Pokrajina okoli Min-Rimmona

((nwem kaj zdej je trnutno stanje o obstoju spalke in šotora u srednem veku, ampak so mel najmn šotore. zavil so se pa u kkšno deko, čeprov mislm da so mel tut spalke.))

Clarissa je pogledala proti druščini, ki je igrala karte. Privzdignila je desno obrv, nato pa zaslišala hitre korake. Yantar je napadala. Poskusila je napasti od zgoraj. Clar se je izmaknila, (pri tem je skoraj padla zaradi butastih kamnov, ki se postavijo ravno tja, kjer ne bi smeli biti) z enim saiem prestregla Yantarino palico in jo vrgla na steptana, prašna tla. Pognala se je naprej, nato pa saia usmerila proti njenemu vratu in srcu. "Premagana. S sai sem nevarnejša," je rekla in se namuznila. "Napadaš dobro, ni pa priporočljivo od zgoraj napasti človeka, ki je precej višji. Na tvojem mestu, bi napadla proti trebuhu, ali pa bi se poskušala spravit za hrbet. Tam bi poskušala napasti vrat ali hrbtenico," je predlagala in se preprosto nasmehnila. Precej sodrugov se je že spravilo v šotore, kjer so zaspali. "No, jaz grem spat. Nadaljujeva jutri, zmenjeno?" je rekla in na tla vrgla toplo spalko. Ni ji bilo do tega, da bi postavljala še šotor. Kratko je zažvižgala, da je prišel Uheljc. Ko bi prišel še Finnvara, je malce obupano pomislila, nato pa poklicala konja po imenu. Nekje v daljavi se je zaslišalo tiho hrzanje, ki pa se prav nič ni približevalo. Hočeš nočeš je Clarissa morala po konja. Nazaj ga je le s težavo privlekla. Žrebec se je z vso svojo težo vrgel na Clarissino spalko. "Dol," je mrko rekla. Finn se je premaknil za toliko, da je lahko splezala v spalko, nato pa se je v spalko spravil še podganek. Zavila je z očmi, odložila masko, ki jo je ukradla v Min-Rimmonu, in je še ni snela, nato pa zaspala.

Zavzdihnila je, bila je premagana. Morala je priznati, da je Clar res nevarnejše s sai kot z mečem. Clar je odšla spat njej pa ni bilo do spanja. V svoj šotor se je samo vsedla in ostala v pripravljenosti. Ugotovila je, da se je pozabila odkrižati palice ampak se ji ni ljubilo, je odnesti. Vseeno ni bilo prijetno v šotoru zato je stopila ven na svež zrak. Skoraj se je zasmejala, ko je opazila, da Amethyst, Leassi in Armadal kartajo. Ampak se je vzdržala in se samo komaj opazno nasmehnila. Pogledala je svetlo luno. Nato pa je pogled zašel k Clar, ki je že spala v svoji spalni vreči. Med spanjem je Clar izgledala nežno, skoraj svetlostransko. Tega ji za nič na svetu ne bi omenila ali omenila komu drugemu ampak to so bili njeni trenutni občutki. Zazehala je in počasi vseeno stopila do šotora. Zaspati ni mogla zato je samo mirno sedela v šotoru.

Loryna je vstala in se pretihotapila na zadnjo stran svoje učiteljice. "BU!" Je rekla, in ko se je Lyan obrnila jo je z urokom poslala v grmovje. Ko je prišel vodič, je slabe volje odnehala, a vseeno je še imela čas, da je Lyan treščila po glavi, da se je zgrudila po tleh. Lor je odšla do skale in si v njenem zavetju pripravila šotor. Zleknila se je po tleh in zrla skozi šotorsko odprtino. Saj ne bom mogla zaspati... Sploh ne... Ampak ura bo pravkar 4 zjutraj... MORAM spati! MORAM MORAM MORAM! Si je mislila in zaprla oči. Skoraj v trenutku bi zaspala, če se ne bi oglasila ptica, ki je letala nad šotori. "Prokleti ptič" je zamrmrala in zaspala.

