom. Že res, da je prek pisem opravljala vse pomembne dolžnosti, vendar je bila vmes na drugem koncu dežele. "No, povem ti lahko, da morje ni kaj prida, še posebej v tem letnem času. Mrzlo je ko hudič, tukaj ob Beleriandu pa tudi precej umazano..." Krčmar se je spet drl na Hiemsa, tokrat, ker je njegov zrezek letel na vse strani, ko ga je kljuval. "Ah, midve z Lysso sva skupaj že zelo dolgo. Kupila sem jo, ko je bila še mladiček. Taka srčkana majhna siva kepica..." "..Ja, no, saj je dojela! Ti si bila tudi včasih majhna..." jo je volkulja užaljeno prekinila, ker se je počutila neumno, ko je Lyan takole govorila o njej. Svetlolaska se ji je v odgovor samo zarežala in se obrnila nazaj k Aestivi, s katero je govorila. "Veš kaj, če nimaš nobenih načrtov lahko greš z mano! Družba bi mi koristila, tale zna biti zelo nadležna..." je z glavo igrivo pomignila v smeri Lysse, ki se je samo namrdnila in pogledala stran. "Pa še na morje grem. Si že kdaj slišala za Sumatol?"

Asy se je samo nasmehnila, ko se je volkulja pritožila prek komplimenta 'majhna srčkana kepica'. Takrat pa ji je princesa ponudila, če bi potovala z njo saj ji družba volkulje ni bila zadosti. Asy je malo pretehtala svoje možnosti. Lahko ostane tukaj insi malo ogleda mesto, se napije piva, ki ga sploh ne plača in nato noč preživi na stranišču... ali pa se odpravi s komaj poznano princeso. Sliši se dobro. Čisto narahlo je pokimala »V redu šla bom. Kam pa se pravzaprav odpravljaš?« Pravkar se je spomnila, da pravzaprav nima pojma »Pa še na morje grem. Si že kdaj slišala za Sumatol?« Asy jo je začudeno pogledala »Sem. To je tisti otok prvih čarovnikov... ali nekaj takega. Na katerega si nihče ne upa. Vedno sem si ga želela videti... Zakaj?« Kako trapasto vprašanje. Gre proti morji in Sumatol je otok. Gotovo gre nanj. Počasi je naredila požirek iz svojega vrčka in pomignila točaju naj ji ga ponovno napolne. Ta ji je nezadovoljno napolnil vrček. Povsem verjetno samo zaradi tega ker se je pogovarjala s princeso Min-Rimmona. »Lahko... ampak, če bova šli potrebujem orožje. In če gre lahko Hiems zraven?« Pri tem je njena volkulja nejevoljno zarenčala »Razumem, če nesme.« Je potiho zavzdihnila ampak po pravici povedano ni imela pojma kje bi ga lahko pustila. Gotovo bi priletel za njo.«Razen, če...« Z očmi je ošvrknila točaja.« Ta jo je obupano pogledal »NE! Prosm, prosm... sam ne ga tle pustit k me bo ta ptč uniču.«

Svetlolaski se je malce razvedril obraz, ko je Aestiva privolila. “No, na Sumatol grem, sem mislila da je očitno.” Potem pa je vprašala, če lahko krokarja vzame s sabo, s čemer se Lyssa očitno ni strinjala. Tudi gostilničar se je zgrozil nad idejo, da bi Hiems ostal pri njem in Lyan se je zarežala. “Ne, seveda lahko gre tvoj ptič zraven.” Volkulji je poslala en svarilni pogled v smislu ‘nima pomena da upiraš’ in se obrnila nazaj k njeni sogovornici. “No, na tvojo nesrečo v Beleriandu ni nobene dobre orožarne. Najbližja je v Lossanarchu. Ampak mislim, da ne boš potrebovala orožja, če bo kriza te lahko jaz brez problema zaščitim…” Sama pri sebi se je zahehetala, dobro vedoč da bo v nevarnosti pazila izključno na svojo lastno rit, vendar se ji trenutno res ni dalo hoditi še nazaj do Lossanarcha, še posebej ker je bila že noč. Točaju je fliknila nekaj kovancev in vstala s stolčka, pripravljena dab o odšla. ”No, a prideš?” Tudi Lyssa je skočila s svojega sedeža in skupaj sta se odpravili skozi gnečo v gostilni proti izhodu.

