Skrivenčeni hrast

Ea je slišala, d se tekmovanje bliža koncu, zato je zaklicala Keithu: "Hitro, hitro! Kamlu bo konec!" Začela je grabiti k sebi vse vrče, ki so bili na dosegu rok in jih na dušak popila. Večina lastnikov kozarcev, ki jih je vzela, je bila zelo razburjena, nekateri pa tega sploh niso opazili. Ea se je ozirala naokoli, da bi videla kje še lahko dobi kaj piva. Bila je zelo živčna, saj je vedela, da po tekmovanju ne bo smela več zastonj piti. Kar naenkrat pa se ji je nekaj dvignili po grlu in bruhala je na tla. Bila je osramočena in v obraz čisto rdeča. Gledala je naokoli, če je kdo opazil, vendar se je zdelo da je to videl samo Keith. Oddahnila si je ko je videla, da je tudi veliko drugih bruhali in da ni edina. Takrat pa je Keith začel: "Ea je pa bruhala! Njen želodec pa res ne prenese veliko piva!" Zraven se je smejal kot norec in Eo je bilo zdaj še bolj sram, saj je cela gostilna vedela, da je ona bruhala. Ubila ga bom takoj ko zmagam, si je dejala in hitro odšla po nekaj vrčev, saj si je hotela popraviti okus v ustih. Upala je, da ne bo več bruhala. Nekaj časa je tako mirno pila in bila tiho, nato pa je kar naenkrat zakričala: "In samo tako da veš, moj želodec prenese veliko piva!" Bila je užaljena, ker ji je Keith to rekel. On se je samo zasmejal in Ea se je zelo razhudila. "Ne smeš tako govoriti z mano!" Naredila je nekaj korakov proti njemu, da bi ga ujela a se je umaknil in splezal na neko zelo visoko polico, ki je ni dosegla. Odločna, da ga ujame si je zraven privlekla stol, čeprav je imela s tem kar precej težav. Nekako ji je uspelo in medtem ko se je ubadala s tem, kako naj zleze na stol, se je Keith že premaknil na drugo polico. Ea je razočarano stala na stolu, nato pa šla dol in stol premaknila k naslednji polici. Zgodba se je spet ponovila in nato je Ea obupala: "Boš že videl!" Požugala mu je s prstom in ker je bila zelo zadihana in utrujena od lovljena je morala nujno spiti še nekaj piva. Ko je spila nekaj kozarcev se je poleg nje znašel nek mladenič. Ea mu je pomežiknila in ga pobožala po glavi. Mladenič se ji je nasmehnil in nekaj časa sta tako stala, dokler se ni Keith odločil, da posreduje. Skočil je fantu na glavo in ta se je tako ustrašil, da se je kar prevrnil. Zdaj je bila vilinka šele jezna. Na ves glas je zavpila: "Kaj si naredil? Ne mseš strašit mojega ljubčka!!" Nato je fantu pomagala ustati in mu priskrbela nekaj piva, sebi pa rpav tako. Ko sta vsak popila svoj kozarec je Ea pripomnila: "Na mu zamerit. Samo ljubosumen je." Zasmejala se je in potem sta vsak odšla v svojo smer. Kar naenkrat se je rdečelaska spomnila, da bo zastonj pitja kmalu konec in kakor hitro je mogla se je odmajala do pulta, kjer je bila velika gužva, saj so vsi hoteli popiti še zadnje požirke pred koncem. Ea je čakala v vrsti in bila je zelo nemirna. Najprej se ji ni uspelo prebiti, saj so jo vsi samo grobo odrivali. Zato je poklicala Keitha: "A prineseš malo piva?" Ketih jo je samo sumničavo gledal in dejal: "Če ne boš več jezna name." Z nekaj napora je Ea izdavila: "Ne bom." On je skočil za pult in pograbil nekaj vrčev. Gostilničar ga je videl in zdel se je malo jezen, vendar ni imel volje, da bi kaj rekel. Keith se je kmalu vrnil k Ei in skupaj sta začela piti in oba sta upala, da tekmovanja še ne bo tako kmalu konec.

[[ta je bl kratk tko da bom najbrž še enga napisala pa dejte plis še ostali kej pisat ]]

"Če ste hoteli priti na svetlostransko tekmovanje v popivanju ste ga zamudili," je gobcnil nek mladenič, ko sta z Uheljcem prispela do glavne gostilne v mestu. "Veš bumbar, nismo vsi svetlostranci, ki hočejo popivat. Samo prenočit sva prišla," mu je vrnila in vstopila. Komaj se je prebila do pulta in dobila sobo, nato pa jo je nek popolnoma pijan svetlostranec hotel objeti in, po Clarissinem mnenju tudi šlatat. Vzrojila je in mu zapičila enega uizmed saiev v roko. "Da si boš zapomnil," mu je zabrusila, ko se je ubogi tepec zvijal po tleh, saj ga je moralo zelo boleti. Nato sta z Uheljcem odšla v sobo in se zgrudila v posteljo. Iz vreče je vzela dve jabolki, eno zase, eno pa za podganka. Hitro sta pojedla in nato še hitreje zaspala.

(ne lub se mi novga posta pisat, tko da editam)

Ko je sonce počasi prilezlo na nebo sta Clarissa in Uheljc vstala. Pojedla sta še preostanek plena iz pekarne in davitelja. "In kaj zdaj?" je vprašal Uheljc. "Jaz bi rada videla kralja in kraljico, preden bova začela kovati načrt," je rekla Clarissa in odprla vrata. "Prideš?" ga je vprašala in skupaj sta se odpravila proti palači.