Ko mu je Clarissa odgovorila, da je moški, je rahlo izdihnil v skorajšnem olajšanju. Po teoriji VelikegaInZahvaljujočegaNeVemKoga je bil še vedno moški. Niti slučajno ne bi bil rad kot prelestna, opravljiva, čudaška sestra. Njegova seveda. Rdečelaska, ki ga je vedno tolkla po glavi, in to seveda tudi dobesedno. Zaradi te ugotovitve je skoraj da preslišal Clarissino precej izpodbitno izjavo, ki je bila ključni višek razlaganja vsega tega. "A? Ne, ne, jaz je nisem videl. Kaj tisti zadeti konj dela?" Pomignil je proti ogromnemu delovnemu konju rjave barve, ki je brskal po grmu z glavo in vsake toliko časa neumno obrnil glavo, kot bi lovil neznane snovi iz zraka v glavo, da bi bil sposoben razmisliti. Več kot očitno je bil bolj zabit kot človek, ki se napije kot klada. In spet ni opazil, da je črnolaska izginila nekam med grmovje. Kot bi iskala tisto tetko hm... kako že? Willow? Vrnila se je in na njenih ustih se je videlo, da se pripravlja na zelo moder, in seveda zaključen govor. Pri zadnjem stvavku ki se je začel, da je edina možnost... Seveda, edina možnost. Kaj pa če sta dve? Haha, potem se "obrukaš"! Debelo je pobuljil. "Ej, ej, draga moja, ustavi se. Če bi bil jaz tista... Wulluw, ali kako pač že... Potem bi se tega zavedal. In bil srečen, da sem dobil tako lepo telesce," samovšečno se je nasmehnil, "-hecam se, mimogrede-bi se zavedal, da sem bil ženka. Imel bi ženska nagnjenja. Tudi imel bi drugačne usmeritve. Pa morda zgledam tak? Ne." Prekrižal je roke na prsih. 'Edina možnost... Pa ja!'
"A tako... si... Ne vem, spomnim se kako ti je bilo ime... enkrat... oziroma.." Zmedeno je stresel z glavo. "Ne vem, pozabi." Bila je skoraj noč in vedno bolj je bil živčen. Vedno je bil bolj nočni tip, tudi adrenalinske podvige je doživljal v blaženi temici, ki je povzročila špricanje svetle, svetleče krvi. Popraskal se je po zatilju, nato pa pogledal temnega konja, ki je žalostno držal uhlje navzdol. Bill ga je bolj podrobno pogledal v oči in konj mu je vrnil pogled. V sebi je zaslišal ženski glas: "To je moj konj, MOJ!" "Mooj konj," je izdihnil tako kot bi ga ravnokar poženščili na posebno krut način. "Ime mu bo... Antares." Konj ga je pobuljil, kot bi bil čez les. "Antaares," je poklical zabitega konja in ta je počasi začel prežvekovati vejo drevesa. Bill se je s svojim zavidanja vrednim telesom povzpel v sedlo in se ulegel po celi dolžini konjevega hrbta. In kakorkoli... Zaradi adrenalina in želje ni mogel zaspati. Kaj pa če ukolje nič hudega slutečega temnostrančka?

Počasi je jahal proti skupinici ljudi. Na vsake toliko časa je iz neba padla snežinki podobna pikica, a vseeno ni bilo tako hladno. Pravzaprav je bilo toplo. Freedomova griva je v galopu mahala v vse strani neba in Gotovi lasje tudi niso bili mirni. Snežna odeja se je na trenutke tanjšala in majhni ljudje so postajali vse večji. Ni vedel koliko ji je vendar jih je bilo kar veliko in zdelo se je, da so že nekaj napredno podučeni o nalogi. Konja je cuknil za grivo. "Hej!" je hladno zaklical in Freedom se je v sunku ustavil in Got je skočil z njega. Izza pasa je potegnil vrv in ga privezal na bližje drevo. "Goth." je odsotno rekel najbljižjemu fantu. Pomignil mu je. "Kaj se tukaj dogaja?" mu je šepnil.

[Bill/Will xD]

((kok je teb to zabavn XD))

No, morda se mu je le nasmehnila sreča. Glede ukola mimogrede. Uklati nekoga kot prašička. Pa vendar je neki rekel ime, ki se ni pritikalo z Billovim. "Goth." Sedaj je bil že Goth? Je logika tako prekleto napredovala? Kako blazno je temnostranštvo napredno. Pravo središče tegale hriba. Nazadnje je ugotovil, da je pravzaprav belolasi fante povedal svoje ime in ne Billovega. "Bill," je prav tako odgovoril.
"Mislim, da bi se tukaj dogajal proces spanja. Ali pač. Vsi že spimo. Razen mene, ki me tule zaliva neumen adrenalin po klanju. Pa ne prašiča, da se razumemo. Vedno bolj mislim, da sem prišel v tabor prelestnih svetlostrancev. Drugače pa... Od kod za boga si se vzel? Iz tistega grmovja, ki je zgleda po določeni teoriji teleportacija? Tam je brez sledu izginila neka dekla Willow, nato pa naj bi jaz prišel iz grmovja, pa sploh nisem. In tiste Willow nisem videl nikoli v življenju. Ne da bi jaz vedel."