Ko sta končno spet stopili ven in vdihnili svež zrak, se je Lyan takoj bolj tesno ovila v plašč, ki ga je imela ogrnjenega čez rame, saj je bila noč ledena. “Če bolje pomislim…” Obrnila se je na petah in odkorakala nazaj v krčmo, da so jo vsi čudno gledali. Potem je pri točaju najela sobo za eno noč in se po stopnicah odvlekla v najeto spalnico, vrata pa pustila odprta, da se ji pridružita še Aestiva in njen krokar.

Aestiva se je samo veselo hahljala, ko jo je točaj obupano prosil naj ne pusti ptiča pri njemu. Lyan je privolila, da gre lahko ptič zraven in krokar je samovšečno zakrakal proti volkulji. Asy je sledila princesi, ki se je že prebijala skozi množico v mrzlo noč. Asy tokrat ni bilo težko čez saj so se princesi vsi odmikali. Krokar je letel tik nad stropom in pristal na njenemu ramenu tik preden je stopila v hladno noč.

Aestiva se je presenečeno vstavila, ko ji je hladen piš vetra skoraj zamrznil obraz. »No ja...« Krokar je švignil nazaj v krčmo in ni niti kjuna več pomolil ven. Tudi Lyan se je odločila, da je to že prehudo in je stopila nazaj noter ter najela sobo. Krčmar je bil zopet zaposlen s krokarjem, ki se je odločil, da se segreje ob njegovem čaju. Asy je Hiemsu nastavila prst, da je ta stopil gor in sta skupaj sledila princesi v sobe. Vrata je pustila odprta, da sta lahko vstopila tudi onadva. Aestiva je vrata za sabo zaprla in tiho vprašala »Si človek?« Kaj je ona se ji ni niti sanjalo. Sama je bila čarovnica. S svojimi silami je znala ravno toliko, da jih je obvladovala, ampak šolana ni bila.

Lyan je slišala, kako je temnolaska vstopila in za sabo zaprla vrata. Torbo s svojimi stvarmi je odložila ob posteljo in začela slačiti svojo toplo zeleno žametno obleko. »Si človek?« Skoraj neopazno je trznila in brez prekinitve do konca slekla svojo obleko. Aestivi je obrnila hrbet in ji povsem tiho odgovorila. »Na tvojem mestu bi raje utihnila.« Ni se nameravala spuščati v debate o tem, kaj je bila. In tudi za sopotnico ni bila prepričana, kaj je. Morala bi se jo dotakniti, da bi začutila magijo v njej, zato je brez nadaljnjih besed zlezla pod rjuhe in zaprla oči. Naenkrat je bila zelo slabe volje in temnolaska bo pač morala spati na tleh.

Naslednje jutro se je zbudila zgodaj. Počasi se je zvlekla iz postelje in do okna, da je odgrnila zavese in v sobo spustila nekaj svetlobe. Aestiva je ležala na tleh, zvita v klobčič in očitno še vedno v deželi sanj. Svetlolaska je samo skomignila z rameni in pobrala žametno obleko, ki jo je prejšnji večer slekla.S prsti je nekajkrat potegnila skozi lase, potem pa počohala Lysso, ki je še vedno spala na vrhu postelje. Volkulja je dvignila glavo, se pretegnila in potem potiho skočila na tla. Lyan je pobrala še svojo torbo in se odpravila navzdol, da bi dobila zajtrk.

Ob taki jutranji uri je bila seveda krčma skoraj prazna, za šankom pa je pomivala krčmarjeva žena, debeluh je očitno še spal. Naročila je jajca in nekaj kruha, zraven pa še mleko. Svoj zajtrk je imela rad nasiten in krepčilen. Ženska ji je za eno od miz kmalu prinesla hrano in Lyan se je zadovoljno lotila jesti, medtem ko je Lyssa dobila svojo slanino. Kmalu se je s stopnic zaslišalo škripanje in nekdo se je spustil v krčmo.