Ea je nestrpno pričakovala razglasitev rezultatov. Zaploskala jedrugo in tretje uvrščenima, nato pa se nagnila naprej, da bi bolje zaslišala, kdo je zasedel prvo mesto. Ko je zaslišala svoje ime je na ves glas zakričala: »ZMAGALA SEM!!!« Bila je tako vesela kot že dolgo ne in hitro se je odmajala do pulta. Tam je skoraj izpulila mošnjo gostilničarju iz rok. Vsa vesela si jo je nekaj časa ogledovala, nato pa jo pospravila v žep ter dejala Keithu: »Kaj pa zdaj?« Keith, ki je lahko jasno razmišljal, saj še ni bil čisto pijan je dejal: »Zmenjena si z Mery in Lucy. Se spomniš?« Ea se je bežno spominjala tega zato se je ozrla po gostilni, da bi videla, če je katera od njiju tukaj. Videla je, da za neko mizo sedi Mery in odšla je do tja. Tam se je usedla in dejala: »Kaj pa zdaj?« Glavo je položila na mizo in oči so se ji začele zapirati, vendar se je nekako prisilila, da jih je odprla in se z njimi zazrla v Mery.

[kratk post sam sej nima veze =)]

"Aa, aa, kaj je bilo?" je Mery ležeče na treh stolih mrmrala. Nad njenim obrazom je bil Eruin kljun in Merenwen je skočilo od mize in zavpila: "Napadajo me ponoreli orli, Pomagajte!" tako je kričala, dokler se ni Eru vsega naveličala in jo kar sama zvlekla na stol. Prespala in zamudila si vso zabavo, ljudje so noreli za pivom. In jaz sem imela prav, res ne znaš popivati". Merenwen jo je grdo pogledala ob zadnjih besedah in poskusila vstati a se je takoj zvrnila po tleh. Kar naenkrat se je začela kot, da bi bila njena obleka narejena iz peres. "Ooo....pivo... je.... zelo... lušno..." je izdavila med popadi smeha. Eru je zdaj res začelo vse skupaj presedati, zato je presenečenemu vilinu vzela vrček piva in prišla nazaj k Mery in jo polila z pivom. To jo je takoj zbudilo in skočila je na noge in se vsedla na bližnji stol. "To ti res ne bi bilo treba! Mi je že žal, da sm te kupila..." je mrmrala sama pri sebi, a še preden je končala je k njeni mizi prišla Ea, ki je bila očitno zmagovalka tekmovanja. "Živjo, živjo" je rekla Mery in se obrnila proti Ei. "Mislim, da bi bilo zdaj najbolje tebe spraviti v red. Eru vrček piv prosim" Eru je takoj odletela in prinesla nazaj poln vrč piva. Mery ga je hitro vzela in Eo polila po glavi.

Ea je začudeno pogledala Mery, nato pa se zresnila in dejala: "To pa res pomaga. Hvala." Pobožala je Eru po glavi in ji rekla: "Pojdita se igrati skupaj s Keithom." Hotela je imeti mir pred njim saj ji je zdaj začel razlagati kaj naj mu kupi z denarjem, ki ga je dobila. Upala je, da ga bo Eru zamotila, ona pa se bo lahko v miru pogovorila z Mery. Nekaj časa je porabila, da se je streznila, nato pa dejala: "Saj mora priti še Lucy, kajne?" Upala je, da ni vsega zamešala. Zelo jo je bolela glava in komaj je čakala, da se lahko uleže in v miru zaspi, zato je takoj predlagala. "Kaj če bi tukaj prenočili. Jaz sem takoooo utrujena," je dejala med zehanjem. Dodala je še: "Pijančevanje me je zelo utrudilo." Komolce je naslonila na mizo, brado pa na dlani in zaprla oči ter skoraj zaspala. Le napol je poslušala dogajanje okrog sebe, da bi slišala, če bi Mery kaj odgovorila. Takrat pa ji je Keith skočil na glavo in ker tega ni pričakovala je na ves glas zakričala. Ko je videla, kaj se je zgodilo se je malo umirila in rekla: "Maščevala se ti bom." Nato je dejala: "Mery jaz grem spat. Kaj pa ti?" Upala je, da bo šla tudi Mery v posteljo, saj ni hotela, da jo čaka. Potem se je spomnila, da sta zmenjeni tudi z Lucy, zato je dodala: "Misliš, da Lucy ve, da mora priti sem?"

Lucy je pritekla in se začela pred gostilno ustavljati. Vstopila je in ugotovila da je tekmovanje že zaključeno kakšna ugotovitev je pomislila, še vedno je bil marsikdo pijan in je malce čudno hodil. Pri eni izmed miz je zagledala Mery in Eo. Stekla je do mize, in med potjo naletela na Keitha in Eru. Keitha bi lahko vprašala če sta Ea in Mery trezni.ko je razmišljala je že prišla do mize pri kateri sta sedeli Mery in Ea. Izgledali sta zelo trezno in ko je Ea omenila da je utrujena je Lucy pozdravila in opozorila nase:"Hej." Bila je kratka in jedernata saj ni bila prepričana da sta obe trezni. Mery ki je izgledala bolj trezno je Lucy namenila kratko vprašanje:"Je Ea trezna, ali se je napila?" Zasmejala se je, in upala da je Mey trezna. Med tem je preverila ali so njena izdajalska vilinska ušesa varno pod kapuco, in je ne bodo izdala. Vem da sem malce preveč prestrašena, vndar enkrat mi bo to verjetno prišlo še prav, in morda mi bo celo rešilo življenje.[/i] Počakala je da bo Mery odgovorila.