[Dooh xD]

"Torej Bill." je rekel in mu že hotel podati roko. Ali pa še ne... si je mislil. Hladno, a ne kislo se je nasmenil njegovi šali o spanju. Na kratko. Kakšni dve sekundi, nato pa so se njegova usta vrnila nazaj v pravokotno pozicijo z njegovo brado. "Torej samo dolg čas? Še nič niste začeli. Tisti idoti, ki hodijo po cesti govorijo... mah še sam ne vem... Proces klanja?" je čez čas rekel. "Torej tako." Mogoče bo vse skupaj celo nečesa vredno. "Naj ugibam... polizani svetlostranci?" je rekel in se spet nasmehnil. On mu je to potrdil z malce drugačno teorijo ampak slednja beseda se je pojavila v njej in to je bilo zanj dovolj. "Grmovje? Ja tam skozi sem prišel ampak... teleportacija? Ne... Kdo si je to izmislil?" je nadaljeval n zavil z očmi in ošinil ostale zbrane. "Sicer pa... kdo je Willow? Neka deklina praviš? Willow, kaj... neumno ime." je na koncu zaključil z neke vrste preizkusom. Mogoče pa tudi niso tukaj sami nesposobneži. Tale Bill ni tako.. De-Bill-en.

(De-Bill-en XD. Lol. )

"Ne, saj potujemo proti neki bitki s svetlostranci... Počasi. Saj se bom potrudil za temnostrance. Oziroma za karkoli temnostranškega že." Vdihnil je in za trenutek mu je zadišalo po cigaretih, a je raje nekako preusmeril misel. Najbolje da vidijo, da je kadilec.
"Tudi polizani svetlostranci je dobro okronanje... tegale." Namrdnil se je.
"Oh ne no... Si res prišel skozi grmovje? No, dajva drug primer... Morda je tam mati narava in dela v pospešku temnostrance. Ni ravno verjetno, ker potem se jaz ne bi spominjal svoje bebave, rdečelase in nasilne svetlostranške sestre." Jezno je prhnil in se s temnimi, čokoladnimi očmi zazrl v grivo močnega konja, na kateremu je ležalo njegovo mišičasto telo. "Pravzaprav. Teleportacijo sem si izmislil jaz, ker bi bila precej verjetna, če bi bil kakšen dokaz da obstaja. Tako pa ne."
"Willow je deklina ja. Ne vem kakšna. Če te zanima, vprašaj tole črnolaso temnostranko, ki je prepričana v neko teorijo, ki je popolnoma nemogoča." Zamahnil je z roko proti črnolasem dekletu, ki se je v temi ni prav dobro videlo. Še temne lase je imela.
"Meni je všeč ime. Tako abstraktno. Okrajšava je mojemu podobna," se je rahlo zarežal.
"Kako ti je všeč naš leni tabor? Videl sem, da je tamle nov konj... Je tvoj? Aaah, še nekaj. S kakšnim nasprotnikom se boš bojeval v bitki?"

"Kaj tale?" je rekel in pokazal na Leassi in se nasmehnil. Ni opazil, da se je že močno stemnilo. Nekateri so že spali. Sam se je obrnil k Billu: "Pogovoriva se zjutraj." Prijateljsko ga je potrepljal po hrbtu in se naslonil na grbavo brezo. Roke je pospravil za glavo. "Res ne poznaš te Willow? Je tvoja punca?" Zakrohotal se je in zaspal.

"Ne... Ne... Ne luči!" je Goth mrmral v spanju. Stresel je zglavo in se prebudil. Še Freedom se je zleknil in njegova glava je ležala na njem. Potrepljal ga je po trebuhu in vstal. Bedeli sta dve dekleti. Nobene ni poznal. Ob brezi je rastla kislica. Odtrgal je bilko in si jo zataknil med zobe. "Jutro." je medlo rekel proti dekletu, ki naj bi Billu - vsaj tako je on dojel, povedala za neko neznatno, neumno plat njegovega 'grmovja.'