Na njeno vprašanje princesa ni odgovorila, rekla ji je le, da naj bo raje tiho. Tudi prav. To je odgovorilo na njeno vprašanje. Človek prav gotovo ni bila. Prav, princeska... pojdi na pod mehke dekice, mi smo tako ali tako že navajeni spanja na tleh. Ni dolgo časa nazaj, ko je bila Asy še beračica. Kar nekaj časa je trajalo, da je zbrala dovolj denarja, da se je lahko pomešala med meščane. Sobica v kateri sta bile je bila podstrešna in precej skromna. Stol si je pomaknila proti oknu in ga odprla. Glavo je pomolila skozi okno ter samo razmišljala.

V jutru se je zbudila zvita v klopčiči na tleh ob stolu. Proti tistemu na čem je spala včasih so bila tla kot debeli jogi. Pretegnila se je in se ozrla po sobi. Princesa je že izginila iz sobe. Sama je nekoliko postopala po sobi in se odločala, ali bo šla že dol. Iz senc je na njeno ramo priletel Hiems. »Hvala ker si me počakal.« Čisto slučajno je v odsevu svojih oči videla podobo nje same. Bila je umazana, obleka pa tudi ni bila kaj prida. Asy je samo skomignila z rameni in si iz obleke strepala prah. Tole je bilo za njo vseeno čisto. Z krokarjem na ramenih se je odpravila dol.

Ko je prišla po stopnicah je opazila, da se je princesa že mastila z obilnim zajtrkom. Sama se je vsedla na čisto drugi konec in se naslonila na zid. Postreči jo je hotelka krčmarjeva žena, ta je očitno še spal. Asy je samo pomignila, da ne bo ničesar in pomignila proti krokarju. Ta je samo zmajal z glavico in vtaknil glavo med peresa. Nekaj časa je tiho opazovala princesko kako se baše (povsem verjetno je bila tega vajena) in na to, ko je bila že čisto pri koncu vstala. Sabo ni imela veliko stvari. Včeraj jih je odložila nekje pri šanku. Na istem mestu je ležala majhna vrečica, ki je robavsi očitno niso oropali. Iz nje je povlekla majhno jabolko in si ga v nekaj ugrizih zatlačila v usta. Pobrkljala je še enkrat in povlekla tudi crknjeno miš s katero je pomahljala Hiemsu pred nosom. Ta jo je mljasknil (skoraj, da ni odgriznil Asy roke) in sevelo zakrakal ob slastni budnici. Pogledala je, če je njen denar še vedno pri roki in olajšano zavzdihnila ob pravem številu cekinov. Bilo je res trapasto, da je pustila spodaj, sredi noči culo pri šanku. Verjetno so bili preveč pijani, da bi jo sploh opazli. Pograbila je vrečkico in se skupaj z njo in ptičem naslonila ob vrata čakajoč na princeskico.

Med dekletoma je še vedno vladala napetost od prejšnje noči in Lyan ni imela prav nič proti, ko temnolaska ni sedla poleg nje. V miru je dokončala svoj zajtrk, potem pa krčmarjevi ženi plačala za sobo in hrano. Svojo usnjeno torbo si je obesila čez ramo in se napotila proti izhodu, kjer jo je Aestiva že čakala. Brez besed sta stopili ven v hladno jutro.

Ulica je bila rahlo poledenela in po tleh je ležalo kar nekaj vejic; očitno se je prejšnjo noč razbesnela nevihta. Ne menoč se za to je Lyan iz torbe potegnila debelo ogrinjalo in se ovila vanj, saj jo je od mraza začelo tresti. Potem se je počasi začela premikati in se namenila proti ladjedelnici, ki se je nahajala čisto na koncu mesta.