"Seveda sem trezna," je Ea užaljeno odgovorila Lucy. "In tako da boš vedela: ZMAGALA SEM!" Ko je to rekla se je nekaj ljudi, ki so bili v gostilni, ozrlo proti njej in jo grdo pogledali. Ei je bilo vseeno. Vse to govorjenje jo je zelo utrudilo, zato se je zopet naslonila na mizo in zaprla oči. Nato je kar naenkrat vstala in zaklicala gostilničarju: "Rada bi najela sobo." Zdaj ji je bilo že vseeno kaj si bosta mislili Mery in Lucy. Važno je bilo, da se ona naspi. Sledila je gostilničarju, ki jo je odpeljal do sobe in med zehanjem rekla: "Lahko noč Mery in Lucy. Se vidimo zjutraj." Odmajala se je do sobe in takoj, ko je gostilničar odšel se je zvrnila na posteljo in nemudoma zaspala.

Lucy si je oddahnila ko je izvedela da je Ea trezna. Ko pa je Ea dodala da je zmagala, in nato skoraj zaspala ji ni uspela čestitati. Ko pa je gostilničarja prosila za sobo in odšla do sobe je Lucy za njo zaklicala:"Pa čestitke za zmago!" Ni bila prepričana da jo je Ea slišala saj je bila že skoraj v sobi. Lucy je počasi ugotavljala da sploh ni zaspana. Z očmi je poiskala svoj mošnjiček in zrla v njega. Ni bilo v njeni naravi da ji je bilo pogosto nerodno, vndar ji je tokrat bilo. Ni vedela kaj naj reče. Vse skupaj je čudno. Ena pol sestre sploh ne spoznaš, ena sestra je odšla. tretjo pa imaš pred sabo pa ji ne upaš ničesar rečt. Je pomislila Lucy. Začela se je igrati z vrvico na mošnjičku in zelo očitno kazala da ji je narodno, ni ji bilo jasno zakaj ji je pred sestro nerodno. Morda pa mi ni nerodno pred sestro ampak pred kraljico, še vedno se nisem čisto navadila da je moja sestra. Njene misli so odtavale, in upala je da je vsaj trtja sestra ne bo zapustila, pa čeprov je veliko starejša od nje, in je kraljica.

Merenwen je ravno premišljevala koliko tišine lahko prenese, ko je začudena videla, da je v gostilno prišel viliski sel. Še bolj je bila presenečena, ko je prišel ravno do nje, saj je mislila, da le prinaša sporočilo gostilničarju, koliko stane kakšno pivo. Eru je, ko je videla vilina hitro priletela k Merenwen in ji zašepetala: "Kdo je to? Ga poznaš?" Merenwen pa ji je z nasmeškom hitro odgovorila:"Znan se mi zdi, najbrž je iz Elweja, kašen od mnogih selov". Sel je pristopil k njima in se priklonil: "Kraljica Merenwen, to vam pošiljajo z gradu." Podal ji je zvitek papirja in še preden se mu je Mery lahko zahvalila je že izginil iz gostilne. Merenwen je hitro odvila list in prebrala sporočilo. Pisalo je, da so se na gradu odločili za požig Min-Rimmona, Merenwen je bila zelo presenečena, a ni zamerila svojim svetovalcem, da so se odločili kar brez nje. Jaz bi najbrž tako vse narobe uredila, si je mislila, Sigurno bi nas prej napadel Min-Rimmon. Pogledala je proti Luciane: "Oprosti moram iti" vrgla ji je list papirja, "Ko se bo Ea zbudila ji pokaži to sporočila, če lahko kar obe pridita na nalogo... Lepo, te je bilo spoznati sestrica" je z toplim nasmeškom dejala Merenwen nato pa hitro vzela Eru in se odpravila ven iz gostilne. Hitro se je povzpela na Callanana in se odpravila v svojo zadno postojanko preden bi se odpravila domov.

Vstopil je vilinski sel in Merenewen oddal sporočilo. Luciane je takoj vedala da je nekaj narobe, že po izrazu ne sestrinem obrazu. Merenewen je proti njej potisnila list in ji rekla da mora it. Luciane ni spraševala kaj je narobe. Nato pa je Merenewen odhitela iz gostilne.