"Ne, ne tale. Črnolaska. Clarissa. Zelene oči ima," ga je popravil in se mu nasmehnil.
Namrdnil se je. "Ženske... Oprosti, nikoli me ni niti ena privlačila. Mislim, seksi so že, samo da bi imel kaj z njimi... ni mi. Res ne. In ne poznam Willow." Zarežal se je. "Uuu, zakaj sprašuješ, stari?" Pomigal je z obrvmi in nato zaspal.

Zbudil ga je teleb ob nekaj trdega in ko je odprl oči, se muje začelo pred njimi majati. Trenutek zatem se je zavedal, da leži na trdih tleh. Pogledal je navzgor proti svetemu bogecu, ki je to naredil in zagledal Antaresa, kako je nejevolno in vzvišeno zrl vanj. "Trapast konj," je jezno zamrmral in prisilil svoje trdo telo, da je vstalo. Popraskal se je po razkuštranih laseh in zagledal prižgan ogenj, dve dekleti in Gotha. Počasi se jim je pridružil in se usedel.

((aja, Goth, to ni Leassi, to je Clarissa, ta k je to ugotovila.^^))

Preblisnilo ga je. Ah ja... to ni tista, ki je nekaj filozofirala o Billu, to je bila... a tistale. si je mislil in pogledal na spečo deklino z ogljeno črnimi lasmi. V tistem se je zbudil še Bill. Yo, my brother from a nother mother. si je nostalgično mislil ob misli na otroštvo in takratnjega zelo dobrega prijatelja Skulla. V mislih si je orisal vse. Kako ga je podučeval o ravnanju z tekleti, kako sta pekla penice ob tabornem ognju, kako sta bobnala po gozdnih deblih, Kako sta si z obarvanimi iglami rahlo risala po ramenih in to primerjala s tatooji. Spomnil se je, kako sta bila priča smrti njegovega očeta in hitro pregnal vse misli. "Jutro." mu je rekel in se spet ozrl v rjavolasko, ki se še ni odzvala. Redkobesednost mu je bila všeč, a kazalo je, da ima fanta, zato ni rekel nobene. Samo sedel je. Videl je, kako njegov konj sega po dračju, da bi ga prežvečil. "Freedom!" je ravsnil in ga usmeril proti travi. Zgrabil je dračje in ga vrgel v ogenj. Zublji so se dvignili višje.

"Goth." je rekel, ko si je zemrle roke grel ob ognju. "Tale pobič, ki še ni čisto pri sebi, zdajle verjetno še sanja o tisti neki Willow ali kako je že... on je včeraj nekaj predaval o nečem... kaj jaz vem, vprašal me je, kakšen je moj nasprotnik. Ne razumem popolnoma. Kaj naj bi to pomenilo? Nov sem." Nasmehnil se je in pobral palico ter jo vtaknil v ogenj. Nato je otrgal velik list in iz žepa potegnil vrečko tobaka in ga zavil vanj. Ponesel je palico do lista in vtaknil v usta. "Boš?" je vprašal Willa

Tiho je zavzdihnil in kratko povedal svoje kratko ime: "Bill." Opazil je Leassino razpletanje las s prsti, in še sam je posegel po enaki operaciji, s tem da je to lahko zaradi kratkosti las naredil hitreje, ona pa je navidezno obupala.
Poslušal je Gothovo zbadanje in ga prekinil. "C-c-c, kar lepo nehaj. Niti poznam je ne," ga je smeje sunil s komolcem. "In briga mene to ženšče... Glede tistega nasprotnika... Kakšen bi moral biti? Mislim, s kakšnim bi se pomeril? Spretnim, močnim, inteligentnim ali... kako prelestno lepotičko?" Poznavalsko ga je pogledal in se zarežal, zraven pa podkuril ogenj s suhimi vejami.
Opazoval je Gothovo početje in kmalu se mu je posvetlikalo, kaj dela. "Ne mi rečt, da ti tudi kadiš," je rekel. Ko mu je ponudil vrečko tobaka so mu kotički ust rahlo zadrgetali v zadrževanem smehu. "Seveda." Vzel je list in ga napolnim s tobakom ter ga spretno zvil. Vzel je palico in si prižgal, ter nato pihnil dim v zrak. "Ahh..." je olajšano zavzdihnil. "Ne morem brez tegale. "Torej... Kaj bomo jedli? Jaz ubijem svojega Antaresa?" Pomignil je proti konju. "Ne, saj se hecam. In da mi kdo ne bi upal ga slučajno zaklati. Torej... Kaj lahko sploh tukaj jemo?"