Ko sta prispeli v pristan, je bilo tam že lepo živahno in ljudje so se sprehajali med hišami ter kaj brkljali po svojih ladjah in čolničih. Pred veliko pokrito delavnico, kjer so očitno izdelovali ladja, je bila v tla zapičena velika lesena tabla, ki jo je svetlolaska odrla z očmi. "Mislim, da bo za naju še najbolj primeren ta za 6 oseb, skupaj z vesli? In za en teden?" Ni bila prepričana, koliko časa bosta potrebovali, da prideta na Sumatol in koliko dni bosta ostali tam, zato je hotela biti sigurna. Vprašujoče se je obrnila še k Aestivi, da bi izvedela njeno mnenje.

((mislm da je očitno kje odpiši, ane ))

Beleriandski Skrivčeni hrast. Končno.
Prva postaja, kjer je Luthien odpočila svoje utrujene okončine po dolgem potovanju iz škratjega mesta, s škratjim zakladom v torbi.
Pričakovala je, da jo bo skrivnostnež v kapuci kaj kmalu našel in jo poslal domov.

Lalaith je skromno privezala v najtemnejši kot zasilnega hleva, ki je namenjen popotnikom stal v bližini in upala, da v tem prijaznem mestu velike torbe na njen hrbtu ne bodo zamikale nikogar.
Sama pa se je počasi in z užitkom odpravila v krčmo, si naročila največji bokal piva, se stisnila v temno zavetje najbolj oddaljenega prostorčka in z občutkom pila. Koliko dolgih dni in še daljših noči je minilo od kar je v zadnje valjala po ustih to zlato tekočino! Uživala je ob vsakem požirku.
Prostor niti ni bil tako napolnjen kot navadno, nekaj osamljenih popotnikov je prav tako kot ona posedalo s svojimi vrčki piva ali medice, slišati ni bilo nobenega glasnejšega pogovora ali smeha.
Bila je namreč že skoraj trdna noč in Luth jo je nameravala prebiti tu, ob svetlobi ognja s pivom v roki. Nameravala je piti celo noč, dokler se ne bo pojavil skrivnostni prijatelj, nato pa spati čez dan.
Čakalo jo je namreč potovanje domov.

Ko je že s tretjim skoraj izpraznjenim vrčkom pred sabo iz oddaljenega kota strmela v plamene se je majavo pobrala na noge in se sprehodila do vrat. S pogledom je ošinila slavni skrivenčeni hrast in mrzel nočni zrak ji je kmalu zbistril zavest. Dovolila si je odteščati v bližnjem precej smrdečem jarku in se nato vrnila v krčmo. Z novim vrčkom piva se je še precej trezna tokrat usedla bliže ognja in nadaljevala s strmenjem v plamene in srkanjem hladnega zlata.

(*swoons* božansko, draga moja. un boj si si mal sama sodla, ma ni frke, ki se to že tko dosti dougo vleče. morem pa rečt, da si se ful izboljšala v pisanju; sploh besedišče je odlično. neki maš še napak, sam kokr vidim si se bolj zatipkala kokr kej druzga. )

Kdo bi vedel, kateri vrček piva si mrcvarila v svojih dlaneh in koliko je že bila odbila ura, ko so se vrata v nenavadno tiho krčmo s škrtanjem odprla. Svetloba ognja, ki je ukročeno prasketal za rešetkami v kaminu, se je razlila preko temne ulice in med podboji orisala nekoliko sključeno postavo, odeto v plašč, katerega kapuco je imela poveznjeno daleč čez obraz. Z roko si previdno segla po bodalu, ki je neopazno tičalo za tvojim pasom, in z nekolikanj motnimi očmi sledila tvojemu naročniku, ko se ti je približeval s počasnim, umirjenim korakom, kakor da ima vse v življenju preračunano in ga nič ne skrbi.