Očitno mi ne preostane drugega kot da preberem in nato počakam Eo. je pomislila in se nasmehnila. Vendar je njen nasmeh kmalu zbledel. Videla je da piše da bo šel Elwe in s tem vsi vilinci v vojno, požgali bodo Min-Rimmon. Njen obraz in njeno celotno telo je zamrznilo, na obrazu pa se je risala ogabna spaka. Skorajda je že začela kričati ko se je le ustavila, tako bi za to slišali še temnostranci in odšli pomagat Min-Rimmoncem ne kričanje v tem primeru ne bi bila dobra odločitev. Počakati bo morala na Eo, nato pa bosta morali s skupnimi močmi priti do Elweja in pomagati vilincem. Ni druge možnosti. Razen da grem sama, ampak ta možnost odpade. Sesedla se je in še trikrat prebrala list. Čeprav je bil zvit ga je tako močno držala da se je že popolnoma zravnal. Vedno bolj je bila živčna in če Ea ne namerava pohitet bo sama stekla za svojo sestro in ji pomagala. Počakala bom do sončnega zahoda je počasi določila in pogledala skozi okno. Sonce je bilo že nizko ne nebu, verjetno bo imela Ea dovolj časa da se dobro naspi. Najboljše bo da poišče Larsa in Keitha, tudi onadva morata vedet. Poklicala je Larsa, saj je predvidevala da je Keith z njim. Kmalu sta oba prišla in Luciane jima je razložila:"Vilini nameravamo požgati Min.Rimmon, s tem ko sem tvoja gospodarica Lars, si z nami tudi ti. Za Eo ne vem, ampak mislim da se bo strinjala da gremo za Mery ki je že odšla naprej ker je kraljica. Mislim da je najboljša ideja da pustimo Eo spat do sončnega zahoda, takrat pa jo zbudimo ker bo imela verjetno dovolj spanja. Odšli bomo v smeri Elweja. Ne smemo priti do Min-Rimmona saj bo tam verjetno vojna in mi nismo pripravljeni. Odšli bomo okoli in tako prišli do Elweja. Verjetno so vilinke pustili tam in jaz bom nekako dokazala da sem princesa. Tako me bodo spustili do Mery in pomagali ji bomo. Se strinjata?" Lars je hitro odgovoril:"Jaz se strinjam. Ea bo imela dovolj časa da se naspi, neto pa bomo tako ali tako odšli in najbolje da z Eo potujeta ogrnjeni v črne plašče da se ne bo videlo vajinih izdajalskih ušes." Luciane je počakala še na Keithov odgovor.

Luciane je postajala živčna, sonce je že zašlo, Ea pa se še ni zbudila. Papir je potisnila Keithu v roke. "Daj ga Ei, ampak samo Ei in ji povej da sem šla z Larsom naprej." Živčno je trznila s prstom na roki in odšla iz krčme. Ko se je prepričala da je Lars za njo sta odšla.

Ea se je hitro zbudila in videla, da ji Keith moli list. Prebrala ga je in se zgrozila. Odločila se je, da bo tudi ona odšla in hitro je stekla ven. "Misliš, da bova še ujela Lucy?" je vprašala Keitha. "Nevem," je odgovoril in Ea je zdaj še pospešila korak ter gledala naokoli, da bi kje opazila Luc.

Luthien je nesproščeno odrinila vrata krčme pri Skrivenčenem hrastu in mimogrede pomislila: Le kje je dobila tako trapasto ime! odgovor na njeno vprašanje je dobila kmalu in ko so se njene oči privadile na mrak, je v kotu zagledala najbolj zguban hrast, kar jih je kdaj videla. Hitro je spremenila svoje mnenje. Stopila je do točilnega pulta in kmalu sama sedela za mizico s kozarcem osvežilne pijače v roki. Ozrla se je okoli in kmalu začela označevati množico ljudi pred seboj. Ni maral množice in v majhnih prostorih se je počutila zelo klavstrofobično. Hitro je spila, plačala Koliko denarja za 2 požirka pijače! in se napotila prosti vratom.

Ko je Kiana odšla in pustila Emirja ob svoji klopi se je počutila nelagodno. Emir ji je postal res všeč in, mogoče se iz prijateljstva izcini tudi ljubezen. Pomembna naloga jo je čakala in časa ni želela zapravljati. Sedela je na konja, ki si ga je sposodila in odjezdila proti Beleriandu. Na poti je opazovala gozdiček v katerem je konja spravila v galop. Jezdila je hitro in pa z voljo. Ko je prijezdila pred Skrivenčen hrast je konja privezala v nizko vejo, sama pa odšla naprej.
Ko je Kiana vstopila v krčmo se je ozirala okrog sebe in pri tem s kančkom očesa opazila Luthien. "Luth!!" je zavpila in stekla, do nje. "Kako si kaj? In kaj počneš tukaj?" jo je zvedavo spraševala in čutila velikansko olajšanje, da jo vidi. Luthien je ravno odhajala zato jo je Kiana zaustavila. "Prosim spijva še malo vode. Slišala sem, da se mi boš pridružila na poti, ki bo res dolga zato rabiš moči." jo je spodbudila ter se usedla za leseno mizo, ki je že razpadala. Pri debeli gospodinji je Kiana naročila čašo vina zmešanega z vodo, nato pa sedla k Luthien. "No, povej. Zakaj si tako slabe volje? Kaj te prav za prav daje?" je resnobno vprašala in zrla v njene rjavkaste oči. Videti je bila pretresena in zmedena.