Nasmehnil se je. "Sva že dva." Zagledal se je proti osamljeni grofici. "Onale bi bila kar za pohrustat." je rekel, nato pa se zagledal v puščavo. "Tukaj okoli ravno ni srn... Štrika imam še ravno dovolj za eno past." je rekel in potegnil. "Aja to... nasprotnik? Nah, deklet ne bi tepel. Čeprav so vsi svetlostranci dekleta tako, da ne b ibilo velike razlike." se je zakrohotal. Spomnil se je na to, da so tukaj tudi dekleta in se odkašljal ter prekinil krohot. "Katere živali živijo tukaj v teh rovtah? V puščavi ne živi kaj veliko bitij." je rekel in se zazrl po peščici praznih, grbavih dreves v bljižini. Otresel je list s tobakom in odvrgel kislico. "Glede nasprotnika... spet. hm... Kaj pa vem. Zame sposobnost napada skoraj nič ne pomeni. Moč tule gor je najmočnejša." je rekel in s prstom še proste roke pokazal na glavo. "Če si pameten tudi sam veš, kaj moraš razviti." je rekel in potegnil dim globoko v pljuča.

Ko je pomignil proti neki deklini je zmajal z glavo in si šel s prsti skozi lase. "Ne potegnejo me ženske, res Goht. In ni mi preveč. Boš vsako ocenil?" se je pretkano zarežal. "Rad slišim mnenja o vsaki posebaj."
"Prav imaš Goth. Ti bi dekleta posiljeval," je ognjevito pritrdil in se zasmejal Bill.
"Em, ne vem, katere bi živele? Skakači?" Namuznil se je. "Zakaj ravno živali? Zakaj ne kakšno manj razvito zelje?"
"O, ja. Pamet je najpomembnejša.," je počasi dodal. "Samo moraš imeti tudi ščepec telesnih sposobnosti, čene lahko večno ostaneš recimo mlahav brez pravega telesa."

Opazila je še nega fantam ki je prijezdil. Lase je imel skoraj bele, kmalu pa se je začel pogovarjati z še enim fantom, Billom, ki je pred kratkim prišel iz grmovja in je Clar govorila z njim. Pogovarjala sta se nato zaspala in se zbudila. Vse je opazovala iz sence svojega šotora in v temi je zaradi temnih las skoraj ni bilo za opazit. Opazila je še Leo, ki je odšla do ognja in začela razpletati lase s prsti. To se je pri njej izkazalo za težko nalogo zato je odnehala. Enako je počel tudi Bill, le da je njemu uspelo. Ugotovila je, da ima prste popolnoma premražene in počasi je odšla k ognju. Vsedla se je zraven in sedela nasproti Billa in fanta z belimi lasmi. Razpustila je eno kito in s prsti razčesala lase, kito je spletla nazaj in za tem enako ponovila še z drugo kito. Ogenj je njene prste pogrel in niso bili več tako premraženi kot prej. Zdaj je lahko odvila pokrov čutare in popila nekaj požirkov. Pogledala je noter in ugotovila, da ima še kar nekaj vode. Zaprla je čutaro in pogledala fanta z skoraj belimi lasmi. "Ime mi je Yantar. Kdo si ti?" Opazovala ga je iz strani in čakala, da odgovori. Medtem je opazovala Leo.

"Nisem mislil to." Se je zarežal. "Kaže, da se z nikomer ne druži, mislil sem jo pojesti." se je zarežal. Poslušal je Billa in njegovo pridigo, nato pa odvrnil. "Nee... ni razloga. Nisem takšen. Sicer pa zeli? Tukaj vidim samo liste, kislico in regrat... Zna kdo kaj iz tega pripravit? Sploh pa... nimamo čarovnikov... kako bi dobili kotel? Jaz ostajam pri mesu." jer rekel in zaškljocal z zobmi. Malho, ki je imel poprej tesno skrito za za pasom zapetem samostrelom je odvezal od pasu in jo odprl. Rezervna vrečka tobaka, zadnja puščica, ki je nisem mogel pospraviti za pas, skleda kresničk za svetlobo... kje je? Ah, tukaj je... si je mislil in z olajšanjem ven potegnil čutaro iz masti in medvedje kože. Odprl jo je, nagnil glavo nazaj in srknil. Opazil je novo punco, očitno zelo mlado, pa verjetno še mlajšo, kolikor si je Goth mislil da bo. Otroci gredo v boj? Ja, jaz sem pa Zoglong. "Goth." je rekel in si popravil lase. Čutaro je pospravil nazaj.