Brez da bi karkoli rekel, se je posedel nasproti tebe in z dolgim, do visokega sijaja nabrušenim nožem potrkal po hrapavem lesu. Znamenje je bilo očitno in nisi si pustila dvakrat reči, ko si izvlekla pergamentni zvitek in ga skoraj malomarno zalučala na mizo. V popolnem nasprotju s tabo pa je v temno oblečena oseba pred teboj spisek pobrala previdno, spoštljivo, skorajda kakor da bi bil svetinja. Potem ko se je zadovoljil s tem, kar so bile zate samo čudaške packe in krace na kosu porumenelega papirja, ti je brez besed na mizo zadegal težak mošnjiček, ki je kar pokal po šivih od bogastva, ki se je skrivalo pod napetim usnjem. Malodane si ga že pograbila, ko te je presenetil nenaden blisk; in v lesu med tvojimi prsti in mošnjičkom se je zibal svetleč se nož. Neznanca, za katerega si opravila naročilo, ni bilo več nikjer, a ti si imela oči le še za novo igračko in kup zlatnikov. Potem, ko si preštela svoje novo pridobljeno premoženje in si podrobno ogledala nož, si ugotovila, da si dobila;

• 1.500 zlatnikov
  
• 60 T stotinov
  
• 55 D stotinov
  
• Srebrn nož;
  ki je na pogled podoben tistemu, ki ga je imel neznanec. Nisi ga videla še v nobeni orožarni in tudi pri nobenem potujočem trgovcu, zato sklepaš, da jih izdeluje kar sam. Ko si ga pobliže ogledaš, ti postane jasno, da je pravzaprav skovan iz enega samega kosa neke neznane kovine, ki ima sicer srebrnkast lesk, a se zdi, kakor da se v njenih globinah mešajo in prepletajo sence. Oster je kakor kot britev in se ti prilega v dlan, kakor da bi bil izdelan le zate. (+ 16 T stotinov, reže vso ostalo kovino z izjemo uročene)

Po dolgem popotovanju se je zdelo kot, da temnolasi škodoželjčnici še ni bilo dovolj napornih muk, krvi in potu, pa vedar mora vsak trdodelen pustolovec svojo zadnjo plat odložiti na kakšen stol in ga segreti med srebanjem kakšnega vrčka piva. Ni bilo dolgo, ko sta se s svetlolaso princeso odpravljali iz 'varnih' streh Skrivenčenega hrasta na Otok Sumatol.
Po nekaj minutah hoje je Aestiva res prispela iz Pristana do dobro znane krčme, ki je rahlo oddajala temnostransko neprijaznost. Ko je odrinila vrata so se vanjo ozrli številni nasmejani obrazi, dvignjene obrvi in mračni pogledi. Kmalu, ko je nova obiskovalka postala nezanimiva so se ničhudega sluteče duše obrnile nazaj, ko svojim pijačam in glasnim pogovorom, ki so zazanamovali vsako krčmo. Z nekaj dogimi koraki je bila pri točilnem pultu in z jasnimi temačnimi besedami naročila pivo. Ko ji je pijačo pod roke nastavil nejeveren lastnik mu je izročila kovance in si pijačo brezskrbno ponesla k ustom. Tik pred spodnjo ustnico se ji je roka sunkovito ustavila, ko je iz za vrčka opazila sporočilo, ki je viselo tik za pultom. »Kaj je tisto?« Brez besed ji je podal listič, ki ji je obvisel na desni roki, medtem, ko se je njena leva še vedno oklepala polnega vrčka. Takole je brala:


Asy se je poznavalsko dvignila obrv. »Te zanima?« ji je pomignil možakar za pultom, ki je brez posebnega zanimanja z umazano krpo brisal kozarce. »Znalo bi me.« Še enkrat se je ozrla na list. Na pogled se je opazilo, da je človek, ki je sporočilo napisal kar bogat. To je bila že prva dobrina. V naslednjih tednih ni imela kaj početi... druga dobrina. In tretja... že tako je bila v pravem mestu kjer bo našla pravi trg. Z nasmeškom je pokazala svojo odločitev in pristavila vrček k ustom, da ji je pijača stekla po goltancu. »Lahko vzamem?« je z listom pomignila proti možaku, ki je samo pomignil nazaj in ji dovolil, da si je listič vtaknila v razcapano torbo. Po nekaj požirkih mrzle pijače je temnolasa zmikavtka z rahlim poskokm zdrsela iz stola in z sledečimi pogledi zapustila krčmo s potami na trg.