"Oh, Kiana! Pozdravljena. Kaj te je prineslo v ta zakotni kraj?" je malo klišejsko vprašala Luthien in se skoraj zgrudila na stol poleg sebe. Počutila se je popolnoma zanič. Vrtelo se ji je in nekako ji je šlo na bruhanje. Gleda me, kot da pravkar umiram! je v mislih vzkliknila Luthien, nato pa se nasmehnila Kianinemu zresnjenemu pogledu in rekla:" Nič mi ni. Le malo klavstrofobična sem. Če nimaš nič prosti bi šla malo na zrak, ti pa kar nekaj spij. Saj se hitro vrnem!" Opravičujoče se je nasmehnila in jo nerodno pobožala po laseh. Všeč ji je bilo, da je nekoga tako skrbelo zanjo. Prijazna je! je pomislila, nato pa se skozi množico ljudi različnih ras prerinila na prosto. Vreme je bilo precej ostro. Veter je tulil okoli vogalov in kmalu jo je zazeblo. Globoko je zajela sapo, se sklonila proti tlom, stresla z lasmi, nato pa se spet vzravnala. Najbrž izgledam zelo trapasto! je pomislila in se hitro ozrla naokoli. Nekaj otrok jo je z nasmeško na ustnicah opazovalo in Luthien jim je zardelo pomahala. Bili so videti premraženi in postalo ji je prav žal, da jim ne more pomagati. Smilili so se ji. Bilo je mraz in oni so bosi in raztgani kar stali na ulicah in opazovali mimoidoči vrvrž. Morala bi se naučiti obvladovati svoja čustva! ji je prišepnil glasek v njeni glavi in hitro se je še enkrat ozrla na okoli. Ker ni zagledala nobenega znanega obraza se je le malo cinično nasmehnila in si poravnala obleko. Brcnila je v steno in se odločila, da se vrne h Kiani. Odrinila je težka lesena vrata, ki so se ji zdela kot izpred 500 let nazaj in se prek množice ozrla po Kiani. Stopila je na prste in skoraj kriknila! "Kiana!" je le s težavo šepnila in spet jo je obšla vrtoglavica.

Kiana se je nasmehnila, ko ji je prijateljica zagotovila, da je vse vredu. Pokimala je in jo objela. "Le vrni se kmalu." obrnila se je k debelemu natakarju, ki ji je prinesel leseno čašo vina pomešanega z vodo. "Hvala!" je rekla in mu v roko potisnila kovanec. Naredila je dol požirek in komaj čakala, da se Luthien vrne. Misli so se je ustavile pri Emirju, ko ga je poljubila. Bila ja tako vesela, in zaljubljena, da sploh ni opazila, ko so jo vaški fantiči opazovali. Še vedno je bila ganjena od poljuba. Ozrla se je k stenski uri, ki je kazala četrt na osem. "Še pet minut, nato pa na pot!" si je rekla, ko se je Luthien omotično primajala k njej. " Luthien, si vredu?" gospodinja, je prinesla čašo vode in krpe, ki jo je Kiana položila na njeno vroče čelo. "Zaspi." ji je šepnila, ko je ležala v postelji za popotnike. "Kar zaspi, bova pa jutri odpotovali za najino nalogo." nasmehnila se ji je, med tem ko se je ta pogrezala v globok spanec. Le kaj ji je? Migrena? Ali pa samo slabota? vprašanja ji niso dala miru, dokler ni na stolu poleg postelje utonila v krate počitek. Ko je odprla oči je bila zunaj gosta tema. Tiho je pričela kašljati, zato je odšla do potoka, kjer je popila malo vode. Bilo je mrzlo, vendar je prijeten vetrič ni motil. Nasmehnila se je in usela poleg potočka. Luna je bila videti tako okrogla, vendar ji je dajala tisto svetlobo, zato je bila Kiana vesela, da je svetila. "Ahhh. Le kaj počneš sedajle moj predragi Emir?" se je spraševala in se prestrašila ob šumu , ki je prihajal iz gozdu. Vstala je ter se vrnila v hišo k Luthien. Zopet je poskusila zaspati, in oči se se kar same od sebe zaprle. Končno se je pogreznila v spanec. Sanjala je o svoje, predragem princu.

((dame moje, od kdaj zraven Skrivenčenega hrasta raste gozd in teče potok? in če ma luthien klavstrofobijo nima vročine. prosim, brez površnosti, pa mal bolj pazit na slovnico, še posebej ti, kiana. Drgači pa pridne, fajn pišeste in dobr besedni zaklad. ))

Na vrata vajine sobe je ob prvem jutranjem svitu močno potrkalo in obe sta se hipoma zbudili. Medtem ko se je Luthien še odmotavala iz odej je Kiana pa je odhitela k vratom, da pogleda kdo ju budi ob taki rani jutranji uri. Na pragu je stal visok v črn plašč odet neznanec, ki je zmedenemu dekletu le podal zapečaten pergamentni zvitek, in se obrnil na peti. Kiana se je vrnila nazaj k postelji, sedla na rob in skupaj z Luthien prebrala vsebino zvitka.

Kiana in Luthien,
Priporočili so mi vaju moji najbolj zaupni viri, ki mi zatrjujejo, da sta dovolj spretni, zavzeti in premeteni, da bosta opuščeno škratje mesto, Fin Hollen, dosegli in olajšali najpomembnejših dragotin pred odposlaniki ostalih premožnejših trgovcev. Za vajino delo vaju čaka bogata nagrada, ki je odvisna od prinešenih zakladov, zatorej se kar najbolj potrudita.

Nekaj trenutkov sta se še zbegano spogledovali, nato pa sta pospravili za seboj, vzeli vse potrebno in zapustili krčmo, nalogi na proti.