"Kdo je speča lepotica?" je Goth dreznil v Leassi. Očitno je bilo, da ni mislil tiste temnolaske, pač pa dolgolasega fanta, očitno tesno povezanega z Leassi. "Kam pa gremo, mimogrede? Sem sem prišel le zato, ker sem slišal nekaj govora o čiščenju, zato sem s sabo prinesel metlo." je globoko rekel in pod pasom pomahal s samostrelom. "Sicer pa lahkojaz nekaj poiščem... za pod zob. Kdo gre z mano? Bill? Yantar mogoče?" je rekel in se počohal po bradi.

[Zj, lahk gre Yantar, da me kao spozna kot brata al pa Bill/Will... kdo bo prej?]

nekaj ga je dregnilo. Njegovo spece telo je motnjo ocenilo kot dovoljsnjo za bujenje. Nejevolno je odprl eno oko in ugotovil, da mu je leva noga zaspala. Ravno je hotel z mogocnim jutranjim rjovenjem celemu taboru oznaniti, da je buden, ko je slisal neznan glas "kdo pa je tista speca lepotica?" in cutil lahen dregljaj v hrbet. Zagodrnjal je nekaj zadusenih kletvic in se dvignil. Skozi razmrsene lase se je strmo zazrl v avtorja nesramne opzke. Bil je zelo preprican, da ga ni videl vceraj in tudi v min-rimmonu ne. S svojim pogledom ga je jezno prebadal in ga nato z zapetim glasom popravil "jaz sem Armadal. In nisem punca. Me bi utegnil ocarati s tvojim velicastnim imenom?"od njegovega glasu se je kar cedil sarkazem in arm ga ni niti poskusal skriti. S privzdignjenimi obrvmi se je pretegnil in segel po cutari. Odpil je pozirek in nato pozdravil Leo ter pokimal osabni grofici od vceraj. Tedaj je za nesramnim buditeljem zagledal se nega fanta. Svoj pogled je zapicil se vanj in ga pobaral "kdo si pa ti?"

(ehej, gothica don't mess with me!)

[XD Welcome back]
"Goth." je rekel. Mislil si je premnogo stvari. "Ravno smo oraganizirali referendum o tem, kdo bi šel na lov. Se slučajno tebi da?" je rekel. Res se mu ni dalo zaplesti v prepir. Zategnil si je pas in iz za drevesa potegnil novo kislico.

Lea in Goth sta popila nekaj požirkov iz čutare kot pred tem tudi ona. Goth se je pošalil z Armadalom ta pa se je ravno tajrat zbudil in mu odvrnil. Svojega sarkazma ni skrival. Poslušala je tudi pogovor o tem, da tukaj živi bolj malo živali, ker ne bi imele česa jesti. Temu je pokimala in dalje poslušala pogovor. Lea je omenila, da ni spretna pri lovljenju živali, da je bolj izurjena pri ljudeh.

"Jaz grem zraven lovit. Imam nož," pomignila je na svoj nož in stopila do Gotha. Premerila ga je nato pa počasi odšla. Obrnila se je in rekla:"Predvidevam, da boš šel z mano kajne?" Skomignila je z rameni, se obrnila in odšla dalje. Ni se več ozirala, če ji sledi.

Še enkrat jo je premeril od galve do nog. Zadnjič je potegnil ogorel list, nato pa ga odvrgel v pesek. Med zobe si je zatknil prej odtrgano kislico in nerazločno nekako dopvodal ostalim zbranim, da lahko še pridejo, če želijo, nato pa se odpravil za dekletom.

Nekaj časa sta hodila, tako, da se je drevored nekako strnila na pribljižno dve drevesi na meter. Od ostalih se je videl le še majhem dim in še tista zadnja tema je počasi pojenjala in se udajala sončevim žarkom, ki so se blago dotikali beline na Gothovi glavi. Opazoval je Yantar. Bila je samozavestna in brez nepotrebnih besed. Kot on. Nekako znana se mu je zdela. A opustil je tovrstne misli, saj je slišal neko šelestenje. Z naglico se je obrnil in izvlekel že nabiti samostrel. Nič. Samo veter je bil. Zdaj je že na vsakem kvadratnem metru stalo eno drevo, če ne celo dve. Dim, ki se je videl od ognja njihovega tabora je počasi izginjal. "Tukaj nastaviva past." je rekel, napol vprašalno in napol trdilno. Izza pasu se je pokazal klopčič trde vrvi.