((okej, zdej pa kr po cesticah in podeželjih proti Fin Hollenu. Se pisljamo tm. ))

Potem, ko je bila enkrat v mestu se ji niti slučajno ni zdelo, da bi morala oditi k počitku. Postopala je po kar je izgledala kot največja ulica v Beleriandu in v oči ji je kmalu padla krčma ob kateri je rasel star hrast. Malo se je razgledala in nato vstopila v množico, ki se je ob tej večerni uri nabrala v pivnici. Potem, ko je ugotovila, da ni nobena miza več prosta se je napotila proti šanku. S komolci si je izborila pot do točaja. Nekega nezavestnega pijanca je porinila iz visokega lesenega stolčka, da se je imela kam vsesti. Ozrla se je naokoli in presenečeno ugotovila, da vsi pijejo pivo in tudi sama pomignila gostilničarju, da je pred njo postavil vrček svežega mrzlega piva. Sama pri sebi se je zahahljala saj je vedela, da pijače niti slučajno ne bo plačala. V tej množici se je lahko iz gostilnice izmuznila kadar je hotela. Ko je že hotela narediti požirek je videla, da se v sencah za šankom nekaj sveti. Prepoznala je velike črne oči njenega krokarja in se jezno napihnila. Krokar ji je mirno zletel na ramo proti kateremu je točaj poslal neodobravajoč pogled, ki pa ga je Aestiva gladko ignorirala. Posvetila se je ptiču, ki se mu je v očeh videlo, da se je smeji v obraz. »Rekla sem ti, da ostaneš doma.« mu je namenila 'pečen boš' pogled. Krokar ji je mirno zabrundal na uho in zopet zginil za šank. Aestiva raje ni pomislila, kaj je počel v sencah saj se je iz njih slišalo sumljivo hrščanje. Zmajala je z glavo in naredila požirek iz vrčka.

Življenje na cesti. Nekaj takega je Lyan počela zadnje leto. Že res da je bila princesa, vendar želela si je videti deželo, kateri je upala, bo nekoč vladala. Po deželi je delala krog. No, vsaj nekaj temu podobnega. Najprej je odpotovala na sever, v Ethir. Pot je nadaljevala do zapuščenih škratjih mest, se sprehajala med ruševinami in obrala občasna telesa, ki so ležala na tleh. V Ethiru je ostala kar nekaj časa, saj je imela kaj početi, v Fin Hollenu in Ephel Duathu pa je ostala precej manj časa. Skozi gozdove se je počasi prebila proti jugu in se pretihotapila v Elwe. Samo svojim dobrim magičnim sposobnostim se je imela zahvaliti, da je ostala živa, saj je uspela svoj videz spremeniti v dovolj prepričljivo vilinko. Med svojim časom v Elweju in kasneje tudi Noldorianu je spoznala veliko o njihovem načinu življenja in si precej razširila svoje znanje, in po dolgem času se je napotila naprej, do Lossanarcha. V njem je bila že kar nekajkrat, vendar si je tokrat vzela čas, da si ga je dodobra ogledala. Zadnja postojanka pred vrnitvijo domov naj bi bil prvotno Beleriand, vendar se je Lyan po obisku Ethirjeve slavne knjižnice premislila. Želela si je obiskati otok Sumatol. V starih spisih in zvitkih je svetlolaska našla veliko o njem. Nanj so se umaknili prvi čarovniki v Forestu, potem ko jih je preostali svet preganjal, na njem pa so nekaj časa živeli tudi vilinci, ko so prvič prišli na njihovo kopno. Tako je sklepala, da je ne le poln zanimivih vilinskih ruševin temveč tudi nabit s starodavno energijo, ki so jo za sabo pustili magi, ki so preizkušali svoje moči. Verjetno je bil na njem tudi mnogokateri amulet ali spis z neverjetno močjo. In vse je bilo še vedno tam, ker so vraževerni prebivalci dežele verjeli, da je Sumatol zaklet in nihče ni nikoli potoval tja. Potem, ko je enkrat zapustila Lossanarch se je torej vseeno napotila v Beleriand, saj je bil edino mesto z ladjedelnico in pristanom.

Stopala je po Hrastovi ulici, in se spominjala kaj vse je doživela v tem mestu, kar je na njen obraz narisalo redek nasmešek. Šla je mimo trgovine z eksotičnimi živalmi in Lysso odsotno počohala za ušesi. Natanko se je še spomnila dneva, ko jo je kupila. Takrat je bila tak prikupen mladiček. Njena volkulja pa je medtem zrasla in sedaj je ob njej ponosno hodila vitka samica srebrno sive barve, ki je povsem ustrezala tako Lyanini osebnosti kot tudi statusu. Končno je prišla do svoje destinacije in veselo zavila v Skrivenčeni hrast. Bil je nabito poln, kar pa je bilo seveda pričakovati, glede na uro in kvaliteto Beleriandskega piva. Že drugič v zelo kratkem času so jo preplavili spomini, na dan ko je prvič srečala svojo polsestro. Takrat sta se napili do mrtvega in pobrali najvišji nagradi na pivskem tekmovanju. Zahahljala se je ob misli, da sta bili sedaj obe princesi enih najbolj vplivnih mest v deželi. Kaj vse človek lahko doseže... Clarisse že dolgo ni videla in spraševala se je, kaj temnolaska počne te dni. Brez posebnega napora se je prebila skozi gnečo v krčmi, ljudje so se z debelimi očmi odmikali njeni renčeči volkulji. Zadovoljno si je našla mesto za šankom in spodvihala svoje krilo, ko se je vsedla. »Kaj pa mislš, da vozš cucke sm noter? Vn ga bom vrgu!« se je točaj nesramno zadrl nanjo, vendar se mu je Lyan samo sladko nasmehnila. »A si o tem popolnoma prepričan? Ker ne vem, če bi se rad naslednji dan znašel v temnicah Min-Rimmona. In osebno bom poskrbela, da dobiš najbolj nagnito in podgan polno celico...« Debeluh jo je začudeno premeril z očmi, ki so se mu kaj kmalu razzširile v grozi. »Joj, oprostite prosim, tako mi je žal, nič slabega nisem mislil! Vam lahko ponudim pijačo na moj račun?« Točaj je začel v visok kozarec mrzlično natakati krvavordeče vino, vendar ga je svetlolaska prekinila. »Ah, seveda se ne spomniš. Eno veliko pivo bom, tepec. Pravzaprav raje tri...« »...Pa še en zrezek,« jo je dopolnila Lyssa in krčmarju so zazevala usta. Samo nemočno je buljil v volkuljo, ki je ravnokar spregovorila, potem pa se je spomnil na trgovino z govorečimi živalmi nižje dol po ulici in se zbral. »Vaše pivo, gospa.« Lyan ga je prebodla s pogledom, vendar ni rekla nič in je srknila požirek temne pijače, ki jo je postavil pred njo ter užitkarsko zaprla oči.

Medtem, ko je uživala v osvežilni pijači je njeno razmišljanje zmotilo dekle, ki je zasedlo mesto poleg nje za šankom. Nekaj se je prerekala z gostilničar, ko je v gostilnico pripeljala srebrno sivo volkuljo. Zagrozila mu je, da ga bo vrgla v temnice Min-Rimmona. »Mi že živimo v nečem podobnem.« je potiho zamrmrala Aestiva. Srknila je pijačo in se ozrla. Okrog točajeve glave je letel njen krokar in se mu drl na uho. Točaj se mu je prav tako drl nazaj »Dost te mam ptč! Zgin! Zgin!« Aestiva je samo mirno zazvižgala in krokar ji je priletel na ramo. »Nism dovolu ptiča! Takoj ga dej vn.« Mirno je zavzdihnila in se nasmehnila v smer točaja »In če ne?« Tega vprašanja ni pričakoval in nanj tudi ni odgovoril. Besno je začel čistiti kozarce, ki so se tako že bleščali. Kar naenkrat je ugotovila, da Hiemsa ni več na njeni rami. Zdolgočaseno puhnila, presneti ptič. Sedaj je preletaval volkuljo, ki je sedela poleg tistega dekleta od prej. »Takoj sem!« Krokar je samo zafrkantsko zakrakal v njeno smer, potem pa pristal na hrbtu volkulje, ki je zarenčala in se ga poizkušala znebiti, vendar neuspešno. Aestiva je zavzdihnila in ga še enkrat poskušala poklicati, vendar jo je kot pričakovano ignoriral, zato se je obrnila nazaj k svojemu pivu.

Lyan je z nasmeškom na obrazu opazovala, kako se je točaj drl za črnega ptiča, ki mu je krožil okoli glave, potem pa še na dekle, ki se je očitno družila s krokarjem. Potem ko je gladko zavrnila njegovo teženje, naj ptiča spravi iz gostilne se je dekle obrnilo nazaj k svoji pijači. Svetlolasko je takrat zmotil še vedno razdraženi krčmar, ki je sedaj pred njo postavil prej naročeni zrezek. Mislila ga je že podati Lyssi, vendar je opazila da je ta s ptičem na hrbtu zdolgočaseno odkorakala do temnolaske, kateri je prej sedel na rami. »Ne maram, ko mi stvari sedijo na hrbtu. Res bi lahko malce bolj popazila na svojega tečnega krokarja.« Čeprav je že dolgo živela z volkuljo, je bila Lyan vsakič znova presenečena nad njenim hladnim in vzvišenim obnašanjem, ki je na trenutke tako zelo spominjal na njeno lastno. Svoj stolček je primaknila malo bližje neznanki in s sabo vzela še zrezek ter en in pol vrček piva. »Izgleda pameten, pa ne uboga te posebej dosti. Si ga kdaj poskušala trenirati?« Lyssa se je do zdaj že znebila črnega perjatca in je z nekaj težavami zlezla na stolček na desni strani svetlolaske ter se lačno lotila srednje zapečenega zrezka. »Nisem ujela tvojega imena?« je še dodala, medtem ko je gostiličarju pomignila, da je njej in temnolaski napolnil kozarce in iz svojega popila dolg požirek piva.

Aestiva je debelo pogledala kako jo je srebrna voljkulja nagovorila »emm... oprosti... mislim.« nezauplivo je opazovala kako se je lastnica volkulje premaknila proti njej. »Trenirati?« Bolj iz začudenosti se je zasmejala »Tale ptič ima svojo pamet... ampak uboga pa.« S pogledom je prepičila ptiča in ta se je spet preplašeno skril v sence. Taki pogledi so ponavadi pomenili slabši izbor njegovih mesnatih kosil. »Aestiva Carnifex. Mogoče me veseli. Tvojega imena pa ne bi vedela, čeprav se mi zdiš znana.« z zanimanjem je opazovala kako jima je točaj napolnil vrčke in tudi ona naredila požirek. »Saj zna biti Hiems zelo prijazen.« Požvižgnila je v kot iz katerega se je prikazala njegova glavica. Mirno je priletel na svetlolaskino ramo in jo pogrizljav po ušesu in se nato vsedel na Aestivino. »Moral bi ostati doma v Min-Rimmonu pa mi je očitno sledil.« Ponovno ga je prepičila s pogledom, da se je krokar samo nedolžno obrnil stran. Nelagodno se je obrnila proti njemu, ko je opazila, da pravzaprav cedi sline za volkuljinim zrezkom. »O ne ptič!« Ko je že hotel oditi v napad ga je zgrabila za telo, da je samo žalostno obvisel v zraku. Krčmar je vse to opazoval in si je samo mrmral v brado »Ja, ja tiček nič zrezkov zate.« Aestiva ga je slišala »En zrezek bi.«

Lyan je opazovala sogovornico, ki je odgovorila na njeno vprašanje. S ptičem je imela zanimivo povezavo. Bilo je očitno, da ni ravno njen ljubljenček, z njo je bil bolj zaradi hrane, vendar sta bila hkrati vseeno precej navezana drug na drugega. Potem ko se je temnolaska predstavila, se je rahlo nasmehila. “Lyan Sanier, tebi morda malce bolj znana kot Lyan Minrimmonska.” Karajoče je pogledala volkuljo ob njenem boku, ki je glasno žvečila svojo hrano, potem pa se obrnila nazaj k Aestivi, ki je sedaj poklicala svojega krokarja, očitno imenovanega Hiems. Morala se je nasmejati ob njegovem dejanju v kombinaciji z njenimi besedami in črnega ptiča je na lahno pogladila po svetlečem perju. Ko se je pognal proti Lyssinemu zrezku, ga je lastnica še pravočasno ustavila in bedno je obvisel sredi napada, da se mu je volkulja zasmejala v obraz, potem pa izzivalno odgriznila še en kos mesa. Točaj, ki je opazoval celotno dogajanje, si je nekaj mrmral v brado in potem temnolasko prepičil z užaljenim pogledom, ko je naročila zrezek tudi za svojega ptiča. “Torej, kaj te je prineslo v Beleriand? To je kar daleč o doma…” Izpraznila je svoj drugi vrček in Lyssi izpred smrčka izmaknila še zadnji košček zrezka.

»Aha... Se mi je zdelo zakaj se mi zdiš znana.« Prisegla bi, da je princeso Min-Rimmona že videla. Točaj ji je pred nos pomolil zrezek in Asy ga je vrgla Hiemsu, ki ga je spretno ujel in začel požrešno goltati kose mesa, ki so bili tako veliki, da se je videlo kako so mu drseli po goltancu. »Torej, kaj te je prineslo v Beleriand? To je kar daleč o doma…« jo je vprašala princesa. »No pravzaprav nimam razloga. Predvsem zaradi tega ker delj kot pot po Min-Rimmonu nisem šla.« Ponovno je naredila požirek pijače. »Predvsem sem tukaj zaradi morja.« Medtem, ko je govorila je opazovala volkuljo, ki je mirno jedla zrezek (celo malce ljubosumno, sa je svoj zrezek dobil tudi krokar). »Kaj pa ti in tvoja volkulja. Slišala sem že za govoreče živali ampak, da bi jo videla tako v živo pa še ne. Kako ji je pravzaprav ime?« V svoji glavi si je že predstavljala par imen. Zdelo se ji je primerno kakšno starejše in prefinjeno ime, pomožnosti dolgo z okrajšavo. Šanker se je zopet kregal s krokarjem »Glej kva si naredu že spet tč! Pusod zdej ta zrezk leži!« Hiems se mu je samo nekaj drl nazaj. Aestiva se je zahahljala in se ponovno posvetila sogovornici.

((naprej pa ne bom več pisala ker prvič mi je zmankal domišlije in drugič ker me ne smejo zalott za računalnikom ker mi je draga mamica prepovedala da sm več kokr dve uri gor jst sm pa že skor ceu dan ))

Krokar, ki je prej težil vsem po vrsti je končno dobil svoj zrezek in je bil zdaj zaposlen. Ob Aestivinem odgovoru je samo prikimala. "Kako pa je kaj zadnje čase v Min-Rimmonu?" Lyan mesta ni videla že več kot eno leto in malce je pogrešala smrdljive temne ulice, ki so ji bile od vedno dom. Že res, da je prek pisem opravljala vse pomembne dolžnosti, vendar je bila vmes na drugem koncu dežele. "No, povem ti lahko, da morje ni kaj prida, še posebej v tem letnem času. Mrzlo je ko hudič, tukaj ob Beleriandu pa tudi precej umazano..." Krčmar se je spet drl na Hiemsa, tokrat, ker je njegov zrezek letel na vse strani, ko ga je kljuval. "Ah, midve z Lysso sva skupaj že zelo dolgo. Kupila sem jo, ko je bila še mladiček. Taka srčkana majhna siva kepica..." "..Ja, no, saj je dojela! Ti si bila tudi včasih majhna..." jo je volkulja užaljeno prekinila, ker se je počutila neumno, ko je Lyan takole govorila o njej. Svetlolaska se ji je v odgovor samo zarežala in se obrnila nazaj k Aestivi, s katero je govorila. "Veš kaj, če nimaš nobenih načrtov lahko greš z mano! Družba bi mi koristila, tale zna biti zelo nadležna..." je z glavo igrivo pomignila v smeri Lysse, ki se je samo namrdnila in pogledala stran. "Pa še na morje grem. Si že kdaj slišala za Sumatol?"